VSC Sodba Cp 64/2021

I. Pritožbama toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke I.1. izreka spremeni tako, da se glasi:

″ Zavrne se tožbeni zahtevek po katerem sta: ″Prvotožena stranka O. ... in drugotožena stranka Z. d.d., ... dolžni v roku 15 dni tožniku D. A., B. ..., nerazdelno plačati znesek 23.970,96 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov 22.800,00 EUR od 8. 11. 2011 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 890,96 EUR od 22. 9. 2011 do prenehanja obveznosti in od 280,00 EUR od 19. 6. 2010 dalje do prenehanja obveznosti‶;

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi, v še izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje, to je v drugem odstavku točke I./1. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.534,66 EUR, drugotoženi stranki pa 3.455,48 EUR, obema v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku tega roka, stranskemu intervientu je tožeča stranka dolžna plačati pravdne stroške v znesku 956,84 EUR v roku 15 dni od sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa prvotoženi stranki povrniti njene stroške za pritožbo v znesku 1.755,43 EUR in za odgovor na pritožbo tožeče stranke v znesku 1.080,43 EUR, drugotoženi stranki stroške za pritožbo v znesku 1.755,43 EUR, obema v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka, prvotožena stranka sama krije pritožbene stroške za odgovor na pritožbo drugotožene stranke.

1S sodbo opr. št. P 774/2012 z dne 6. avgusta 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvo in drugotoženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 22.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, v presežku še za zahtevanih 7.052,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na lokalni cesti v naselju Š. v smeri B. ... dne 13. 9. 2012. Zapeljal je v vboklino na cesti, dolgo 0,80 m, široko 0,2 cm in globoko 0,02 m, ki pa ni bila ustrezno zavarovana oziroma zavarovana s prometnim znakom in ali bila sanirana. Po presoji sodišča je bila konkretna cesta, katera je bila v lasti in upravljanju O. ... v smeri tožnikove vožnje, v času tožnikovega padca nevarna za vožnjo, bila je neravna in brez zagotovljene prometne varnosti, kot takšna pa neprimerna za normalen promet. Z opozorilnim znakom bi bil zagotovo zmanjšan riziko za nalet vozila v te razpoke. Ugotovilo je, da je Občinski inšpektor za ceste opustil dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te javne ceste in odrediti odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Prvotožena stranka ni poskrbela za popravilo lokalne poškodbe na vozišču oziroma zakrpanje razpok, kot ji je to nalagalo določilo prvega odstavka 15. člena Pravilnika o vrstah vzdrževanih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Prav tako ni poskrbela za postavitev ustrezne prometne signalizacije pred kritičnim odsekom, ki bi opozarjala na nevarno vozišče oziroma na poškodbe vozišča na spornem odseku, kot ji to nalaga 51. člen Odloka o občinskih cestah, opustila pa je tudi dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te ceste in odreditev odpravo ugotovljene pomanjkljivosti, kot ji je to nalagal prvi odstavek 57. člena Odloka o občinskih cestah. Sodišče je ob tem upoštevalo, da ravnanje prvotožene stranke ni ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka, to je merilu skrbnosti, ki jo zahteva izvedba prav vseh ukrepov za preprečitev škode in je zato podana njena krivdna odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Glede drugotožene stranke pa je ugotovilo, da iz Pogodbe o vzdrževanju izhaja zagotovilo, da je ta tožena stranka od tožeče stranke na podlagi te pogodbe prevzela izvajanje letnega in zimskega vzdrževanja te lokalne ceste. Sodišče je ugotovilo, da je bil vzrok padca vboklina na cestišču, ta pa je bila tudi posledica pomanjkanja profesionalne skrbnosti zavarovanca drugotožene stranke, ki se je s koncesijsko pogodbo zavezal vzdrževati občinske ceste v Š. tako, da te ne bi bile nevarne za voznike. Zavarovanec drugotožene stranke pa je zatajil v profesionalni skrbnosti, ki mu je za konkretni odsek ceste nalagala ustrezno vzdrževanje, to je popravilo predmetne lokalne poškodbe oziroma krpanje prisotnih razpok. Na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je v skladu s 163. členom OZ sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tudi zavarovanca drugotožene stranke. Ker pa pogodbene obveznosti zavarovancu drugotožene stranke, kot to sodišče razbere iz koncesijske pogodbe, razen sanacije nevarnih mest na cesti niso nalagale tudi dolžnosti opozarjati udeležence v prometu na nevarne odseke ceste z ustrezno prometno signalizacijo, je sodišče zaključilo, da tovrstna opustitev, to je nepostavitev ustreznih opozorilnih znakov za nevarnost, ne more biti podlaga za odgovornost zavarovanca drugotožene stranke. Obe toženi stranki sta tožniku nerazdelno dolžni plačati škodo, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 186. člena OZ. Na ugovor toženih strank pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo soprispevek tožnika. Le-ta je ravnal protipravno, ker kritičnega dne pri vožnji s kolesom po spornem odseku ceste ni bil dovolj pozoren na spreminjajoče se elemente vozišča (vzdolžni klanec na vozišču) in je razpoke, ki sicer niso bile nekaj običajnega, po drugi strani pa tudi niso bile nepričakovana ovira na vozišču zagledal na prekratki razdalji, da bi lahko varno odreagiral bodisi z umikanjem na levo ali desno stran ožjih razpok in je zato sodišče glede na okoliščine primera njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka in škodo ocenilo v višini 20 %, v deležu 80 % pa sta za škodni dogodek odgovorni toženi stranki. Sodišče je nato določilo še pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in odločilo tudi o premoženjski škodi. Tožnik je v tej prometni nesreči utrpel pretres možganov, udarnine po levi strani obraza, levi rami, predelu leve črevnice in levem kolenu, zlom spodnjega roba očnice ter zlom glavice obeh koželjnic. Za pretrpele telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 15.000,00 EUR, za prestani primarni in sekundarni strah 1.500,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Prisodilo je še zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, ker sta toženi stranki zašli v zamudo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in na podlagi določila 155. člena ZPP.

2Zoper obsodilni del sodbe podajata pritožbo toženi stranki, zoper zavrnilni del pa tožeča stranka.

3Prvotožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu (prvi odstavek točke I.1. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker za odločitev ni uporabilo Zakon o javnih cestah, temveč je uporabilo v času nezgode še neveljavni ZCest-1, ki je začel veljati skoraj leto dni po nesreči. Izpodbijana sodba je materialno napačna tudi zato, ker je že z določbo 25. člena Odloka o občinskih cestah v zvezi z 82. členom Zakona o javnih cestah, vzdrževanje občinskih cest in odškodninska odgovornost za opustitev le-teh neposredno prenesena na izvajalca rednega vzdrževanja, to je na zavarovanca drugotožene stranke. Izvajanje letnega in zimskega vzdrževanja lokalnih cest ter dolžnost skrbeti za varnostne ukrepe v zvezi z izvedbo del je prvotoženka s pogodbo neposredno oddala zavarovancu drugotožene stranke, ki je s predmetno pogodbo prevzel celotno odgovornost za škodo, nastalo pri opravljanju del na cestah, ki so predmet pogodbe. Zato prvotoženka za tožniku nastalo škodo ne more biti odgovorna, kot to izhaja tudi iz odločb VS RS opr. št. II Ips 140/2003, II Ips 461/2004 in II Ips 433/2008. Zavarovanec drugotožene stranke je bil tisti, ki je bil zadolžen za preverjanje stanja ceste, skrbi za varnostne ukrepe na cesti in da o vsem tem vnaprej obvesti naročnika in mu predlaga katera vzdrževalna dela bo izvedel. To je potrdila tudi priča M. K. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe Pravilnika, ki v tabeli 2 razvršča lokalno cesto v prvi prednostni razred in bi zato zavarovanec drugotožene stranke moral opraviti takoj sanacijska dela na cestišču in prvotoženo stranko o izvedbi teh del zgolj obvestiti. Pogodba v 5. členu namreč ureja nadzor prvotožene stranke zgolj nad izvajanjem del, ki so bila s strani prvotožene stranke naročena, zato 5. člen Pogodbe sploh ne more biti temelj odgovornosti prvotoženke. Iz tedenskih dnevnikov popravila ceste izhaja, da prvotožena stranka sploh ni vedela za slabo stanje cestišča. Tožeča stranka in tudi sodišče, prvotoženi stranki nista očitali malomarnost oziroma prenizke skrbnosti pri izbiri izvajalca javne službe in glede nadzora, zato ni nikakršne pravne podlage, da bi morali uslužbenci občine hoditi po terenu in sami ugotavljati stanje na terenu in opravljati fizični nadzor nad stanjem cest. Uslužbenci prvotoženke pa so tudi preverili stanje na terenu in so s tem potrdili, da je šlo za izvajanje obveznosti po 5. členu Pogodbe, to je preverjanje izvedenih del na odseku, kjer je tožnik dne 19. 6. 2010 padel. Izvajalec javne službe ni ugotovil nikakršnih poškodb cestišča, ki bi zahtevale popravilo in odpravo nepravilnosti. Takšna dela tudi niso bila izvedena in prvotoženka zato na tem odseku ni imela ničesar preverjati. Napačen je nato zaključek sodišča prve stopnje, da se prvotoženka ne more ekskulpirati svoje krivdne odgovornosti za tožniku nastalo škodo, v kolikor bi opazila oviro oziroma bi vsaj morala opaziti, da cesta na spornem odseku v času tožnikovega poškodovanja ni bila ustrezno vzdrževana, pa v tej smeri ničesar ni ukrenila. To je napačno, ker sodišče ni navedlo nobene pravne podlage za to, da bi prvotoženka sama pregledovala ceste, saj je to obveznost predala izvajalcu javne službe. Prvotoženka je lokalna skupnost, zato stopnja njene odgovornosti pri vzdrževanju občinskih cest ne more biti skrbnost dobrega strokovnjaka. Tudi obveznost postavitve prometne signalizacije bi lahko za toženko nastopila šele, če bi za poškodbe, ki bi to zahtevala vedela, ker pa jo o poškodbah cestišča ni nihče obvestil, zanje prvotoženka ni vedela. Prvotoženka sploh nima samostojnega občinskega inšpektorata za ceste, niti se sodišče do tega ni ustrezno opredelilo oziroma to ugotovilo. Izvedenca sta ugotovila obveznost oziroma potrebo po postavitvi prometne signalizacije in na to opozoriti prvotoženko, to pa je bila obveznost izvajalca javne službe, to je drugotožene stranke. Ker poškodba asfalta na predelu cestišča, kjer je padel in se poškodoval tožnik, prvotoženki brez njene krivde sploh ni bila znana, izvajalec javne službe javnih cest pa prvotoženke tudi ni opozoril, da bi na cesti, na kateri je padel tožnik bila potrebna prometna signalizacija, prvotoženka tudi ni bila in ne more biti odgovorna za vtoževano škodo iz razloga, ker je na tej cesti izostala postavitev prometne signalizacije. Mnenja je, da je v celoti kriv sam tožnik, ki je vozil s previsoko hitrostjo in je s tem kršil določbe ZVCP-1. Tožnik je bil alkoholiziran, prav tako je vozil s hitrostjo 35 km/h. Če bi vozil od roba ceste, v oddaljenosti 1 m od desnega roba, kjer cesta ni bila poškodovana bi se lahko izognil, da ne bi zapeljal v vboklino na cesti. Med tožnikovim padcem in stanjem cestišča ni vzročne zveze. Ugotovitve hitrosti, katero je ugotovil izvedenec J. in s katero je tožnik vozil neposredno pred padcem kar 35 km/h, tožeča stranka ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da ni šlo za grobe poškodbe vozišča, ki bi bistveno spremenile geometrijo vozišča in s tem pogoje za vožnjo. Ker so bile poškodbe predvsem v obliki razpok, je zato v celoti pripisati vzrok za padec tožnikovi neprimerni in prehitri vožnji. Cestišče je bilo dobro pregledno. Zaključek sodišča, da je vzrok nesreče vboklina na cestišču je materialnopravno napačen, zato je tudi napačen sklep sodišča o obstoju vzročne zveze med poškodbo cestišča na mestu padca tožnika in med samim padcem tožnika. Sodbo izpodbija tudi glede prisojene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Mnenja je, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je nadaljevalo zaslišanje tožnika po tistem, ko se je končal delovni čas sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo obseg poškodb, obseg telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, obseg strahu in psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato je sodba materialno nepravilna tudi glede prisojene pravične denarne odškodnine. Napačna je tudi glede prisoje zamudnih obresti in napačna je tudi v stroškovni odločitvi. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne še preostali tožbeni zahtevek tožeče stranke ter priglaša pravdne stroške na prvi in drugi stopnji.

4Zoper obsodilni del, podaja pritožbo tudi drugotožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Drugotožena stranka je mnenja, da je dokazni postopek potrdil, da je njen zavarovanec skladno s pogodbo vršil pregled ceste, zadnji se je vršil 15. 6. 2010 ter da zavarovanec ni bil zadolžen za rekonstrukcijo ceste, ker zato niso bili podani pogoji iz Pravilnika. Tudi postopek je potrdil, da zavarovanec drugotožene stranke ni bil tisti, ki bi karkoli bil dolžan ali bi moral skrbeti za polaganje asfalta na cestišču, tudi tam kjer je vozil in padel tožnik, ki je padel zaradi neprilagojene hitrosti in je zato izgubil oblast nad kolesom in je padel po cestišču. Sodišče ni ugotovilo ali upravljalec cest svojo zakonito odgovornost lahko prenese na drugega tako, da je ta v razmerju do oškodovanca pasivno legitimiran. Cestno podjetje ni bilo pravno zavezano in ne more odgovarjati za opustitev tretjemu, konkretno tožniku, ker opustitve drugotožene stranke ni zaslediti, saj neravnina in vboklina do 2 cm, ne terja nobenega ukrepanja. V pravnem pomenu je namreč dejstvo, da je vboklina v asfaltni prevleki bila dolžina 0,80 m, širina 0,2 m, globine 2 cm, kar po prepričanju drugotožene stranke ne zahteva nobenega ukrepanja. Ne samo, da tako izhaja iz izpovedbe vodje vzdrževalnih del pri V. d.d. P. K., ki je povedal, da je sanacija potrebna takrat, ko luknja doseže 5 cm ali več, kar pomeni udarno jamo, tudi z mnenja mag. J. izhaja, da ne gre za udarno jamo, ampak za neravnino zgornjega ustroja prevleke. Po prepričanju pritožbe noben predpis ne določa, da poškodbe v obliki razpok kot opisano, terjajo ukrepanje oziroma sanacijo. To tudi izhaja iz mnenja izvedenca U., ki pove, da ne gre za takšno poškodbo, ki bi od upravljalca zahtevala ukrepanje. Iz Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest izhaja, da je ukrepanje potrebno, ko je neravnina 3 cm nad kotom roba vozišča, oziroma, ko globina razlike do roba cestišče doseže 3 cm. Tudi po pravilu TSC 08.311, sanacija v primeru vbokline globine 2 cm ni potrebna. Šele, ko je globina večja od 3 cm lahko pristojna inšpekcijska služba zahteva ukrepanje in sanacijo. Vboklina kot je v obravnavanem primeru globine do 2 cm ne predstavlja neravnine, ki bi pomenila nevarno cestišče ter je obrazložitev sodbe v tej zvezi v točki 51. napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodba tudi ne pove zakaj bi šlo za nevarno mesto ter se je v tem delu ne da preizkusiti. Kolikor se zanemari pritožbeno izvajanje o pomanjkanju pasivne legitimacije, drugotožena stranka meni, da je uspela dokazati, da je vzdrževanje bilo izvedeno skladno s sklenjeno pogodbo ter v tej zvezi zavarovancu ni mogoče očitati opustitve. Uspela je dokazati, da cesta ni bila v stanju, ki bi glede na vsebino pogodbe terjala zavarovančevo ukrepanje. Pritožbo podaja tudi zoper odmerjeno nepremoženjsko škodo in navaja, da je le-ta odmerjena v nasprotju s sodno prakso in je odmerjena v previsokem znesku. Sodišče je tudi napačno odmerilo prevozne stroške ter tudi škodo na kolesu. Prav tako je zmotno določilo tek zakonskih zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

5Zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek točke I.1. izreka), podaja pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in meni, da tožnik ni soprispeval k nastanku nezgode in zato je posledično tožniku prisojena odškodnina za 20 % zmanjšana, napačna. Prav tako je sodišče prve stopnje prenizko prisodilo odškodnino za strah. Mnenja je, da je res v času nezgode bil v veljavi še Zakon o javnih cestah, ki pa je po določbah enak Zakonu o cestah, le da so te določbe v drugih členih. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbe Odloka o občinskih cestah. Tožeča stranka ni zatrjevala le opustitev nadzora nad izvajanjem del, temveč tudi, da je prvotožena stranka opustila nadziranje izvajanja pregleda in vzdrževanja tega dela ceste. To je njena zakonska obveza. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je prvotožena stranka odgovorna tudi zato, ker je bilo cestišče na spornem odseku zaradi neravnine nevarno ter, da je tožnik padel tudi zaradi peska na cestišču in zaradi obcestnega vejevja. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede okoliščin, ki so vladale na cestišču na dan škodnega dogodka, saj je bilo cestišče nevarno in bi to sodišče prve stopnje moralo ugotoviti. Sodišče pri prisoji soprispevka ni dokazno ocenilo izpovedbe priče T. R. Ta priča je zaslišana izpovedala, da sta se s tožnikom srečala na cestišču takrat, ko je tožnik še bil na svojem kolesu in iz tega izhaja, da se tožnik ni mogel izogniti vboklini na cesti. Videla je tudi, da tožnik ni vozil prehitro. Tožnik tako ni mogel preprečiti nezgode. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo odškodnino iz naslova strahu in bi moralo iz tega naslova prisoditi zahtevanih 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi v stroškovnem delu napačno priznalo potne stroške za prihod pooblaščenca na naroke za glavno obravnavo in jih ni priznalo v višini 828,80 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se ugotovi, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka in se mu prisodi celotna denarna odškodnina in priglaša pritožbene stroške.

