VSL Sodba I Cp 884/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1V izpodbijani sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.942,01 EUR s pripadki, kolikor je znašal račun, ki ga je odvetnica tožeče stranke poslala tožnici, ker ga tožena stranka kljub izrecnemu dogovoru v 6. členu kupoprodajne pogodbe z dne 23. 11. 2017 ni hotela plačati.

2Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka s pritožbo izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, ker je zmotno razlagalo vsebino sklenjene pogodbe, saj iz šestega odstavka sledi, da bo vse stroške v zvezi s sestavo in izvedbo kupoprodajne pogodbe kot tudi zemljiškoknjižnega vpisa nosila tožena stranka. Zato pa je bilo potrebno usklajevanje besedila pogodbe med odvetnikoma obeh strank, saj sestri med sabo nista komunicirali.

3Pritožba ni utemeljena.

4Konkretni spor je spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5Zato je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo in da je vsako izmed njiju pri sklepanju pogodbe zastopala odvetnica.

6Podlaga za odločitev v tej zadevi je določilo 6. člena kupoprodajne pogodbe z dne 23. 11. 2017, iz katerega sledi, da je tožena stranka dolžna plačati strošek deponiranja izvirnika pogodbe, daljinca in ključev, pri notarju in vse stroške v zvezi s sestavo ter izvedbo pogodbe in stroške zemljiškoknjižnega vpisa. Kakšen namen so s takšnim zapisom zasledovale pravdne stranke, je ugotavljanje dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet preizkusa v pritožbenem postopku.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni imela namena prevzeti obveznosti plačila stroškov pooblaščenke tožeče stranke in takšne volje tudi ni izrazila. V spornem pogodbenem določilu so omenjeni le stroški sestave in izvedbe kupoprodajne pogodbe, vse te storitve pa je opravila pooblaščenka tožene stranke, zato ni podlage za plačilo stroškov tožeči stranki za čas, ki ga je porabila njena odvetnica za pogajanja in usklajevanja v fazi sklepanja prodajne pogodbe. Praviloma je vsaka stranka, če med njima ni sklenjen drugačen dogovor, dolžna nositi stroške odvetniških storitev, ki jih zanjo opravi njen pooblaščenec na podlagi sklenjene mandatne pogodbe. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi se tožena stranka zavezala, da bo tožnici plačala stroške za zastopanje njenega odvetnika, podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot ga uveljavlja tožeča stranka, ni.

8Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).