VSL Sklep I Kp 333/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega A. A., da mu izrečeno kazen zapora v trajanju pet mesecev, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 333/2018 z dne 25. 2. 2020, pravnomočno dne 2. 11. 2020, nadomesti z opravljanjem dela v splošno korist.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu sklepa v okviru pritožbenih navedb in pregledu podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestno izvršitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist, za predlagano nadomestitev obsojeni ne izpolnjuje potrebnih pogojev.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik zgolj pavšalno navaja, da obsojeni izpolnjuje vse pogoje, da mu je način izrečene kazni zapora moč nadomestiti s predlaganim delom v splošno korist. Osebni podatki obsojenca in njegove osebne okoliščine naj bi bile takšne, da bi lahko opravil naloženo mu delo v splošno družbeno korist. Za opravo dela v splošno družbeno korist je obsojeni psihofizično sposoben, taka izvršitev kazni pa bi mu tudi omogočila stik in ohranitev družine. Pritožnik pri tem podrobneje ne obrazloži nobene od navedenih okoliščin, ki bi ustrezno izpodbijale pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so utemeljile zavrnitev predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist.

Prvostopenjsko sodišče je pred odločitvijo o predlogu pridobilo poročilo Probacijske enote v Ljubljani, Centra za socialno delo (CSD) in pojasnilo obsojenčeve lečeče zdravnice (glede na navedbe o zdravstvenih težavah). Sodišče je pridobilo tudi mnenje državnega tožilstva, ki pa ga v nadaljevanju ni upoštevalo. Po presoji zbranih podatkov in okoliščin, ki so obstajale ob izreku sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklenilo, da ni izkazanih ne objektivnih ne subjektivnih ter utemeljenih razlogov, da bi se obsojencu izrečena kazen zapora nadomestila s predlaganim delom v splošno korist. Obsojeni je predmetno kaznivo dejanje storil v teku časa preizkusne dobe po predhodni obsodbi, do storjenega kaznivega dejana nima kritičnega odnosa in ga ne obžaluje, tudi do sedaj ni opravljal redne zaposlitve in tako njegova začasna odsotnost zaradi prestajanja zaporne kazni ne bo imela odločilnega pomena za njegove družinske člane. Pri tem ni moč spregledati, da je obsojeni v predlogu celo zavajal sodišče z navajanjem slabega zdravstvenega stanja, ki naj bi mu preprečevalo prestajanje izrečene kazni zapora.

6Pritožbeno sodišče zavrača naziranja pritožbe o dolžnem pridobivanju mnenja subsidiarne tožilke glede obsojenčevega predloga za nadomestno izvršitev kazni. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v tretjem odstavku 129.a člena določa, da sodnik zavrže predlog, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok. ZKP ne določa, da bi si sodnik moral pridobiti mnenje upravičenega tožilca o vloženem predlogu, niti kje in kako bi moral pred odločitvijo opravljati poizvedbe. Deveti odstavek 86. člena KZ-1 določa, da pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Z uveljavitvijo Zakona o probaciji (ZPro) je začela veljati določba 31. člena KZ-1E, ki pri odločitvah sodišča o izvrševanju kazni zapora v splošno korist napotuje na probacijsko službo, ki za potrebe odločitve sodišča, poleg drugih nalog, pripravlja poročila (19. člen ZPro) o oceni dejavnikov tveganja, ki je v pomoč pri odločanju, med drugim, tudi o nadomestitvi kazni z delom v splošno korist. Ne KZ-1, ne ZPro pri tem ne predvidevata sodelovanja upravičenega tožilca, t.j. tožilca kot stranke postopka. Četrti odstavek 129.a člena ZKP sicer določa, da se lahko, poleg predlagatelja, zoper sklep, s katerim se odloča o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pritoži tudi državni tožilec, vendar kot sooblikovalec kaznovalne politike, za katero skrbi v okviru svoje funkcije pregona in ne kot stranka postopka (četrti odstavek 45. člena ZKP). Oškodovanec kot tožilec te pravice nima (63. člen ZKP). Na tako vlogo državnega tožilca v postopku odločanja o nadomestni izvršitvi kazni zapora napotuje tudi zakonodajalec v pripravljalnih gradivih k noveli ZKP-K, novem 129.a členu. Izhaja pa tak sklep iz dejstva, da je pri izvrševanju kazenskih sankcij tudi sicer, po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT-1), vloga tožilca omejena na njegovo funkcijo državnega organa in pristojnosti, ki jih ima v okviru politike pregona (po 145. členu ZDT-1).

7Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi glede predloga obsojenca za nadomestno izvršitev kazni sicer pridobivalo mnenje državnega tožilca, ki pa ga v nadaljevanju ni upoštevalo, glede na to, da je postopek tekel po obtožnem predlogu subsidiarne tožilke. Tako postopanje je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, nepotrebno, saj ne pridobivanje mnenja državnega tožilstva kot državnega organa, niti upravičenega tožilca zakon v tem postopku ne določa. Zdi pa se smotrno državnega tožilca obvestiti o predlogu za nadomestno izvršitev kazni, saj ima po četrtem odstavku 129.a člena ZKP pravico do pritožbe zoper sklep, ki ga v tem postopku izda sodišče. Z obvestilom o predlogu in pozivom na podajo mnenja se državnemu tožilcu omogoči izjavljanje glede odločitve, zoper katero ima samostojno pritožbo. Tako postopanje prvostopenjskega sodišča po oceni pritožbenega sodišča v nobenem smislu ne vpliva na pravilnost odločitve v konkretni zadevi, česar pritožnik sam tudi sicer ne zatrjuje.

8Glede na obrazloženo, upoštevaje podrobne razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo že sodišče prve stopnje in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov izpodbijanega sklepa, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Odločitev o stroških kazenskega postopka, dolžne sodne takse, temelji na presoji premoženjskih podatkov obsojenega, ki utemeljuje sklep, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo in vzdrževanje njegovih sicer polnoletnih, a šolajočih se otrok (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku).