VSL Sklep I Cp 110/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. in III. točki razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrglo ugovor drugotožene stranke, (II.) ugodilo ugovoru prvotožene stranke in razveljavilo začasno odredbo in (III.) odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa iz zemljiškem knjige izbriše prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin z ID znakom parcela 513/7, k. o. X, ID znakom parcela 1578, k. o. Y, ID znakom 1577/1, k. o. Y, ID znakom parcela 1576/1, k. o. Y in ID znakom parcela 1575/1, k. o. Y.

2Tožeča stranka zoper II. in III. točko sklepa iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in ugovor zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče naj tudi naloži prvotoženi stranki, da tožeči stranki povrne pritožbene stroške.

3V pritožbi navaja, da sta tožnika zoper toženo stranko vložila tožbo (ki se vodi pod opr. št. I P 2391/2018) s katero zaradi stvarnih napak pri gradnji zahtevata znižanje kupnine in povračilo refleksne škode 142.754,38 EUR. Po tem, ko se je drugotožena stranka spustila v spor, je s prodajnima pogodbama z dne 19. 7. 2019 prenesla lastninsko pravico na nepremičninah z ID znakom parcela 513/7, k. o. X, ID znakom parcela 1578, k. o. Y, ID znakom 1577/1, k. o. Y, ID znakom parcela 1576/1, k. o. Y in ID znakom parcela 1575/1, k. o. Y, na prvotoženo stranko. Ta je z drugotoženo stranko povezana oseba, saj je edini lastnik drugotožene stranke oče edinega lastnika prvotožene stranke, ki je bil kot pooblaščenec drugotožene stranke v celoti seznanjen z zahtevkom tožnikov, kar je razvidno iz gradbene pogodbe, sklenjene med drugotoženo stranko in tožnikoma. Vzporedno s tem, ko se je drugotožena stranka pogajala zaradi odprave stvarnih napak na projektu Z., je v letu 2018 začela z načrtnim izčrpavanjem družbe in večino premoženja v letu 2019 odsvojila. Stanje družbe se je tako poslabšalo, da drugotožena stranka ni več sposobna tožnikoma plačati njune terjatve. Tožnika se sklicujeta tudi na strokovno mnenje z dne 10. 9. 2020¹ in bilance stanja iz česar izhaja, da so prvotoženi stranki celotna sredstva od maja 2019 do konca leta 2019 od 0 narasla za kar 604.265,00 EUR, nasprotno pa so drugotoženi stranki v letu 2019 glede na leto 2018 padla za kar 726.973,00 EUR (za 90 %).

4Po prepričanju tožnikov je ne glede na to, da je prišlo do odplačnega prenosa nepremičnin z drugotožene stranke na prvotoženo stranko, izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ), ki pravi, da se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Namen odplačne odsvojitve nepremičnine, vredne 445.000,00 EUR, za 399.700,00 EUR je bil v poslabšanju premoženjskega stanja drugotožene stranke, odplačnost pa je bila zgolj fiktivna, da se je onemogočilo zatrjevanje tožnikov, da je tak posel izpodbojen. V primeru tako ozkega stališča, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, po mnenju tožnikov paulijanski zahtevek iz 255. člena OZ izgubi namen. Tožnika namreč ne moreta drugače zavarovati svojega pravnega položaja, ker je drugotožena stranka takoj odsvojila prejeta denarna sredstva in z njimi ne razpolaga več. Če drugotožena stranka ne bi prodala nepremičnin prvotoženi stranki, se nepremičnin ne bi mogla tako zlahka znebiti. Namen določbe 255. člena OZ pa je ravno v zavarovanju upnikov pred ravnanji, do katerih je prišlo v tej zadevi. Sodišče mora zato slediti namenski razlagi in ugotoviti, da je prišlo do poslabšanja pravnega položaja tožnikov. S tem je izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 255. člena OZ, saj drugotožena stranka nikjer ni niti zatrjevala, da bi imela dovolj sredstev za poplačilo terjatve tožnikov. Sodišče prve stopnje je zato po prepričanju tožnikov zmotno uporabilo materialno pravo in napačno razlagalo drugi odstavek 255. člena OZ.

5Tožnika opozarjata tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov, zaradi česar jima je kršena pravica do izjave. Prezrte so tako bile njune trditve, da drugotožena stranka zaradi prenosa nepremičnin na prvotoženo stranko nima zadosti sredstev za poravnavo obveznosti do tožnikov in da je zato njun položaj (kot upnikov) bistveno poslabšan. Končno je prvotožena stranka za nepremičnino plačala 10 % nižjo vrednost od tržno ocenjene, pri čemer je bila cenitev narejena po naročilu in ne odraža realne vrednosti nepremičnine. Sodišče bi zato po prepričanju tožnikov moralo ugotoviti, da ni izpolnjen pogoj za pridobitev protivrednosti, saj je bilo plačano 10 % manj, kar znaša 45.000,00 EUR. Ker so na dan 31. 12. 2019 sredstva drugotožene stranke znašala 79.217,27 EUR, je jasno, da 45.000,00 EUR predstavlja bistveni znesek, ki bi lahko prispeval k temu, da bi drugotožena stranka lahko poplačala terjatev tožnikov.

6Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo in pritrdila izpodbijani odločitvi ter priglasila stroške.

7Pritožba je utemeljena.

8Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika³ (v nadaljevanju: OZ). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz stališča sodne prakse, da pogoj, da mora biti pravno dejanje, ki se izpodbija s paulijansko tožbo, storjeno v škodo upnika in da zaradi tega dejanja dolžnik nima več dovolj sredstev za poplačilo upnikove terjatve, pri odplačnih pogodbah ni izpolnjen, če je dolžnik prejel primerno premoženjsko korist. Tudi v komentarju Obligacijskega zakonika⁴ je zavzeto stališče, da je odplačna dejanja, kjer sta si nasprotni izponitvi ekvivalentni, treba obravnavati kot obliko prevrednotenja dolžnikovega premoženja, saj je dolžnik prejel premoženjsko vrednost, s katero jamči za izpolnjevanje svojih obveznosti.

9Pa vendarle po presoji pritožbenega sodišča obstaja verjetnost, da je v obravnavanem dogodku prišlo do odškodovanja upnikov. Potrebno se je namreč strinjati z ugotovitvami dr. Neže Pogorelčnik Vogrinc⁵, ki ugotavlja, da je v primeru prodaje nepremičnine prejeta kupnina v primerjavi s prodano nepremičnino likvidnejša in enostavneje prenosljiva oblika premoženja, ki (v primerjavi z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem) omogoča hitrejše in manj transparentno razpolaganje. Ob tem avtorica izpostavlja, da se Ustavno sodišče RS o vprašanju izrecno še ni izreklo, da pa je posredno omenilo, da bi bilo lahko ustavno sporno stališče, da nadomestitev ene oblike premoženja z drugo nima negativnega učinka na upnikovo možnost uveljavljanje terjatve, ker dolžnikov skupni obseg premoženja ostaja enak⁶. S predstavljenim stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Če obstajajo na eni strani pri odsvajanju nepremičninega premoženja različne varovalke, ki onemogočajo netransparenten prenos (zahtevana obličnost in vpis v zemljiško knjigo), pa na drugi strani v primeru razpolaganja z denarnimi sredstvi dolžnika ni varovalke, ki bi onemogočila netransparenten prenos takega premoženja. Pri razpolaganju z dolžnikovim premoženjem je poleg tega potrebno razmejiti običajno⁷ razpolaganje od neobičajnega⁸. Pritožbeno sodišče s svojo razlago materialno pravnih določb ne spreminja sodne prakse, ampak le pojasnjuje, da je potrebno presojati obstoj pogojev iz drugega odstavka 255. člena OZ, upoštevaje okoliščine vsakega posameznega primera, v obravnavani zadevi tudi to, kar trdita tožnika o preostalih prenosih premoženja in o vsoti kupnine, ki jo je prejela dolžnica.

10Sodišče prve stopnje je ugovoru zoper začasno odredbo ugodilo že iz razloga, ker je štelo, da ni podan objektivni pogoj (oškodovanja upnikov) po drugem odstavku 255. člena OZ. Zato ni presojalo obstoja subjektivnega pogoja iz prvega odstavka 256. člena OZ, prav tako ni presojalo obstoja predpostavk po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju⁹ (v nadaljevanju: ZIZ). Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo celega sklopa dejstev, pomembnih za odločitev o utemeljenosti ugovora zoper začasno odredbo, bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo ta pravno odločilna dejstva, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa glede ugotavljanja obstoja okoliščin iz prvega odstavka 256. člena OZ in drugega odstavka 272. člena ZIZ njegovo celotno izvedbo. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Sklep je bilo zato treba razveljaviti, v ponovljenem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi obstoj vseh okoliščin iz 255. in 256. členov OZ ter drugega odstavka 272. člena ZIZ in nato ponovno odločiti o ugovoru zoper začasno odredbo.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Tožbi priloženo strokovno mnenje finančne strokovnjakinje A. A.
² Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.
³ Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami.
⁴ M. Juhart, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2003, str. 260.
⁵ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, str. 52-54.
⁶ Up-648/02-5 z dne 15. 12. 2003.
⁷ Ko gre za opravljanje dolžnikove dejavnosti (npr. če se dolžnik ukvarja z gradnjo nepremičnin za trg, je seveda normalno, da bo takšne nepremičnine ponudil na trgu), ali ko je dolžnik po zakonu zavezan razpolagati z nepremičnino (npr. ko je bila že prej javno objavljena ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča) ipd.
⁸ Odsvojitev poslovnih prostorov ali osnovnih sredstev brez kakršnih koli pojasnil vsekakor ne more pomeniti običajnega razpolaganja.
⁹ Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.