VSC Sodba Cpg 26/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek ″11.921,365‶ EUR nadomesti z zneskom 10.700,27 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.016.112,99 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe, in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v 15 dneh od prejema sodbe toženi stranki (toženki) povrniti ″11.921,365‶¹ EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse relevantne pritožbene očitke, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje; meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (v tem okviru se sklicuje tudi na odločbo VSM I Cpg 231/2017 z dne 7.12.2017, ki je bila potrjena z odločbo VS RS III Ips 47/2018-3 z dne 18.12.2018); in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter relativni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja relevantnih dokazov (dopisa z dne 13.5.2016) in upoštevanja prepozno podanih trditev toženke o obstoju hipotek na garažah. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev, glede katere podredno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki za pripravljalni narok priznati le 1500 točk in ne 3000 točk.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, kar pomeni, da morajo biti pritožbeni očitki vsebovani v sami pritožbi. Tožničino (pavšalno) pritožbeno sklicevanje (v izogib ponavljanju) na njene navedbe v drugih vlogah je zato v pritožbeni fazi sojenja neupoštevno in mu ni mogoče slediti. V tej zvezi tudi uveljavljanje bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more biti utemeljeno.

6Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo razloge, da ni bilo anticipirane cesije terjatev s strani I. (o čemer naj bi bila toženka in I. obveščena). Sklicevalo se je na besedilo 4. člena Izvajalske pogodbe, pogodbe o cesiji (prakso) in izpovedbe prič (glej predvsem 40., 41., 44., 45. in 54. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša tudi na terjatve iz naslova kupnin), zato ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, tudi dejansko stanje v tem delu ni bilo nepopolno ugotovljeno. Omenjena bistvena kršitev ni podana v zapisu sodišča, da se je toženka s podpisom Izvajalske pogodbe le strinjala s tem, da v projekt vstopi tožnica, saj naj bi se toženka po zatrjevanjih tožnice s tem strinjala že prej. Primarno ne gre za pravno relevantno dejstvo, če se je toženka z vstopom morebiti strinjala že prej, podredno pa iz Izvajalske pogodbe ne izhaja kaj drugega kot to, da toženka s sopodpisom daje omenjeno soglasje. Kakšnega drugega pisnega soglasja po četrtem odstavku 11. člena Soinvestitorske pogodbe, ki je bila sklenjena med I. in toženko, v spisu ni mogoče najti. Tožnica tudi sicer s pritožbo ne pojasni, kdaj in kako naj bi bilo soglasje podano že prej ter kako naj bi to vplivalo na pravilnost odločitve. Toženka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti po 4. členu Izvajalske pogodbe, saj ta člen ni vseboval toženkinih pogodbenih obveznosti. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do navedb o tem, ″katerim deležnikom‶ je toženka plačevala na podlagi asignacij in drugih pogodb, in tudi v tej smeri ni podana omenjena absolutna kršitev ter ni podan pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo do izpovedb M. M., S. B. in A. Z. v točki 50. obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni podana očitana absolutna kršitev določb pravdnega postopka. Zapis, da so očitno priče napačno razumele dogovor glede direktnega plačila, je treba povezati s samimi izpovedbami in s celotno obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Gre za povsem osamljena pričanja, ki jim sodišče prve stopnje ob ostalih pričanjih, obširnih listinskih dokazih in siceršnjih ravnanjih udeleženk gradbenega posla utemeljeno ni sledilo. Povedano drugače, podrobnejše opredeljevanje do prav celotne vsebine njihovih izjav ni bilo potrebno in ne gre za tako imenovano kršitev standarda obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje niti za morebitno nespoštovanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

7Pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki sta v tolikšni meri medsebojno povezana, da je na oba mogoče odgovoriti le enotno. V pritožbi ponavlja nekatere dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in skuša iz njih neutemeljeno izpeljati pravne zaključke, ki naj bi ji bili v korist. Finančne težave družbe I., ki se jih je toženka zavedala, niso sporno dejstvo. Dodatek št. 2 k Okvirnem sporazumu je bil ne samo nerealiziran in zato razveljavljen z dodatkom številka 3. k Okvirnem sporazumu, ampak tudi sklenjen med toženko in družbo I., zato ni jasno, kakšne zaključke želi iz njega izpeljati tožnica, ki ni bila pogodbena stranka niti pri Okvirnem sporazumu niti pri njegovih dodatkih. Obširno pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z zainteresiranostjo toženke za izvedbo projekta in v zvezi z interesi tožnice ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov o zavezah toženke, ki so bile jasno dogovorjene in razvidne iz poslovne prakse med I., tožnico in toženko ter siceršnjih ravnanj omenjenih pravnih oseb. Izpovedbi priče M. M., ki je bil direktor P. V. in ne tožnice, o tem, da naj bi se z županom toženke dogovoril, da bo glavni izvajalec tožnica in da bodo šla plačila direktno od toženke tožnici ter da bo toženka odkupila (op. v vsakem primeru) vsa parkirna mesta, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pritožnica sama dodaja, da je omenjeni izpovedal, da so plačila do leta 2014 normalno potekala, kot je bilo dogovorjeno. Predmetni izpovedbi namreč nasprotujejo listine (sklenjeni dogovori in tudi pisna izjava takratnega župana toženke), poslovna praksa (tožnici se je s strani toženke plačevalo preko cesijskih pogodb (cesij) družbe I. in na podlagi izjave I., naj se del kupnine za garaže nakaže tožnici) in nenazadnje ravnanja same tožnice (npr. pozivi družbi I. k sklenitvi cesijskih pogodb). V zvezi s slednjimi velja dodatno izpostaviti, da tožnica sam odškodninski zahtevek zoper toženko gradi na podlagi glavnic in stroškov, ki jih je zahtevala v izvršbah zoper družbo I., kar je že samo po sebi neskladno z njenimi siceršnjimi tezami o neposrednih plačilih s strani toženke in o anticipiranih cesijah. Prav tako tudi iz preostalih zaslišanj (glej 50. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), razen iz zaslišanj same tožnice in prič S. B. in A. Z., ne izhajajo zaključki, za katere se zavzema tožnica. Iz enakih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče A. Z. Ne gre za nekritično sledenje izpovedbam prič, ki so zaposlene pri toženki, saj sta enako izpovedali tudi priči, ki sta povezani z I., njihove izpovedbe pa so potrjene še z listinskimi dokazi in siceršnjimi ravnanji udeležencev gradbenega posla. Tožnica ni izkazala, da naj bi se toženka zavezala karkoli tožnici plačevati neposredno in da naj bi se zavezala (do tožnice in v vsakem primeru) odkupiti prav vsa parkirna mesta. Upoštevaje dogovore, vzpostavljeno prakso in ravnanja vseh omenjenih se je I., ki je bil v razmerju do tožnice naročnik, zavezal poplačati terjatve izvajalke (tožnice). O Dodatku št. 2 k Okvirnem sporazumu je navedeno že zgoraj. Iz 2. člena Dogovora sicer izhaja nekakšna zaveza odkupiti parkirna mesta, vendar v razmerju do družbe I., kupec ne bo nujno toženka, končno število garaž še ni določeno in kar je bistveno, ni razvidno, da bi toženka oziroma drug kupec moral kupiti garaže v prav vsakem primeru (npr. obremenjene s hipotekami). Podobno izhaja iz dodatka št. 1 k Okvirnem sporazumu sklenjenim med toženko in I.. Izvajalska pogodba je jasna in tožnica je z njeno sklenitvijo postala izvajalec v razmerju do družbe I., v razmerju do toženke pa je postala podizvajalec. Predmetno izhaja iz same izvajalske pogodbe, kjer toženka sicer nastopa kot sopodpisnik, a so izrecno določeni razlogi za njen sopodpis. Izvajalska pogodba namreč ureja razmerje med naročnikom (I.) in izvajalcem (tožnico). Direktnih plačil tožnici s strani toženke tudi v poslovni praksi vseh udeležencev v projektu ni nikoli bilo. Tožnici je toženka plačevala na podlagi cesij družbe I. in izjave I. Zato je zapis sodišča prve stopnje, da so s strani tožnice predlagane priče direktna plačila razumele v nasprotju z listinami in prakso, pravilen in tem izpovedbam sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Soglasja volj, da tožnici opravljene storitve toženka neposredno plačuje, tožnica ni izkazala. Kaj naj bi pomenilo soglasje volj, da toženka „sofinancira gradnjo“, iz pritožbe ni razvidno, pri čemer je toženka nesporno financirala netržni del projekta, medtem ko je ugotovljeno, da je tržni del (v razmerju do toženke) financiral I.

