VSC Sklep Cpg 55/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo¹ (I.) dopustilo spremembo tožbe z dne 12.10.2017, (II.) zaradi delnega umika ustavilo postopek za plačilo 2.279,20 EUR, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 38.626,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2016 dalje do plačila in (IV.) odločilo o povrnitvi stroškov prvostopenjskega postopka (da je tožeča stranka (tožnik) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki (toženki) povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila).

2Zoper sodbo s stroškovno odločitvijo (III. in IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja nekatere dejanske okoliščine primera in navaja, da zaradi neizplačila odškodnine s strani toženke ni mogel uporabljati uničenih vozil in je posledično utrpel izpad prihodkov. Celo z izvedencem je izkazal, da mu je v posledici škodnega dogodka z dne 15.2.2013 nastala škoda v vtoževani višini 38.626,84 EUR iz naslova neopravljanja prevozov tovornih vozil z uničenima voziloma. Zaključek sodišča prve stopnje, da med ravnanjem toženke, ki tožniku ni izplačala zavarovalnine, in izgubljenim dobičkom, ker je iz bilanc razviden dobiček v relevantnem času, ni vzročne zveze, je zmoten. Tožnik poslovanja z dobičkom ni prerekal, je pa pojasnil, da dobiček izvira iz druge dejavnosti, čemur je sodišče prve stopnje pritrdilo. Očitno bi bila vzročna zveza podana le, če bi posloval z izgubo, kar je zmotno. Dejavnosti prevoza tovornih vozil tožnik ni mogel opravljati. Vtoževana škoda se nanaša le na izgubo iz te dejavnosti. Njeno višino je ocenil izvedenec. S takojšnjim izplačilom zavarovalnine, in ne šele po treh letih, bi tožnik to dejavnost še opravljal in bi ustvaril še večji dobiček. Ravno zaradi tega je bil oškodovan zaradi ravnanja toženke. To je sodišče prve stopnje spregledalo in ne gre za nobeno obogatitev na račun škodnega dogodka. Dodaten argument sodišča, da naj bi kupil novo vozilo, bi bil utemeljen le v primeru, če bi mu toženka v doglednem času izplačala odškodnino, da bi vozilo lahko kupil. Toženka je v relevantnem času tožniku onemogočila, da bi lahko nabavil drugo vozilo in mu s tem onemogočila pridobivanje dohodka iz te dejavnosti ter mu na ta način povzročila škodo. Neupoštevno je, če je imel tožnik dobiček iz druge dejavnosti. Če ne bi bilo škodnega ravnanja, bi ustvaril še večji dobiček.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je med drugim za ugotavljanje višine vtoževanega izgubljenega dobička angažiralo sodnega izvedenca, ki je v tej smeri izdelal (pisni) ekspertizo in njeno dopolnitev, prav tako pa je bil na naroku zaslišan, zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo vseh ugotovitev sodišča prve stopnje, saj so le-te razvidne že iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na razlog pomanjkanja vzročne zveze med škodnim ravnanjem in nastalo škodo; na dodatni argument, da gre tožniku škoda lahko le za čas, ki bi ga potreboval za nakup novega vozila; in na 243. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišča ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi o odločilnih dejstvih, ki so vodili v zavrnitev tožbenega zahtevka, so v tolikšni meri pomanjkljivi (niso navedeni), nejasni in med seboj v nasprotju, da je onemogočen pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe.

6V 27. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni podane vzročne zveze med izgubo ″dohodka″ in škodnim ravnanjem, ker je imel tožnik v relevantnem času po neprerekanih navedbah toženke večji ″čisti dobiček (drugje tudi čisti poslovni izid)″ kot sicer. Poudarja, da je tožnik glede navedb o dobičkih navajal, da je to nerelevantno za izračun izgubljenega dobička in da je ustvarjal prihodke iz druge dejavnosti. Na podlagi tega zaključuje, da tožnik, razen trditev, da zaradi neizplačila odškodnine ni mogel opravljati prevozov tovornih vozil (trditve tožnika so bile precej širše, kar je razvidno nenazadnje iz 14. in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ni dokazal, da je podana vzročna zveza med ravnanjem toženke, ki tožniku ni izplačala zavarovalnine zaradi škodnega dogodka, in domnevnim izgubljenim dobičkom. Predmetni zaključki sodišča prve stopnje so nepreverljivi, pavšalni in v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje v 19. in 20. točki obrazložitve, da je tožnik postavil sklepčen tožbeni zahtevek v smeri izgubljenega dobička s podatki o preteklem poslovanju. V točkah 23. in 24. obrazložitve je sodišče prve stopnje hkrati pritrdilo tožniku, da je šlo za edini vozili, s katerimi je opravljal prevoze tovornih vozil, da prihodkov, ki jih je ustvarjal s tema voziloma, ne bi mogel ustvariti z drugimi vozili in da se tožnik poleg prevozništva ukvarja še s trgovino z motornimi vozili (drugje v sodbi je omenjenih več dejavnosti). Hkrati je v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje dodalo, da tožnik ni izkazal, da bi bilo ″le″ dejanje toženke tisto, ki je privedlo do izgube na dobičku, zato ni podane vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, ter je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Predmetna obrazložitev je vsebinsko prazna, nepojasnjena, nepreverljiva in sama s sabo v nasprotju. Hkrati je v popolnem nasprotju s trditvami tožnika in njegovo izpovedbo, čemur je sodišče prve stopnje očitno sledilo (30. točka obrazložitve). Tožnik je namreč pojasnil omenjene dobičke s tem, da so v drugih dejavnostih po nesreči malo bolj delali, da po nesreči tovrstnih prevozov zaradi neizplačila zavarovalnine niso več opravljali in da bi jih opravljali, če bi dobili pravočasno izplačano zavarovalnino, saj bi šli po drugo vozilo.