6Tožnik podaja odgovor na pritožbi toženih strank in navaja, da je nadzor nad delom drugotoženke v domeni prvotoženke in ker tega ni vršila, tožniku odgovarja za njemu nastalo škodo, skupaj z drugotoženko. Prvotoženka se v pritožbi izogne določbi 51. člena Občinskega odloka, ki se nanaša na prometno signalizacijo na občinskih cestah, katera je izključno v domeni pristojne službe občinske uprave za ceste. Prvotoženka bi morala imeti zaposlen ustrezen kader, ki bi bil sposoben ugotoviti ali je v letnem planu vzdrževanja sploh zajeto vse to, kar bi moralo biti zajeto glede vzdrževanja spornega dela cestišča. Tožnika nobena prometna signalizacija ni opozarjala na dejstvo, da se bliža poškodovanemu delu cestišča, za kar je odgovorna prvotoženka. Zaradi tega je bilo poškodovano vozišče za tožnika nevarno. Glede procesnih kršitev v zvezi z narokom z dne 23. 1. 2020 je s strani Višjega sodišča v Celju že pravnomočno odločeno, da pravice prvotoženke niso bile kršene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo pravično denarno odškodnino, razen glede odškodnine za strah. Predlaga, da se pritožbi zavrneta in priglaša stroške za odgovor.

7Odgovor na pritožbo tožeče stranke podaja prvotožena stranka. Mnenja je, da je tožnik v celoti, zaradi neprilagojene hitrosti prispeval k temu, da je prišlo do nezgode. Tožnik je vozil s hitrostjo kar 35 km/h, bil je alkoholiziran in je zato sam zakrivil nesrečo. Tožnik bi se lahko izognil temu dela cestišča. Med tožnikovim padcem in stanjem cestišča ni vzročne zveze. Vzročna zveza je med stanjem tožnika, alkoholom in njegovi prehitri vožnji. Glede izjav priče v zvezi z nepravilnostjo podajanja mnenja J., pa to predstavlja pritožbeno novoto. Prvotoženka je tudi vršila ustrezen nadzor. Iz tedenskih dnevnikov opravila na cesti izhaja, da preglednik zavarovanca drugotožene stranke ni opazil potrebe po sanaciji kakršnekoli vdolbine. Ni ugotovil poškodbe asfalta, ni ugotovil nikakršne poškodbe na cestišču, ki bi zahtevale popravila in odpravo tega dela cestišča. Zato prvotožena stranka na tem odseku ni imela česa preverjati. Tudi za obveznost postavitve prometne signalizacije ni vedela. Med nalogami in obveznostmi inšpekcije glede nadzorstva občinskih cest in tožnikove nesreče ni nikakršne vzročne zveze. Zato za posledice tožnikovega padca ne more biti odgovorna niti na tej podlagi. Ker poškodbe cestišča pred nesrečo sploh niso bile ugotovljene, občinski inšpektor za ceste o njih ni bil obveščen. Odškodninske odgovornosti prvotoženke zato ni mogoče vzpostaviti na teh, neutemeljenih očitkih občinskemu inšpektorju. Vzročna zveza med padcem, če bi bila podana, bi lahko bila le v primeru, da je drugotožena stranka opustila dolžnost vzdrževanja tega dela ceste. Mnenja je, da ni solidarno odgovorna z drugotoženo stranko, ker vzročne zveze med ravnanjem prvotoženke in tožnikovim padcem ni, niti ni druge pravne podlage za odgovornost prve toženke, zato so vse nasprotne pritožbene navedbe neresnične in napačne in je zato v izpodbijanem delu potrebno sodbo potrditi. Mnenja je tudi, da peska na cestišču ni bilo in da tožnik tudi ni navajal, da je padel zaradi peska na cesti. Vztraja pa pri pritožbi glede višine prisojene pravične denarne odškodnine in glede materialne škode in priglaša stroške za odgovor.

8Prvotožena je odgovorila tudi na pritožbo drugotožene stranke. Prvotožena stranka deli stališče drugotožene stranke in meni, da so pravilne navedbe drugotoženke, da neravnina cestišča, kot je bila ugotovljena v dokaznem postopku, ni zahtevala sanacije ali posegov v vozišče cestišča, na katerem je dne 19. 6. 2010 padel tožnik in da je za nesrečo z dne 19. 6. 2010 odgovoren izključno tožnik sam, ki je vozil pod vplivom alkohola in z neprilagojeno hitrostjo. Izvajanje letnega in zimskega vzdrževanja lokalnih cest ter dolžnost skrbeti za varnostne ukrepe v zvezi z izvedbo teh del je prvotoženka s pogodbo št. ..., nesporno oddala zavarovancu drugotožene stranke, ki je bil tisti, ki bi kot izvajalec javne službe moral opraviti popravila asfaltnih površin. Če je šlo za takšne poškodbe, da bi jih bil moral zaznati in sanirati, bi to moral opraviti takoj in prvotoženo stranko o izvedenih nujnih ukrepih zgolj obvestiti. Prvotoženka je izvajanje javne službe prenesla na usposobljeno družbo V. d.d. Iz tedenskih dnevnikov pregleda cest in dela preglednika s strani V. d.d. pa izhaja, da preglednik zavarovanca drugotožene stranke ni opazil potrebe po sanaciji kakršnekoli vdolbine na cesti. Tudi obveznost postavitve prometne signalizacije bi lahko za prvotoženko nastopila šele, če bi za poškodbe, ki bi to zahtevale, vedela, česar pa ni vedela. V konkretnem primeru niso bila izvedena nikakršna dela, ki bi jih zaposleni z oddelka za komunalo prvotoženke v skladu s 5. členom Pogodbe preverili, preden bi jih prva toženka plačala. Strinja se tudi v zvezi z nepravilno odločitvijo sodišča prve stopnje glede določitve premoženjske in nepremoženjske škode. Predlaga, da se njena pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

