VSC Sklep I Kp 65256/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 432. in 429. členom ZKP ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženega D. K. še podani.

2Zoper sklep so je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smislu odprave pripora, podredno nadomestitev pripora s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi, podredno nadomestitev s hišnim priporom, podredno pa tudi razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji nasilništva, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz zapisnikov o sprejemu ustnih ovadb oškodovank D. Z. in T. F., individualne ocene ogroženosti obeh oškodovank, ter uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih prič, ki so vedele izpovedati o ravnanju obdolženega. Pri tem je v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno povzelo vsebino izjav oškodovank, v 7. točki pa strnjeno povzelo bistvo izpovedb prič M. D., F. C., M. A., K. T., I. P., P. Š., I. L., S. S., F. Z. in F. T. Ker so te osebe izpovedovale le o tem, da je obdolženec večkrat razgrajal in razbijal po bloku, razbil steklo in desko na vhodnih vratih ter tudi zmerjal stanovalce v vinjenem stanju, ki se ga zaradi tega raje izogibajo, niso pa bile neposredno navzoče ob izvrševanju obdolžencu očitanih kaznivih dejanj nasilništva, se sodišču ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati do izjav teh prič, kot neutemeljeno pričakuje zagovornica. Za sam obstoj utemeljenega suma sta torej ključni vsebini izjav oškodovank, zato pritožbeno izpostavljanje določenih delov izpovedb I. D. in D. B., ki naj bi povedala, da z obdolženim nista imela težav in da velik del krivde za njegovo obnašanje nosita tudi oškodovanki, ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji nasilništva. Razlogi prvostopenjskega sodišča o utemeljenem sumu so po mnenju pritožbenega sodišča izčrpni, določni in jasni in zato niso utemeljeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijani sklep v tem delu ne bi vseboval razlogov o obstoju utemeljenega suma. Prav tako pa ni mogoče pritrditi niti pritožbenim navedbam, da je dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče ni opredelilo do vsebine izjav v pritožbi izpostavljenih prič, saj okoliščine, o katerih sta izpovedovali ti dve priči, niso odločilnega pomena za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji nasilništva, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj. Poskus prevalitve krivde za obdolženčevo ravnanje do oškodovank na sami oškodovanki pa nedvomno presega obseg preizkusa obstoja utemeljenega suma.

6Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil tudi kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga z dne 2.12.2020, je sodišče prve stopnje gradilo na vsebini zapisnika o ustni kazenski ovadbi oškodovanke D. Z., uradnega zaznamka o zbranih obvestilih glede izjave T. F., ki se je v času očitanega dejanja nahajala pri njej, obrazca o poškodbi Splošne bolnišnice Celje ter izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine dr. M. J. Slednje mnenje je sodišče povzelo le v delu glede možnih načinov nastanka poškodbe, ki je bila ugotovljena pri oškodovanki D. Z. Res je sicer, da je izvedenka ugotovila, da poškodbe, ki jo je utrpela oškodovanka v dogodku 4. 10. 2020, ni mogoče opredeliti kot lahke telesne poškodbe, temveč zgolj kot sled poškodovanja, vendar to ne pomeni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila vsebina dokaza v nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče navedlo v izpodbijanem sklepu. Sodišče namreč ni v izpodbijanem sklepu trdilo, da je izvedenka ugotovila, da je oškodovanka utrpela lahko telesno poškodbo, temveč je povzemalo izvedensko mnenje le glede možnih načinov nastanka. Okvire tega pritožbenega postopka in širše postopka ugotavljanja danosti razlogov za pripor pa presega presoja, ali je obdolženec v tem pogledu utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, ki je pravno opredeljeno, kot stoji v obtožnem aktu, ali pa je morebiti na mestu opredelitev obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja in njegovih posledic po drugi določbi kazenskega zakona, ko ni dvoma, da utegne takšen opis ustrezati tudi kateremu drugemu uradoma pregonljivemu kaznivemu dejanju.