7V nasprotju z zgoraj pojasnjenim morebitnim neobstojem vzročne zveze in izpovedbo tožnika, ki ji je sodišče prve stopnje očitno sledilo (op. da mu je bil z neizplačilom onemogočen nakup), je tudi dodatni argument sodišča prve stopnje iz 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi šla tožniku (ob tako imenovani totalki) po 168. členu OZ škoda glede na normalni tek stvari lahko le toliko dni, kot je je običajno, da se lahko nabavi takšno vozilo, in da je pravno relevanten lahko le čas, ki bi ga tožnik potreboval za nakup podobnega vozila. K temu sodišče prve stopnje še dodaja, da nihče ne more biti obogaten z odškodnino in da je oškodovanec dolžan storiti vse, da bi bila škoda čim manjša. Omenjene pravne obrazložitve, iz katere bi torej kontradiktorno lahko celo izhajalo, da je sporna vzročna zveza podana, ni mogoče pritožbeno preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in si medsebojno nasprotujejo.

8Podobno nerazumljivo, kontradiktorno in nepojasnjeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 243. člena OZ v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je zopet dodano sklicevanje na obveznost zmanjševanja škode in načelo, da z odškodnino nihče ne sme biti obogaten. Ta določba OZ nenazadnje ureja obseg odškodnine pri poslovni odškodninski odgovornosti, za kakršno v konkretnem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje ob tem nadaljuje, da se je tožnik ukvarjal z drugimi dejavnostmi, kjer je beležil dobiček, in da je s tem pravzaprav zmanjšal škodo, saj je v celoti gledano beležil dobiček. Navedeno je kontradiktorno z zgoraj omenjenim sledenjem izpovedbi tožnika, da so na drugih dejavnostih bolj delali in da te dejavnosti zaradi neizplačila zavarovalnine niso več opravljali (″če bi pravočasno dobili zavarovalnino, bi šli po drug kamion in delali naprej″). Na tem mestu velja še dodatno pojasniti, da čistega dobička oziroma poslovnega izida (ekonomski pojem) ni mogoče povsem poenostavljeno, to je brez razlogov ter z nejasnimi in kontradiktornimi razlogi enačiti s (pravnim) pojmom izgubljenega dobička, ki ga je tožnik zatrjeval v zvezi s konkretno onemogočeno dejavnostjo prevoza tovornih vozil. Kljub zgoraj omenjeni absolutni bistveni kršitvi tako navedeno (le podredno) pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v tako nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, da le-tega glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ne more sanirati samo in je tudi v takšnem primeru treba razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer to (iz istih razlogov kot so v zvezi z absolutno bistveno kršitvijo pojasnjeni spodaj) ne bi pomenilo hujše kršitve stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (glej 355. člen ZPP).

9Vse navedeno je še bolj očitno ob dejstvu, da se tožnik v pritožbi v zvezi z izgubljenim dobičkom in vzročno zvezo sklicuje na ekspertizo angažiranega sodnega izvedenca. Gre za dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo glede ugotavljanja višine izgubljenega dobička zaradi neopravljanja konkretne tožnikove dejavnosti, nato pa se do njega vsebinsko ni opredelilo, ampak se je pri izpeljevanju pravnih zaključkov sklicevalo na pomanjkljive, nejasne ter nasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih in je zato podana omenjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nejasnih, nasprotujočih si in izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno le o temelju odškodninske terjatve, pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek in nato (morebiti še po višini) presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).² Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča kljub vložitvi tožbe dne 5. 2. 2016 ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (le podredno pa še pravilno uporabiti materialno pravo). Navedeno bo terjalo natančno preučitev trditvene in z njo povezane dokazne podlage obeh pravdnih strank ter opredelitev do relevantne vsebine izvedenih dokazov. V tej zvezi bo moralo z zadostnimi, jasnimi in skladnimi razlogi ugotoviti ter pojasniti pravno relevantna dejstva in šele na tej podlagi nato pravilno uporabiti materialno pravo.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo je treba vložiti pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče RS. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

¹ Izpodbijana sta samo sodba in sklep o povrnitvi pravdnih stroškov, ne pa tudi sklep o spremembi tožbe in sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika.
² Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013.