9Pritožbi prvo in drugotožene stranke sta utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo dejansko stanje kot ga povzema v svoji sodbi od zaporedne št. 43. do 61. obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje in ga v celoti v sodbo povzema tudi sodišče druge stopnje. Ker je dejansko stanje tako pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je zato sodišče druge stopnje moralo v obsodilnem delu spremeniti sodbo sodišča prve stopnje kot to izhaja iz izreka te sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je kot pravno pomembno ugotovilo naslednja dejstva in okoliščine nastanka prometne nezgode in materialnopravno odgovornost prvo in drugotožene stranke: ″Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 19. 6. 2010 zapeljal preko vbokline na cestišču, katera je bila dolga 0,80 metra, široka 0,20 metra in globoka 0,02 metra in katera ni bila zaznamovana s prometnim znakom, ki bi opozarjal udeležence na nevarnost vbokline na cesti. Tožniku je zaradi ne dovolj skrbne vožnje in zaradi premalo trdnega držanja krmila kolesa, njegovo sprednje kolo ob dotiku s robom te vbokline zdrsnilo po robu vbokline. Tožniku se je ob tem krmilo iztrgalo iz rok in je padel po cesti. Na dan škodnega dogodka je bila lastnica predmetne ceste prvotožena stranka, bila je tudi upravljalec navedene ceste, bila pa je tudi naročnik vzdrževalnih del in je vzdrževanje tega dela ceste prenesla na drugotoženo stranko s Pogodbo št. ... za izvajanje letnega in zimskega vzdrževanja lokalnih cest v O. ... za obdobje od 2008 do 2011. Iz točke 4. te Pogodbe izhaja, da mora izvajalec opraviti dela zimske službe in letno vzdrževanje na lokalni cesti po priloženem seznamu v skladu z Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest ter v skladu s potrjenim programom zimske službe, ki ga predloži naročniku pred vsako zimsko sezono in planom letnega vzdrževanja lokalnih cest. Izvajalec je v celoti odgovoren za škodo, nastalo pri opravljanju del na cestah, ki so predmet te pogodbe in nastalo škodo tretjim osebam zaradi slabega zimskega in letnega vzdrževanja cest. Iz 5. člena Pogodbe pa izhaja, da naročnik organizira nadzor nad izvajanjem del na lokalnih cestah. Naročnik mora izpolnjevati plačilne obveznosti v skladu z načinom plačila, opisanem v nadaljevanju pogodbe. Sodišče je obseg in globino vbokline ugotovilo na podlagi vpogleda v fotografije, skice in zapisnika prometne nezgode, katere so napravili policisti in katerim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Šlo je za vboklino globine do 2 cm, širine 0,80 m in dolžine 1 metra. Takšne dimenzije te vbokline je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi mnenja izvedenca mag. J., ki je podal mnenje, da so bile poškodbe očitno predvsem na desni strani vozišča v širini 0,80, do 1 metra kjer je prišlo do poravnave vozišča. Sredina vozišča ni bilo vidno poškodovana. Iz slike, ki je priložena, pa se ne vidijo pretirane udarne jame oziroma so poškodbe predvsem v obliki razpok, delnih prelomov asfalta, niso pa vidne večje vbokline, jame, udarne jame, itd. Izvedenec je izhajal iz navedb policije, ki je razpoke izmerila. Iz navedenega je izvedenec zaključil, da glede na ocenjeno globino 2 cm ni šlo za udarne jame, temveč kvečjemu za neravnine zgornjega ustroja prevleke asfalta. Za udarno jamo bi šlo, če bi bila globina razpoke neravnina vsaj 5 do 7 cm. Izvedenec pa je dopustil možnost, da cestna služba V. d.d. ni v smislu skrbi za vozišča svoje naloge ustrezno opravila, saj ni pravočasno poskrbela za cestne znakovne ali talne oznake, ki bi udeležence pravočasno opozorila na nevarnost na poškodbo asfalta. Lahko bi se postavil znak za nevarnost I-24, ki opozarja voznike na neposredno nevarnost ali I-9, ki pomeni znak za neravno vozišče, ali celo omejitev hitrosti z ustrezno razlago. Izvedenec gradbene stroke Š. je bil mnenja, da preglednik iz avta, razpok globine 1 do 3 cm ob rutinskem pregledu niti ni čutil. Pred takšnimi odseki bi moral biti postavljen opozorilni znak. Sodišče pa je nato sledilo mnenju izvedenca J., ker ga je v celoti potrdil tudi tretji izvedenec gradbene stroke oziroma za raziskavo prometnih nezgod, tokrat U. Ta je potrdil, da je v smeri vožnje kolesarja bila asfaltna površina razpokana, na mestu padca kolesarja pa asfaltirana po prekopu ceste. Potrdil je prisotnost mrežastih poškodb asfalta v oddaljenosti do 1 metra od desnega roba asfalta, tik ob desnem robu. Strmec ceste je bil zagotovo večji od 5 %. V enometrskem poškodovanem pasu ob desnem robu vozišča, kjer je padel tožnik, je bila vboklina v asfaltni prevleki dolžine 0,80 metra, širine 0,20 metra, globine 2 cm. Tovrstne poškodbe asfalta so izrazit zimski pojav. Izvedenec je cestni odsek do širine 1 metra od desnega roba cestišča, v smeri vožnje tožnika, ocenil kot poškodovanega v času nezgode, vendar ne do takšne mere, da bi s pogodbo pooblaščeni cestni pregledniki v svojih dnevnikih moral od upravljalca zahtevati ukrepanje. Njihova ali inšpektorjeva pristojnost je namreč zahtevanje ukrepanja sanacije, vendar le, ko globina razlike do roba vozišča doseže 3 cm, medtem ko je opisana poškodba vbokline bila globoka 2 cm. Takšno določilo namreč po njegovem mnenju izhaja iz 15. in 16. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, ki specificira neravnino nad 3 cm nad koto roba vozišča kot takšno, ki jo je potrebno sanirati. Po njegovem mnenju, v konkretnem primeru tudi ni šlo za plitvo udarno jamo globoko do 4 cm, niti ne za razpoko širšo od 25 mm in globljo od 30 mm, ki bi jo v skladu s TSC 08.311 bilo potrebno sanirati. V zvezi s prometno signalizacijo na javni cesti pa je menil, da bi se lahko postavila na dva načina ali po projektu za cesto ali pa po odločbi, za ceste in promet pristojnega organa. S pogodbo pooblaščeni cestni pregledniki v svojih dnevnikih od upravnika ceste niso zahtevali ukrepanja. Njihova ali pa inšpektorjeva pristojnost je zahtevati sanacijo ceste ali postavitev prometne signalizacije na cestnem odseku. Sodišče je na podlagi dokazov to je fotografij in zapisnika PP C. ter na podlagi izvedenskih mnenj, ki se v bistvenih delih prekrivata, zaključilo o dimenzijah opisane poškodbe – vbokline za katero je ugotovilo, da ni bila globlja od 2 cm. Sodišče prve stopnje pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 131/I, 163 in 168 OZ, ter določbe o dolžnosti ravnanja toženih strank kot dobrega strokovnjaka pri opravljanju vzdrževalnih del na tem cestišču. Sodišče je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da v dnevniku preglednika cest z dne 15. 6. 2010 ni vpisane poškodbe oziroma udarne jame na predmetni lokaciji, kakor tudi ni zahteve po postavitvi prometne signalizacije nevarnega cestnega odseka. Torej s pogodbo pooblaščeni cestni pregledniki v svojih dnevnikih od upravljalca ceste, niso zahtevali ukrepanja. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je iz Pogodbe o vzdrževanju razvidno, da se je prvotožena stranka zavedala obveznosti kot naročnik, da je izvajala nadzor nad delom drugotožene stranke, saj se je zavezala organizirati nadzor nad izvajanjem del na lokalni cesti. S strani vzdrževalca, pa tudi skupaj z vzdrževalcem je podpisovala dnevnik izvajanja del sproti za vsak dan, v svoji trditveni podlagi pa je tudi predstavila, kako je bila ta organizacija dejansko sprovedena. Prvotožena stranka je potrjevala izvajanje vzdrževalnih del po predhodnem predlogu izvajalca. Zaslišane priče P. K., J. T. in R. P. so trditve prvotožene stranke potrdile, ker so skladno izpovedale o tedenskih sestankih, ki jih je vršila prvotožena stranka, skupaj z izvajalcem V. d.d., na katerih so skupaj pregledovali dnevnike pregledniških služb za teden dni nazaj ter se dogovarjali o opaženih napakah na cestah, ki bi jih bilo potrebno popraviti in o potrebnih ukrepih, ki bi jih V. d.d. v ta namen izvedel, pri čemer je R. P. kot zaposlen v službi za komunalo pri prvotoženi stranki priznal, da v njegov delokrog spada nadzor nad delom izvajalca, ki se je izvrševal tako, da se je vozil po cestah ter pregledoval, če je V. d.d. dejansko izvedel tista vzdrževalna dela za katera je bil zadolžen, saj je od tega tudi bilo odvisno, ali bo izvajalec ta dela s strani prvotoženke dobil plačana. Iz izpovedi priče T. J. in P. K. je razvidno, da je prvotožena stranka z izvajalcem vsakodnevno pregledovala dnevnik preglednih služb za teden dni nazaj in koordinirala odpravo napak oziroma zagotovitev potrebnih vzdrževalnih ukrepov za odpravo nevarnosti na cesti, da pa za konkretni odsek ceste iz dnevnikov pregledih služb, niti kako drugače ni ugotovila potrebe po uporabi vzdrževalnih del. O prisotnosti lukenj na spornem odseku ceste v času tožnikovega poškodovanja je izpovedal še vodja vzdrževalnih del pri V. d.d. P. K., vendar je ta zanje menil, da jih ni moč šteti za udarne jame, saj se kot slednje štejejo samo tiste luknje, katerih globina doseže 5 cm. Na spornem odseku ceste pa tako globoke luknje ni bilo, saj je šlo za luknje globine do 2 cm. Takšnih lukenj običajno ne krpajo, razen izjemno, ko so na te luknje opozorjeni od kogarkoli. Ker pa je šlo za več tako imenovanih lusk na omenjenem odseku ceste, je bila planirana rekonstrukcija ceste. Izpovedal je, da je bila prevoznost ceste v času tožnikove nezgode zagotovljena. Če ne gre za luknje globine vsaj 5 cm, tudi ne postavljajo prometnih znakov, ki bi opozarjali na nevarnost vbokline in izbokline. Priča M. K., ki je pri V. d.d. opravljal delo člana pregledne službe, pa je izpovedal, da so opravljali kontrolno pregledovanje cest enkrat tedensko, kjer se tudi opazuje, če so na cesti prisotne kakšne nepravilnosti in se v primeru, da so opažene, te zapišejo v dnevnik. Kljub temu da je cesta bila namenjena za rekonstrukcijo pa so na njej opravljali preglede ter ugotavljali napake, ki so jih zabeležili v dnevnike. Te jame v smislu saniranja napak pa so bili dolžni izvajati le v primeru, če je luknja dosegla globine 5 cm ali več. Priča J. T., ki je pri prvotoženki zadolžen za opravljanje nadzora nad izvajanjem nadzora nad vzdrževanjem občinskih cest, pa je vztrajal, da luknje na kritičnem odseku ceste niso dosegle globine 5 cm, zato se jih ni tretiralo kot takšne, ki onemogočajo prevoznost na cesti oziroma kot takšne, ki bi predstavljale nevarnost za udeležence v cestnem prometu, zato jih izvajalec vzdrževanja V. d.d. ni bil dolžan krpati, niti ni bilo potrebe s prometno signalizacijo na to nevarnost opozarjati. Tudi priča K. je potrdil prisotnost lukenj na tem delu cestišča. Priča T. R. je izpovedala, da je nekaj metrov za tistim, ko je tožnika srečala in sta bila vzporedno in je nato pogledala v vzvratno ogledalo, je opazila tožnika ležati na tleh. Izpovedala je, da se je tožnik peljal po klancu navzdol, pokazala je mesto kjer sta se s tožnikom srečala, kje točno pa je obležal ni povedala. Samega padca ni videla. Luknje so se nahajale po celem cestišču, natančnejše se dimenzij lukenj ne spominja. Ne ve pa, če je šlo prav za luknje, šlo pa je zagotovo za poškodovano cestišče, po katerem se nisi mogel brez rukanja normalno peljati. Glede vožnje kolesarja je sodišče prve stopnje ugotovilo, na podlagi mnenja J. in U., da bi se razpokam oziroma poškodovanemu vozišču lahko izognil ter vozil po nepoškodovanem delu cestišča. Po mnenju J. bi se povprečen kolesar slabemu delu vozišča lahko izognil oziroma vožnjo upočasnil do te mere, da bi lahko kontroliral krmiljenje kolesa. Tudi izvedenec U. je v svojem mnenju izpostavil, da je možnost preprečitve padca bistveni element vožnje z enoslednim vozilom, da pa te možnosti tožnik kot voznik kolesa v tej nezgodi ni izkoristil. Preglednost predmetnega cestnega odseka je bila namreč zelo dobra, promet pa je bil v času tožnikovega padca redek, na cesti ni bilo drugih vozil ali pešcev, zato bi tožnik kot kolesar moral voziti en meter od desnega roba vozišča, pri vožnji po klancu navzdol še posebej previdno, s posebno pozornostjo na stanje vozišča in ob zaviranju kolesa. Poškodbe na cesti bi pri pozorni vožnji moral opaziti in se jim izogniti. Takšno ravnanje tožnika kot kolesarja bi bilo na predmetni cesti prometno povsem varno, zaradi premalo trdnega držanja krmila kolesa pa je tožnikovo prednje kolo ob dotiku z 2 cm robom vbokline zdrsnilo po robu vbokline, tožniku se je ob tem krmilo iztrgalo iz rok in je padel. Tožnik pri vožnji, možnosti preprečitve padca v tej nezgodi ni izkoristil. Poškodbe na cesti bi pri pozorni vožnji moral opaziti in se jim izogniti, moral bi voziti en meter od desnega roba vozišča pri vožnji po klancu navzdol, še posebej previdno, z zaviranjem in zato s posebno pozornostjo na stanje vozišča in četudi mu je verjeti glede na njegovo lastno izpoved, da je po tej cesti vozil prvič ter da te ceste ni poznal, bi vseeno moral voziti na takšen način, da bi bil pozoren na stanje ceste in se temu delu ceste izogniti, saj je bilo za izogibanje na cesti dovolj prostora. Sodišče prve stopnje je takšno vožnjo tožnika ocenilo za protipravno, ker kritičnega dne pri vožnji s kolesom po spornem odseku ceste ni bil dovolj pozoren na spreminjajoče se elemente vozišča in ni obvozil razpoke, ki sicer niso bile nekaj običajnega, po drugi strani pa tudi niso bile nepričakovana ovira na vozišču. Zagledal jih je na prekratki razdalji, da bi lahko varno odreagiral bodisi z umikanjem na levo ali desno stran vzdolžnih razpok in je zato na podlagi člena 171 OZ odločilo, da je tožnik soprispeval k nastali nezgodi z 20 %. K večjemu delu krivde tožnika pa ne more doprinesti, s strani toženih strank zatrjevana vsebnost alkohola v krvi tožnika tekom vožnje s kolesom, pri kateri je prišlo do nezgode, saj toženi stranki nista uspeli dokazati, da je tožnik glede na predpis o dovoljeni vsebnosti alkohola v krvi, vozil s prekoračeno vsebnostjo alkohola v krvi.

11Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilen materialnopravni očitek pritožbe drugotožene stranke v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja cestišča in vožnje kolesarja zaključilo, da je drugotožena stranka kot izvajalec javne gospodarske službe torej vzdrževanja na prometni cesti ravnala protipravno. Glede očitane prometne signalizacije, da je drugotožena stranka ni postavila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodbena obveznost zavarovanca drugotožene stranke kot jo sodišče razbere iz koncesijske pogodbe, razen sanacije nevarnih mest na cesti, ji ni nalagala tudi dolžnosti opozarjati udeležence v prometu na nevarne odseke ceste z ustrezno prometno signalizacijo in je zato na mestu tudi zaključek sodišča druge stopnje, da tovrstna opustitev ne more biti podlaga za odgovornost zavarovanca drugotožene stranke. Tako ta protipravnost v ravnanju drugotožene stranke ni podana. Za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke morajo biti podani kumulativno pogoji za krivdno odškodninsko odgovornost, saj je le ona bila povzročitelj konkretne škode po trditvah tožeče stranke in bi zato ona po krivdni odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ odgovarjala tožniku za nastalo nezgodo.¹ Da bi torej drugotožena stranka odgovarjala po načelu krivdne odškodninske odgovornosti, bi tožeča stranka morala dokazati nastalo škodo, kar je dokazala, dokazati pa bi morala kumulativno tudi protipravnost ravnanja drugotožene stranke in vzročno zvezo med tem protipravnim ravnanjem drugotožene stranke in nastalo posledico, to je padcem tožnika. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnjepa ne izhaja, da bi iz ravnanja drugotožene stranke izhajala njena protipravnost ravnanja. Prvotožena stranka je na drugotoženo stranko prenesla dolžnost vzdrževanja občinskih cest in iz 4. člena Pogodbe izhaja, da mora izvajalec, to je drugotožena stranka, opravljati dela letnega vzdrževanja na lokalnih cestah po priloženem seznamu, v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je drugotožena stranka vršila vsakotedenski nadzor nad stanjem tega dela cestišča. To izhaja iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je samo zaključilo, da je iz Pogodbe o vzdrževanju razvidno, da je drugotožena stranka redno pregledovala ceste in je to tudi zapisala v dnevnik izvajanja del in to zapisala sproti za vsak dan. Pri tem je vodja vzdrževalnih del pri V. d.d. P. K. izpovedal, da neravnin na cesti ni bilo mogoče šteti za udarne jame, saj se kot takšne štejejo samo tiste luknje, katere globina doseže 5 centimetrov. Na spornem odseku ceste pa tako globokih lukenj ni bilo, saj je šlo za luknje globine do 2 centimetra. Takšnih lukenj običajno ne krpajo, razen izjemoma. Če ne gre za luknje globine vsaj 5 centimetrov, tudi ne postavljajo prometnih znakov, ki bi opozarjali na nevarnost izbokline ali vzbokline. Priča M. K. pa je izpovedal, da so opravljali kontrolno pregledovanje cest enkrat tedensko. Če bi v času pred tožniku nastalo nezgodo opazili luknje na cesti, bi to bilo razvidno iz dnevnika in bi popravila izvajali. Tudi on je potrdil, da je vzdrževalec cesto, ki je predvidena za rekonstrukcijo, še vedno dolžan vzdrževati oziroma opravljati pregleda ter ugotavljati napake na njej, jih zabeležiti v dnevnike in so to tudi izvajali. Ker pa so te jame v smislu saniranja napak bili dolžni izvajati le v primeru, če je luknja dosegla globine 5 centimetrov ali več, niso ukrepali. Tudi priča J. T., ki je pri prvotoženi stranki zadolžen za opravljanje nadzora nad opravljanjem nadzora nad vzdrževanjem občinskih cest je vztrajal, da luknje na kritičnem odseku ceste niso dosegle globine 5 centimetrov, zato se jih ni tretiralo kot takšne, ki onemogočajo prevoznost na cesti oziroma kot takšne, ki bi predstavljale nevarnost za udeležence v cestnem prometu, zato jih izvajalec vzdrževanja V. C. ni bil dolžan krpati, niti ni bilo potrebe s prometno signalizacijo na to nevarnost opozarjati. Iz mnenja izvedenca mag. J. izhaja, da se iz slike ne vidijo pretirane udarne jame, oziroma so poškodbe predvsem v obliki razpok, delnih poškodb asfalta, niso pa vidne večje vbokline, jame, ali udarne jame. Izvedenec je zaključil, da glede na oceno globine 2 centimetra ni šlo za udarne jame, temveč kvečjemu za neravnine zgornjega ustroja prevlek asfalta. Za udarno jamo bi šlo, če bi bila globina razpoke – neravnine vsaj 5 do 7 centimetrov. Izvedenec U. je v mnenju ugotovil, da je na mestu, kjer je padel tožnik, bila vboklina v asfaltni prevleki dolžine 0,80 metra, širine 0,20 metra, globine pa 2 centimetra. Izvedenec je cestni odsek do širine en meter od desnega roba ceste, v smeri vožnje tožnika, ocenil kot poškodovanega v času nezgode, vendar ne do takšne mere, da bi s pogodbo pooblaščeni cestni preglednik v svojih dnevnikih moral od upravljalca zahtevati ukrepanja. Njihova ali pa inšpektorjeva pristojnost je namreč zahtevanje ukrepa sanacije, vendar le, ko globina razlike do roba vozišča doseže 3 centimetre, medtem ko je opisana poškodba vbokline bila globine 2 centimetra. Takšna dolžnost namreč izhaja iz 15. in 16. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, ki specificira neravnino na 3 centimetre nad koto roba vozišča kot takšno, ki jo je potrebno sanirati. Po njegovem, v konkretnem primeru tudi ni šlo za plitvo udarno jamo, globo do 4 centimetre, niti ne za razpoko širine od 25 milimetrov in globlje od 30 milimetrov, ki bi jo v skladu s TSC 08.311 bilo potrebno sanirati. S pogodbo pooblaščeni cestni pregledniki, v svojih dnevnikih od upravljalca ceste niso zahtevali ukrepanja. Njihova ali pa inšpektorjeva pristojnost pa je zahtevati sanacijo ceste ali pa postavitev prometne signalizacije na cestnem odseku, vendar bi glede na poškodovanost vozišča lahko bila postavljena le prometna signalizacija za nevarnost, ne pa tudi za prepoved. Ker iz prvega odstavka 4. člena Pogodbe izhaja, da mora izvajalec dela zimske službe in letnega vzdrževanje lokalnih cest, po tako priloženem seznamu v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest ter v skladu s potrjenim programom zimske službe, ki ga predloži naročnik pred vsako zimsko sezono in planom letnega vzdrževanja lokalnih cest, delo opravljati na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče drugotoženi stranki očitati, da je ravnala v nasprotju s tem pogodbenim določilom in v nasprotju s Pravilnikom. Tožnik trdi, da je bil vzrok za njegov padec to, da je zapeljal v vboklino na cesti. Glede dimenzije vbokline, tako glede širine, dolžine in globine ter tudi lokacije je mogoče ugotoviti, da je bila takšna, ki ne dosega pojma udarne jame. Iz prvega odstavka 15. člena Pravilnika - redno vzdrževanje prometnih površin izhaja, da redno vzdrževanje prometnih površin, ki so sestavni del javne ceste, obsega čiščenje teh površin ter popravilo lokalnih poškodb, kot so krpanje udarnih jam in mrežastih razpok oziroma polaganje asfaltne prevleke, kjer je to racionalnejše, zalivanje posameznih razpok, stikov in reg., rezkanje zglajenih asfaltnih površin ali posipanje s peskom ter popravila drugih podobnih poškodb. Po tej določbi bi tako drugotožena stranka morala pristopiti k rednemu vzdrževanju konkretne prometne površine in sicer s krpanjem udarnih jam, če bi se na podlagi samega ogleda ugotovilo, da je šlo za udarno jamo, ki je dejanski in pravni pojem iz Pravilnika, ki zahteva ukrepanje. Vsi pregledniki so izpovedali, da ni šlo za takšno vboklino, ki bi dosegala pojem udarne jame, saj ni šlo za vboklino, ki bi bila globlja od dveh centimetrov. Kot že obrazloženo tudi iz mnenj J. in U. izhaja, da na cesti ni šlo za udarno jamo, ki bi ustrezala dejanskem in s tem pravnemu pojmu udarne jame, ki bi zahteval od drugotožene stranke, da pristopi k sanaciji, to je k rednemu vzdrževanju prometnih površin s krpanjem udarnih jam. Ker ta vboklina ni dosegla pravnega standarda in tehničnega standarda udarne jame, ker to tudi ne izhaja iz tehničnih pravil TSC 08.311, je ni bilo potrebno sanirati po pravilu iz 15. člena Pravilnika. To izhaja iz strokovno neprerekanih mnenj izvedenca J. in izvedenca U., kateri je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovni in prepričljivi. Pravilen materialnopravni zaključek o protipravnem ravnanju drugotožene stranke bi bil tako le takrat, da bi drugotožena stranka morala pristopiti k rednemu vzdrževanju – sanaciji te vbokline v primeru, če bi dosegla pojem udarne jame, katerega pa ni, kot je obrazloženo zgoraj in zato ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja drugo tožene stranke. Iz določbe 31. člena Pravilnika pa je mogoče zaključiti, da spada ta občinska cesta v 2. prednostni razred, po katerem se izvedejo le dela, ki so nujno potrebna in se izvajajo z roki, določenimi v izvedbenem programu vzdrževanja, kar pa glede na globino vbokline ni bilo doseženo ali preseženo. Glede na obrazloženo je tako mogoče zaključiti, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno in je tako odpadel eden od kumulativnih elementov, ki morajo biti podani za njeno krivdno odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Prav tako glede na njeno redno izvajanje pregledniške službe ni mogoče zaključiti, da je ravnala protipravno, ker svoje javne službe ni opravljala redno ali je naj ne bi opravljala in tako tudi ni mogoče materialno pravno opredeliti njene odškodninske odgovornosti v določbi člena 163 OZ. Pritožba drugotožene stranke se tako glede njene odškodninske neodgovornosti izkaže kot utemeljena in je pravilna njena pritožbena navedba, da ni mogoče sklepati o protipravnosti njenega ravnanja, saj je pravno pomembna okoliščina dejstvo, da je vboklina v asfaltni prevleki bila dolžine 0,80 metra, širine 0,20 metra, globine 2 centimetra, kar po prepričanju druge tožene stranke ne zahteva nobenega ukrepanja. Ne samo, da tako izhaja iz izpovedbe vodje vzdrževalnih del pri V. C. P. K., ki je povedal, da je sanacija (krpanje) potrebno takrat, ko luknja doseže 5 centimetrov ali več, kar pomeni ″udarno jamo‶, tudi iz mnenja mag. J. izhaja, da ne gre za udarno jamo, ampak za neravnino zgornjega ustroja prevleke. Tako je pritožba pravilnega mnenja, da noben predpis ni določal, da poškodbe v obliki vbokline, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, terjajo takojšnje ukrepanje oziroma sanacijo. Pritožba pravilno navaja, da to izhaja tudi iz mnenja izvedenca U., ki pove, da ne gre za takšno poškodbo, ki bi od upravljalca zahtevala ukrepanje. Iz Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest izhaja, da je ukrepanje potrebno, ko je neravnina 3 centimetre nad koto roba vozišč oziroma, ko globina razlike od roba vozišča doseže 3 centimetre. Tudi po pravilo TSC 08.311, sanacija v primeru vbokline globine 2 centimetra ni potrebna. Šele ko je vboklina večja od 3 centimetre, lahko pristojna inšpekcijska služba zahteva ukrepanje in sanacijo. Pravilno izpostavlja pritožba, da vboklina, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbe še ne predstavlja neravnine, ki bi pomenila nevarnost cestišča. Tako se izkaže, da je drugotožena stranka uspela dokazati, da cesta v delu, kjer je tožnik padel, ni bila v stanju, ki bi glede na vsebino Pogodbe, terjala zavarovančevo ukrepanje. Ker tako ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke že po temelju, sodišče druge stopnje v nadaljevanju ni obravnavalo pritožbe drugotožene stranke glede višine prisojene nepremoženjske in premoženjske škode. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi drugotožene stranke glede nje, v obsodilnem delu sledilo ter na podlagi 5. alineje prvega odstavka člena 358 ZPP, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine na podlagi solidarne odgovornosti prvo in drugotožene stranke (pa tudi glede drugotožene stranke same kot tožene stranke), kot to izhaja iz prvega odstavka točke I. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

