VSRS Sodba III Ips 53/2020

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrneta pritožbi tožencev zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe tudi v preostalem delu (tj. glede ohranitve sklepa o izvršbi VL 83932/2015 v veljavi glede zneska 1.183.018,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2016 do plačila ter glede 186,00 EUR izvršilnih stroškov iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ter glede stroškovne odločitve iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje in

- v II. točki izreka tako, da so toženci dolžni tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Toženci so dolžni v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožniku njegove stroške revizijskega postopka v znesku 11.245,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče druge stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, pritožbam tožencev ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.183.018,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2016 ter tožniku naložilo, da prvemu in drugemu tožencu plača 17.344,37 EUR in tretjemu tožencu 13.993,59 EUR stroškov prvostopenjskega postopka (relevantni del I. točke izreka drugostopenjske sodbe). Tožniku je naložilo, da prvemu in drugemu tožencu povrne 2.772,45 EUR pritožbenih stroškov in tretjemu tožencu 9.297,45 EUR pritožbenih stroškov (II. točka izreka drugostopenjske sodbe v zvezi s I. točko izreka drugostopenjskega sklepa z dne 16. 6. 2020).

2Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 58/2020 z dne 11. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je pogodbena določila pogodbe o finančnem leasingu razložilo na način, da je plačilo zadnjega obroka zgolj pravica leasingojemalca in ne njegova obveznost, pravilno uporabilo materialno pravo?

3Tožnik je v zakonskem roku vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem druge stopnje glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da reviziji ugodi in sodbo sodišč druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožencev zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasil je revizijske stroške.

4Prvi in drugi toženec sta v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške tega odgovora. Tretji toženec na revizijo ni odgovoril.

Relevantno dejansko stanje

5Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so:

- Tožnik kot lizingodajalec (oz. njegov pravni prednik) in prvi toženec kot lizingojemalec sta 26. 9. 2011 sklenila pogodbo o finančnem lizingu št. 1 (v nadaljevanju: pogodba), v kateri je bila nabavna vrednost predmeta določena na 1.000.000,00 EUR. Finančne obveznosti sta stranki pogodbe razdelili na 36 mesečnih obrokov v skupni vrednosti obrestne terjatve (175.020,12 EUR), 37. obrok pa je bil kot odkupni obrok določen v višini glavnice 1.000.000,00 EUR. Glede glavnice in pripadajočega DDV je pravni prednik tožnika prvemu tožencu izdal račun za 1,200.000,00 EUR.

- Drugi in tretji toženec sta se zavezala k izpolnitvi obveznosti iz pogodbe kot solidarna poroka.

- Predmet pogodbe so bile v njej navedene nepremičnine na Š., v naravi pašniki, na katerih je prvi toženec predvideval gradnjo pod predpostavko ustreznih sprememb prostorskih aktov (OPPN) s strani Mestne občine Koper (MOK). Nepremičnine je izbral prvi toženec in bil z njihovimi lastnostmi seznanjen.

- V času sklepanja pogodbe 26. 9. 2011 je bilo strankam znano, da bo do navedenih sprememb prostorskih aktov skoraj zagotovo prišlo do 31. 3. 2012. Občina prostorskih aktov nato ni spremenila. Zato prvi toženec nepremičninskega projekta ni izpeljal.

- Vse denarne obveznosti so že zapadle, vključno z zadnjim obrokom (29. 9. 2014), katerega zapadlosti stranki nista vezali na realizacijo nepremičninskega projekta prvega toženca. Pogodbeni stranki nista sklenili nobenih spremljajočih dogovorov, po katerih prvi toženec ob zapadlosti ne bi rabil plačati zadnjega obroka v višini 1,000.000,00 EUR, če nepremičninski projekt ne bi bil realiziran oziroma, da bi smel v takem primeru odstopiti od pogodbe. Časovno je bila zapadlost dogovorjena tako, da bi bil po normalnem teku stvari nepremičninski projekt realiziran in bi prvi toženec vse obveznosti lahko plačal iz denarnega toka tega projekta. Iz tega razloga je bil na željo toženca določen način razporeditve obrokov tako, da se v času trajanja plačujejo le obresti, na koncu pa še glavnica.

- Nobena od strank od pogodbe ni odstopila.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima pogodba, sklenjena med strankama, pravno naravo finančnega lizinga (in ne projektnega financiranja),¹ s katerim se zagotovi financiranje investicije, to je pridobitve predmeta lizinga. Končni interes lizingodajalca ni bil ostati lastnik stvari, temveč dobiti povrnjena finančna sredstva, vložena v nakup predmeta lizinga (parcel) v interesu lizingojemalca, in plačilo za financiranje (izključni interes financiranja). Interes prvega toženca pa je bil financiranje predmeta lizinga, na katerem je nameraval izpeljati svoj gradbeni projekt in je načrtoval poplačilo obveznosti po lizing pogodbi iz naslova prihodkov tega projekta; v tem smislu pa je bila v njegovo korist določena tudi razporeditev obrokov. Stranki pa nista sklenili nobenih spremljajočih dogovorov za primer, da se nepremičninski projekt prvega toženca ne bi realiziral, in na podlagi katerih bi bil prvi toženec bodisi prost obveznosti plačati zadnji obrok v višini enega milijona EUR bodisi bi lahko od pogodbe oziroma pridobitve predmeta pogodbe veljavno odstopil oziroma se tedaj odločil, ali pogodbo obdržati v veljavi s podaljšanjem pogodbenih rokov. Po pogodbi (3. člen) lizingojemalec nosi vsa tveganja, povezana z lastnostmi predmeta, torej tudi v zvezi z realizacijo nameravanega projekta, kar pomeni, da nerealizacija nepremičninskega projekta zaradi nesprejema OPPN ne vpliva na njegove pogodbene obveznosti do tožnika. Opcija odkupa je po presoji prvostopenjskega sodišča povezana s plačilom zadnjega obroka, ki je predpogoj za uveljavitev odkupne pravice. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bilo plačilo zadnjega obroka opcijska pravica. Tega bi moral prvi toženec plačati celo v primeru lizingodajalčevega odstopa od pogodbe (29. člen). Drugi in tretji toženec odgovarjata za izpolnitev kot solidarna poroka (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

7Sodišče druge stopnje je prvostopenjskemu sodišču pritrdilo tako glede pravne narave sklenjenega posla (finančni lizing), kot tudi interesov pogodbenih strank (lizingodajalčev izključni interes financiranja in povračilo plasiranih sredstev in lizingojemalčev interes pridobitve predmeta lizinga zaradi svojega projekta). Vendar plačilo zadnjega obroka ni obveznost, temveč odkupna opcija prvega toženca, ki je ni izkoristil, kar ima pač za posledico, da predmet lizing pogodbe „ostaja v pravni oblasti“ tožnika. Pravni položaj, ki ga zasleduje v tem sporu (pozitivni pogodbeni interes) bi si tožnik zavaroval s tem, da bi odstopil od pogodbe (29. člen). V tem primeru bi rizik nizke tržne cene predmeta lizinga bremenil izključno toženo stranko.

Obseg revizijskega preizkusa

8Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Presoja revizije

9Revizija je utemeljena.

10Za odločitev o reviziji je odločilnega pomena, ali je po pogodbi obveznost lizingojemalca plačati tudi zadnji obrok pogodbe (stališče sodišča prve stopnje), ali pa je to njegova obveznost zgolj v primeru, da se odloči glede predmeta lizinga uveljavljati odkupno opcijo in s tem doseči prenos lastninske pravice na predmetu lizinga na svoje ime (stališče sodišča druge stopnje).

11Po stališču Vrhovnega sodišča so za presojo revizije relevantna naslednja pogodbena določila:

- Predmet pogodbe je finančni lizing nepremičnine in v zvezi s tem določitev zavez in pravnih pravic obeh pogodbenih strank tako glede nepremičnine in plačil kot tudi glede pravice lizingojemalca, da potem, ko bo izpolnil vse s pogodbo prevzete zaveze, zahteva prenos lastninske pravice na predmetu lizinga na svoje ime – opcija odkupa.

