VSM Sodba in sklep I Cp 27/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II./1. in II./3. izreka spremeni tako, da izrek v teh točkah sedaj glasi:

"II./1. Ugotovi se, da je Kreditna pogodba št. 11008056 z dne 11.3.2008, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV X/2008 z dne 14.3.2008, nična.

II./3. Ugotovi se je vknjižba hipoteke pri nepremičnini posamezni del št. 3 v stavbi št. 587 k.o. X. (ID znak Y-587-3), ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 3. 2008 in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 162/2008 z dne 14. 3. 2008 za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini glavnice 79.000,00 CHF, z obrestno mero v višini 6-mesečnega LIBOR + 2,00% odstotne točke letno, ki je spremenljiva ter z zapadlostjo glavnice v 240. mesecih, od katerih prva zapade v plačilo 14. 4. 2008, vsaka naslednja 14. v mesecu, zadnja pa 14. 3. 2028, neveljavna in se izbriše.“

V preostalem delu se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 3.9.2020 (I. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 11008056 z dne 11.3.2008, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV X/2008 z dne 14.3.2008 (v nadaljevanju kreditna pogodba), plačilo 696,91 EUR in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke pri nepremičnini ID znak Y-587-3, ki je bila vknjižena na podlagi kreditne pogodbe (II točka izreka). V III. točki izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek na razvezo že zgoraj citirane kreditne pogodbe ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebnega za izbris pri nepremičninah tožnika na osnovi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatev v obliki notarskega zapisa SV X/2008 z dne 14.3.2008 v korist toženke vknjiženih hipotekarnih bremen, vključno z zaznambo neposredne izvršljivosti tega notarskega zapisa. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov stroškovni zahtevek. Nadalje je glede stroškov postopka odločilo, da jih je tožnik dolžan povrniti toženki (IV. točka izreka).

1Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaslepljen s pojasnili toženke o neobstoju valutnega tveganja. Toženka je dala tožniku zavajajoče informacije, s katerimi ga je prepričala, da tveganja pri sklenitvi kreditne pogodbe ni ali da so ta zanemarljiva. Tako ravnanje toženke pa že samo po sebi kaže na slabo vero in nepoštenost toženke, kar pa neposredno vpliva na nepoštenost in nedovoljenost pogodbenega pogoja in na presojo ničnosti sklenjene kreditne pogodbe. Izpostavlja sodbo VSRS II Ips 5/2020, v kateri je zapisano, da že sama okoliščina netransparentnosti pripravljenega bančnega produkta vpliva na presojo poštenosti po členu 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Prepoved prikritja katerekoli pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe ter hkratna zapoved razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka ob sklenitvi pogodbe lahko poznala (in bi vplivale na njeno poznejše izvajanje v smislu neravnotežja med strankami), skupaj dejansko učinkujeta tako, da preprečita nedobroverno vzpostavitev znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki sta kvalifikatorna znaka nepoštenega/nedovoljenega pogoja v skladu s členom 3(1) Direktive. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo glede vsebine splošnega preizkusa po 3. členu Direktive, pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja ter je v tem kontekstu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo 4. člena Direktive, na podlagi katerega se nedovoljenost pogodbenega pogoja presoja ob upoštevanju: 1. narave blaga ali storitev, na katere se pogodba nanaša, 2. vseh drugih pogodbenih pogojev ali druge pogodbe, od katere je odvisen in 3. vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe.

Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo slabo vero toženke, ki ima strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti. Direktiva ne predpisuje ugotavljanja subjektivnosti slabe vere na strani banke (toženke), saj predpisuje, da mora sodišče valutno klavzulo šteti za nedopustno, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ta pogoj je v Direktivi opredeljen po objektiviziranem merilu, kar pomeni, da direktiva potrošniku ne nalaga bremena dokazovanja slabovernosti banke in to ni dejansko in pravno vprašanje, ki bi bilo relevantno za odločanje. Sodišče mora valutno klavzulo šteti za nedopustno, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Glede na to je bilo angažiranje izvedenca ekonomske stroke v predmetnem postopku nepotrebno. Sodišču prve stopnje očita, da se je zmotno sklicevalo na ugotovitve izvedenca ekonomske stroke, iz katerega bi naj po oceni sodišče prve stopnje izhajalo jasno stališče o neobstoju slabe vere bank. To ne drži, zato sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je namreč ugotovil, da je švicarski frank valuta varnega zavetja in da je kot takemu lastno specifično tveganje velike apreciacije v času finančnih kriz ter da je dejstvo, da je švicarski frank poleg jena ena od pomembnejših valut varnega zavetja, kar je bilo v finančnem svetu znano, zato so to morali vedeti tudi v bankah. Glede na to so banke vedela, da lahko pride do znatnega padca vrednosti domače valute v razmerju do švicarskega franka. V vseh štirih kriznih gospodarskih dogodkih, ki so vplivali na krepitev švicarskega franka, banke niso utrpele nobene škode, v nasprotju s potrošniki. V konkretnem primeru bi potrošnik moral vrniti 35,4% več glavnice od odobrenega kredita.

Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na njegove navedbe v zvezi dejstvi, da je šlo za visoko tvegane kredite, da banka tega ni pojasnila tožniku, niti prevzela svetovalne funkcije v zvezi s tem, niti ni izdelala ocene tveganja glede na specifičnost švicarskega franka kot valute varnega zavetja. Prav tako poudarja, da je bilo nemogoče izračunati možnost za uspeh v takšnem pogodbenem razmerju, zaradi česar bi glede na asimetrijo informacij, ki zavezuje banke, morale banke opozoriti potrošnika, da tveganja ne more oceniti brez posebnih znanj in zgolj na podlagi dostopnih informacij. Ob tem se sklicuje na zloženko avstrijske banke iz leta 2006, ki prikazuje, da je v normalnih razmerah rast švicarskega franka v desetih letih lahko tudi 25%. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega, uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje pritožba opozarja na nasprotja med 35. točko obrazložitve in 58. točko obrazložitve. Po eni strani sodišče prve stopnje razlaga, da je pojasnila banka tožniku 1-2% nihanje tečaja, ker gre za stabilno valuto, je v 58. točki obrazložitve zapisalo, da toženka tveganja ni opisala kot neobstoječega in ni trdila, da se tečaj med odplačevanjem ne bo spremenil. Uveljavlja tudi nasprotje med razlogi v točki 61 in točka 21 in 22 obrazložitve, pri čeme se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 5/2020.

Nadalje graja tudi zavrnitev podrednega zahtevka. V zvezi s tem poudarja, da gre za situacijo, v kateri se je obveznost tožnika drastično povečala, njegovi dohodki pa so ostali na ravni tistih, ki jih je prejemal v času sklenitve kreditne pogodbe. Tožnik je že v času sklenitve kreditne pogodbe obremenil svoj dohodek do maksimuma, tako da bi moralo biti toženki že takrat jasno, da tožnik ne bo mogel odplačevati kredita, če bo prišlo do večje tečajne spremembe.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške.