12Utemeljena je tudi pritožba prvotožene stranke, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče zaključiti, da je ta tožena stranka ravnala protipravno. Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da ni poskrbela za nadzor nad izvajanjem dela svojega koncesionarja, to je drugotožene stranke. Na podlagi prej opisanega dejanskega stanja pa ni mogoče zaključiti, da je temu tako. V tej zvezi je utemeljena pritožba prvotožene stranke. Iz 5. člena Pogodbe izhaja, da naročnik, to je prvotožena stranka, organizira nadzor nad izvajanjem del na lokalnih cestah. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je prvotožena stranka organizirala nadzor nad delom drugotožene stranke in sicer v okviru nadzora delavcev iz njene službe komunalne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je iz Pogodbe o vzdrževanju razvidno, da se je prvotožena stranka te svoje obveznosti kot naročnik zavedala, ko se je zavezala organizirati nadzor nad izvajanjem del na lokalnih cestah s strani vzdrževalca (5. člen), pa tudi podpisovati, skupaj s slednjim dnevnik izvajanja del sproti za vsak dan (4. člen), v svoji trditveni podlagi pa je tudi predstavila kako je bila ta organizacija dejansko sprovedena, da je prvotožena stranka potrjevala izvajanje vzdrževalnih del po predhodnem predlogu izvajalca. Zaslišane priče P. K., J. T. in R. P. so trditve prvotožene stranke potrdile, ker so skladno izpovedovale o tedenskih sestankih, ki jih je vršila prvotožena stranka skupaj z izvajalcem V. d.d., na katerih so skupaj pregledovali dnevnike preglednih služb za teden dni nazaj ter se dogovarjali o opaženih napakah na cestah, ki bi jih bilo potrebno odpraviti in o podrobnih ukrepih, ki bi jih V. d.d. v ta name izvedel, pri čemer je R. P. kot zaposlen v službi za komunalo pri prvotoženi stranki priznal, da je v njegov del nalog spadal nadzor nad delom izvajalca, ki se je izvrševal tako, da se je vozil po cestah ter pregledoval, če je V. d.d. dejansko izvedel tista vzdrževalna dela za katere je bil zadolžen, saj je od tega tudi bilo odvisno, ali bo izvajalec ta dela, s strani prvotoženke dobil plačana. Iz izpovedi priče T. J. in P. K. je razvidno, da je prvotožena stranka z izvajalcem vsakotedensko pregledovala dnevnike preglednih služb za teden dni nazaj in koordinirala odpravo napak oziroma zagotovitev potrebnih vzdrževalnih ukrepov za odpravo nevarnosti na cesti, da pa za ta konkretni odsek ceste iz dnevnikov preglednih služb, niti kako drugače ni ugotovila potrebe po opravi vzdrževalnih del. Priča J. T., ki je pri prvotoženki zadolžen za opravljanje nadzora nad izvajanjem nadzora na vzdrževanju občinskih cest, pa je vztrajal, da luknje na kritičnem odseku ceste niso dosegle globine 5 centimetrov, zato se jih ni tretiralo kot takšne, ki onemogočajo prevoznost na cesti, oziroma kot takšne, ki bi predstavljale nevarnost za udeležence v cestnem prometu, zato jih izvajalec vzdrževanja V. d.d. ni bil dolžan krpati, niti ni bilo potrebe s prometno signalizacijo na to nevarnost opozarjati. Prvotožena stranka je navajala, da prvotožena stranka ni imela posebne občinske inšpekcije za pregled cest, zato le ta ni mogla opustiti dolžnost nadzorovanja opravljati rednega vzdrževanja te javne ceste. Glede na to, da je prvotožena stranka oddala svoja dela izvajalcu javni gospodarski službi, odgovarja tretjim za nastalo škodo le v primeru, če ni izbrala kvalificiranega izvajalca del ali če ni izvajala nadzora nad delom svojega koncesionarja. Zato v konkretnem primeru ni mogoče očitati prvotoženi stranki, da ni organizirala in izvajala nadzora nad izvajanjem del na lokalnih cestah, kot ji to nalaga 5. člen Pogodbe. Zato prav tako ni podana protipravnost njenega ravnanja v tej smeri. Prav tako ni podana protipravnost ravnanja, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da ni bila postavljena nobena prometna signalizacija. Iz Odloka o občinskih cestah izhaja (51. člen Odloka), da se prometna signalizacija na občinskih cestah postavlja, dopolnjuje, odstranjuje po pristojni občinski upravi za ceste. Oba izvedenca sta ugotovila, da bi ″lahko‶ bila postavljena prometna signalizacija na tem delu občinske ceste, vendar le za nevarnost in ne za prepoved. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi s takšno opozorilno signalizacijo bilo zagotovo zmanjšanje rizika za nalet vozila v te razpoke, torej neposredne vzročne zveze med padcem tožnika in opustitvijo postavitve prometnega znaka sodišča prve stopnje ne ugotovi in tako je mogoče zaključiti, da ni podana vzročna zveze med nepostavitvijo prometnega znaka in padcem tožnika. V zvezi s prometno signalizacijo je izvedenec pravilno navedel, da se je le ta lahko postavila le na dva načina, ali po projektu za cesto ali pa po odločbi, za ceste in promet pristojnega organa – dopolnilni prometni znaki. S pogodbo pooblaščeni cestni preglednik pa v svojih dnevnikih od upravljalca ceste niso zahtevali ukrepanja, ker niso ugotovili potrebe po postavitvi ustreznega prometnega znaka. To velja tako za občinske nadzornike, kakor za nadzornike drugotožene stranke in ker sta oba izvedenca v mnenju navedla, da bi se lahko postavil takšen prometni znak, ne pa da bi se moral, tako od same občinske uprave ni mogoče pričakovati, da bi sama od sebe izvedla postopek za dopolnilni prometni znak. Tako tudi v tej zvezi ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja prvotožene stranke in je zato izključena njena krivdna odškodninska odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ, ker ni podana protipravnost njenega ravnanja, morajo pa biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke, da bi lahko govorili o njeni krivdni odgovornosti. Pritožba prvotožene stranke je zato utemeljena v delu, kjer je v pritožbi navedla, da je prvotožena stranka izpolnjevala vse obveznosti po 5. členu Pogodbe (preverjanje izvedenih del, po tem ko je izvajalec javne službe V. d.d. ugotovil potrebo po popravilu – sanaciji določene poškodbe ceste in je to tudi odpravil). Pravilno pritožba navaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so uslužbenci prvotožene stranke iz oddelka za komunalo izvajali nadzor nad delom drugotožene stranke. Ker pa na odseku, kjer je tožnik dne 19. 6. 2010 padel, izvajalec javne službe, kakor tudi izvajalec nadzora nad delom pri komunalne oddelku Občine Š. ni ugotovil takšnih poškodb na cestišču, ki bi zahtevale popravilo, sanacijo in odpravo in takšna dela tudi niso bila izvedena, zato prvotoženki ni mogoče očitati protipravnosti njenega ravnanja v smislu, da ni izpolnjevala pogojev iz 5. člena Pogodbe. Pravilno pritožba opozarja, da tožnik toženki ni očital slabe izbire izvajalca javne službe, kar bi lahko pomenilo njeno odškodninsko odgovornost. Pravilno tožena stranka opozarja, da bi obveznost postavitve prometne signalizacije za toženo stranko nastopila šele, če bi za poškodbe, ki bi to zahtevale, vedela. Zato tudi izhaja, da ni bilo dolžnosti nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te javne ceste po občinskem inšpektoratu, ki naj bi opustil dolžnost odreditve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma nepravilnost. Občina Š. sploh ni imelo samostojnega občinskega inšpektorata za ceste, niti sodišče tega ni ustrezno preverilo oziroma ugotovilo. Pravilna je tudi pritožbena navedba prvotožene stranke, da je vzrok za padec tožnika bil v njegovi protipravni vožnji, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je ravnanje tožnika bilo protipravno zato, ker kritičnega dne pri vožnji s kolesom po spornem odseku ni bil dovolj pozoren na spreminjajoče se elemente vozišča in je razpoke, ki sicer niso bile nekaj običajnega, po drugi strani pa tudi niso bile nepričakovana ovira na vozišču, zagledal na prekratki razdaliji, da bi lahko varno odreagiral, bodisi z umikanjem na levo ali desno stran vzdolžnih razpok, saj je za to imel dovolj prostora na cestišču. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik zagledal razpoke na prekratki razdalji (preglednost ceste pa je bila zelo dobra), da bi lahko nanje odreagiral in je to vzrok za padec tožnika. Pritožba prvotožene stranke se tako izkaže za utemeljeno in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje nezgode, je pa nepravilno uporabilo pravilo o njeni krivdni odškodninski odgovornosti, saj ni mogoče govoriti o njeni protipravnosti ravnanja prvotožene stranke zato ni podana njena krivdna odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje se v nadaljevanju ni opredeljevalo do kršitev, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem nepremoženjske škode in tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe glede previsoko odmerjene nepremoženjske in premoženjske škode, ker ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke že po temelju.

13Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in meni, da v ravnanju tožnika ni zaslediti takšne vožnje, ki bi pomenila soprispevek k temelju nezgode in s tem 20 % soodgovornosti tožnika in da je prenizko odmerjena odškodnina za strah.

14Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

15Sodišče prve stopnje je razloge za soprispevek tožnika opisalo v točki 59. in 60. obrazložitve sodbe in s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja in jih povzema v sodbo sodišča druge stopnje kot del dejanske podlage. Iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je izvedenec J. izpostavil, da bi se kolesar glede na to, da ni šlo za prometno cesto, temveč je šlo za lokalno cesto do manjšega naselja, razpokam oziroma poškodbam na vozišču lahko izognil ter vozil po nepoškodovanem delu vozišča. Po njegovem mnenju bi se povprečen kolesar slabemu delu vozišča lahko izognil oziroma vožnjo upočasnil do te mere, da bi lahko kontroliral krmiljenje kolesa (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel zaradi ne dovolj skrbne vožnje in zaradi premalo trdnega držanja krmila kolesa in je zato tožnikovo sprednje kolo ob dotiku z 2 cm robu vbokline zdrsnilo po robu vbokline, tožniku se je ob tem krmilo iztrgalo iz rok in je padel po cesti). Tožnik bi tako lahko preprečil izgubo ravnotežja in padec. Tudi izvedenec U. je v svojem mnenju izpostavil, da je možnost preprečitve padca bistveni element vožnje z enoslednim vozilom, da pa te možnosti tožnik kot kolesar, v tej nezgodi ni izkoristil. Preglednost predmetnega cestnega odseka je bila namreč zelo dobra, promet pa je bil v času tožnikovega padca redek, na cesti ni bilo drugih vozil ali pešcev. Zato bi tožnik kot kolesar moral voziti en meter od desnega roba vozišča, pri vožnji po klancu navzdol še posebej previdno, z zaviranjem in zato s posebno pozornostjo na stanje vozišča ob zaviranju kolesa. Poškodbe na cesti bi pri pozorni vožnji moral opaziti in se jim izogniti. Takšno ravnanje tožnika kot kolesarja, torej izogibanje je bilo na predmetni cesti prometno povsem varno, za izogibanje je bilo na cesti dovolj prostora. Sodišče je presodilo, da tožnik kot kolesar pri svoji vožnji, možnosti preprečitve padca v tej nezgodi ni izkoristil. Preglednost predmetnega odseka ceste je bila zelo dobra, zato bi tožnik moral voziti en meter od desnega roba vozišča, pri vožnji po klancu navzdol, še posebej previdno z zaviranjem in zato se posebna pozornost na stanje vozišča ob zaviranju kolesa, četudi mu je za verjeti glede na njegovo lastno izpoved, da je po tej cesti vozil prvič, ter da te ceste ni poznal, od njega zahteva kot opisana skrbnost. Poškodbe na cesti bi pri pozorni vožnji moral opaziti in se jim izogniti. Sodišče je takšno njegovo vožnjo ocenilo kot protipravno ravnanje tožnika, ki kritičnega dne pri vožnji s kolesom po spornem odseku ceste ni bil dovolj pozoren na spreminjajoče se elemente vozišča (vzdolžni klanec na vozišču) in je razpoke, ki sicer niso bile nekaj običajnega, po drugi strani pa tudi niso bile nepričakovana ovira na vozišču, zagledal na prekratki razdalji, da bi lahko varno odreagiral, bodisi z umikanjem na levo ali desno stran vzdolžnih razpok in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede na te okoliščine primeren tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka in škode v višini 20 %. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da sodišče izpoved priče T. R. ni dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo to izpoved priče v delu, ko je ugotavljalo tožnikove trditve o nepravilnosti na cesti in je v tej zvezi ta priča tudi podala izjavo, da so bile razpoke na cesti, vendarle ni šlo za globoke jame. Sodišče prve stopnje pa ni dokazno ocenjevalo izpovedi priče v smeri sedaj podanih pritožbenih navedb, češ da se tožnik ni mogel umikati tej vboklini na cesti zato, ker je bil takrat vzporedno z voznico tega vozila oziroma s tem vozilom. Iz izpovedi priče kaj takšnega ne izhaja. Ta priča je izpovedala kot je obrazloženo že v obrazložitvi glede dejanskega stanja, da je tožnika videla ob srečevanju, nato pa še v vzvratnem ogledalu, ko je že padel. Sicer pa te pritožbene navedbe, da se tožnik ni mogel izogibati ugotovljeni vboklini na cesti, predstavljajo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena, kajti takšnega vzroka za drugačno vožnjo tožnika kot kolesarja, tožeča stranka ni podala v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi pravilne in dokazne ocene vseh dokazov in je dokazno ocenilo tudi izpoved priče K. in T. R., ko je ugotavljalo dejansko stanje glede velikosti in števila vboklin na cesti. Glede izpovedi priče T. R. je tožeča stranka v vlogi z dne 25. 9. 2019 navedla, da je tudi T. R., ki pred škodnim dogodkom tožnika sploh ni poznala in nikakor ni zainteresirana za izid te pravde, pred sodiščem jasno izpovedala, da so se luknje nahajale po celem cestišču, da je šlo za poškodovano cestišče, po katerem se nisi mogel brez rukanja normalno peljati. Po njeni oceni se je tožnik peljal z normalno hitrostjo in je to ocenila kot voznica, ki ima vozniški izpit in se od nje upravičeno pričakuje, da loči med prilagojeno, primerno ter normalno hitrostjo in prehitro vožnjo kolesarja glede na konkretno poškodovano vozišče. Iz te vloge torej ni zaslediti, da tožnica trdi to, kar trdi sedaj prvič v pritožbi, glede možnosti izogibanja kolesarja. Res v tej vlogi tožeča stranka podaja številne pripombe na delo obeh izvedencev, te pripombe je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri zaslišanju obeh izvedencev, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo obe mnenji kot strokovni.

16Neutemeljena je tudi pritožba glede prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova strahu. Sodišče je v tej zvezi odmerilo pravično denarno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, ki predstavlja pravično denarno odškodnino glede na dobo prestanega primarnega in sekundarnega strahu. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu (drugi odstavek točke I.1. izreka). Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tiste na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Ker je tako tožbeni zahtevek tožeče stranke bil v celoti zavrnjen, je sodišče druge stopnje moralo poseči tudi v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, drugi stranki povrniti njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške prvotožene stranke. Prvotoženi stranki je skupaj priznalo 4.534,66 EUR in je glede na njen 100 % uspeh v pravdi, tožeča stranka dolžna v celoti plačati te stroške tej toženi stranki. Drugotoženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo skupaj pravdne stroške v znesku 3.455,48 EUR in jih je ob njenem 100 % uspehu v pravdi dolžna v celoti plačati tožeča stranka. Prav tako je dolžna v celoti plačati pravdne stroške stranskega intervenienta. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Ker je tožeča stranka v tej pravdi v celoti propadla, sama krije svoje stroške pravdnega postopka, ki so ji nastali na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

18Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške za pritožbo in tudi za odgovor na pritožbo, kajti toženi stranki sta s pritožbama uspeli (člen 154 ZPP in člen 165 ZPP). Je pa tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti njene stroške za pritožbo in za odgovor na pritožbo, kot jih je le-ta priglasila. Pravilno je priglasila nagrado za zastopanje na drugi stopnji po tar. št. 3210 ZODvT v znesku 865,60 EUR, ter za izdatke na drugi stopnji po tar. št. 6102 ZODvT v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj z 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 675,00 EUR, znaša 1.755,43 EUR. Znesek 1.080,43 EUR ji pripada tudi za utemeljen odgovor na pritožbo tožeče stranke. Drugotožena stranka je prav tako upravičena do istega zneska kakor prvotožena glede pritožbenih stroškov, po enakih določbah ZODvT in ji je zato še ob plačilu sodne takse dolžna tožeča stranka povrniti drugotoženi stranki njene pritožbene stroške v znesku kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in sicer v znesku 1.755,43 EUR. Prvotožena stranka je priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo drugotožene stranke, ker pa je drugotožena stranka uspela s pritožbo, tako prvotožena stranka sama krije te svoje pritožbene stroške. Odločitev sodišča druge stopnje glede pritožbenih stroškov temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

¹ Tako tudi sodba VS RS II Ips 433/2008 z dne 25. 9. 2008, sodba II Ips 179/2006 z dne 26. 6. 2008 in sodba II Ips 461/2004 z dne 25. 1. 2006.