7Dejstvo, da ni moč več brezpogojno trditi, da je izkazan utemeljen sum glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ko pa ni dvoma, da je moč kljub novoti, ki izhaja iz obravnavanega izvedeniškega mnenja, še vedno govoriti o utemeljenem sumu kaznivega dejanja z elementi nasilja, pa tudi ne pomeni, da je s tem odpadla podlaga za ugotovitev, da so razlogi za pripor zoper obdolženca še vedno podani. Pripor je bil v prvi vrsti odrejen zaradi obstoja nevarnosti, da bi obdolženec na škodo oškodovank ponovil kaznivo dejanje nasilništva, glede katerih pa utemeljen sum v ničemer ni omajan. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podan osnovni pogoj za pripor, torej utemeljen sum. Glede na opis obdolženčevega ravnanja, ki izhaja iz izjav oškodovank, pa tudi ni mogoče utemeljeno trditi, da na ravni utemeljenega suma ni izkazan podrejen položaj, ki je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo kazenski zakon ter prvi odstavek 201. člena ZKP, ko je ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženca še vedno podani.

8Prav tako je glede na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 11., 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, nedvomno izkazana tudi realna in konkretna ponovitvena nevarnosti. Sodišče prve stopnje je kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, pravilno izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi kazniva dejanja bila storjena, kot subjektivne okoliščine pa obdolženčevo prejšnje življenje, pri čemer je upoštevalo njegovo predkaznovanost, in osebnostne lastnosti, ki se kažejo v njegovih ravnanjih, ko izkazuje veliko mero nasilnosti, vztrajnosti, intenzivnosti in trdne odločenosti izvrševati nasilje nad njemu najbližjimi osebami. Upoštevajoč opis ravnanja, ki se mu očita v obtožnih aktih v predmetnem postopku in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec v preteklosti s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 4112/2020 z dne 4. 5. 2020 obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, celo na škodo istih dveh oškodovank, da mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let, in da je v predmetnem postopku očitani kaznivi dejanji storil v času trajanja preizkusne dobe po prejšnjih obsodbah, so brez vsakršne podlage na načelni ravni podane pritožbene navedbe, da ugotovljene okoliščine ne kažejo na to, da bi obdolženec tovrstna kazniva dejanja na prostosti ponavljal, da pri obdolžencu ne gre za takšno kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, ki bi opravičevalo najhujši poseg v njegovo osebno svobodo in da je dejansko stanje v zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in nepopolno ter da so razlogi v zvezi s tem nerazumljivi, pomanjkljivi in da sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9V nasprotju s pritožbenimi navedbami, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravilni in ustrezno obrazloženi tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, pa tudi edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost obeh oškodovank in zakaj milejša ukrepa - prepovedi približevanja kraju ali osebi oziroma hišni pripor, kar vse naj bi se izvajalo na naslovu K. ne prideta v poštev. Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s temi pogoji, ki izhajajo iz 14., 15. in 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, zagovornica v pritožbi konkretno ne problematizira in ne pojasni zakaj meni, da bi bil kateri od milejših osebnih omejevalnih ukrepov pri obdolžencu učinkovit, ko je vendarle na ravni utemeljenega suma izkazano, da obdolženca od storitve novih kaznivih dejanj nista odvrnili niti dve izrečeni mu pogojni obsodbi. Po sodbi pritožbenega sodišča ni podlage za dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je zlo, ki ga izvrševanje pripora predstavlja za obdolženega, manjše od zla, ki ga naj bi ga povzročal on oškodovankama, kar pomeni, da je pripor tudi sorazmeren ukrep. Ker je sodišče prve stopnje jasno in razumljivo pojasnilo, da bi s kakršnimkoli milejšim ukrepom obdolžencu bila dana možnost, da ponovno pride v stik z oškodovankama, so neutemeljeni na načelni ravni podani pritožbeni očitki, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede sorazmernosti, nujnosti in neogibnosti pripora pomanjkljivi in nerazumljivi in da je izpodbijani sklep tudi v tem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.