VSL Sodba I Cpg 189/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača 17.145,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2019 ter ji povrne pravdne stroške v višini 2.516,67 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil toženec, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka,

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 15. točke očita, ker naj bi sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožeča stranka predčasno odstopila od pogodbe o finančnem leasingu št. I047295 (v nadaljevanju: Pogodba); iz same Pogodbe naj bi izhajalo, da jo je tožeča stranka odpovedala iz razloga izrednih okoliščin – kraje vozila. V zapisanem ni protispisnosti; iz obrazložitve izhaja, da je sodišče navedena izraza uporabljalo kot sopomenki. Posledično je očitana kršitev neutemeljena oziroma po vsebini pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Iz istega neutemeljenega razlikovanja, v posledici česar toženec očita nejasnost obrazložitve, ni podana niti kršitev iz 14. točke. Kršitev iz 8. točke pa toženec uveljavlja, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do nekaterih njegovih pravno odločilnih navedb. Tudi ta očitek ni utemeljen; sodišče prve stopnje se je po presoji višjega sodišča opredelilo do vseh za odločitev ključnih navedb; po vsebini toženec to kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi izhodišči sodišča prve stopnje in posledičnim ugotavljanjem relevantnega dejanskega stanja. To pa pomeni da pod plaščem očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja druga dva pritožbena razloga, zato se bo višje sodišče do tega opredelilo v nadaljevanju.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da toženec ukradenega vozila ni zavaroval proti kraji, čeprav je bila po določilu IV.1.2. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu št. FF.06 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so bili sestavni del Pogodbe, to njegova obveznost. Razlogi, zaradi katerih naj bi bil toženec v zmoti glede tega, da sklenjeno zavarovanje vključuje tudi krajo vozila, niso pravno odločilni in posledično niso terjali dodatnega razčiščevanja dejanskega stanja. Če toženec meni, da je prišlo pri sklenitvi zavarovalne pogodbe do napake pri vključitvi določenega kritja – zavarovanje pred krajo, to ni predmet tega spora, temveč razmerja toženca in njegove zavarovalnice.

7Tožeča stranka je zaradi odstopa od Pogodbe po določilu točke VII.1.2. Splošnih pogojev uveljavljala odškodnino, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu (višina zahtevka opredeljena v prvem odstavku II. točke I. pripravljalne vloge – dopolnitve tožbe), do česar ima skladno z ustaljeno sodno prakso tudi pravico.¹ Tako določena odškodnina vzpostavlja stanje, kot da bi bila pogodba, od katere je leasingodajalec predčasno odstopil iz razlogov na strani leasingojemalca, pravilno izpolnjena. Način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa je bil določen v točki VII.1.4. Splošnih pogojev.

8Višje sodišče ne sledi toženčevemu naziranju, da je bila Pogodba razdrta že po samem zakonu, v skladu z določbama prvega odstavka 116. člena oziroma prvega odstavka 617. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj zaradi kraje predmeta leasinga, za katero ne odgovarja nobena od pogodbenih strank, izpolnitev obveznosti po Pogodbi ni bila več mogoča. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ustrezna pravna podlaga tožbenega zahtevka določba (tretjega odstavka) 117. člena OZ v zvezi z določilom sedme alineje točke VII.1.2. Splošnih pogojev. Leasingojemalec po prevzemu predmeta leasinga prevzame tudi rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da kraja predmeta leasinga sama po sebi ni pomenila razloga za prenehanje Pogodbe. Na mesto odtujenega vozila bi stopila zavarovalnina, katere namen je, da oškodovanca postavi v položaj, kot da do škodnega dogodka (kraje) ne bi prišlo. V obravnavani zadevi pa zaradi toženčeve opustitve obveznosti zavarovanja pred krajo tega položaja ni bilo mogoče vzpostaviti. Tako ni nobenega dvoma, da je razlog za nezmožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti izhajal iz sfere toženca, na podlagi česar je tožeča stranka zakonito izkoristila pravico do odstopa od Pogodbe in do povrnitve škode.

9Ni utemeljen niti ugovor, da bi tožeča stranka na stroške toženca morala sama zavarovati vozilo proti kraji oziroma da je k nastanku vtoževane škode odločilno prispevalo prav ravnanje tožeče stranke, ki toženčeve opustitve ni grajala, s čimer naj ne bi ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in tudi ne v skladu z načelom ustrezne skrbnosti ravnanja iz 6. člena OZ. Iz točke IV.1.3. Splošnih pogojev izhaja, da si tožeča stranka kot leasingodajalec pridržuje pravico skleniti zavarovanje na stroške leasingojemalca; ne gre za njeno dolžnost oziroma obveznost, pri izpolnjevanju katere bi bila zavezana z določbo 6. člena OZ, za razliko od toženca, ki je to obveznost imel in bi jo glede na standard potrebne skrbnosti moral izpolniti. Po presoji višjega sodišča pa toženec tudi ni podal utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni spoštovala načela vestnosti in poštenja pri izvrševanju svoje pravice. Opustitev izvrševanja pravice, pri čemer ni nobenih indicev, da bi tožeča stranka pri tem ravnala z namenom škodovanja oziroma zlorabe pravice, sama po sebi ne pomeni, da upravičenec ravna nepošteno oziroma da bi to ravnanje prekinilo pravno relevantno vzročno zvezo med kršitvijo Pogodbe in nastalo škodo. V nasprotju z namenom citiranih določb OZ bi bilo, da stranka, ki krši pogodbo, na drugo stranko prevali krivdo za kršitev, ker ni kršitelja pravočasno opozorila na to, da pogodbo krši in da ta okoliščina prekine vzročno zvezo med kršitvijo in nastalo škodo.

10Višje sodišče pa ne soglaša niti, da bi bilo treba upoštevati toženčev ugovor znižanja višine odškodnine zaradi neupravičene vključitve sorazmernega dela bonusa v višini 1.375,00 EUR, ker odpoved Pogodbe naj ne bi izvirala iz njegove sfere. Ker je bilo zavarovanje predmeta leasinga pogodbena obveznost toženca in ker je kraja predmeta leasinga ob opustitvi zavarovanja pomenila razlog, zaradi katerega izpolnitev pogodbenih obveznosti ni bila več mogoča, je ravno zaradi te toženčeve opustitve tožeča stranka odpovedala Pogodbo. Posledično razlog za odpoved nedvomno izhaja iz toženčeve sfere in je tožeča stranka utemeljeno vključila v svoj zahtevek tudi sorazmerni del obračunanega bonusa.

11Upoštevaje vse navedeno se pritožbene navedbe o nedovoljeni uporabi predmeta leasinga v skladu s tretjo alinejo točke VII.1.2. Splošnih pogojev, ki glede na vsebino odpovedi Pogodbe ni predstavljala razloga za odpoved, izkažejo kot neodločilne in se višje sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne bo konkretneje opredeljevalo.

12Toženec se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka; enako pa velja tudi za tožečo stranko. Odgovor na pritožbo glede na dejstvo, da je bilo v prvi vrsti sporno pravno vprašanje, na pravilno uporabo materialnega prava pa všije sodišče pazi po uradni dolžnosti, namreč ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.

¹ Prim. z odločbama VSRS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009 in II Ips 194/2009 z dne 1. 12. 2011.