VSRS Sklep I Up 116/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 187-16/2021/4 z dne 14. 4. 2021, s katero mu je bila na podlagi prvega in drugega odstavka 38. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanji ZOUTPI) v poslovni enoti ... začasno prepovedana prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, in sicer v trajanju šest mesecev od dneva vročitve te odločbe.¹ Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da se zadrži izvršitev navedene odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pojasnilo je, da je tožnik predlagal izdajo odložitvene začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer pa ni zadostil zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Presodilo je, da njegove navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo, ki naj bi mu nastala zaradi zatrjevane kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave (ker naj bi jo 38. člen ZOUTPI nedopustno omejeval), same po sebi ne pomenijo, da bo izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti že po naravi stvari povzročila, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito. Ocenilo je, da so trditve o upadu celotne prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov (pre)splošne in pavšalne, tožnik pa trditev glede svojega siceršnjega premoženjskega stanja, s katerimi bi lahko izkazoval kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se navedena škoda štela za težko popravljivo, ni podal. Posledično tožnik ni verjetno izkazal posega v opravljanje dejavnosti, ki bi ga pomembno prizadeval. Presodilo je tudi, da so navedbe glede posredne škode, ki naj bi bila v izpadu dela dohodkov v zvezi z blagom, ki se najpogosteje prodaja skupaj s tobačnimi izdelki, posplošene in se nanašajo na bodoča negotova dejstva. Kot posplošene trditve, ki ne vplivajo na odločitev, pa je ocenilo tudi navedbe o pričakovani škodi v razmerju do poslovnih partnerjev oziroma posameznih dobaviteljev tobačnih izdelkov.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da interpretacija 38. člena ZOUTPI na način, da se ta razteza tudi na primere ugotovljene kršitve 30. člena ZOUTPI, storjene v poslovnem prostoru poslovnega subjekta, vendar brez odgovornosti poslovnega subjekta za prekršek, pomeni nedopustno omejitev svobodne gospodarske pobude. Trdi, da ima izvrševanje odločbe, ki očitno posega v pritožnikove človekove pravice, za posledico vzdrževanje z Ustavo neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča I Up 2/2021. Navaja, da izpodbijani sklep pritožniku nalaga prepoved opravljanja dejavnosti, pri čemer gre za nepopravljivo škodo, saj finančna kompenzacija izpada dobička ne more nadomestiti posega v samo človekovo pravico do svobode podjetništva, ki je ustavno zagotovljena. Ker izpodbijani sklep v zvezi s tem ni obrazložen, je poseženo v pritožnikovo pravico iz 22. in 23. člena Ustave ter tudi v pravico iz 6. člena EKČP. Pojasnjuje, da pravica do sodnega varstva pomeni tudi zagotovitev učinkovite in celovite vsebinske sodne kontrole, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-163/98 z dne 22. 6. 2000. Poudarja še, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da materialne škode (razen v primeru obstoja kvalifikatornih okoliščin) ni moč šteti za težko popravljive, arbitrarno ter posega v ustavno zagotovljeno pravico pritožnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva.

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Pritožnik namreč zgolj pavšalno navaja, da izvrševanje toženkine odločbe očitno posega v njegove človekove pravice, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bilo glede na okoliščine tega primera to očitno in bi zato že samo po sebi pomenilo škodljivo posledico. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 2/2021 z dne 10. 3. 2021, iz katerega izhaja stališče, da bi bil tak poseg očiten, če bi odločba temeljila na zakonski določbi, za katero bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna. V predmetni zadevi namreč Ustavno sodišče ni ugotovilo neustavnosti 38. člena ZOUTPI. Kot pritožnik sam navaja, je odgovor na vprašanje, ali konkretno omejevanje pomeni že nedopusten poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude, odvisno od vsakokratne presoje (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave). Enako velja za omejevanje lastninske pravice (prvi odstavek 67. člena Ustave). Vprašanje, ali je bil izpodbijani ukrep sprejet na podlagi zatrjevane neustavne zakonske ureditve oziroma njene neustavne razlage, bo torej predmet meritorne odločitve o tožbi. Zgolj sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča in citiranje njene vsebine, brez obrazložitve, kakšna je povezava odločitve z okoliščinami konkretnega primera, pa ne zadošča za utemeljitev težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

10Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do zatrjevanega nenadomestljivega posega v samo ustavno pravico do svobode podjetništva, s čimer naj bi bilo poseženo v njegovo pravico iz 22. in 23. člena Ustave ter v pravico iz 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo, da (pri)tožnikove zatrjevane kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave same po sebi ne pomenijo, da bo izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti že po naravi stvari povzročila, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito. Iz navedenega sklepa izhaja tudi, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, v roku za odločitev o začasni odredbi, tudi ni ugotovilo očitne kršitve človekovih pravic, ki bi zanj lahko pomenila težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Kakšnih dodatnih trditev v zvezi s tem pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnik v tožbi niti ni navedel.

11Pavšalni in nekonkretizirani so tudi pritožnikovi očitki o arbitrarni ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, skladno s katero materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode.² Pritožnik pa tudi ne pojasni, kako in zakaj takšno stališče posega v pritožnikovo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

12Ker za odločitev v zadevi ostale pritožbene navedbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1) in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

13Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ V navedenem poslovnem prostoru je bila namreč pravnomočno ugotovljena kršitev prvega odstavka 30. člena ZOUTPI s tem, ko je odgovorna oseba tožnika (zaposlena na delovnem mestu prodajalca) prodala tobačni izdelek potrošnici, mlajši od 18 let.
² V sklepu I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da težko popravljivo škodo sicer lahko predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov. A navedenega ni mogoče domnevati, niti ne zadošča golo (tožbeno in pritožbeno) zatrjevanje ogroženosti, temveč je treba s stopnjo verjetnosti trditve v tej smeri izkazati.