VSRS Sodba IV Ips 32/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Gornja Radgona je A. B. zaradi storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) izdal plačilni nalog in v njem izrekel globo v znesku 500,00 EUR in 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Zoper izdani plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo z dne 21. 4. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena, prvega odstavka 90. člena in 99.b člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1, 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložil vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki so v odgovoru pritrdili navedbam v zahtevi.

B.

4Vložnik sodišču očita, da je prekršilo storilčevo pravico do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, 22. in 29. člena Ustave ter njegovo pravico do izjave, s tem, ko je navedlo, da ni podal nobenega dokaznega predloga, saj ni navedel, kateri konkretni dokaz naj se izvede in ni utemeljil, katero dejstvo s tem dokazuje. Trdi, da je bilo storilcu, ko je poskušal ustno in pisno na kraju samem policistom pojasniti očitani prekršek, to prikrajšano z obrazložitvijo »v kolikor se ne strinja, naj poda zahtevo za sodno varstvo«. Izpostavlja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da se kršitve navedene v plačilnem nalogu in predstavljene s strani policista ne ujemajo z dejanskim stanjem in čeprav je sodišče ugotovilo, da je v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal, tega ni štelo kot predlog za njegovo zaslišanje. Trdi, da mu s tem ni zagotovilo pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Nadalje navaja, da je sodišče vezano na načelo materialne resnice in mora vsa dejstva, pomembna za postopek, ugotoviti po resnici in popolnoma, zato mora tudi samo izvesti dokaze, ki se pokažejo za materialnopravno relevantne. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-96/94 z dne 4. 12. 1997 in sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017. Zaključuje, da bi sodišče moralo najmanj zaslišati storilca in kolikor bi se pojavil dvom v ugotovljeno stanje, izvesti še druge dokaze.

5Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, ki prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, izda kršitelju plačilni nalog, ki mu ga vroči takoj na kraju prekrška, če je kršitelj navzoč. Ob vročitvi mu ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar zaznamuje na plačilnem nalogu (prvi odstavek 57. člena ZP-1). V postopku z zahtevo za sodno varstvo, pa se na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, če ni v poglavju o postopku z zahtevo za sodno varstvo določeno drugače. Na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka.

6Iz plačilnega naloga Policijske postaje Gornja Radgona z dne 15. 8. 2019 izhaja, da so bili kršitelju na kraju prekrška predstavljeni storjeni prekršek in dokazi, policist pa pod opombe ni zapisal ničesar. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je kršitve poskušal obrazložiti že na kraju samem in mu je bilo to prikrajšano. Iz storilčeve zahteve za sodno varstvo pa ne izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa, prav tako storilec ni opisal svojega videnja dogodka, temveč je samo povsem pavšalno navedel, da se kršitve navedene v plačilnem nalogu in predstavljene s strani policista ne ujemajo z dejanskim stanjem. Takšne posplošene navedbe pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne zahtevajo razčiščevanja dejstev in predstavitve dokazov na ustni obravnavi pred sodiščem ali dopolnitve dokaznega postopka. Okrajna sodnica je zato v točki 6 obrazložitve sodbe pravilno presodila, da sodišče ni moglo slediti vsebinsko povsem izvotleni navedbi vlagatelja, za katero ni predložil nobenih dokazov in ni podal nobenega dokaznega predloga, možnosti, da v zahtevi za sodno varstvo konkretno obrazloži, kar naj bi poskušal obrazložiti na kraju storitve prekrška, pa ni izkoristil.

7V skladu z že ustaljeno (ustavno)sodno prakso¹ je kršitelj v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do ustne obravnave pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen, če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. V primerih, ko je prekršek ugotovljen z obremenilnimi izjavami prič, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost ugotovitev v postopku, ki temeljijo tudi na neposrednih zaznavah prekrškovnega organa (zaznale uradne osebe kot priče in ne z objektivno metodo oziroma s tehničnimi sredstvi), sodišče priče zasliši, kršitelju pa omogoči aktivno udeležbo v postopku, da ustno predstavi svoje argumente ter pričam postavlja vprašanja, s tem pa preizkusi njihovo verodostojnost. Zato v primerih, ko storilec prekrška nasprotuje storitvi prekrška in tako ugotovljenim dejstvom, v zahtevi za sodno varstvo, pa verodostojnost izjav argumentirano izpodbija ter opiše svoje videnje dogodka, ustrezna presoja očitanih dejanj zahteva izvedbo ustne kontradiktorne obravnave, saj sicer z vidika poštenega sojenja sodišče ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokaznega postopka ne ponovi oziroma dopolni. Glede okoliščin, ki utemeljujejo, da se ustna obravnava ne izvede, pa je svoje stališče zavzelo že Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Suhadolc proti Sloveniji, in sicer, da izvedba ustne obravnave v zadevah, ki ne sodijo v tradicionalne kategorije kazenskega prava, ni potrebna, kadar v zahtevi za sodno varstvo ni izpostavljeno vprašanje, ki se nanaša bodisi na verodostojnost ugotovitev bodisi na izpodbijana dejstva, za razčiščevanje katerih je potrebna ustna predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, ter je bila obdolžencu že dana ustrezna možnost, da predstavi svojo zadevo v pisni obliki in izpodbija dokaze zoper sebe. Zato je v prekrškovnih zadevah, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni s tehničnimi napravami (laserska naprava za merjenje hitrosti, električna naprava za merjenje stopnje alkohola v izdihanem zraku), storilec pa v zahtevi za sodno varstvo ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zahtevi za sodno varstvo dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.

8Vložnik se v zahtevi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-96/94 z dne 4. 12. 1997 in navaja, da iz nje izhaja, da tudi v prekrškovnem postopku Ustava storilcu zagotavlja pravico, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter pravico, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zadeva ni primerljiva z obravnavano, ker je v navedeni zadevi drugače kot v obravnavani, sodišče storilcu onemogočilo argumentirano uveljavljanje razlogov, glede ugotovljenega dejanskega stanja. Iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017, na katero se vložnik prav tako sklicuje in navaja, da je že storilčevo zanikanje storitve prekrška treba šteti kot predlog za njegovo zaslišanje, pa izhaja, da so v navedeni zadevi uradne osebe prekršek zaznale posredno z zbiranjem obvestil, storilec pa je vsebino tako zbranih obvestil izpodbijal tako na kraju storitve prekrška kot v zahtevi za sodno varstvo. Zato tudi ta zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo, ko je bil prekršek zaznan z objektivno metodo in ne z neposrednimi zaznavami prekrškovnega organa, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo podal zgolj posplošene in neargumentirane navedbe.

9Glede na vse navedeno je obsojenec imel možnost, da bi v zahtevi za sodno varstvo pisno podal opis svojega videnja dogodka, predlagal izvedbo dokazov in izpodbijal dokaze zoper sebe, pa te možnosti ni izkoristil. V zahtevi za sodno varstvo ni navedel argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, zato je bilo o njej dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zato treba zavrniti.

C.

10Vrhovno sodišče v zahtevi ni ugotovilo zatrjevane kršitve četrtega odstavka 65. člena, prvega odstavka 90. člena in 99.b člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-847/14 z dne 20. 4. 2017 ter sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 136/2013 z dne 18. 2. 2014 in IV Ips 42/2017 z dne 19. 9. 2017.