VSM Sodba PRp 102/2021

Pritožba prekrškovnega organa Policijske postaje se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prekrškovni organ Policijska postaja (v nadaljevanju prekrškovni organ) je z odločbo o prekršku, z dne 12. 2. 2020, storilca A. A. (v nadaljevanju storilec) spoznal za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki ga je dne 7. 3. 2019 ob 10.00 uri storil v razpravni dvorani Okrajnega sodišča v Mariboru, Cafova ulica 1, Maribor, na način, kot izhaja iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, ki je sestavni del spisovnega gradiva, za katerega mu je izrekel sankcijo globo 417,29 EUR in dolžnost plačila sodne takse v znesku 41,72 EUR. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo, ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo storilca zoper navedeno odločbo o prekršku prekrškovnega organa, odločbo o prekršku prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, kot je opisan v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa, na podlagi določbe 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, stroške postopka pa naložilo v breme proračuna.

2Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Bistvo pritožbe je, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo materialne določbe ZP-1 glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku iz 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj v obravnavani zadevi pri vodenju prekrškovnega postopka z izdajo odločbe o prekršku ni bilo kršeno načelo ne bis in idem. Prekrškovni organ meni, da izrek sodnega opomina in odstranitev iz sodne dvorane obdolženega po določilih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne izključuje vodenje postopka o prekršku po določilih drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 zoper storilca zaradi prekrška, ki se nanaša na isti historični dogodek, saj sta bili v postopku izreka disciplinskega ukrepa okrajnega sodišča in v prekrškovnem postopku varovani dve različni pravni dobrini, v prvem primeru red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča, v drugem primeru pa osebno dostojanstvo uradne osebe. Pritožnik se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 14/2020, prav tako pa meni, da dejanje, ki ga prekrškovni organ očita storilcu, vsebuje vse zakonske znake očitanega prekrška po določilih drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, zato prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ugotavlja, da dejanje, ki se očita storilcu, ni prekršek, ker ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1.

Pritožnik v pritožbi prav tako poudarja, da se po ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) presoja, ali je v določeni zadevi prekršeno načelo ne bis in idem v več korakih in med drugim v primeru kršitve tega načela mora iti tudi za zadevo, v kateri je že pravnomočno razsojeno, torej, da je izdana odločba pridobila učinek res iudicata, čemur izrek sodnega opomina in odstranitev obdolženega iz sodne dvorane ne zadosti.

Prekrškovni organ zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v pritožbi pravilno poudarja, da se po ustaljeni praksi ESČP presoja, ali je v določeni zadevi prekršeno načelo ne bis in idem v več korakih, pri čemer je potrebno ugotoviti, ali sta oba obravnavana postopka po naravi kazenska, ali je bila sprejeta pravnomočna odločba, ali gre za isto zadevo in ali gre za ponovno obravnavanje, meni pa, da izrečeni disciplinski ukrep okrajnega sodišča ne more imeti narave res iudicata.

5ESČP je v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji, št. 14939/2003, z dne 10. 2. 2009, pri presoji, ali gre za isto (idem) stvar, kot odločilno opredelilo dejansko podlago obeh postopkov, in sicer če dejansko stanje v drugem postopku izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za odločanje v prvem postopku, gre za isto stvar. Da je v obravnavani zadevi tej zahtevi zadoščeno, pritožba niti ne problematizira, ampak poudarja, da je zavarovana pravna dobrina v primeru izreka sodnega opomina in odstranitve obdolženega iz sodne dvorane, red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča, medtem ko je zavarovana pravna dobrina, ki jo varuje določba ZJRM-1, osebno dostojanstvo uradne osebe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v obeh primerih za kršitev javnega reda in miru ter se v zvezi s tem pridružuje prvostopenjskemu sodišču, ki sledi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 23/2019, z dne 15. 10. 2019, kjer je poudarjeno, da prekrškovne določbe posameznih procesnih zakonov zagotavljajo nemoteno vodenje uradnih postopkov, kar pomeni, da je drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 namenjen zaščiti izvrševanja zakonskih pooblastil, ki se ne nanašajo izključno na vodenje posameznih postopkov, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi utemeljeno uporabilo specialni predpis, to je ZKP, ki sankcionira nedostojno vedenje obdolžencev v kazenskih obravnavah.

6Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da izrek sodnega opomina in odstranitev obdolženega iz sodne dvorane ne more imeti učinka res iudicata. Okrajno sodišče je namreč storilcu izreklo disciplinski ukrep¹ zaradi motenja javnega reda in miru na glavni obravnavi, za kar se mora izdati sklep (torej odločba), ki se zapiše v zapisnik o glavni obravnavi, kar pomeni, da gre za sodno odločbo. Skladno z določbo drugega odstavka 303. člena ZKP zoper takšen sklep ni pritožbe.

7Zaradi navedenega pritožbeno sodišče povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki jih navaja v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe in se pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, ki je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo po določbi 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

8Res je, da prvostopenjsko sodišče navaja tudi, da storilec s svojim ravnanjem ni uresničil vseh zakonskih znakov prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, čemur tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi, glede na to, da je storilec izvršil iste izvršitvene znake kaznivega ravnanja, a je potrebno postopek o prekršku ustaviti po določbi 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 zaradi spoštovanja načela prepovedi ne bis in idem, po katerem ni prepovedan zgolj izrek sankcije, ampak tudi pregon in sojenje za isto stvar.

9Pritožbeno sodišče odgovarja pritožniku, da okoliščine v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 14/2020, z dne 21. 7. 2020, z obravnavano zadevo niso primerljive.

10Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Gre torej za sankcijo.