38. člen ZOUTPI

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe. Tožnik za izpodbojno tožbo zaradi vmesnega preteka obdobja šestih mesecev nima več pravnega interesa, saj svojega položaja ne more (več) izboljšati. Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil prekrškovni postopek zoper tožnika (kot pravno oseba) s sklepom ustavljen, saj je uveljavil ekskulpacijski razlog. Kar pa ne pomeni, da je bil ustavljen tudi zoper odgovorno osebo pravne osebe. Nadzorni in prekrškovni postopek pa imata različen ratio legis ter drugačne pravne posledice za storilca, zaradi česar nista v koliziji po načelu prepovedi ponovnega sojenja. Navedba tožnika, da mu je bila tekom izreka ukrepa na osnovi ugotovljene kršitve ukrepa kršena pravica do izjave, je neutemeljena, saj se pri izdaji plačilniega naloga ne zahteva, da bi morala biti storilcu dana možnost izjave, predvideva se le seznanitev s prekrškom in dokazi zanj, s čimer je bil tožnik nesporno seznanjen. Tožniku zato pravica do neposredne seznanitve s prekrškom ni bila kršena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe. Vročitev tožnici je bila opravljena 20. 4. 2021, kot je razvidno iz potrdila o vročitvi in to tudi tožnica sama navaja, kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati 21. 10. 2021. Ob takih okoliščinah pa si tožnica z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem ni smel prodajati tobačnih izdelkov, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov (2. točka izreka) traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe, kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati 9. 5. 2020. Ob takih okoliščinah pa si tožeča stranka z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem ni smel prodajati tobačnih izdelkov, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Tožeča stranka v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, v katerem je s tožbo zahtevala odpravo odločbe.

Pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Pritožnik namreč zgolj pavšalno navaja, da izvrševanje toženkine odločbe očitno posega v njegove človekove pravice, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bilo glede na okoliščine tega primera to očitno in bi zato že samo po sebi pomenilo škodljivo posledico. Kot pritožnik sam navaja, je odgovor na vprašanje, ali konkretno omejevanje pomeni že nedopusten poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude, odvisno od vsakokratne presoje (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave). Enako velja za omejevanje lastninske pravice (prvi odstavek 67. člena Ustave). Vprašanje, ali je bil izpodbijani ukrep sprejet na podlagi zatrjevane neustavne zakonske ureditve oziroma njene neustavne razlage, bo torej predmet meritorne odločitve o tožbi. Zgolj sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča in citiranje njene vsebine, brez obrazložitve, kakšna je povezava odločitve z okoliščinami konkretnega primera, pa ne zadošča za utemeljitev težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Materialne posledice, kakršne navaja tožnik, tudi če bi do njih prišlo, so po sami naravi stvari nadomestljive in zato po ustaljeni sodni praksi praviloma ne predstavljajo težko popravljive škode.