Vloga lizingodajalca je izključno v financiranju nepremičnine, lizingojemalec pa se zaveže plačati lizingodajalcu stroške odobritve, glavnico (nabavna vrednost in stroški nabave), obresti, manipulativne stroške, to je vse, kar in kolikor je določeno s to pogodbo in v anuitetnem načrtu, ki je kot priloga sestavni del te pogodbe. Lizingojemalec lahko potem, ko vse to plača, uveljavi opcijo odkupa. Zadnji obrok po anuitetnem načrtu je hkrati tudi odkupni obrok (prvi in drugi odstavek 1. člena pogodbe).

- Med pogodbenima strankama je nesporno, da je predmet lizinga lizingojemalec izbral sam na svojo odgovornost. S prodajalcem te nepremičnine M. d. o. o. (v nadaljevanju: dobavitelj) je lizingodajalec sklenil prodajno pogodbo (v nadaljevanju: prodajna pogodba). Lizingojemalec izjavlja, da pozna pravne in stvarne lastnosti nepremičnine, preveril je tudi vso dokumentacijo v zvezi z lastninsko pravico, upravnimi dovoljenji, tehničnimi lastnostmi, namembnostjo ipd. in jo jemlje v lizing v dejanskem in pravnem stanju, v kakršnem je. Lizingojemalec še izjavlja, da je preveril primernost predmeta lizinga in njegove lastnosti glede na namen, za katerega ga namerava uporabljati, in izjavlja, da ustreza temu namenu. Lizingojemalec izrecno izjavlja, da prevzema vsa s tem povezana tveganja ter zato nima in ne bo imel do lizingodajalca nobene terjatve oziroma zahtevka (prvi odstavek 3. člena pogodbe).

- Lizingojemalec se zavezuje plačati 36 obrokov lizinga po 4.861,67 EUR torej skupno 175.020,12 EUR, od česar: 1,000.000,00 EUR predstavlja razdolžnino (glavnico), 175.020,12 EUR pa predstavlja obresti, plačuje pa se po pogodbenem tečaju na dan posameznega plačila v skladu z anuitetnim načrtom, pri čemer je zadnji obrok hkrati tudi odkupni obrok. Obrok pomeni plačilo za rabo predmeta lizinga, dogovorjeno s to pogodbo, ob upoštevanju glavnice in vsakokrat veljavnih davkov, pristojbin, dajatev in stroškov refinanciranja, zadnji obrok pa je krati odkupni obrok (relevantni del drugega in tretjega odstavka 6. člena pogodbe).

- Glede plačil po tej pogodbi pogodbeni stranki izrecno soglašata: Lizingojemalec mora poleg obveznosti iz 6. člena te pogodbe plačati tudi vse druge obveznosti, prevzete s to pogodbo (1. točka 7. člena pogodbe).

- Lizingojemalec je dolžan plačevati svoje obveznosti po tej pogodbi tudi, če predmeta lizinga iz kakršnih koli razlogov (npr. zaradi pravne, tehnične ali gospodarske neuporabnosti, omejene uporabe zaradi okvare, vključno s popolnim uničenjem, tudi če gre za naključje ali višjo silo) deloma ali v celoti ne bi morel uporabljati. Prej zapisano velja tudi, če predmeta lizinga po prevzemu zaradi zakonskih predpisov ali ukrepov oblasti ni več mogoče uporabljati za prvoten namen in tudi za obdobje, v katerem lizingojemalec zamuja z vračilom predmeta lizinga. Celotno tveganje glede delovanja oziroma uporabe predmeta lizinga nosi lizingodajalec (12. člen pogodbe).

- Pogodbeni stranki soglašata, da lahko lizingojemalec s plačilom vseh obveznosti po tej pogodbi, tudi odkupnega obroka lizinga, in če nima zapadlih neplačanih obveznosti do lizingodajalca po morebitnih drugih pogodbah, sklenjenih med njima, uresniči opcijo odkupa in zahteva, da se nanj prenese lastninska pravica na predmetu lizinga. Lizingodajalec se zavezuje po izpolnitvi prej zapisanega pogoja lizingojemalcu izdati listino, primerno za prenos lastninske pravice, vendar ni odgovoren, če listine ni mogoče izdati zaradi takrat veljavnih predpisov, ki bi temu nasprotovali ali zaradi ukrepov tretjih oseb.

