VSRS sklep II Ips 117/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana, tokrat za čas dveh mesecev.

2Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3Proti temu sklepu vlaga revizijo nasprotni udeleženec. Sklicuje se na vse zakonske revizijske razloge iz 370. člena ZPP(1). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge in prve stopnje spremeni ter odloči, da se nasprotnega udeleženca odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorstvom in se mu določi ambulantno zdravljenje. Če to ne, predlaga vsaj razveljavitev sklepov obeh nižjih sodišč.

4Revident uvodoma opozarja na pravno nevzdržnost položaja, saj sta zoper nasprotnega udeleženca tekla dva ločena postopka glede istega vprašanja. V zadevi pod opr. št. Pr 167/2015 je sodišče izdalo sklep, s katerim je nasprotnega udeleženca izpustilo iz oddelka pod posebnim nadzorom. V ponovljenem postopku v tej nepravdni zadevi (opr. št. Pr 157/2015) pa je, nasprotno, sodišče odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje pod posebnim nadzorom. Pritožbeno sodišče je v obeh zadevah odločalo na isti dan (18. marca 2015) ter diametralno nasprotni odločitvi potrdilo. Revident meni, da bi morala obveljati tista odločitev, ki za nasprotnega udeleženca predstavlja manjši poseg v njegove pravice in temeljne svoboščine.

5V drugem delu revizije revident utemeljuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je pri odločanju v tovrstnih zadevah zlasti treba upoštevati zadnji pogoj iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr(2), torej odgovoriti na vprašanje, ali obstaja kakšen milejši ukrep, s katerim se lahko vzroke in ogrožanje prav tako odvrne. Trdi, da sodišči tega pogoja nista upoštevali, marveč sta brez opravljenega testa sorazmernosti izrekli najhujši ukrep. Posebej poudarja, da je nasprotni udeleženec že v postopku odvzema poslovne sposobnosti in že ima postavljenega začasnega skrbnika. To pomeni, da mu je svoboda že s tem omejena in da njegove izjave in dejanja nimajo nobenih pravnih posledic.

6V tretjem delu revizije revident nižjima sodiščema očita, da sta v obrazložitvi podajali dejstva, ki so v nasprotju s tistim, kar izhaja iz listinskih dokazov. Tako izvedenec K. v prvotnem postopku, kot izvedenec R. v vzporednem postopku sta namreč podala mnenji, da nasprotni udeleženec ne potrebuje zdravljenja na oddelku s posebnim nadzorom, temveč zadošča ambulantno zdravljenje. V obeh postopkih gre za isto osebo, njeno zdravstveno stanje pa je nespremenjeno. Zato je po stališču revidenta napačna in nelogična razlaga sodišča, da nasprotni udeleženec potrebuje zdravljenje na oddelku s posebnim nadzorom, češ da ni pričel z ambulantnim zdravljenjem. Opozarja, da z ambulantnim zdravljenjem ni mogel pričeti, ker je ves ta čas na oddelku s posebnim nadzorom. Tega, da nasprotni udeleženec ni pričel z ambulantnim zdravljenjem, mu zato ni mogoče šteti v škodo.

7Revizija je bila vročena predlagatelju. Ta je nanjo odgovoril in predlagal bodisi njeno zavrženje bodisi njeno razveljavitev.

8Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

9Stališče predlagatelja v odgovoru na revizijo, češ da ta v skladu s 367. členom ZPP ni dovoljena, je napačno. Revizija je v tovrstnih postopkih namreč dovoljena na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 50. člena ZDZdr.O problemu teka dveh vzporednih postopkov

10Revizijsko sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v drugi (vzporedni) zadevi podalo pritožbeno sodišče(3), da je namreč nedopustno zoper isto osebo voditi dva ločena postopka za prisilno hospitalizacijo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju ter da bi moralo sodišče prve stopnje takšen položaj z ustreznim procesnim ravnanjem preprečiti.

11Pregled obeh zadev pokaže, da gre v tej zadevi za postopek sprejema na zdravljenje brez privolitve po 39. členu ZDZdr, v vzporedni zadevi pa je šlo za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. členu ZDZdr. Vendar to razlikovanje glede na vse ostale stične točke med dvema procesno sicer ločenima zadevama, ki pa sta življenjsko istovetni(4), ne spremeni zaključka o nevdržnosti takšnega procesnega položaja.

12Povedanemu navkljub pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sklep sodišča druge stopnje v tej zadevi ni obremenjen ne s kršitvijo pravila o litispendenci (prvi odstavek 288. člena ZPP) in tudi ne s kršitvijo načela res iudicata (prvi odstavek 288. člena ZPP). Prva kršitev ni podana že zato, ker se je obravnavana zadeva začela prva, druga pa zato, ker sklep sodišča v vzporedni zadevi ni postal pravnomočen pred sklepom v tej zadevi.

13Napačno je tudi revidentovo stališče, da bi moral v nastalem položaju obveljati tisti sklep, ki predstavlja manjši poseg v njegove pravice in temeljne svoboščine. Tu namreč ne gre za kazenskopravni ukrep, ki bi lahko narekoval takšno pravno sklepanje, marveč gre za omejitev nekaterih ustavnih pravic nasprotnega udeleženca zaradi varstva (prav tako ustavno varovanih) dobrin, ki so navedene v prvi alineji 39. člena ZDZdr (življenje, zdravje, premoženje). Predmet presoje revizijskega sodišča je zato zamejen z vrednotesnjem (ne)sorazmernosti posega v ustavne pravice nasprotnega udeleženca po zakonsko konkretiziranih merilih iz 39. člena ZDZdr.

O revidentovem očitku zmotne uporabe 39. člena ZDZdr

14Prvi odstavek 39. člena ZDZdr se glasi:

Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

15Revident problematizira podanost pogoja iz zadnje alineje citiranega zakonskega besedila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek, češ da nižji sodišči presoje v luči tega pogoja nista opravili, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč s pomočjo izvedenca ugotovilo (tem ugotovitvam pa je v 5. točki obrazložitve pritrdilo tudi pritožbeno sodišče):

- da samo obiskovanje psihiatrične ambulante ne privede do umika simptomov bolezni (tretja stran sklepa sodišča prve stopnje);

- da so obljube nasprotnega udeleženca, da bo prenehal z ravnanjem, ki ga finančno ogroža, zgolj obljube, da bi se rešil hospitalizacije (četrta stran sklepa sodišča prve stopnje) in je zato sprejem na zdravljenje nujno potreben, da nasprotni udeleženec pod vplivom svoje duševne bolezni ne bo nadaljeval z ravnanjem, s katerim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in svojim bližnjim (peta stran sklepa sodišča prve stopnje);

- da tudi začasno skrbništvo ne preprečuje, da bi se še naprej zadolževal pri fizičnih osebah (šesta stran sklepa sodišča prve stopnje).

16Revident znova poudarja, da mu je bil v postopku odvzema poslovne sposobnosti že postavljen začasni skrbnik, zaradi česar njegove izjave in dejanja nimajo nobenih pravnih posledic. Tak sklep je le delno pravilen. Res je namreč, da s pravnoposlovnega vidika njegove pravnoposlovne izjave nimajo veljave (prvi odstavek 41. člena OZ(5)), a vendar so izjave in dejanja takšne osebe še vedno realna dejanja, ki v realni premoženjski sferi povzročajo realne (negativne) premoženjske posledice. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč namreč je, da si nasprotni udeleženec izposoja večje denarne vsote ter jih nato pod vplivom svoje blodnje pošilja prevarantom, ki ta položaj izkoriščajo. Tak položaj pa ustreza pravnemu pojmu povzročanja hujše premoženjske škode iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

17Ta revizijski očitek je zgolj navidezen. Revident namreč ne trdi, da bi nižji sodišči kakšno vsebino listine (konkretno zapisnik o zaslišanju izvedenca) napačno povzeli. Zapisnik o zaslišanju izvedenca K. na naroku v ponovljenem postopku, je docela korektno povzet in se nižji sodišči nanj tudi korektno opirata. Kar trdi revident, je v resnici to, da se slednje izvedensko mnenje ne sklada s prvotnim izvedenskim mnenjem in tudi ne z izvedenskim mnenjem izvedenca R., ki je bilo izdelano v vzporednem postopku.

18Tako zasnovan očitek ne ustreza procesni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak očitek načelno predstavlja grajo dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Če pa je dokazna ocena tako pomanjkljiva ali tako očitno napačna, da je arbitrarna, pa lahko predstavlja kršitev metodološkega izhodišča iz 8. člena ZPP in s tem procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavani zadevi ni tako. Sodišče prve stopnje je namreč na 6. strani zadostno pojasnilo, zakaj sprejema izvedensko mnenje dr. K. v ponovljenem postopku. Nosilni argument ni bil ta, ki ga navaja revident, češ da nasprotni udeleženec potrebuje zdravljenja na oddelku s posebnim nadzorom, ker da ni pričel z ambulantnim zdravljenjem, kar revident izpodbija z nasprotnim argumentom, da za takšno obliko zdravljenja nasprotni udeleženec sploh ni imel možnosti. Nosilni argument je ta, da je dinamika skozi čas pokazala, da nasprotni udeleženec še naprej skuša navezovati stike z ljudmi, ki mu premoženjsko škodijo ter da bo tako, vse dokler ne bo dosežena ustrezna remisija bolezni. To (in pa hkrati tudi preprečitev povzročanja škode) pa je mogoče doseči le z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom.

19Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr).

Op. št. (3): Sklep VSL, opr.št. I Cp 720/2015 z dne 18. marec 2015.

Op. št. (4): Razlika med postopkoma je v resnici podana glede ravnanja pred izdajo sklepa, materialnopravna podlaga presoje pa je nato v obeh postopkih normirana v 39. členu ZDZdr in je v obeh zadeva istovetna.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik.