VSM Sodba I Cpg 44/2021

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki plačati 82,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2016 dalje, 1.697,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2016 dalje, 4.510,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 dalje, 2.679.07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2016 dalje, 2.344,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2016 dalje in 528,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2016 dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.225,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V uvodu pritožbe izpostavlja trditve in dokaze, ki jih je v postopku ponudila za svoje trditve, da Enotne pogodbe št. DS001452/01 (v nadaljevanju Enotna pogodba) ni sklenila v lastnem imenu in za svoj račun, ampak zgolj kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, kot upravnik stavbe in da ni pasivno legitimirana. Navaja, da tožeča stranka izpostavljenim trditvam ni konkretizirano oporekala, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva šteti za priznana. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, zaradi tega pa je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično materialno pravo zmotno uporabljeno. Po mnenju pritožnika stališče sodišča prve stopnje, „da se je tožena stranka sama zavezala tožeči stranki plačati izstavljene račune in nase prevzela tako opravila z razdeljevanjem zneskov na posamezne etažne lastnike in pobiranjem le teh od etažnih lastnikov, kakor tudi v zvezi s tem povezano tveganje, če zneskov, ki jih je plačala iz lastnih sredstev, ne bo dobila plačanih od etažnih lastnikov, v zameno za to pa si je zagotovila plačilo denarnega nadomestila“, nima nobene podlage ne v trditvah strank ne v besedilu Enotne pogodbe. Ker je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank, je kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti, s tem pa zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je namreč odločilo ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje svoje zakonite zastopnice, ki bi lahko dodatno pojasnila, da se tožena stranka ni samostojno zavezala in kakšna je ustaljena praksa na upravniškem trgu. Dokazni predlog je bil substanciran s trditvami v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da ni potreben, ker je mogoče odločiti na podlagi listin. Taka zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena in je arbitrarna. Ko je pavšalno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je toženi stranki odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožba je tudi nesklepčna, zato jo je treba kot neutemeljeno zavrniti. Tožeča stranka je v tožbi namreč navedla zgolj številke računov, datume izdaje in zapadlosti in dolgovane zneske. Ni jasno, katere stroške predstavlja posamezna vtoževana glavnica po tipu stroška, njegovi višini in času nastanka. Tožeča stranka za vsak vtoževani račun torej ni navedla, katere stroške vtožuje, ne načina obračuna konkretnih postavk za posamezne konkretne vtoževane račune. Sodišče je v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe ponovno prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in manjkajočo trditveno podlago kar samo dopolnilo in navedlo zaračunane količine plina in obdobja, v katerih so bile te dobavljene. Kaj takega je nedopustno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno, obširno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka kot dobavitelj zemeljskega plina zoper toženo stranko uveljavlja plačilo obračunanih dobav plina in na te dobave vezanih dajatev. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali se je tožena stranka z Enotno pogodbo za plačilo s spornimi računi obračunanih dobav plina in na to vezanih dajatev zavezala v svojem imenu in za svoj račun ali pa je pogodbo sklenila kot upravnik stavbe v etažni lastnini in s tem kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov ter obveznost plačila ne predstavlja njene lastne obveznosti ampak obveznost etažnih lastnikov.

7Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je na podlagi presoje določb Enotne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, kljub materialnopravni določbi 117. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je upravnik v poslih upravljanja zastopnik etažnih lastnikov in da načeloma ni dolžan zalagati lastnih sredstev za pokrivanje obveznosti etažnih lastnikov, po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka tista, ki je v razmerju do tožeče stranke z Enotno pogodbo prevzela obveznost plačila terjatev v zvezi z dobavami zemeljskega plina za odjemno mesto na lokaciji stavbe X v C., tožba pa je v okoliščinah obravnavanega primera tudi sklepčna.

8Takšni presoji sodišča prve stopnje tožena stranka neutemeljeno oporeka.

9Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da kljub določbi 118. člena SPZ, da je upravnik v poslih upravljanja zastopnik etažnih lastnikov in da načeloma ni dolžan zalagati lastnih sredstev za pokrivanje obveznosti etažnih lastnikov, to ne izključuje možnosti, da upravnik v okviru pogodbene svobode z dobaviteljem energenta stavbi, ki jo ima v upravljanju, pogodbo sklene v lastnem imenu ter se dobavitelju sam zaveže plačati njegove terjatve iz naslova dobav.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da med strankama ni sporno, da je bila med njima sklenjena Enotna pogodba dne 25. 3. 2011, ki je prenehala veljati 1. 5. 2016;

- da je tožeča stranka poslovni subjekt, javno podjetje v lasti Mestne občine C. in je sistemski operater distribucijskega omrežja za zemeljski plin ter kot dobavitelj plina izvaja oskrbo z zemeljskim plinom;

- da je tožeča stranka toženi stranki izdala račune, katerih (popolno) plačilo je predmet tega postopka;

- da je tožena stranka sporne račune prejela, zneske računov pa razdelila med etažne lastnike v stavbi X, tožeči stranki pa nato prenakazala plačila, ki jih je prejela od etažnih lastnikov, ni pa opravila plačil v višini, ki je ni prejela od etažnih lastnikov;

- da nikjer v pogodbi ni razvidno, da bi kot pogodbena stranka morebiti nastopali etažni lastniki poslovnega objekta X in tudi iz same pogodbe ne izhaja, da bi tožena stranka to sklenila kot upravnik - zastopnik etažnih lastnikov;

- da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka v obsegu pogodbeno dogovorjenega dostopa do distribucijskega omrežja in količin zemeljskega plina v roku 8 dni po nastanku terjatve toženi stranki izstavila skupen račun, in sicer za obračun omrežnine - fiksni del, omrežnine - variabilni del, zneska za izvajanje meritev, zemeljskega plina, takse za obremenjevanje zraka z emisijo CO2, trošarino in DDV;

- da se je tožena stranka izrecno zavezala, da bo račun plačala v roku 30 dni po nastanku terjatve;

- da lahko v primeru, da tožena stranka ne bo poravnala svoje obveznosti do zapadlosti računa, tožeča stranka obračuna zakonske zamudne obresti in

- da je bilo toženi stranki za redno plačevanje ter manipulativne stroške in stroške inkasa s pogodbo izrecno priznano tudi finančno nadomestilo v višini 3 % plačanih faktur tožeče stranke.

11Ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje dejstev, ki jih je tožena stranka v oporo svojih trditev, da pogodbe ni sklenila v lastnem imenu in za svoj račun, ki jih je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazovala in ki jih tožeča stranka ni konkretizirano prerekala, neutemeljeno ni štelo za priznana in zaradi česar naj bi napačno uporabilo 212. člen ZPP, prav tako pa je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje za presojo, da se je tožena stranka sama zavezala plačati izstavljene račune, ni imelo podlage ne v trditvah strank ne v besedilu pogodbe.

12Sodišče prve stopnje je presojo, da se je tožena stranka z Enotno pogodbo zavezala v svojem imenu in za svoj račun, opravilo izjemno skrbno in se v točkah 11 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno in argumentirano opredelilo do vseh, za presojo relevantnih dejstev in zavzelo jasna stališča, zakaj meni, da je v zadevi, kljub zakonski določbi iz 118. člena SPZ, podana pasivna legitimacija tožene stranke. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tako nazorna in vseobsegajoča, da razlogom sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje kot pravilne povzema, ni kaj za dodati.