8Iz 4. člena Izvajalske pogodbe ne izhaja, da je tožnici (izvajalki) toženka (sopodpisnica) zagotovila na podlagi Dogovora o financiranju plačilo pogodbenih del s „cesijo med izvajalcem (tožnico) in toženko (sopodpisnico)“ ter plačilo ostalih izvedenih del s ″cesijo med tožnico in toženko‶. Pritožnica priznava, da gre za nelogično določbo, a povsem neutemeljeno zanemari preostalo jasno besedilo pogodbene določbe, da gre za zavezo naročnika (I.), in izvajanje te določbe v praksi, to je s cesijami družbe I. K slednjemu velja pripomniti, da so bile glede na očitni lapsus cesije I. (naročnika) logične in zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje dogovorjene. Nenazadnje je udeležba sopodpisnice Izvajalske pogodbe izrecno in jasno razvidna iz 14. člena pogodbe. Toženka je pogodbo podpisala na podlagi četrtega odstavka 11. člena Soinvestitorske pogodbe, ki sta jo sklenili toženka in I. Družbi I. (naročniku) je podala pisno soglasje za angažiranje podizvajalca (tožnice) oziroma v razmerju do I. izvajalca del. Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno zavzemanje, da je šlo za anticipirano cesijo, saj kaj takšnega ne izhaja iz besedila 4. člena izvajalske pogodbe (″naročnik zagotovi izvajalcu plačilo s cesijo‶, ″plačilo se izvede s cesijo‶) in vzpostavljene poslovne prakse (sklepanja cesijskih pogodb) ter siceršnjih ravnanj udeležencev posla (pozivov tožnice I. k sklenitvi cesij, izvršb tožnice zoper I., ipd.). Enako velja za asignacijo in za navodilo o načinu izvedbe plačila. Povedano drugače, pogodbenega določila ni mogoče razumeti drugače, kot na način, da se je I. zavezal tožnico plačevati s cesijami terjatev I. do toženke, kar se je v praksi dosledno izvajalo. Če naročnik zagotovi izvajalcu polačilo s cesijo oziroma se plačilo izvede s cesijo, to ne more pomeniti drugega, kot to, da bo cesija šele sklenjena, in ne gre za anticipirano cesijo. Drži, da za tako imenovano anticipirano cesijo zadošča določljivost terjatev, da njeni učinki nastopijo z nastankom anticipirano cediranih terjatev in da ni potrebnih dodatnih aktov cesije (v zvezi s tem pritožnica izpostavlja zgoraj omenjeno sodno prakso, ki obravnava zadeve, ko je bila anticipirana cesija dogovorjena), a takšna (anticipirana) cesija v obravnavani zadevi ni bila dogovorjena. Pritožbeno minimaliziranje poslovne prakse s sklepanjem cesijskih in asignacijskih pogodb, na način, da se je to izvajalo le zaradi nekakšne dinamike plačil, ni utemeljeno. Anticipirane cesije ne more pomeniti dogovor, da naročnik zagotovi plačila s cesijo in da se bo plačilo izvedlo s cesijo, ter nenazadnje spoštovanje dogovorjenega s prakso sklepanja cesijskih pogodb in posledičnih izplačil toženke na tej podlagi. Pritožnica obenem sama izpostavlja izpovedbo priče B. P. (op. ta je bil izvajalec projekta za I.), da se je v praksi plačevalo z izstavljanjem faktur na I., ki jih je le-ta potrjeval in na tak ali drugačen način zapiral bodisi s kakšno asignacijo bodisi s kakšnim odstopom, in da se je vedno plačevalo tako, ker je bila toženka zelo striktna. Omenjeno pričanje tožnici ne more biti v korist, saj pritožbeno izpostavljene ″striktnosti toženke‶ ni mogoče razumeti na način, da je bilo dogovorjeno drugače kot se je v praksi izvajalo. Tudi, če so vse tri pravdne stranke sodelovale pri zapiranju faktur glede na izvedena dela, karkoli naj bi že to pomenilo, iz tega ni mogoče sprejeti zaključkov, da je bila toženka zavezana neposredno plačevati tožnici oziroma da je bila dogovorjena anticipirana cesija terjatev I. do toženke na tožnico.