2Toženka v pritožbenem odgovoru pritožbena izvajanja tožnika v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožniku ni dala zavajajočih informacij, niti da je bil tožnik zaslepljen s pojasnili toženke o neobstoju valutnega tveganja. Že iz 12. člena kreditne pogodbe izhaja, da je bil tožnik seznanjen s tveganji, kot tudi mu je bilo pojasnjeno, da lahko pride do nihanja tečaja za 1% ali 2%. Dejstvo, da se je kasneje tveganje uresničilo v večji meri, kot je štel tožnik za sprejemljivo, ni razlog za neveljavnost pogodbe. Glede sklicevanja na sodbo VSRS II Ips 5/2020 navaja, da gre za drugačno dejansko stanje. Ker pa tudi v citirani odločbi VSRS poudari zapoved razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka ob sklenitvi pogodbe lahko poznala, meni, da v tem primeru VSRS ni odstopilo od ustaljene sodbe prakse VSRS in SEU. Nepričakovanega gibanja CHF toženka ni mogla predvideti, bistveno višja apreciacija CHF ji je bila neznana in nepredvidljiva. Nadalje nasprotuje pritožbenim očitkom tožnika, da je zmotno uporabilo materialno pravo glede vsebine splošnega preizkusa po členu 3(1) Direktive pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja. Meni tudi, da zgolj na podlagi zaključka, da je pogodbeni pogoj nejasen, še ni mogoče zaključiti, da je tak pogoj tudi nepošten glede na to, da so bila s strani toženke dana korektna pojasnila pogodbenega pogoja. Poudarja aleatorno naravo pogodbe, ki obsega sprememb valutnega tveganja ne more predvideti. Izpostavlja mnenje izvedenca, ki je navedel, da banke niso mogle pričakovati, da bi v doglednem času prišlo do finančnega kolapsa. Opozarja na značilno nizko tveganje pri valuti CHF kot valuti varnega zavetja. Dogodki kot sta gospodarska in finančna kriza ter ukrep švicarske centralne banke so bili popolnoma nepredvidljivi in nepričakovani dogodki. Zmotne so nadalje tudi pritožbene navedbe glede obstoja znatnega neravnotežja, ki ga je treba presojati v času sklenitve sporne kreditne pogodbe. Pri tem se sklicuje na zgodovinsko gibanje tečaja frank, ki v 23 letih (1992 – 2005) ni opazno apreciiral. Zavzema se tudi za potrditev odločitve glede podrednega tožbenega zahtevka. Priglaša in terja še pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za predmetno odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavanem primeru pa se za odločanje uporabljajo tudi določbe prava Evropske unije in sicer Direktiva Sveta 93/13/EGS in njena razlaga v praksi Sodišča Evropske Unije (SEU). Direktiva ne vsebuje posebnih postopkovnih pravil, vendar pa v členu 7(1) opozarja na splošno pravico do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljeno s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.¹ Z njo se posega v načelo procesne avtonomije držav članic, saj morajo biti nacionalna postopkovna pravila uporabljena skladno z načelom enakovrednosti in učinkovitosti. Vse določbe Direktive, ki so nujne za dosego njenega cilja – torej varstva potrošnikov, so namreč obvezne (prisilne) narave (enakovredne določbam javnega reda v pravu držav članic).² Iz tega izhaja spremenjen procesni položaj nacionalnega sodišča, ki mora nacionalne procesne institute uporabljati prilagojeno zavezi ugotavljanja nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti,³ kar pomeni tudi temu prilagojeno razlagati citirane določbe v postopku pred sodiščem druge stopnje.

5Tožnik je dne 11.3.2008 s toženko kot banko sklenil devizno kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa, katere predmet je bil stanovanjski kredit. Znesek kredita po srednjem tečaju Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) za CHF na dan odobritve kredita je znašal 79.000,00 CHF (na dan prejema kredita: 49.685,00 EUR), z dobo vračanja 240 mesecev. Stranki sta se dogovorili za spremenljivo obrestno mero, ki je bila ob sklenitvi pogodbe enaka 6-mesečni CHF LIBOR, povečana za 2 % Začetna anuiteta na dan sklenitve pogodbe je znašala 510,80 CHF oziroma 323,13 EUR. Prav tako je bil sklenjen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini tožnika. Navedena dejstva med strankama niso sporna.

6Iz listinskih dokazov in navedb strank kot nesporno izhaja tudi gibanje tečaja evra nasproti švicarskemu franku in dejstvo, da je tožnik svoje dohodke prejemal v evrih. Posledično je nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnika večja, če vrednost EUR proti CHF pade, saj mora za vračilo istega števila enot CHF plačati več evrov. V trenutku zapadlosti prve anuitete je tečaj CHF za 1 EUR znašal 1.5755, zato je mesečna anuiteta znašala 510,80 CHF oz. 323,13 EUR. Prodajni tečaj CHF na dan vložitve tožbe dne 14.4.2015 pa je za 1 EUR znašal 1,0344, kar pomeni, da je znašal znesek anuitete 510,80 EUR.

7Tožnik se v predmetnem postopku sklicuje na ničnost sporne kreditne pogodbe. Ničnost utemeljuje z zatrjevanji o špekulativnem ravnanju toženke, ki je sporno pogodbo sklenila s profitnim namenom, tožniku kot potrošniku pa je ponudila pomanjkljive in zavajajoče informacije (kredit mu je predstavila kot ugoden in varen, valutnih tveganj pa mu ni pojasnila). Toženka kot banka (profesionalna oseba) je ob sklepanju sporne pogodbe vedela oziroma bi mogla in morala vedeti, da bo tečaj CHF v prihodnje pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute, kar bo na eni strani znatno povečalo obveznost tožnika, na drugi strani pa toženki zagotovilo ustvarjanje nesorazmernih dobičkov. Ker je visoko tveganost tožniku ponujenega bančnega produkta poznala, mu je relevantne okoliščine za sprejem informirane odločitve zamolčala, tako da je nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi obstajalo že ob sami sklenitvi pogodbe, je toženka ravnala v slabi veri in nepošteno, zaradi česar sporna pogodba nima veljavne podlage (cause) in je posledično nična. Glede podrednega zahtevka za razvezo pogodb zaradi spremenjenih okoliščin je tožnik trdil, da je po sklenitvi pogodb prišlo do globalne ekonomske krize, zloma finančnih trgov in hudega padca vrednosti EUR v primerjavi s CHF. Teh okoliščin v letu 2008 ni bilo mogoče predvideti in presegajo normalno tveganje pri tovrstnih poslih. Valutno tveganje je sprejemljivo v primeru normalnih cikličnih gibanj v gospodarstvu, ne pa v primeru gospodarske krize ali radikalnega enostranskega, administrativnega spreminjanja tečaja CHF. V sedanjih okoliščinah je izpolnitev tožnika praktično onemogočena.

8Sodišči prve in druge stopnje sta v obravnavani zadevi enkrat že razsodili, a je VSRS s sklepom II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018 njuni odločitvi razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje z napotilom, da za presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, ne zadoščala abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo, temveč je bistveno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožniku celovito pojasnjeno in ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju. Poudarilo je, da je dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, na toženki in ne na tožniku, izpolnitev pa bo toženka lahko izkazala ne le z vsebino same kreditne pogodbe, temveč z vsemi informacijami in pojasnili, ki so bile tožniku posredovane v oglasih ali med pogajanji. Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije - SEU (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, da potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.⁴

O dovoljenosti kreditne pogodbe v tuji valuti

9Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku kredit nakazala v švicarskih frankih, tožnik pa je kredit koristil s prenosom na račun z odkupom deviz, kar izhaja iz prilog B6, B7 in B8. Enako je zaključilo VSRS v reviziji (II Ips 201/2017) v obravnavanem primeru, ko je zapisalo, da je glavna pogodbena obveznost obeh pogodbenih strank bila v konkretnem primeru določena v CHF, zato gre za posojilo tuje valute (za pravi devizni kredit) in ne zgolj za „preobleko“ valutne klavzule⁵

10Neutemeljena je pritožba v delu, ko tožnik graja razloge sodišča prve stopnje v točkah 12 do 17. obrazložitve, v katerih sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da sklepanje potrošniških pogodb v tuji valuti v zadevnem obdobju ni bilo prepovedano in povzame v prejšnjem odstavku citirano odločitev VSRS, ki je tožniku v reviziji pojasnilo, da je Zakon o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP-1) sklepanje poslov v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti dopuščal le v izrecno določenih primerih (prvi odstavek 18. člena ZDP-1), pri čemer je zakonodajalec na Banko Slovenije prenesel pooblastilo, da določi kreditne posle v tuji valuti, ki so za banke dovoljeni (drugi odstavek 34. člena ZDP-1). Banka Slovenije je s Sklepom o pogojih sklepanja kreditnih poslov v tujem denarju med rezidenti sprva dopustila kredite v tujem denarju le za plačilo uvoza blaga ali storitev ali za poravnavo drugih obveznosti do nerezidentov. Sklep je bil spremenjen 30. 10. 2003, po spremembi pa so banke lahko rezidentom odobrile kredit v tuji valuti brez omejitev. Z dnem uvedbe evra kot denarne enote Republike Slovenije 1. januarja 2007 sta na podlagi 69. e člena ZDP-1, sprejetega z novelo ZDP-1A, prenehali veljati določbi 18. in 34. člena ZDP-1, tako da je bilo odtlej poslovanje v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti popolnoma sproščeno. ⁶

11Prav tako pritožnik ponavlja revizijske navedbe glede uporabe 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki naj ne bi dopuščal sklepanja potrošniških deviznih kreditov. Kot mu je že bilo pojasnjeno iz navedenega člena ne izhaja, da bi bila sklenitev kredita v tuji valuti prepovedana. Citirana alineja je primarno sicer urejala kredite z valutno klavzulo, kar pomeni, da se pri sklenitvi pristnega deviznega kredita smiselno uporabi. Ker pri deviznem kreditu potrošnik posojilo prejme ter ga je dolžan vrniti v tuji valuti, pogodba po naravi stvari ne more vsebovati navedbe tečaja, po katerem bi se izračunavala vrednost v domači valuti. Potrošnik je dolžan plačati vsak mesec anuiteto v višini in valuti kot je določena v kreditni pogodbi (v obravnavanem primeru 510,80 CHF). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki (ki jih je tožnik uveljavljal tudi že v reviziji), da je pri pristnem deviznem kreditu poseg v dobrine potrošnika večji kot pri kreditu z valutno klavzulo. Pri pristnem deviznem kreditu je namreč svoboda potrošnika kvečjemu večja, saj lahko tujo valuto kupuje vnaprej in tako ni vezan na tečaj EUR/CHF na dan zapadlosti anuitete.⁷