13Ob jasnem stališču tožeče stranke, da je bila sopogodbenica Enotne pogodbe tožena stranka in ne etažni lastniki poslovne stavbe, v korist katerih so bile dobave plina sicer opravljene, nima odločilne teže dejstvo, da tožeča stranka ni izrecno prerekala posameznih trditev tožene stranke, da je bila slednja le upravnik stavbe in zakoniti zastopnik etažnih lastnikov ter da ni bila prejemnik storitev oziroma dobav. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je, kljub vedenju navedenih dejstev, štela toženo stranko za pogodbenico, ki se je v svojem imenu tožeči stranki zavezala plačati izstavljene račune. Na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka izrecno navajala, da se je ne glede na status tožene stranke kot upravnika poslovnih prostorov tožena stranka zavezala tožeči stranki plačevati storitve, da pogodbe ni sklenila kot zastopnica kogarkoli, pač pa v svojem imenu in za svoj račun, ter da tožeči stranki niso znani nobeni domnevni lastniki, niti ji niso znana notranja razmerja med temi osebami in toženo stranko. Tovrstne trditve pa kažejo tudi na neutemeljenost pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje za svoje stališče, da se je tožena stranka sama zavezala plačati izstavljene račune, ni imelo opore ne v trditvah ne v besedilu pogodbe.

14Presoja sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z Enotno pogodbo zavezala v svojem imenu in za svoj račun, je tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu pravilna in so nasprotna pritožbena navajanja neutemeljena.

15Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožba tožeče stranke nesklepčna in da je sodišče prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke.

16Sodišče prve stopnje je odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini skrbno in obširno obrazložilo in razloge za sprejeto odločitev podalo v točkah 17 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razloge sodišča prve stopnje kot pravilne povzema tudi sodišče druge stopnje, saj skrbni argumentaciji prvostopnega sodišča, ki se je opredelilo do vseh, za presojo odločilnih dejstev in ugovorov tožene stranke, ni kaj dodati. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje iz obrazložitve prvostopnega sodišča izpostavlja naslednje:

17Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da kljub povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in načelu, da trditev ni mogoče nadomestiti z dokazi, bi bila v okoliščinah konkretne zadeve zahteva, da bi morala tožeča stranka v okviru tožbenih navedb povzeti vse postavke iz predloženih računov, pretirana in bi pomenila formalistično sojenje ter bi bila v nasprotju z načelom poštenega sojenja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je povsem pravilno in glede na okoliščine obravnavanega primera povsem utemeljeno.

18Iz dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki pritožbeno tudi niso izpodbijani, namreč izhaja, da tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da računov morebiti ne bi plačala ali da bi predhodno zavrnila njihovo plačilo zaradi nepravilnega obračuna, niti ni zatrjevala, da bi bili morebitni posamezni računi izdani v neutemeljeni višini, saj tej, kljub temu, da se je z njo že ob prejemu računov nedvomno seznanila, tožeči stranki ni grajala ter tudi v okviru svojih navedb v postopku ni podala nobenih konkretiziranih trditev v smeri nasprotovanja višini obračunanih terjatev. Kot razlog neplačila je namreč zatrjevala izključno neprejem zneskov za plačilo zaračunanih zneskov s strani etažnih lastnikov kot dejanskih porabnikov zemeljskega plina in neobstoj svoje samostojne zaveze za plačilo izdanih računov.

19Sodišče prve stopnje je temu ustrezno pravilno presodilo, da glede na takšne okoliščine obravnavanega primera tožeči stranki ni mogoče očitati, da je njena tožba nesklepčna, ker v okviru svojih tožbenih trditev ni podala izrecnih in popolnih navedb o vseh posameznih postavkah vtoževanih računov.

20Tožena stranka v pritožbi še navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem njene zakonite zastopnice ter uveljavlja postopkovno kršitev načela kontradiktornosti in razpravnega načela ter procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. člena ZPP).

22Glede na citirano zakonsko določbo in upoštevaje dejstvo, da tožena stranka neizvedbe predlaganega dokaza (sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje strank zavrnilo na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2020) in s tem zatrjevane postopkovne kršitve ni uveljavljala in grajala takoj, ko je sodišče prve stopnje takšno odločitev sprejelo, in v pritožbi tudi ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, je s tovrstnim pritožbenim uveljavljanjem prepozna.

23Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).