9Plačilo dela kupnine od s strani I. prodanih garaž toženki v višini 1.041.859,56 EUR, ki ga je toženka plačala tožnici, je bilo izvedeno na podlagi izjave I., naj toženka predmetni znesek nakaže tožnici. Plačilo je bilo zares izvedeno brez cesije (materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v tej smeri je zmoten, a to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve) ali asignacije, pri čemer ni jasna pritožbena navedba, da je bilo izvedeno tudi brez privoljenja tožnice, saj je slednja plačilo očitno sprejela, vendar to plačilo ne izkazuje zaveze toženke plačevati neposredno tožnici. Izjavo I., ki je bila podlaga za omenjeno plačilo, je namreč mogoče šteti le kot izjavo upnika (prodajalca, I.) dano dolžniku (kupcu, toženki) v smislu prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

10Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res storilo nekaj posamičnih očitnih lapsusov, a le ti ne pomenijo bistvenih kršitev oziroma takšnih kršitev, da bi bila lahko podana zgoraj omenjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica podizvajalec in da je bil glavni izvajalec del I. je pravilen, saj se presoja pravno razmerje med tožnico in toženko. Tožnica neutemeljeno in s sklicevanjem na pričanje A. Z. izpostavlja, da je v projekt ″na podlagi Izvajalske pogodbe‶ ″dejansko vstopila kot glavni izvajalec‶. Izvajalska pogodba takšne vsebine v razmerju do toženke nima, medtem ko samo dejstvo, da je očitno dela dejansko nadaljevala tožnica, ne pomeni, da je s tem v razmerju do toženke postala glavni izvajalec. S sklenitvijo Izvajalske pogodbe oziroma s toženkinim sopodpisom te pogodbe se za toženko ničesar v tej smeri ni bistveno spremenilo. Za toženko, ki je financirala izgradnjo netržnega dela projekta, je glavni izvajalec (in financer tržnega dela (spornih garaž)) ostal I., tožnica pa je vstopila v (pravni) položaj podizvajalca. Izvajalska pogodba je jasna, pri čemer ureja razmerje med naročnikom (I.) in izvajalcem (tožnico), toženka pa jo je sopodpisala iz razloga, ki je razviden v 14. členu pogodbe. Glavni izvajalec je tožnica postala le v razmerju do I. (do naročnika po Izvajalski pogodbi). 4. člen izvajalske pogodbe ne vsebuje zavez toženke, ampak vsebuje zavezo naročnika, da izvajalko poplača s cesijami. Ne drži pritožbena navedba tožnice, da I. v 4. členu ni omenjen, saj gre izrecno za zavezo naročnika, ki se je, kljub v nadaljevanju pomotnim (in evidentno nelogičnim) pogodbenim zapisom, v praksi izvajala. Zapis sodišča prve stopnje, da sta se o plačilih tožnici s cesijo dogovorili toženka (op. pravilno bi bilo tožnica) in I., je očiten lapsus, saj drugje sodišče prve stopnje pravilno navede, da je bilo z Izvajalsko pogodbo urejeno razmerje med I. in tožnico. Torej sta se dogovorili tožnica in I., ki ju dogovor tudi zadeva. Prav tako sodišče prve stopnje dodaja, da se je ta dogovor s cesijami (op. s cediranjem terjatev družbe I. na tožnico) v praksi izvajal. Le podredno pa velja še izpostaviti, da gre tudi v primeru, če bi se o tem morebiti dogovarjala še toženka, za nerelevantno okoliščino, saj gre po vsebini, ki je edina pravno relevantna, za zavezo družbe I. do tožnice in ne za kakršnokoli zavezo toženke do tožnice. Zato je neutemeljeno tudi nadaljnje obširno pritožbeno zavzemanje, da je bila toženka stranka Izvajalske pogodbe, da ni bila le sopodpisnica, ipd., saj gre le za poimenovanja, ki sama po sebi niso pravno relevantna. Bistvena je namreč vsebina Izvajalske pogodbe, ki pa ni takšna za kakršno se zavzema pritožnica.

11Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni spregledalo predmeta Dogovora o financiranju, ampak se je do njega obširno opredelilo, čeprav je drugje in v povsem drugem kontekstu res nekoliko zmotno zapisalo, da naj bi bil namen dogovora razviden iz predzadnje alineje 1. člena Dogovora. Z Dogovorom se je toženka res v določeni meri zavezala v razmerju in od družbe I. odkupiti zgrajene garaže, pri čemer na prvi stopnji sojenja upoštevaje besedilo Dogovora (in dodatka št. 1 k Okvirnem sporazumu) ni bilo povsem razčiščeno, če je bila glede na besedilo določbe k temu zavezana le toženka, saj se omenjajo še drugi kupci in načini plačila ter točno za koliko garaž naj bi šlo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Pomembno je namreč to, da tudi iz Dogovora ne izhaja zavzemanje tožnice, da bi morala biti tožnica neposredno poplačana s strani toženke iz kupnin za garaže oziroma na podlagi anticipirane cesije in da se je toženka karkoli zavezala storiti v razmerju do tožnice. Gradnjo (profitnih) garaž se je (v razmerju do toženke) zavezal financirati I. Prav tako so bistvene še nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da toženka tudi v tem delu ni ravnala protipravno, saj je bila garaže pripravljena odkupiti, a je do zamud z nakupom in do nenakupa vseh garaž prišlo zaradi ravnanj družbe I. Povedano drugače, za zamude z odkupom garaž in za nenakup vseh garaž je odgovorna družba I. (glej tudi razloge iz predvsem 43. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da bi morala očitno ob dani zavezi družbi I. (in ne tožnici) toženka v vsakem primeru od I. odkupiti vse garaže, saj kaj takšnega iz Dogovora ne izhaja. Tožnica z ravnanji toženke glede nenakupa vseh garaž ni bila protipravno oškodovana, saj od toženke (kupca) ni mogoče zahtevati, da mora od prodajalca (I.) kupiti nepremičnine brez uporabnega dovoljenja oziroma obremenjene nepremičnine (nepremičnine, na katerih so vknjižene hipoteke tretjih). Tudi brez izrecnega zapisa je pri prodaji vključena zaveza prodajalca, da kupcu izroči predmet brez napak, oziroma povedano drugače, od kupca ni mogoče zahtevati, da bo kupil obremenjen predmet prodaje.

12Toženka s plačilom kupnine (iz dveh prodajnih pogodb z I. za skupaj 333 garaž) družbi I. in tretji osebi ni kršila 2. člena Dogovora in 4. člena Izvajalske pogodbe. Opraviti cesijo terjatev na tožnico je bila zaveza družbe I. V tem delu sicer drži navedba tožnice, da je tožnica predložila listino, iz katere bi morebiti lahko izhajalo, da je toženka tožnico obveščala, da bo začela z odkupi garaž, a ji sodišče prve stopnje ni sledilo. V tem delu se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do dopisa z dne 13.5.2016, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetno obvestilo ne izkazuje dejstva obveščanja tožnice s strani toženke o odkupovanju garaž. ″Obvestilo‶ je namreč le del, ki je povsem izzvzet iz siceršnjega konteksta dopisa, ki ima povsem drugačno vsebino, in že iz tega razloga ne gre za obveščanje. Tudi sicer pa morebitno dejstvo, da je toženka tožnico obveščala o odkupu garaž od I., ni pravno relevantno oziroma ne gre za dejstvo, ki bi lahko vplivalo na zgoraj omenjene zaključke. Mnenje tožnice, da so navedbe tožnice, da 114 garaž ni odkupila, ker so še vedno pod hipoteko, prilagojene potrebam te pravde, je njeno lastno mnenje, ki mu ni mogoče slediti. Hkrati je toženka dejstva v tej smeri navajala že v odgovoru na tožbo in ne gre za navedbe, ki so bile podane prepozno oziroma šele po izpovedbi priče B. Č. Da so bile že odkupljene garaže tudi obremenjene, je nedopustna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP) in hkrati nerelevantno dejstvo. Toženka obremenjenih garaž ni dolžna odkupiti, če pa jih je morebiti delno odkupila, je to stvar njene odločitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je tožnica tudi v tem delu I. pozivala k sklenitvi cesij, kar je povsem kontradiktorno njenim siceršnjim navedbam o neposrednem plačilu s strani toženke in o anticipirani cesiji. Ni izkazano, da je končne verzije vseh pogodb pripravila toženka, in da bila tožnica prisiljena v njihov podpis z vsebino, ki je bila podpisana (glej 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