Lizingojemalec mora dati pisno zahtevo lizingodajalcu za prenos lastninske pravice potem, ko plača vse, kar mu je dolžan plačati, ali pa predmet lizinga vrniti lizingodajalcu, lahko pa lizingodajalec listino za prenos lastninske pravice na lizingojemalca izda tudi na lastno pobudo (prvi in drugi odstavek 24. člena pogodbe).

12Pri presoji sodobnih kompleksnih zakonsko neurejenih pogodb gospodarskega prava – kamor sodi tudi pogodba o lizingu – je treba izhajati iz tipičnega interesnega položaja vsake od pogodbenih strank² in ob tem upoštevati, kako stranke razmerje uredijo s samo pogodbo v okviru prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ).³

13Iz pogodbe ne izhaja povsem jasen odgovor na vprašanje, ki sta ga sodišči nižjih stopenj presodili povsem različno, to je glede lizingojemalčeve obveznosti plačila 37. obroka. Za odgovor na to dilemo zato pogodbenih določil ni mogoče uporabiti tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Določila pogodbe si pravdne stranke razlagajo različno, torej so pogodbena določila sporna. Takrat pa se pri njihovi razlagi ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ). Ker je lizing le zbirni pojem za vrsto pojavnih oblik tega pogodbenega tipa,⁴ konkretne pogodbe ni utemeljeno podrejati zgolj enemu ali nekaterim zakonsko urejenim pogodbenim tipom, pač pa je treba pri analizi take pogodbe izhajati iz namena celotnega razmerja, ugotoviti njegovo podlago ter porazdelitev rizikov in interesnih bremen strank.⁵

14Stranki sta sklenili pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine in v zvezi s tem določili pravice in obveznosti (prvi odstavek 1. člena pogodbe). V pogodbi je vloga tožnika kot finančne institucije (lizingodajalec) zamejena izključno na financiranje pridobitve nepremičnin za prvega toženca in prevalitvijo vseh stroškov (glavnice, obresti in drugih stroškov priprave in izvedbe leasinga) in rizikov, povezanih z lastnosti predmeta leasinga, na leasingojemalca (gl. drugi odstavek 1. člena, 6. člen , 1. točko 7. člena, 12. in 24. člen pogodbe). Pogodbeno tako opredeljena vloga lizingodajalca tudi sicer ustreza tipičnim (splošnim) značilnostim finančnega lizinga, za katerega je značilno, da se lizingodajalec razbremenjuje ukvarjanja s stvarjo, ki je dana v lizing, in zasleduje interes financiranja ter s tem povezanega zaslužka.⁶ Že sodišče prve stopnje je konkretno pogodbo razumelo v bistvenem enako in za to navedlo po presoji Vrhovnega sodišča utemeljene razloge (prim. 9. do 14. točko obrazložitve njegove sodbe).

15Prvi toženec je s pogodbo zasledoval interes financiranja pridobitve v njej navedenih nepremičnin na Š., v naravi pašnikov, na katerih je nameraval pod predpostavko sprememb OPPN izpeljati svoj gradbeni projekt. Nepremičnine je toženec izbral sam, zavedajoč se primernosti predmeta lizinga in njegovih lastnosti glede na predvideni namen uporabe, in je v zvezi s predmetom lizinga prevzel tudi vsa pravna in dejanska tveganja ter se odpovedal zahtevkom zoper lizingodajalca iz teh razlogov (3., 11. in 12. člen pogodbe). Iz tega sledi, da lizingojemalec nosi tudi tveganje glede nerealizacije gradbenega projekta zaradi neizpeljanih sprememb OPPN, ki bi gradnjo omogočile, kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo tudi, da se stranki s situacijo, da nepremičninski projekt ne bi bil realiziran, niti nista ukvarjali (12. točka obrazložitve njegove sodbe).

16Pogodbeni stranki posla nista sklenili zaradi lizingojemalčeve nekajletne uporabe predmeta lizinga in njegovega vračila, temveč je lizingojemalec predmet lizinga sam izbral zaradi izpeljave svojega gradbenega projekta z namenom prodaje na trgu, lizingodajalec kot finančna institucija pa je v ta posel vstopil zgolj zaradi financiranja in s tem povezanih zaslužkov, medtem ko interesa na samem predmetu lizinga ni imel in je lastništvo tega predmeta predstavljalo zgolj sredstvo zavarovanja svojih terjatev do lizingojemalca.

17Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni pravilna presoja sodišča druge stopnje, ki je plačilo 37. obroka po pogodbi enačilo z uveljavljanjem opcije odkupa predmeta lizinga.⁷ Pogodbena določila so glede tega nejasna, saj je zadnji obrok omenjen kot odkupni obrok (npr. 6. člen pogodbe), kar implicira avtomatizem plačila zadnjega obroka s samim odkupom predmeta lizinga. Po drugi strani pa je v pogodbi izrazito poudarjeno, da mora lizingojemalec izpolniti prav vse v njej vsebovane finančne zaveze, kar vključuje tudi glavnico, ki ustreza temu spornemu odkupnemu obroku, šele nato pa zahteva prenos lastninske pravice na predmetu lizinga na svoje ime, kar sta stranki v pogodbi poimenovali kot opcija odkupa (gl. prvi in drugi odstavek 1. člena in 1. točka 7. člena pogodbe). Obveznost izpolnitve finančnih zavez lizingojemalca je poudarjena celo do te mere, da učinkovito uveljavlja opcijo odkupa šele, če tudi po ostalih pogodbah z lizingodajalcem nima zapadlih neplačanih obveznosti (prvi odstavek 24. člena pogodbe). Sodišče druge stopnje je zato postopalo napačno, ko pri presoji ni uporabilo drugega odstavka 82. člena OZ in pri analizi konkretne lizing pogodbe upoštevalo namena celotnega lizing razmerja, ugotovilo njegove podlage ter porazdelitve rizikov in interesnih bremen strank, kot je bilo storjeno v prejšnjih točkah te obrazložitve.

18Pač pa je tako presojo pravilno opravilo sodišče prve stopnje in zato pravilno zaključilo, da lizingojemalčeva dolžnost po sporni pogodbi obsega tudi plačilo zadnjega, 37. obroka lizinga, opcija odkupa pa se nanaša le na možnost lizingojemalca, da odkupi nepremičnine in s tem doseže prenos lastninske pravice na predmetu leasinga (24. člen pogodbe) in ne na pravico, da se sama odloči, ali bo zadnji obrok lizinga plačala ali ne. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi III Ips 103/2013 z dne 25. 2. 2014 (17. točka obrazložitve),⁸ na katero utemeljeno opozarja revident.

19Revident ima tudi prav, ko opozarja na nelogičnost stališča sodišča druge stopnje, da bi svoj položaj moral zavarovati z odstopom od pogodbe (10. točka drugostopenjske sodbe). Lizingodajalcu, ki odstopi od pogodbe zaradi lizingojemalčevih kršitev (neplačevanja obrokov lizinga), gre odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, pri čemer se s tem označuje premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.⁹ Tožniku zato sodišče druge stopnje neutemeljeno očita, da bi moral prej odstopiti od pogodbe, da bi tako ali tako dosegel isto, kot z izpolnitvenim zahtevkom zahteva v konkretni zadevi.

20Sodišče druge stopnje je oporo za svoje stališče, da plačilo zadnjega obroka že predstavlja uveljavljanje odkupne opcije, zmotno videlo v petem odstavku 29. člena pogodbe. To določilo ureja le končni obračun z navedbo finančnih obveznosti, ki jih je pri tem treba upoštevati (tudi odkupni obrok oz. dosledneje denarni znesek, ki ustreza temu obroku), ne pa, da bi bil odstop od pogodbe mogoč tudi, ko bi lizingodajalec plačal vse svoje obveznosti, vključno z zadnjim odkupnim obrokom. To v tem členu pač ni zapisano.

21Vrhovno sodišče ugotavlja še, da se je sodišče druge stopnje zmotno sklicevalo na 83. člen OZ, po katerem je treba, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je sklenjena pogodba rezultat pogajanj med pogodbenima strankama, prav določba o prerazporeditvi obrokov pa dogovorjena v korist lizingojemalca (10., 12. in 13. točka sodbe sodišča prve stopnje).

22Ob upoštevanju obrazloženega je odgovor na dopuščeno vprašanje, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je pogodbena določila pogodbe o finančnem lizingu razložilo na način, da je plačilo zadnjega obroka zgolj pravica lizingojemalca in ne njegova obveznost, zmotno uporabilo materialno pravo. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.

23Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o vsebini pogodbenih določil ni spreminjalo, pač pa je pogodbene določbe drugačno materialnopravno razložilo in posledično prišlo do drugačnih materialnopravnih zaključkov, da je tožbeni zahtevek v relevantnem delu zavrnilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna. Ker je pritožbeno sodišče sicer pritožbi izčrpalo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v preostalem delu (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Stroški postopka

24Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena, na 154. členu, 155. členu in tretjem odstavku 161. člena ZPP. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR ter predloženimi stroškovniki.

25Z ugoditvijo reviziji, spremembo sodbe sodišča druge stopnje in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje je že odločeno, da so toženci dolžni povrniti tožniku stroške, ki so mu nastali v postopku na prvi stopnji.

26Ker toženci s pritožbo niso uspeli, so dolžni nerazdelno povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v znesku 2.779,77 EUR (2.250,00 EUR za pritožbo, 28,50 EUR pavšala za izdatke in 22 % DDV).

27Tožnik je z revizijo uspel. Zato so mu dolžni toženci nerazdelno povrniti njegove stroške revizijskega postopka v znesku 11.245,49 EUR (2.250,00 EUR za predlog za dopustitev revizije, 1.575,00 EUR za revizijo, 44,25 EUR pavšala za izdatke, 22 % DDV in sodna taksa v višini 6.525,00 EUR).

28Za odločitev so glasovali trije člani senata. Sodnika dr. Dolenc in dr. Đorđević sta glasovala proti odločitvi. Sodnik dr. Dolenc je dal odklonilno ločeno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Stranke postopka in sodišče so s tem pojmom označevale tisti način lizinškega financiranja, katerega značilnost je, da se financira izvedba projekta, glavni vir vračanja kredita je bodoči denarni tok projekta in da je tveganje neuspešne realizacije projekta porazdeljeno med pogodbene stranke take pogodbe.
² P. Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 168 ter sodba in sklep VS RS II Ips 256/2016 z dne 16. 2. 2017.
³ Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009.
⁴ P. Grilc, Pravna narava pogodbe o leasingu, Zbornik znanstvenih razprav PF LJ, Ljubljana 1993, str. 67.
⁵ Gl. P. Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 191 in P. Grilc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 292.
⁶ Prim. P. Grilc, Pravna narava pogodbe o leasingu, Zbornik znanstvenih razprav PF LJ, Ljubljana 1993, str. 74.
⁷ Že poslovni podlagi odkupne pravice (prevzem oziroma omejitev tveganja spremembe tržnih cen) in pogodbe o lizingu (financiranje nakupa predmeta lizinga) sta povsem različni. Gl. N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), str. 175-176.
⁸ V navedeni točki obrazložitve tiste sodbe je VS RS zapisalo: "Pravilna je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje (in razlaga 1., 6. in 23. člena leasing pogodb) o dolžnosti tožene stranke plačati zadnji, odkupni obrok leasinga. Opcija odkupa se nanaša na možnost tožene stranke, da odkupi nepremičnine in s tem doseže prenos lastninske pravice nase, in ne na pravico, da se sama odloči, ali bo zadnji obrok leasinga plačala ali ne."
⁹ Gl. sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2007 z dne 8. 9. 2009.

*********************************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. MILETA DOLENCA

Povezava na pdf dokument