Normativni okvir

12Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo⁸: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

13Varstvo potrošnikov je podrobneje urejeno v 169. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), ki je bil podlaga za nastanek 38. člena Listine EU. V 38. členu Listina EU določa, da politike EU zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov. Varstvo potrošnikov je izrecno omenjeno še v tretjem odstavku 114. člena PDEU. V skladu z 12. členom PDEU se morajo zahteve s področja varstva potrošnikov upoštevati tudi pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti EU. Varstvo potrošnikov je tako lahko upravičen razlog za poseg v svobodo gospodarske pobude iz 16. člena Listine EU, kar poudarja tudi US RS,⁹ ki je v eni od svoji odločitev zapisalo, da je potreba po posebnem varstvu potrošnika kot šibkejše stranke še posebej poudarjena v kreditnem razmerju, torej pri sklepanju kreditnih pogodb. Na eni strani je namreč fizična oseba, ki pridobiva kredit za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, na drugi strani pa gospodarska družba, ki kredit dodeljuje v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Dajalec kredita je v času sklepanja kreditne pogodbe v ekonomsko bistveno močnejšem položaju kot potrošnik.¹⁰

14Sistem varstva potrošnika vzpostavlja že citirana Direktiva, ki temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati.¹¹ Temeljno izhodišče Direktive 93/13/EGS je minimalna harmonizacija. Kot izhaja iz njenega 8. člena, lahko države članice na področju, ki ga ureja ta Direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s PDEU, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. Za pravno usodo sporne kreditne pogodbe sta najbolj upoštevna 3. in 4. člen Direktive. Člen 3 prepoveduje nepoštene pogodbene pogoje. To so vsi tisti pogodbeni pogoji, o katerih se stranke niso dogovorile posamično in v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Kot določa 4. člen te Direktive, je treba nedovoljenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen. Pri tem drugi odstavek tega člena določa izjemo glede presoje nedovoljenosti glavnega predmeta pogodbe in ustreznosti razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago. Nedovoljenost teh pogodbenih pogojev se ne presoja, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna (člen 5 Direktive).¹²

15Kot je bilo ugotovljeno pri prenosu Direktive v Poročevalca Državnega zbora RS, letnik XXVIII, št. 81, z dne 3.9.2002, v katerem so bile objavljene spremembe ZVPot in sicer z novelo ZVPot-A, ki je bila posledica implementacije Direktive 93/13 v slovenski pravni red, ZVPot razširja obseg varstva potrošnika v primeru nepoštenih pogojev poslovanja na vsa pogodbena določila. Slovenska zakonodaja se tako ne zadovoljuje s presojo nepoštenih pogodbenih pogojev le v primeru, ko ti niso bili individualno dogovorjeni (splošni pogoji, formularni kontrakti). Dikcija drugega odstavka 23. člena ZVPot ponuja sankcijo za primer neuporabe nepoštenih pogojev s strani ponudnika; takšna določila so nična. Določba 24. člena ZVPot pa našteva pogoje, pravne standarde in znake konkretnih dejanja, ki morajo biti izpolnjeni in prisotni, da določene pogodbene pogoje lahko označimo za nepoštene. Prvi odstavek omenjenega člena zakona taksativno našteva primerne pogoje, ki morajo biti (alternativno) izpolnjeni, da lahko sploh pričnemo s presojo nepoštenosti, v tretjem odstavku istega člena pa so naštete najbolj tipične oblike nepoštenih pogojev. Določilo 83. člena OZ pa ureja področje nejasnih pogodbenih določil v posebnih primerih (vnaprej natisnjena oblika pogodbe ali s strani ene stranke pripravljena pogodba). Nadalje v predlogu sprememb ZVPot predlagatelj sprememb zakona ugotavlja, da je slovenska zakonodaja delno usklajena z zahtevami Direktive, neskladnost z zahtevanim pravnim varstvom, vsebovanim v Direktivi pa je predvsem nomotehnične narave.¹³

16Posledica prenosa Direktive v slovenski pravni red tako torej predstavljajo dopolnjene določbe 22. do 24. člena ZVPot z novelo ZVPot-A, ki omejujejo pogodbeno svobodo v razmerjih med potrošniki in bankami in s tem zagotavljajo varstvo potrošnika. V 22. členu ZVPot določa, da pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom, tako da ga je podjetje nanje izrecno opozorilo in so mu bili dostopni brez težav. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi. Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika (peti odstavek 22. člen ZVPot – kot to enako določa člen 5 Direktive). Nadaljnji določbi 23. in 24. člena ZVPot predstavljata materialnopravne predpostavke za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki so v Direktivi ubesedene v členu 3(1) kot: »…če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.«

17Člen 23 ZVPot določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, sicer so taki pogoji nični. Pravni standard nepoštenega pogoja iz 23. člen ZVPot dopolnjuje opredelitev elementov presoje iz 24. člena ZVPot, ki v prvem odstavku določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene če:

- v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali

- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali

- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali

- da nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

18Iz citirane določbe na podlagi besede »ali« med naštetimi predpostavkami za določitev nepoštenosti pogodbenega pogoja jasno izhaja medsebojno razmerje teh predpostavk in sicer gre za izključevalno (alternativno) naštevanje, kar pomeni, da zadostuje za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, ugotovitev obstoja ene od predpostavk naštetih v citirani določbi. To izhodišče je pomembno, ker so predpostavke iz člena 3(1) Direktive za potrošnik manj ugodne, saj morata biti praviloma dokazni obe predpostavki nepoštenosti. ¹⁴ V tem primeru se mora pri presoji uporabiti za potrošnika ugodnejše pravo. Kot je izrecno navedeno v dvanajsti uvodni izjavi Direktive, gre pri tej le za delno in minimalno uskladitev nacionalnih zakonodaj v zvezi z nedovoljenimi pogoji, pri čemer je državam članicam priznana možnost, da potrošniku zagotovijo višjo raven varstva, kot jo določa Direktiva.¹⁵ V prosti presoji države članice je ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov.

19Glede na to je slovenski zakonodajalec ob implementaciji Direktive, s tem ko ni posegal v že obstoječe določbe ZVPot,¹⁶ kljub povezanosti predpostavk dobre vere in znatnega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank po Direktivi, obdržal ločenost obeh navedenih predpostavk, ohranil višjo stopnjo varstva potrošnika. Tako je glede na dikcijo prvega odstavka 24. člena ZVPot za razumeti, da je predpostavka »dobre vere« iz Direktive zajeta v četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot v besedni zvezi »nasprotuje načelu vestnosti in poštenja«, predpostavka »v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank« pa zajeta v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot v besedni zvezi »v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank«. Dodani pa sta tudi dve nadaljnji samostojni predpostavki za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in sicer v 2. in 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjem odstavku je taka alternativna določitev predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev v skladu z Direktivo dopustna, ker nudi potrošnikom širše (ugodnejše) varstvo njihovih pravic. Dikcija člena 4 (1) Direktive pa je v ZVPot zapisana v drugem odstavku 24. člena.

20Nadalje države članice višjo varstvo potrošnikov uveljavijo tudi na način, kot je to storila Slovenija, da v svojo ureditev ne prenese omejitve iz drugega odstavka 4. člena Direktive ter tako omogoči presojo nepoštenih pogodbenih pogojev, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in so jasni in razumljivi. Vendar pa navedeno ne pomeni, da jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev sodišču sploh ni potrebno presojati. Zadeva po jasnem in razumljivem besedilu je vsebovana v členu 5 Direktive, ki določa, da morajo pogodbeni pogoji vedno izpolnjevati to zahtevo, iz česar sledi, da se ta zahteva uporabi tudi kadar pogoj spada na področje uporabe člena 4(2) navedene Direktive in tudi če država članica te določbe ni prenesla. Sodišče mora preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja, ki se nanaša na glavni predmet pogodbe in to ne glede na prenos člena 4(2) Direktive v pravni red države članice.¹⁷ Ta je pomembna za nadaljnjo presojo elementov nepoštenosti; okoliščina nejasnosti pripravljenega bančnega produkta vpliva na presojo nepoštenosti, saj onemogoča izravnavo podrejenosti, kar je bistveno za preudarno in poučeno potrošnikovo sklepanje kreditne pogodbe.¹⁸

O jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev

21Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogodbenega pogoja obveznosti plačila anuitet kredita v tuji valuti glavni predmet pogodbe. Gre namreč za situacijo, ko ima potrošnik na voljo več pogodbenih klavzul (denimo o vračilo kredita v isti valuti, v kateri je bil dan, ali pa v drugi valuti, z vezavo na drugo valuto ipd.), med katerimi lahko prosto izbira. Zato, gledano strogo formalno, ni mogoče šteti, da mu je bil pogoj vsiljen. Vendar pa gre tu za tipsko obliko pogojev, ki jih banka vnaprej enostransko pripravi.

22V skladu z določilom 22. člena ZVPot morajo biti vsi tisti pogoji, ki izpolnjujejo predpostavke po prvem odstavku istega člena, jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Tudi v skladu z Direktivo morajo biti vsi pogodbeni pogoji, ki izpolnjujejo predpostavke iz člena 3(1) Direktive jasni in razumljivi (člen 5 Direktive). Enako velja za glavni predmet pogodbe (in ustreznost cene in plačila za izmenjavo storitev in blaga – člen 4(1) Direktive). Pogodbeni pogoj (in sicer obveznost tožnika do plačila mesečnih anuitet za prejeti kredit v CHF in predhodna obveznost toženke do izplačil kredita tožniku v CHF) je moral biti podvržen preizkusu preglednosti, kot ga je pravilno opravilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerega je zaključilo, da »toženka ni uspela dokazati, da je tožniku zagotovila vse potrebne informacije za sprejetje poučene in preudarne odločitve za sklenitev kreditne pogodbe, tako da bi mu pregledno pojasnila konkretno delovanje mehanizma kredita v tuji valuti, da bi lahko tožnik kot potrošnik presodil, kašne so ekonomske posledice na njegove finančne obveznosti, ki iz najema take kreditne pogodbe izhajajo« (tč. 41 obrazložitve). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je »pogodbenim pogojem kreditne pogodbe v delu, v katerem so ti zadevali vezanost kredita na tujo valuto, primanjkovalo preglednosti oziroma ti pogodbeni pogoji niso bili jasni in razumljivi«. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zgolj pomanjkanje preglednosti še ne vodi do ničnostne sankcije (ne pa tudi pravilno zaključilo, da je ničnostna sankcija podana, če je banka ravnala v slabi veri in je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi strank obstajalo znatno neravnotežje).¹⁹ Predpostavka preglednosti namreč ni samostojna materialnopravna predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja, zato zgolj ugotovitev njenega obstoja ne zadošča za odločitev o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.²⁰

23V zvezi s pritožbenimi sklicevanji na zadevo II Ips 5/2020, pri kateri je VSRS zgolj na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, ugotovilo ničnost pogodbe o podrednih obveznicah, v smislu, da bi bilo tudi v obravnavanem primeru potrebno ubrati tak pristop, sodišče druge stopnje meni, da takšno postopanje ni v skladu z določili Direktive, kot tudi ne sodno prakso SEU, kar je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

24Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU v zadevi Kasler²¹ in Andriciuc,²² ki jih povzema tudi Vrhovno Sodišče RS v sklepu II Ips 201/2017 ter v svojih nadaljnjih odločitvah.²³ Skladno s temi zahteve po jasnosti pogodbenih pogojev ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Navedeno pomeni, da so dolžne zagotoviti informacijski položaj, v katerem je potrošnik sposoben razumeti tudi dejanske razsežnosti pogodbenega pogoja. Takšno informiranje potrošnika pa bo zagotovljeno, kadar bo ob sklepanju kreditne pogodbe prejel pojasnila, na osnovi katerih bi bil povprečni, to je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren potrošnik, v primeru dogovora o vračilu kredita, danega v tuji valuti, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja torej ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo,²⁴ temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.²⁵ Dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, pa je na toženki (torej banki) in ne na tožniku (potrošniku).²⁶

25Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvajalo naslednje dokaze:

- izpoved tožnika (tč. 30 obrazložitve),

- izpovedbe prič A.S., V.P., V.K. in J.H. (tč. 31-34 obrazložitve),

- izpoved priče G.K. je dokazno ocenilo in zaključilo, da je navedena priča edina, ki je sklenila kreditno pogodbo pri vodji poslovalnice in katere izpovedba ni bila skladna z izpovedbami ostali prič in tožnika.

26Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dokazov zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je tožniku zagotovila vse informacije potrebne za prejetje poučene in preudarne odločitve za sklenitev kreditne pogodbe. Tožniku so bila dana le splošna pojasnila, da sta valuti CHF in EUR enakovredni in da lahko pride do manjših nihanj (1%-2%), čemur pritrjuje toženka tudi v pritožbi. Brez dvoma se je tožnik zavedal, da sklepa kreditno pogodbo v tuji valuti (kar je tudi izpovedal v svojem zaslišanju), a je poudaril, da kredita v evrih glede na svoje mesečne prihodke ni mogel dobiti za željeno vsoto denarja (50.000,00 EUR), zaradi česar mu je bil ponujen kredit v valuti CHF. Nedvomno ga je toženka opozorila tudi na 12. člen sporne kreditne pogodbe, s katerim prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja. Vendar je bilo tožniku to nihanje prikazano kot zanemarljivo, glede na stabilnost valute CHF v preteklih obdobjih z možnostjo sprememb oz. nihanj za 1% do 2%.

27Ni pa izkazano, da bi toženka tožniku pojasnila tudi konkretno delovanja mehanizma (kredita v tuji valuti), tako da bi lahko tožnik kot potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodil, kakšne so ekonomske posledice na njegove finančne obveznosti. Edini kriterij za prejem obravnavanega kredita je bil tožnikov mesečni dohodek, ki po oceni toženke ni bil zadosten za sklenitev kreditne pogodbe v EUR, temveč za sklenitev pogodbe v CHF. Drugih dodatnih informacij v obliki brošur, informacijskega gradiva, morebitnih grafov, pojasnila o gibanju CHF v preteklosti toženka tožniku ni predstavila. Kot je izpovedal tožnik mu je bil omenjeni kredit predstavljen kot ugodnejši in kot edini možen glede na njegove prihodke ter kot varen.²⁷ Toženka prav tako ni izkazala, da je kot finančna ustanova tožniku posredovala vsaj informacije o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri je imel tožnik stalno prebivališče in v valuti katere je prejemal svoj redni mesečni dohodek.

28Podobno kot tožnik so izpovedale ostale zaslišane priče, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje dokazno tudi ocenilo. Toženka glede takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje ni imela pomislekov in je celo potrdila, da večjega tveganja nihanja CHF kot 1% do 2% niti ni bilo za pričakovati glede na rast CHF v preteklosti, kot tudi ni zanikala očitkov, da bi tožniku pojasnila konkretno delovanja mehanizma kredita v tuji valuti, višje tveganje, ga opozorila, da lahko CHF bolj apreciira ter da nase tožnik prevzema višje tveganje kot 1%-2%.

29Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da tožnik ni bil obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih bi lahko kot običajno obveščen in razumno pozoren potrošnik presodil predvsem skupne stroške svojega kredita oz. razumel ekonomski učinek spremembe tečaja na obseg njegovih obveznosti.

Presoja dobre vere in obstoja znatnega neravnotežja

30Sodišče prve stopnje je presojo dobre vere upoštevaje, da je potrebno pri tem upoštevati trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, ugotavljalo, katere okoliščine bi banka kot strokovnjakinja na bančnem področju lahko poznala v navedenem trenutku in bi vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe. V ta namen je izvajalo naslednje dokaze in sprejelo naslednje dokazne zaključke:

- angažiralo izvedenca ekonomske stroke, ki je pojasnil, da je valuta CHF valuta varnega zavetja, za katere pa je značilno, da v času večjih gospodarskih pretresov zaradi bega iz valut v krizi ogroženih gospodarstev močno apreciirajo. Zato je dinamika tečaja CHF podvržena tako običajnim tveganjem kot tudi tveganjem, ki so specifična za valute varnega zavetja. Gre za neznana tveganja, ki jih po oceni izvedenca ni mogoče napovedati. Na spremembo tečaja CHF so vplivali izbruh finančne krize (2009), kolaps evro sistema (2010), zamrznitev tečaja CHF (2011) in odmrznitev tečaja CHF (2015). Od podpisa tožnikove kreditne pogodbe v letu 2008 do 2018 je tečaj CHF porasel skoraj za 40%, v posledici česar se je razdolžnina pri konkretni kreditni pogodbi do konca 2018 povečala za 30,6%, plačane obresti pa za 21,3%. Takšno rast je bilo po oceni izvedenca nemogoče napovedati, saj v času obstoja evra (od 1999) ni bilo nobenega trenda naraščanja vrednosti CHF proti EUR. Banke bi tako morale računati, da lahko pride do večjega nihanja tečaja CHF, vendar so njihova pričakovanja slonela le na vedenju o razliki v obrestnih merah (med kreditom v frankih in kreditom v evrih) in so tako lahko pričakovale apreciacijo CHF proti EUR za okoli dva, tri odstotke, nikakor pa ne apreciacije za 40%, ki jo je povzročila realizacija nevarnih tveganj.

- poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz let 2005, 2006 in 2007 (priloge A10, A11 in A12), glede katerih je zavzelo stališče, da gre le za splošne napovedi kot izhaja tudi iz sklepa VSRS II Ips 137/2018, kot tudi da enostranskih ukrepov Švicarske centrale banke nobeden od strokovnjakov ne more predvideti ter da se omenjena splošna opozorila kasneje niso realizirala kot je povzeto iz stališča VSRS v sodbi II Ips 32/2019,

- članek Šuler T.: Tveganost posojil v švicarskih frankih (priloga A30), glede katerega je presodilo, da ne izkazuje vednosti o znatnem dvigu tečaja CHF, hkrati pa je predpostavljena majhna apreciacija CHF vezana na običajne ekonomske razmere iz zgodovinskih podatkov,

- pisna izpovedba priče M.K. (priloga A 51) v zvezi z Letnim poročilom o finančni stabilnosti, izdelano s strani BS, ki glede zapisa, da je »CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede tečaja terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo« pojasnil, da gre v tem oziru za opozorilo, da gredo gibanja tečaja lahko tudi v drugo smer, še posebej po nekaj letnem vztrajnem padanju CHF in indicov, ki so izhajali iz terminskih pogodb, kar lahko povzroči probleme pri kreditojemalcih,

- gibanje tečaja iz Bloombergovega grafa (priloga A 50), ki je v letih 2005 in 2006 napovedal možnost gibanja tečaja oz. porast CHF, vendar so se te napovedi izkazale za nepravilne že v letu 2007 in v naslednjih letih, nikakor pa niso predvidele nepričakovanih ukrepov Švicarske nacionalne banke,

- izpoved priče K.E. glede števila kreditov danih v CHF valuti zaradi očitka tožnika, da je toženka kredite v CHF »forsirala«, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bilo spornih kreditov v CHF veliko manj kot kreditov v EUR,

- dve ključi okoliščini: globalna finančna kriza v letu 2008 ter enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki sta bili po oceni sodišča za strokovnjake popolnoma nepredvidljivi.

Glede na to, da so bili krediti v CHF v času sklepanja ugodnejši, valuta CHF pa pred tem relativno stabilna, toženka pa navedenih nenadnih sprememb valutnih razmerij ni mogla predvideti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da slaba vera toženke ni podana.

31Kot izhaja iz uvodne izjave 16 Direktive in povzemajo tudi Obvestila Komisije - Smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 27.9.2019 (v nadaljevanju Smernice), je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj le, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati. Pri tem Smernice izpostavljajo, da je pri pogajalski moči strank potrebno ugotoviti, ali je banka poslovala lojalno in pravično in iz tega nadalje izpeljujejo, da je temu tako v primeru, če je lahko pri poslovanju s potrošnikom domnevala, da bi potrošnik tak (nepošten) pogodbeni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.²⁸

32S tem se potrjuje, da je za namene člena 3(1) Direktive koncept dobre vere objektiven koncept povezan z vprašanjem, ali je v okviru vsebine zadevni pogodbeni pogoj skladen s poštenimi in pravičnimi tržnimi praksami, ki v zadostni meri upoštevajo zakonite interese potrošnika.²⁹ Tudi ravnanje potrošnika je predmet objektivne presoje, ki vključuje presojo, ali bi potrošnik, ki je oziroma ga je poprej prodajalec (ponudnik) ustrezno obravnaval (izpolnil med drugim tudi pojasnilno dolžnost), ravnal tako kot bi povprečni potrošnik.³⁰

33Kot navedeno so pogodbeni pogoji po prvem odstavku 24. člena ZVPot med drugim nepošteni, če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja, ki ga lahko primerjamo s pojmom dobre vere po Direktivi. Načelo vestnosti in poštenja omejuje svobodno ravnanje ene stranke glede na interese druge stranke in terja od udeležencev, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so se izoblikovala v razlagah SEU in so pomembna tako iz vidika ugotavljanja, ali je toženka v zadostni meri opravila pojasnilno dolžnost, kot tudi z vidika predpostavke nepoštenosti. Ta merila zahtevajo od toženke kot banke, da mora posredovati informacije: kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče; navesti mora mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem, če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.«³¹ Poleg navedenih meril se pri konkretizaciji predpostavke vestnosti in poštenja uporabljajo še nadaljnja pravila »lojalnega in pravičnega poslovanja s potrošnikom in upoštevanje njegovih zakonitih interesov«, ocena njihovega obstoja pa ugotavlja s splošnim merilom »ali bi banka razumno pričakovala, da bo potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj«.³² Kot je sicer pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka tožniku ni podala ustreznih pojasnil v zvezi z navedenimi tveganji in takšno ravnanje ne pomeni le, da ni zadostila zahtevi po preglednosti pogodbenega pogoja, temveč ta odločilna dejstva pomembno vplivajo tudi na obstoj kršitve predpostavke »nepoštenosti« pogodbenega pogoja - vestnosti in poštenja. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da predpostavka »preglednosti« ni predpostavka »nepoštenosti« in zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je lahko pogodbeni pogoj »nepregleden«, vendar kljub temu pošten, a so takšni položaji prej izjema kot pravilo. Praviloma bo torej položaj »nepreglednosti« pomenil tudi »nepoštenost«, kar je posledica prepletenosti dejanskih stanov, ki se lahko podrejajo obema predpostavkama.³³

34Pri presoji o poštenem ravnanju banke je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno znanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Upoštevati je nedvomno treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe nastopala kot strokovnjak na bančnem področju s specifičnimi znanji (6. člen OZ), tožnik pa kot laik brez posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli. Dolžnost banke je, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno ter tako zagotovi potrošniku vse informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, vnaprej pripravljeno pogodbo pa oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi.

35S tem se zagotavlja torej varstvo potrošnika, ki je v razmerju do banke šibkejša stranka, brez ustreznih strokovnih znanj na bančnem področju. Banka kot strokovnjak na svojem področju mora zato vnaprej pripravljene pogodbene pogoje oblikovati tako, da se lahko uresničijo potrošnikovi interesi po zagotovitvi kredita, ki ga zaradi sprejetja pogodbenih pogojev prekomerno ne obremenijo in mu ne nalagajo neobvladljivega oziroma težko obvladljivega višanja njegove mesečne anuitete. Pri tem mora banka slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v zadolženosti.

36Glede na navedeno bi toženka morala pojasniti, da je dejansko s podpisom sporne kreditne pogodbe tožnik pristal na neomejeno valutno tveganje. Njena profesionalna skrbnost ji nalaga, da bi pri oblikovanju bančnih produktov morala postopati skrbno in ne ponujati bančnih produktov z neomejenim valutnim tveganjem, na katerega potrošnik v primeru posamičnih pogajanj, v kolikor bi mu bil tak pogoj popolnoma pojasnjen, tako da bi razumel posledice sklepanja take pogodbe, ne bi pristal. V obravnavanem primeru je bilo tožniku pojasnjeno le minimalno spreminjanje kredita 1-2%, kljub dejstvu da toženka kot strokovnjak na svojem področju mora poznati mehanizem delovanja valute varnega zavetja, za katerega je značilno, da je stabilen pretežni del časa, močneje pa zaniha v času gospodarskih kriz. Teh res ni mogoče predvideti, vendar jih je v obdobju 20 let, za čas katerega je bila sklenjena sporna kreditna pogodba mogoče pričakovati. V preteklosti je namreč že prihajalo do dogodkov, ki so vplivali na apreciacijo CHF. Izvedenec posebej izpostavi apreciacijo okoli leta 1990, ki je bila posledica recesije na začetku 1990, ki je nastopila skupaj s finančno krizo po črnem petku na borzi (1987) ter pokom nepremičninskega balona na Japonskem; apreciacijo okoli leta 1995, ki je bila posledica povečanja negotovosti zaradi mehiške krize in vzhodno azijske finančne krize; apreciacijo okoli leta 2000, ki je bila posledica recesije na začetku novega tisočletja in poka „dotcom“ balona (kolapsa vrednosti številnih podjetij na sektorju računalništva in interneta). Tako je na daljši rok mogoče pričakovati apreciacijo CHF valute za več kot 1-2%, kar bi moralo biti tožniku ustrezno pojasnjeno. Toženka je za taka nihanja CHF morala vedeti in bi o njih morala poučiti tožnika, kar pa ni storila. Kot navaja izvedenec bi banke, ker so vedele, da so obrestne mere v CHF nižje kot za kredite v EUR, morale pričakovati, da so terminski tečaji CHF višji od trenutnega tečaja. Lahko bi tudi vedele, da je terminski tečaj nezanesljiv za napovedovanje dejanskega tečaja, v posledici česar bi morale vedeti, da je zadolževanje gospodinjstev v valuti, ki je različna od valute njihovih prejemkov tvegano, še zlasti dolgoročno. Kot pri tožniku, ki je sklenil sporno kreditno pogodbo za dobo 20 let za nakup stanovanja, pri tem pa se je v posledici apreciacije CHF za 40% mesečna anuiteta iz cca 323,13 EUR (v letu 2008) zvišala na cca 510,80 EUR (v letu 2015).

37Tudi če toženka ni mogla kot strokovnjak na svojem področju predvideti tako intenzivne apreciacije CHF proti EUR, pa bi morala in mogla vedeti, da lahko CHF apreciira za več kot 1%-2% ter da je tožniku ponudila produkt, pri katerem je rast obrestne mere, ki je vezana na tujo valuto, neomejena. Kot stranka, ki je bančni produkt pripravila bi morala opraviti tudi svojo svetovalno dolžnost, ki ji nalaga, da potrošniku pojasni neomejenost valutnega tveganja v sklenjeni pogodbi, hkrati pa ponuditi primerljiv kredit v EUR, kar po tožnikovih besedah v danem primeru sploh ni bilo ponujeno. V kolikor bi tožnik bil izrecno opozorjen na te lastnosti sporne kreditne pogodbe na transparenten način in bi mu bila hkrati ponujena tudi možnost sklenitve kreditne pogodbe v EUR, bi imel dovolj informacij, da bi lahko ocenil tveganja, ki jih prevzema s sklenitvijo sporne kreditne pogodbe.

38Na tem mestu se sodišče druge stopnje opredeljuje tudi do zatrjevanja toženke v zvezi z aleatorno naravo sporne pogodbe, ki obsega sprememb valutnega tveganja ne more predvideti. Glede aleatornosti je VSRS v zadevi II Ips 201/2017 zavzelo stališče, da sklenitev aleatorne pogodbe ni nedopustno, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Vendar pa je po oceni sodišča druge stopnje pri tem bistveno, ali je tožnik kot potrošnik bil o tem tveganju, ki ga takšna pogodba prinaša tudi ustrezno informiran, tako da se je lahko sam zavestno odločil, ali takšno neomejeno tveganje sprejema ali ne. V takšnem primeru je sklenitev pogodbe z neomejenim valutnim tveganjem njegova svobodna volja in prevzem tveganja, da do neomejene rasti CHF ne bo prišlo za čas trajanja kreditne pogodbe. V primeru, ko pa tožniku kot potrošniku to ni bilo ustrezno pojasnjeno, pa takšna oblika pogodbe ni dopustna.

39Sodišče druge stopnje tudi meni da so nekateri dokazni zaključki sodišča prve stopnje neprepričljivi. Dopisi in poročila BS iz let 2005, 2006 in 2007 bi naj vsebovala le splošna opozorila o dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegla tistih, izhajajoč iz takrat veljavnih predpisov in načela vestnosti in poštenja. Na tem mestu se zato postavi vprašanje, zakaj bi BS opozarjala na nekaj, kar je del splošno znanih dejstev. Res je bila valuta EUR v Sloveniji uvedena 1.1.2007, vendar krediti z valutno klavzulo in devizni krediti so bili dovoljeni že pred navedenim datumom, zato so opozorila v zgoraj citiranih listinah, ko navajajo: »Za banke pomeni valutna klavzula, vezana na švicarski frank, zelo majhen delež njihove bilančne vsote in so v njej relativno izravnane, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebej ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo.«³⁴ in še podrobnejši napotki potem, ko je EUR že bilo nacionalno zakonito plačilno sredstvo, kako ravnati v primerih kreditov »v tuji valuti ali posojilo vezati na tujo valuto«,³⁵ pomembna. Toženka teh informacij, kot je bilo že ugotovljeno, tožniku ob sklepanju pogodbe ni posredovala.

40Res je, da toženki v času sklenitve pogodbe niso mogla biti znana gospodarska gibanja oziroma dogodki na finančnih trgih, ki so v naslednjih letih dejansko izbruhnili (izbruh finančne krize 2009, kolaps evro sistema 2010, zamrznitev tečaja CHF 2011 in odmrznitev tečaja CHF 2015). V zvezi s tem je VSRS že zavzelo stališče, da banka ni dolžna napovedovati padca in rasti valut, saj je napovedovanje monetarne politike tuje nacionalne banke dogodek, ki je odvisen od razmer na trgu in zato nepredvidljiv.³⁶ Vendar še to ne pomeni, da je banka pri sklepanju obravnavanega kredita postopala vestno in pošteno oz. v dobri veri. Toženka ni mogla poznati obsega sprememb valutnega tveganja v bodoče, lahko pa pojasni potrošniku gibanje menjalnega tečaja glede na preteklih izkušnjah³⁷ in finančnih dogodkih, do katerih je prišlo v preteklosti. SEU se je tudi že izreklo v zvezi z možnostjo napovedovanja prihodnjih dogodkov v zadevi C-452/18 z dne 9.7.2020, kjer je razložilo: »Vendar glede pogoja, ki pomeni omejitev nihanj spremenljive obrestne mere, izračunane na podlagi indeksa, navzdol, natančne vrednosti te obrestne mere res ni mogoče določiti v kreditni pogodbi za njeno celotno trajanje. Tako od prodajalca ali ponudnika ni mogoče zahtevati predložitve natančnih informacij o finančnih posledicah, povezanih z spremembami obrestne mere med trajanjem pogodbe, ker so te spremembe odvisne od prihodnjih dogodkov, ki niso predvidljivi in niso odvisni od volje tega prodajalca ali ponudnika. Natančneje, uporaba spremenljive obrestne mere že po svoji naravi povzroči nihanje zneskov prihodnjih obrokov, tako da navedeni prodajalec ali ponudnik ne more pojasniti natančnega vpliva uporabe pogoja o obrestnem dnu za te prihodnje obroke.«

41Sodišče druge stopnje zato pritrjuje tožniku v tistih pritožbenih navedbah, v katerih opozarja na pomen preteklih podatkov o menjalnem tečaju, ki jih je bila toženka dolžna poznati in, kot je bilo nesporno ugotovljeno, ni izpolnila pojasnilne dolžnosti v zvezi z njimi, pa bi jo na podlagi zgoraj citiranih meril SEU morala. Nihče pa od toženke ne zahteva, da napove, ne glede na stopnjo prepričanja, ali bo res nastopil kakšen dogodek kot je bil nastop finančne krize v letu 2008 in enostranski ukrepi švicarske nacionalne banke v letu 2015.

42Banka je že s tem, ko je kršila pojasnilno dolžnost ter pri tem tožniku ni pojasnila finančne posledice v kreditni pogodbi določenega neomejenega valutnega tveganja in mu ni predstavila konkretno delovanje mehanizma kredita v tuji valuti, ravnala v slabi veri. Banka bi tožnika morala v pogodbi določenem neomejenem valutnem tveganju seznaniti, da lahko tečaj CHF kot valuta varnega zavetja poveča vrednost napram evru (domači valuti), ne pa ga le opozoriti na običajna valutna nihanja CHF/EUR za 1% do 2%. Z opisanimi ravnanji toženka ni lojalno in pravično poslovala, pri tem pa tudi ni upoštevala legitimnih interesov potrošnika. Tak bančni kredit ogroža potrošnikov ekonomski in eksistenčni položaj, zato je kot tak nepošten in ni v skladu s lojalnim in poštenim poslovanjem banke, kot tudi ne s temeljnimi načeli evropskega prava, izhajajočih iz 38. člena Listine EU.

43Po ZVPot za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, kot je bilo že pojasnjeno, zadošča obstoj ene od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena. Zadostuje torej, da je ugotovljeno, da pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Presoja drugih predpostavk po 24. členu ZVPot zato ni potrebna. Vendar se bo v nadaljevanju sodišče druge stopnje opredelilo še do pogoja znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank, kot je sicer določeno v Direktivi.

