UPRS Sodba III U 315/2018-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali FURS) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila dohodnino za leto 2016 v višini 4.545,09 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, je tožniku naložila doplačilo razlike v znesku 363,03 EUR. V zvezi s posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana je navedla, da se starša - zavezanca nista sporazumela kdo bo uveljavljal to olajšavo, zato je po določbi enajstega odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) tožniku priznala sorazmerni del olajšave za A.A. v višini 1.218,46 EUR.

2Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. DT 499-01-976/2017-2 z dne 30. 10. 2018, pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi odločbe je drugostopenjski organ navedel, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sta se zavezanca sporazumela, da bo posebno olajšavo za A.A. uveljavljal le tožnik. Obema je bila namreč olajšava za sina v informativnem izračunu priznana v sorazmernem delu, pri čemer B.B. ugovora na informativni izračun ni vložila. Zaradi navedenega je mogoče zaključiti, da se s takšno odmero strinja, saj bi morala v nasprotnem primeru v skladu s četrtim odstavkom 267. člena ZDavP-2 vložiti ugovor na informativni izračun. Ker tega ni storila, se v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 šteje, da se je odpovedala pritožbi, informativni izračun pa je postal odločba o odmeri dohodnine, ki je pravnomočna in kar pomeni, da jo je treba šteti za pravilno. Glede na to, da je bila B.B. olajšava za sina A.A. priznana v sorazmernem deležu, davčni organ tudi tožniku lahko priznava olajšavo le v sorazmernem delu.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in prvostopenjsko odločbo izpodbija iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Davčni organ je odločitev sprejel na podlagi napačnega upoštevanja tožnikovih vzdrževanih družinskih članov in s tem posledično napačno upošteval olajšave za vzdrževane družinske člane, kar je za tožnika imelo za posledico previsoko odmerjeno dohodnino za leto 2016. Davčni organ je v izpodbijani odločbi tožniku kot vzdrževanega družinskega člana upošteval le eno osebo, in sicer sina A.A., za katerega mu je priznal le sorazmerni delež olajšave (½) v višini 1.218,64 EUR. Tožnik pa je v letu 2017 (pravilno 2016) poleg šoloobveznega sina A.A. vzdrževal tudi mladoletno nepreskrbljeno hčerko C.C., sicer dijakinjo srednje šole. Slednje pomeni, da mu je davčni organ nepravilno upošteval samo enega od dveh vzdrževanih družinskih članov.

4Tožnik je sicer razvezan z bivšo partnerico B.B., ki je mati vzdrževanih otrok. Z njo ima sklenjen dogovor, da pri uveljavljanju dohodninskih olajšav v zvezi z vzdrževanimi družinskimi člani sorazmerno uveljavljata vsak enega otroka oziroma vzdrževanega družinskega člana. Prvostopenjski organ je zato napačno upošteval število tožnikovih vzdrževanih družinskih članov in to napačno upošteval pri določitvi olajšave za vzdrževane družinske člane. Enako napako je storil tudi drugostopenjski organ, kateremu je tožnik predlagal, da mu prizna polovično olajšavo za dva vzdrževana družinska člana, in sicer za A.A. in C.C., saj prvostopenjski organ pri odmeri dohodnine ni upošteval dejanskega stanja dveh vzdrževanih družinskih članov.

5Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa spremeni tako, da mu prizna celotno olajšavo za enega družinskega člana oziroma polovično olajšavo za dva vzdrževana družinska člana. Poleg tega zahteva tudi zakonite zamudne obresti in povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Iz upravnega spisa izhaja, da je FURS, kot stvarno pristojen organ za odločanje na prvi stopnji, tožniku na podlagi 70. člena in tretjega odstavka 267. člena ZDavP-2 sestavila informativni izračun dohodnine na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala iz evidenc in podatkov, ki so ji jih posredovali zavezanci za dajanje podatkov za odmere dohodnine za leto 2016. V informativnem izračunu je tožniku priznala posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana v višini 1.218,46 EUR. Zoper ta informativni izračun je tožnik vložil ugovor, v katerem je navedel, da želi, da davčni organ pri odmeri dohodnine za leto 2016 upošteva posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana A.A. v celoti za čas od januarja do decembra leta 2016 in pri tem navedel, da z bivšo partnerko uveljavljata vsak enega otroka kot vzdrževanega družinskega člana. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nadalje nedvomno izhaja, da je bila posebna olajšava za sina A.A. v višini 1.218,46 EUR, to je v sorazmernem deležu, priznana tudi B.B. v informativnem izračunu dohodnine za leto 2016, št. DT 02-1763 z dne 31. 5. 2017. B.B. ugovora na informativni izračun ni vložila. Kolikor se s podatki informativnega izračuna ne bi strinjala, bi morala v skladu s četrtim odstavkom 267. člena ZDavP-2 vložiti ugovor na informativni izračun. Ker pa tega ni storila, v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine in se šteje, da se je odpovedala pritožbi. Informativni izračun je tako postal pravnomočna odločba o odmeri dohodnine.

9Po določbi desetega odstavka 114. člena ZDoh-2 se v davčnem letu za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Iz upravnega spisa izhaja, da sta oba zavezanca uveljavljala posebno davčno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, medtem ko za drugega olajšave nista uveljavljala.

10Tožnik sicer zatrjuje obstoj sporazuma o tem, kako bosta z bivšo ženo uveljavljala posebno olajšavo. Oblika sporazuma v določbi dvanajstega odstavka 114. člena ZDoh-2 sicer ni določena, vendar se po presoji sodišča, upoštevaje sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 99/2010 z dne 18. 1. 2011), voljo zavezancev v davčnem postopku ugotavlja izključno na podlagi izjav volje, izražene v postopku odmere dohodnine. Drugačno dejansko stanje je mogoče z uspehom dokazovati le z dogovorom, sklenjenim v obliki neposredno izvršljive javne listine (notarski zapis). Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da sta tožnik in njegova bivša zakonska partnerica uveljavljala davčno olajšavo za istega otroka, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Davčni postopek namreč ni namenjen reševanju sporov o obstoju in vsebini morebitnih dogovorov med zavezanci, ki ga tožnik zatrjuje, o tem pa ni niti v upravnem postopku niti v tožbi predložil nobenega dokaza.

11Tožnik niti pred vložitvijo ugovora zoper informativni izračun niti v ugovoru na informativni izračun ni uveljavljal sorazmernega deleža olajšave za hčerko C.C.. Posebna olajšava za družinskega člana je ugodnost, ki jo davčni organ ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč jo mora zavezanec uveljavljati najkasneje v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine (prvi odstavek 271. člena ZDavP-2). Ker je tožnik olajšavo dohodnine v sorazmernem deležu za hčerko uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, je to storil prepozno (tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS v zadevah št. I U 676/2018 in II U 515/2012).

12Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik glavne obravnave in izvedbe novih dokazov ni predlagal. Glede na to, da tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ni predložil sporazuma, katerega obstoj zatrjuje, in glede na to, da iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da sta tožnik in B.B. uveljavljala olajšavo za istega otroka, dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta, v tem delu med tožnikom in toženo stranko niti ni sporno. Sodišče je zato v zadevi odločilo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.