13Zahtevka po 631. členu OZ tožnica v razmerju do toženke ni niti uveljavljala niti ni zatrjevala (ter izkazala) izpolnjenih predpostavk za takšen zahtevek, zato je vsakršno pritožbeno polemiziranje v tej smeri neutemeljeno.

14Toženka ni kršila sklepa Okrajnega sodišča v Velenju I 116/2016 z dne 10.6.2016, ki ga je prejela 15.6.2016. Iz naslova sredstev gradnje garaž takrat ni ničesar več dolgovala družbi I. (iz naslova gradnje, z izjemo zadržanih sredstev, takrat ni bilo več terjatev družbe I. do toženke), zadržana sredstva še niso zapadla, prav tako pa ni bilo nobenih še neizvedenih cesij (sklenjenih cesijskih pogodb, ki ne bi bile izvedene). Terjatve iz naslova kupnin za prodane garaže družbe I. toženki so bile zarubljene šele s sklepom istega sodišča z isto opravilno številko z dne 9.8.2016, ki ga je toženka prejela 10.8.2016. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (glej predvsem 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15Ni razvidno, kako naj bi izdelava končnega obračuna med toženko in I., pozivi tožnice toženki v tej smeri in neaktivnost slednje vplivali na odločitev v konkretni zadevi. Čeprav je morebiti toženka dejansko vodila gradbeni projekt, je šlo za končni obračun med tožnico (izvajalko po izvajalski pogodbi) in I. (naročnikom po izvajalski pogodbi). Pozivi I. k plačilu del niso predmet konkretne pravde. Pozivi toženki k plačilu tožničinih del pa ne morejo vplivati na presojo v tej zadevi, saj toženka ni bila zavezana tožnici (neposredno) plačati njenih terjatev, ampak je šlo za zavezo družbe I. Če je toženka izvajala skupne sestanke v zvezi s problematiko poravnave tožničinih terjatev do družbe I., ji tega ni mogoče šteti v škodo.

16Ker izpodbijanje odločitve o glavni stvari ni utemeljeno, je pravilna presoja sodišča prve stopnje o tožničini zavezi toženki povrniti prvostopenjske pravdne stroške. Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo toženkine stroške za zastopanje na pripravljalnem naroku, ki mu ni sledil prvi narok. Namesto 1. alineje Tarifne številke 20 Odvetniške tarife, po kateri bi toženki pripadalo 3000 točk, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 2. alinejo omenjene določbe in toženki priznati le 1500 točk. Upoštevaje preostale pravilne in pritožbeno negrajane razloge sodišča prve stopnje o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (glej 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pripada zato toženki skupno 14.582,50 točk, kar znaša (ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR) 8.749,50 EUR in skupaj s potnimi stroški (21,21 EUR) 8.770,71 EUR. Upoštevaje še 22% DDV, gredo tako toženki prvostopenjski stroški v višini 10.700,27 EUR in ne v višini, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. V tem delu je tožničina pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o povrnitvi prvostopenjskih stroškov² ustrezno spremenilo (I. točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

17Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje je ob zgoraj izpostavljeni izjemi pravilna, zato je bila pritožba tožnice v preostalem (glavnem) delu zavrnjena (II. točka izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

18O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo glede glavne stvari (glej tudi 39. člen ZPP) ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka te odločbe).

¹ Gre za očitno pomoto sodišča prve stopnje in pravilno za znesek 11.921,35 EUR.
² V izreku izpodbijane sodbe se je sodišču prve stopnje pripetila očitna pomota, ko je namesto zneska 11.921,35 EUR (glej obrazložitev izpodbijane sodbe) zapisalo 11.921,365 EUR. Gre za tudi sicer nerelevantno očitno pomoto, ki je bila s predmetno spremembo odpravljena.