44Pri presoji pogoja znatnega neravnotežja je, kot je bilo že pojasnjeno, potrebno opraviti primerjavo pravic in obveznosti strank na podlagi posameznega pogoja. Ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ni mogoče presojati omejeno na posamezni element pogodbenega razmerja, temveč je potrebno celovito ovrednotiti položaj pogodbenih strank.

45Pri tem je pomembna vsebina 12. člena sporne pogodbe, ki glasi: «Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgu denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgih kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju spremembe obrestne mere in ostalim tveganjem.« Razlaga te določbe je jasna: Tožnik je s sklenitvijo pogodbe prevzel ne le plačilo mesečnih anuitet, temveč je nosil tudi celotno (neomejeno) valutno tveganje, ki ni bilo z ničemer zavarovano. Toženka je imela tožnikov kredit zavarovan s hipoteko, valutno tveganje pa je v celoti prenesla na tožnika. Poleg tega ima toženka kot strokovnjak na bančnem področju določene instrumente za obvladovanje različnih tveganj, ogromen kapital za delovanje in lahko valutna nihanja, do katerih pride, ustrezno obvladuje.

46Tožniku so edini vir odplačevanja kredita predstavljali mesečni prihodki v domači valuti EUR, pri čemer je glavnino mesečnega dohodka³⁸ namenil plačilu stanovanjskega kredita (sprva cca 323,13 EUR, v letu 2015 cca 510,80 EUR), zato povprečen potrošnik, kar je obravnavani tožnik, lahko obvladuje le majhne spremembe višine kreditnega obroka. Že sama variabilna obrestna mera lahko občutno vpliva na višino kreditnega obroka, zato je dodatno obvladovanje še valutnega tveganja pri povprečnem potrošniku pričakovano minimalna. Dodatno poslabšuje njegov položaj glede tveganja dolgoročnost kredita, v obravnavani zadevi dvajset let.

47Primerjava tveganj obeh strank pokaže, da obremenitvi ene in druge nista primerljivi: na eni strani nezavarovana neomejeno valutno in kreditno tveganje tožnika - potrošnika z edinim dohodkom v obliki redne mesečne plače in hipotekarno zavarovano kreditno tveganje toženke kot banke, brez valutnega tveganja, ki ga je popolnoma prenesla na tožnika. Takšen pogoj, ki preprečuje, da bi banka utrpela kakršnokoli prikrajšanje iz omenjenega tveganja, ji zagotovo prinaša nesorazmerne koristi – te so namreč v tem, da se njeno stanje ne poslabša, temveč ohrani, druga stran pa je tista, ki mora trpeti vsa prikrajšanja, nastala zaradi občutne spremembe menjalnih tečajev. Takšna pogodbena klavzula je v nasprotju s cilji varstva potrošnikov, katerega bistvena izhodišča vrednotenja so njihovi šibkejši, podrejen položaj glede pogajalske moči in ravni obveščenosti ter nezmožnosti vplivanja na vsebino pogojev, ki jih vnaprej, enostransko določi banka in potrošnik nima možnosti vplivanja na njihovo vsebino.

48Ker je bilo torej zaradi določila o valutnem tveganju, ki je bilo vneseno v naprej pripravljeno tipsko pogodbo, veliko bolj prizadeta ena stranka, ki je nase prevzela celotno valutno tveganje kot druga stranka, je podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe.

49Ob ugotovitvi, da toženka kot banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila in je hkrati ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker ni zasledovala legitimnih interesov tožnika kot potrošnika, hkrati pa je bilo s sklenitvijo sporne pogodbe podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pravdnih strank, je zahtevek na ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe na podlagi 23. člena ZVPot utemeljen tako na podlagi prve kot četrte alineje 24. člena ZVPot.

O posledicah ničnosti pogodbe

50Iz besedila člena 6(1) Direktive izhaja, da morajo nacionalna sodišča le zavrniti uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja tako, da nima zavezujočih učinkov za potrošnika, ne smejo pa spremeniti njegove vsebine. SEU je poudarilo, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepošten, načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne sme imeti učinkov za potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če ne bi bilo tega pogoja.³⁹

51Če bi nacionalno sodišče smelo spremeniti vsebino nepoštenih pogojev v takih pogodbah, bi taka pristojnost lahko ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz člena 7 Direktive. Ta pristojnost bi namreč prispevala k temu, da bi se za prodajalce ali ponudnike odpravil odvračilni učinek le s preprosto neuporabo takih nepoštenih pogojev za potrošnika, ker bi ti prodajalci ali ponudniki še naprej skušali uporabljati te pogoje, če bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, če bo ugotovilo njihovo ničnost, pogodbo vseeno dopolni v potrebnem obsegu tako, da se zagotovi interes teh prodajalcev ali ponudnikov. Tako mora pogodba načeloma še naprej obstajati brez kakršnekoli drugačne spremembe, kot je ta, ki izhaja iz izbrisa nepoštenih pogojev, če je v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoča kontinuiteta pogodbe,⁴⁰ kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pogojem.⁴¹

52SEU pa sicer izjemoma dopušča možnost, da nacionalno sodišče nadomesti nedovoljeni pogoj z dispozitivno nacionalno določbo, pod pogojem, da je ta nadomestitev v skladu s ciljem člena 6(1) Direktive in omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Ta možnost pa je omejena na primere, v katerih bi moralo sodišče zaradi ugotovitve neveljavnosti nedovoljenega pogoja razglasiti ničnost pogodbe v celoti, zaradi česar bi bil potrošnik izpostavljen takim posledicam, da bi te zanj pomenile kazen.⁴² Glede na navedeno torej razglasitev ničnosti zadevnih pogodbenih klavzul za potrošnika ne bi smela imeti negativnih posledic.

53V obravnavani zadevi bi odstranitev tuje valute, ki se nanaša na glavno obveznost, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe, ki bi lahko nadomestila oz. omejili LIBOR navzgor), kar je sicer izjemoma dopustno.⁴³ SEU je zavrnilo tudi nadomestilo neustrezne vsebine nepoštenega pogoja z uporabo že navedenih načel (vestnosti in poštenja, skrbnosti).⁴⁴ Glede na navedeno in upoštevaje določilo 23. člena ZVPot zaradi ničnosti valutne klavzule preostane v obravnavanem primeru le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe.

54Glede na to, da je v primeru nepoštenih pogojev mogoča le ničnost celotne pogodbe, je torej potrebno ugotoviti, ali bi imela ugotovitev ničnosti za posledico slabši položaj za potrošnika (n.pr. ko bi moral potrošnik vrniti neplačani del kredita v enkratnem znesku in bi to zanj predstavljalo veliko finančno breme). V skladu z določilom 87. člena mora v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Po ugotovitvi ničnosti je torej potrebno vzpostaviti takšno stanje, kakršno je obstajalo, če do sklenitve pogodbe sploh ne bi prišlo. V primeru, če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Kadar sta obveznosti iz neveljavne pogodbe izpolnili obe stranki, velja za njuna kondikcijska zahtevka načelo sočasne izpolnitve. V primeru kreditnih pogodb je svojo obveznosti v celoti s trenutkom izplačila kredita izpolnila toženka kot banka, periodično s plačevanjem posameznih obrokov kredita pa jo je (delno ali v celoti) izpolnil tudi tožnik. V kakšni meri je tožnik svojo obveznost do toženke izpolnil pa bo potrebno šele ugotoviti v nadaljnjem sojenju.

55Glede na to, da je v primeru nepoštenih pogojev mogoča le ničnost celotne pogodbe, je torej potrebno ugotoviti, ali bi imela ugotovitev ničnosti za posledico slabši položaj za potrošnika (n.pr. ko bi moral potrošnik vrniti neplačani del kredita v enkratnem znesku in bi to znanj predstavljalo veliko finančno breme).

56Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka tožniku nakazala znesek kredita v višini 79.000,00 CHF, tožnik pa je svojo kreditno obveznost do odločitve pred sodiščem prve stopnje redno poravnaval in tako v tem času poplačal 137 obrokov v višini 510,80 CHF za posamezni obrok. Glede na to tožnik z ugotovitvijo ničnosti sporne kreditne pogodbe po oceni sodišča druge stopnje ne bo v slabšem položaju.

57V posledici tega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo v II/1 točki izreka, tako da se ugotovi, da je »Kreditna pogodba št. 311008056 z dne 11.3.2008, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV X/2008 z dne 14.3.2008 nična«. Ker je s tem neločljivo povezano tudi zavarovanje te terjatve s hipoteko, je sodišče druge stopnje ugodilo tudi pritožbi v delu, ki se nanaša na točko II./3. izreka izpodbijane sodbe in odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu spremenilo (358. člen in prvi odstavek 351. člena ZPP).

58Iz razlogov sodišča druge stopnje tudi izhaja, da za odločitev v delu, v katerem je sodba sodišča prve stopnje spremenjena, ni bila odločilna ocena dokazov, zaradi katerih bi bilo kršeno načelo neposrednosti; nobena izmed izpovedb zaslišanih prič ali tožnika kot stranke namreč ni bila uporabljena kot spremenjena dejstvena podlaga. V kolikor sploh, so bili zgolj nekateri listinski dokazi ocenjeni drugače, to pa je dopustno storiti tudi na seji senata (2. alineja 358. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je, kot je to razvidno iz obrazložitve te odločbe, upoštevalo tudi odgovor na pritožbo toženke v delih, v katerih je ocenilo, da gre za pomembne trditve, da bi tako zavarovalo njeno pravico do izjave in pravico do obrazložene sodne odločbe tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

59Posledica ugotovljene ničnosti pogodbe je na podlagi pravila iz 87. člena OZ vračilni (kondikcijski) zahtevek, ki ga tožnik uveljavljala v II/2. točki primarnega tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti, je posledično zavrnilo tudi kondicijski zahtevek, pri tem pa ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tako postavljenim zahtevkom in zato je potrebno v tem delu prvostopno sodbo razveljaviti (točka II/2 izreka), ker pritožbeno sodišče nima dejanske podlage za presojo kondikcijskega zahtevka. Sodišče druge stopnje namreč ne sme poseči v ustavno varovano pravico do pritožbe (25.člen Ustave RS), ki prepoveduje odločanje o vprašanjih, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, o katerih bi prvič in s takojšnjim učinkom pravnomočnosti odločilo sodišče druge stopnje. V obravnavanem primeru takšno ravnanje tudi ne vpliva na pravico do sojenje v razumnem roku (354. in 355. člen ZPP).

60V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje v zvezi z zatrjevano obogatitvijo in nato odločiti o kondicijskem zahtevku.

61Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo in temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

1Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

2Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

3Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

4Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

5Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

6Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Sodba C-176/17 z dne 13.9.2019, tč. 59
² Obvestila Komisije - Smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 27.9.2019, Ur. l. EU C 323/19, tč. 4.1. (v nadaljevanju Smernice)
³ Sodba C-243/08 z dne 4.6.2009, 2. točka izreka: Nacionalno sodišče mora po uradni dolžnosti proučiti nedovoljenost pogodbenega pogoja, če razpolaga s potrebnimi dejanskimi in pravnimi elementi. Če tak pogoj šteje za nedovoljen, ga ne uporabi, razen če potrošnik temu nasprotuje.
⁴ VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018, tč. 32, 33.
⁵ VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018.
⁶ VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018, tč 12.
⁷ VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018, tč 13.
⁸ Kar med pravdnima strankama ni sporno.
⁹ US RS U-I-27/17 z dne 18.2.2021.
¹⁰ US RS odločba U-I-178/12 z dne 16.10.2013, tč. 13.
¹¹ Sodba C-484/08 z dne 3.6.2010, tč. 27.
¹² VSRS sodba II Ips 5/2020 z dne 19.6.2020.
¹³ Poročevalca Državnega zbora RS, letnik XXVIII, št. 81, z dne 3.9.2002, str. 9 in 10.
¹⁴ V slovenski sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da morata biti v skladu z Direktivo dobra vera in obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank podana kumulativno, da se šteje pogodbeni pogoj za nepoštenega, čeprav SEU do zdaj še ni bilo naprošeno pojasniti razmerje med navedenima dvema meriloma. Tako Obvestilo komisije - Smernic glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 27.9.2019, Ur. l. EU C 323/19, tč. 3.4.1.
¹⁵ Sodba C-484/08 z dne 3.6.2010, tč. 28.
¹⁶ Določbi prvega in drugega odstavka ZVPot iz leta 1998 sta po implementaciji Direktive ostali nespremenjeni.
¹⁷ Sodba C-125/18 z dne 3.3.2020, tč. 47.
¹⁸ 99. točka sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M.S. v zadevi Gomez del Moral Guasch: »v zvezi z zahtevo, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku v skladu s členom 4(2) Direktive 93/13, je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da je na to zahtevo opozorjeno tudi v členu 5 te direktive ( 67 ) in je zato, kot je Komisija poudarila v pisnih stališčih, nadzor nad preglednostjo pogoja sestavni del ocene nepoštenosti v smislu člena 3(1) navedene direktive.«
¹⁹ Da zadostuje za ničnostno sankcijo zgolj ena od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot je bilo že obrazloženo v prejšnjih odstavkih.
²⁰ Sodba C 26/13 z dne 30.4.2014, tč. 61: Četudi bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je glede na odgovor na prvo vprašanje določba III/2 „glavni predmet pogodbe“ v smislu člena 4(2) Direktive 93/13, pa je ocena njene nepoštenosti izključena zgolj, če je jasna in razumljiva. Tako tudi sodba C-143/13 z dne 26.2.2015. Določba petega odstavka 22. člena ZVPot pa določa, da je treba nejasna določila razlagat v korist potrošnika.
²¹ Sodba C-26/13 z dne 30.4.2014.
²² Sodba C186/16 z dne 20.9.2017.
²³ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in sodba II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.
²⁴ Kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi v 12. členu sporne kreditne pogodbe – tako tudi VSRS II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018, tč. 29.
²⁵ VSRS II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018, tč. 29.
²⁶ VSRS II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018, tč. 32.
²⁷ Tč. 30 obrazložitve sodišče prve stopnje: »izjava o valutnem tveganju za vas nič ne pomeni. Švicarsko in evropsko gospodarstvo sta tesno povezana, da tukaj ne bi prišlo do nihanj za več kot en procent plus, minus.«
²⁸ Sodba C415/11 z dne 14.3.2013, tč 68 in 69, tudi sodba C 186/16 z dne 20.9.2017, tč. 57.
²⁹ Smernice str. 27.
³⁰ Sodba C-452/18 z dne 9.7.2020, tč.55, tudi VSRS sodba 32/2019, tč. 29.
³¹ Sodba C 186/16 z dne 20.9.2017, tč 49 in 50.
³² Sodba C 186/16 z dne 20.9.2017, tč 57.
³³ Podobno tudi VSRS sodba II Ips 32/2019 z dne 23.1.2020, tč. 18
³⁴ Poročilo BS, 2005.
³⁵ Obvestil z dne 19.12.2007.
³⁶ VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25.10.2018, tč. 55.
³⁷ »…predložitev informacij o preteklem gibanju indeksa, na podlagi katerega se ta obrestna mera izračuna.« Sodba C-25/18 z dne 3.3.2020, tč. 56. Podobno tudi v sodbi C-452/18 z dne 9.7.2020.
³⁸ Tožnik je v svojem zaslišanju izpovedal, da glede na svojo mesečno plačo ni mogel dobiti kredita za znesek 50.000,00 EUR v domači valuti, ampak mu je bilo pojasnjeno, da lahko dobi za želeni znesek le kredit v CHF valuti.
³⁹ Združene zadeve C-154/15, C-307/15 in C-308/15 z dne 21.12.2016, tč. 61.
⁴⁰ Sodba C-618/10 z dne 14.6.2012, tč 65, 69.
⁴¹ Sodba C-453/10, tč 32: »da položaj ene pogodbene stranke, v tem primeru potrošnika, ne sme biti odločilno merilo pri presoji o nadaljnji usodi pogodbe« in nadaljuje v tč. 35: »Tako Direktiva 93/13 ne nasprotuje temu, da država članica predvidi, ob spoštovanju prava Unije, nacionalno ureditev, v skladu s katero se lahko pogodba, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki vsebuje enega ali več nepoštenih pogojev, razglasi za nično, če se izkaže, da je s tem zagotovljeno boljše varstvo potrošnika.
⁴² Sodba C-26/13 z dne 30.4.2014, tč 82 – 84.
⁴³ Ibidem.
⁴⁴ Sodba C-260/18 z dne 3.10.2019, tč. 59-62 (angleška verzija, v prevodu je prišlo do napake). Generalni pravobranilec P. v svojih sklepnih predlogih z dne 14. maja 2019 v zadevi C-260/18, Dziubak, navaja, da je treba pojem dispozitivne določbe razlagati ozko, in sicer v smislu, da se nanaša le na določbe, ki lahko same po sebi nadomestijo nedovoljen pogodbeni pogoj, brez zahteve po kreativnosti sodnika, saj bi taka kreativnost po njegovem mnenju pomenila spremembo nedovoljenih pogodbenih pogojev (točke 77–79). Podobno tudi Smernice str. 39.