VSL Sodba I Cp 403/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino v višini 1.500 EUR (I. točka izreka) in tožniku 1.000 EUR (II. točka izreka), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in tožnikoma naložilo, da toženki povrneta pravdne stroške v višini 445,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o stroških iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter predlaga, da ji pritožbeno sodišče dodatno prisodi še 4.000 EUR. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko tožnici ni prisodilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Za ugotovitev, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je utrpela, je imelo sodišče dovolj dokazov tudi brez ugotovitev izvedenca in sicer v tožničini izpovedbi, ki je bila potrjena z izpovedbo priče A. A. Da udarec v trtico z nogo, obuto v škorenj, povzroči hude in največkrat dolgotrajne bolečine in nevšečnosti, je splošno znano dejstvo, tožničino izpovedbo pa potrjuje tudi izvedensko mnenje iz kazenskega spisa. Sodišče bi tako tožnici moralo po tej postavki prisoditi odškodnino najmanj v višini 3.000 EUR. Sodba nadalje nima razlogov o zahtevani odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena, saj je sodišče prezrlo tožničine trditve, da je trpela duševno nelagodje tudi zaradi tega, ker so za dogodek izvedeli sosedje oziroma cela vas, kar je razvidno iz zvočnega posnetka na CD-ju in iz izpovedi priče B. B., zato gre tožnici po tej postavki še najmanj 1.000 EUR. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna odločitev o pravdnih stroških, zmotno pa je bil tudi uporabljen kriterij uspeha, saj sta bila sporna tako temelj in višina in bi ju sodišče moralo upoštevati ločeno. Tožnica predlaga spremembo sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter najprej navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede soprispevka nesprejemljiva in brez pravno relevantne podlage. Kot je že pojasnila, jo je tožnica izzvala s tem, da ji je večkrat izrekla, da je slaba mati ter z neprimernim sporočilom. Toženka je s svojo reakcijo le presegla dovoljeno reakcijo na tožničino verbalno izzivanje, zato sta obe k nastanku tožničine škode prispevali v enakem razmerju in je delež njune odgovornosti enak. Glede prisojene odškodnine v zvezi z nematerialno škodo tožnikoma toženka zatrjuje, da je nepravilno priznana enotna odškodnina, ki jo sodna praska v nekaterih primerih dopušča le za kršenje osebnostnih pravic, kamor pa se ne všteva primarni in sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino za kršenje osebnostnih pravic, česar sploh ni zatrjevala. Toženka zato primernosti višine odškodnine po posameznih postavkah ni mogla preizkusiti, je pa ta v vsakem primeru previsoka, saj se odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve ugleda, dobrega imena in časti priznava takrat, kadar gre za izjemno težko kršitev, ki povzroči posebej intenzivno duševno bolečino, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. Še posebej ne v tožnikovem primeru, saj se je umaknil v svojo sobo, pričel s snemanjem dogajanja in celo pomirjal konflikt, s čemer se je pokazal zrelejši od tožnice in toženke, kar jasno izkazuje, da ni utrpel strahu, prav tako ni bil razžaljen. Toženka predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podrejeno, da tožničino prisojeno odškodnino zniža za 1.000 EUR, tožnikovo pa za 500 EUR in glede na nov uspeh v pravdi spremeni odločitev o stroških. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4Odgovorov na pritožbi ni bilo podanih.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6V postopku ni bilo prerekano, da je 19. 1. 2016 prišlo do škodnega dogodka, ko je toženka tožnico na njenem domu (na terasi hiše) verbalno in fizično napadla, jo žalila in ji z udarci v prsnico ter ledveno križnično in trtnično regijo povzročila lahko telesno poškodbo, zaradi katerih sta bili njena trtica in prsni koš oslabljena za čas enega meseca in je bila za isti čas zmanjšana njena zmožnost za delo. Navedeno je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, v katerem je bila toženka obsojena. Sodišče prve stopnje je bilo na navedene ugotovitve vezano, kar pravdni stranki s pritožbo ne izpodbijata. V pravdnem postopku je bil sporen soprispevek tožnikov, obseg utrpele škode za tožnico ter nastanek in obseg škode za tožnika, tožničinega sina, ki je bil ob škodnem dogodku star 15 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni bilo podanega soprispevka tožnikov in da toženke nista izzvala k protipravnemu in nedopustnemu ravnanju. Tožnikoma je prisodilo enotno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in za strah, zahtevano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je zahtevala tožnica, pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da ker predujma za ustreznega izvedenca ni založila, pred škodnim dogodkom pa je že bila v bolniškem staležu zaradi začasne nezmožnosti za delo, obsega škode ni moglo razmejiti, saj ni razpolagalo z ustreznim znanjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje jasna in prepričljiva ter ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

Pritožba tožeče stranke

7Tožničin pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo brez izvedenca ugotoviti obseg tožničine škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnostih med zdravljenjem, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da bi za ugotovitev obsega tožničinih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v tem konkretnem primeru lahko zadostovala tožničina izpoved in izpoved priče A. A. ter presoja listin, to je predložene zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje nasprotnega stališča tudi ni zavzelo. Je pa pravilno ugotovilo,¹ da je bila tožnica že pred škodnim dogodkom, to je od 14. 1. 2016 v bolniškem staležu zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolečin v desnem kolku, od 20. 1. 2016 do 22. 2. 2016 pa zaradi poškodbe po tretji osebi. Navedenega pritožba ne izpodbija. Sodišče je zato (po toženkinem ugovoru) pravilno zaključilo, da je treba razmejiti obseg škode in ugotoviti, katere bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem izvirajo iz tožničinega zdravstvenega stanja pred škodnim dogodkom in katere po njem. Za takšno razmejitev pa zgolj tožničina izpoved, izpoved priče in predložene listine ne zadostujejo in je potrebno strokovno znanje izvedenca medicinske stroke. Ker tožnica predujma za postavitev izvedenca ni založila, je sodišče pravilno ugotovilo, da svojega dokaznega bremena o zatrjevanem obsegu telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni zmogla in je njen zahtevek po tej postavki pravilno zavrnilo.

8Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o zahtevani odškodnini po postavki duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ker je prezrlo, da je tožnica trpela duševno nelagodje tudi zato, ker so za dogodek izvedeli sosedje in so se o tem pogovarjali. Takšne trditve so protispisne, saj je sodišče prisotnost tožničinih duševnih bolečin zaradi posegov v njene osebnostne pravice ugotovilo, pri tem pa je v dokazno oceno povzelo in pri določitvi odškodnine upoštevalo izpovedbe pravdnih strank in priče, da je bil dogodek glasen, tako da se je kričanje slišalo do bližnjih sosedov, kar je povzročilo reakcijo vaške okolice, kjer se je o dogodku tudi govorilo, ter da je priča A. A. slišala, da se je govorilo o tem dogodku v bližnji trgovini, tožnica pa je povedala, da so jo spraševali, kaj se je zgodilo.² Pri dosojeni odškodnini iz tega naslova je bilo zgoraj navedeno upoštevano, zato pritožbeni predlog po prisoji dodatne odškodnine ni utemeljen.

9Tudi tožničin zadnji pritožbeni razlog ni utemeljen. Skladno z določili ZPP se kriterij uspeha v pravdi določi glede na višino postavljenega zahtevka, v primeru odškodninskih zahtevkov pa lahko pride do izjeme, ko se uspeh ovrednoti ločeno po temelju in višini takrat, kadar se eden ali drugi del obravnava v večjem obsegu. V obravnavani zadevi je sodišče temelj in višino obravnavalo skupaj, izvedenec pa ni bil postavljen, zato sodišče takšne delitve pravilno ni upoštevalo.

Pritožba tožene stranke

10Toženka je v postopku zatrjevala, da jo je tožnica izzvala s tem, ker ji je večkrat rekla, da je slaba mati, poleg tega pa je neposredno pred škodnim dogodkom po mobilnem telefonu od nje oziroma od tožnika dobila sporočilo z vsebino: „Pocrkajte prasci“. Sodišče prve stopnje niti ni posebej raziskovalo, ali je to sporočilo toženka res dobila od tožnikov, ker se je pravilno postavilo na stališče, da tudi če je toženka takšno sporočilo od njiju dobila, navedeno ne opravičuje njenega protipravnega ravnanja. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena in sicer, da verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, česar v obravnavanem primeru ni podano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter da žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada in v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku.³ Toženkina pritožbena navedba, da bi sodišče moralo določiti tožničin soprispevek k nastali škodi, je zato v celoti neutemeljena.

11Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče brez pravne podlage prisodilo enotno odškodnino. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je dopustno izreči enotno odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic, vključno z odškodnino za utrpeli strah.⁴ V takšnih primerih, kot je obravnavani, ko je v prepiru prišlo do fizičnega in verbalnega nasilja, postavke strahu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče ločiti od siceršnjih duševnih bolečin zaradi posega v telesno in duševno integriteto obeh tožnikov. Gre za enovit dogodek, zato je enotna odškodnina pravilno prisojena. Tudi ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče tožnici prisodilo odškodnino za škodo, ki je ni zatrjevala. Res je tožnica zahtevala odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi strahu ter razžalitve časti in dobrega imena v delu tožbe, kjer je opredelila denarne zneske. A ne gre spregledati, da je v trditveni podlagi tožbe zelo jasno opisala škodni dogodek, toženkino verbalno in fizično agresivnost, ter da jo je oboje močno prizadelo in psihično pretreslo. Sodišče je zato pravilno zaključilo,⁵ da je toženka grobo, naklepno in poniževalno posegla v tožničino osebnostno pravico do osebne varnosti ter telesne in duševne nedotakljivosti, njenega osebnega dostojanstva, časti in dobrega imena. Osebno dostojanstvo je mogoče vključiti v postavko časti in dobrega imena, sodna praksa pa je že izrekla, da z udarci ne povzročiš le telesnih, ampak tudi duševne bolečine ter da navedeno pomeni poseg v osebnostne pravice.⁶

12Po oceni pritožbenega sodišča je bil tudi obseg utrpele škode za oba tožnika pravilno ugotovljen. Ugotovljeno je bilo, da je toženka, ki je svojevoljno prišla na tožničin dom, kjer je ta bivala s svojim mladoletnim sinom, le to agresivno verbalno in fizično napadla, brez da bi jo tožnica kakorkoli izzivala. O poteku škodnega dogodka se je tudi pritožbeno sodišče prepričalo s poslušanjem posnetka in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnica šokirana, da se je prestrašila, da jo je tiščalo v prsih, da je delovala panično ter da je morala jemati zdravila. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je škodni dogodek pri tožnici povzročil strah in duševno stisko, ki se je odražala v obdobju dveh mesecev. Četudi so bile odškodnine v podobnih primerih prisojene v nekoliko nižjih zneskih,⁷ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tu obravnavani primer hujši ter potrjuje odškodnino v višini 1.500 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo.

13V sodni praksi je prav tako zavzeto stališče, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice pokazati v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina se priznava le, kadar stopnja in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnovesje.⁸ Drugače povedano, kršitev osebnostne pravice mora porušiti psihično ravnovesje posameznika, saj kratkotrajna prizadetost ne predstavlja pravno priznane škode. V obravnavanem primeru je toženka tožniku, ki je bil takrat star 15 let, izrekla besedo „prasec“. Dejstvo je, da gre za žaljivko. Sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo. Samo ta izrečena žaljivka morebiti ne bi bila podlaga za pravno priznano škodo, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takrat mladoletnega tožnika ni prizadela samo ta žaljivka, ampak ga je prizadelo celotno dogajanje ter da je škodni dogodek podoživljal. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je ponoči zbujal, da je bil vznemirjen, da so morala biti vrata zaklenjena, da ga je prihod avtomobila k hiši vznemiril, da mu je bilo neprijetno v družbi vrstnikov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ovrednotilo vpliv celotnega dogodka, to je, da je bila tožnikova psihična prizadetost prve dni po dogodku nekoliko bolj intenzivna, potem se je umirila, prisotna pa je bila še dva meseca po dogodku. Tožnik je torej utrpel pravno priznano škodo, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino v višini 1.000 EUR in je pritožbeni ugovor tudi v tej smeri neutemeljen.⁹

14Ker sta pritožbi pravdnih strank neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, ju je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu, pritožbene stroške pa krijeta vsaka svoje (154. in 165. člen ZPP).

¹ 13. in 14. točka obrazložitve.
² 17. točka obrazložitve.
³ VSL sodba II Cp 2434/2018 in VSRS II Ips 325/2009.
⁴ VSC Cp 131/2020.
⁵ 17. točka obrazložitve.
⁶ VSL II Cp 4229/2010 in I Cp 242/2016.
⁷ VSL I Cp 242/2016 – prisojenih 1.100 EUR, II Cp 4229/2010 – prisojenih 1.000 EUR in VSL I Cp 339/2019 (samo žaljivke, podobne kot v tem primeru) prisojenih 1.000 EUR.
⁸ VSL II Cp 2434/2018 in I Cp 590/2015 (v slednjem primeru sta bili izrečeni žaljivki: sin kroničnega pijanca in ponarejen doktorat – odškodnina ni bila dosojena).
⁹ VSM I Cp 532/2011 – izrečena je bila žaljivka brez kakršnegakoli drugega škodnega dogajanja, ki jo je slišal partner tam tožeče stranke, in je bila priznana odškodnina v višini 500 EUR, tu obravnavani primer pa je hujši.