VSRS Sklep II Ips 259/2016

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka iz naslova neupravičene obogatitve plača 34.420,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter odločilo o zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z napotilom Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 5/2011 z dne 22. 5. 2014 je najprej kot o predhodnem vprašanju odločalo o utemeljenosti zahtevka za povračilo vlaganj v nepremičnino. V ta namen je angažiralo izvedenca gradbene stroke Borisa Antoliča, ki je svoje pisno mnenje izdelal na podlagi zapisnikov o stanju nepremičnine v času nacionalizacije in denacionalizacije, ki sta bila del denacionalizacijskega spisa, ter na podlagi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Po oceni sodišča prve stopnje je izvedenec razpolagal z vsemi potrebnimi listinami za ugotovitev povečanja vrednosti nepremičnine in ugotovil, da se je vrednost nepremičnine povečala za 18.756,31 EUR. Sodišče pa ni pridobilo dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma zaslišalo izvedenca Borisa Antoliča, ker iz izvedenskega mnenja točno izhaja, na podlagi katerih predpisov in po kateri metodologiji je mnenje izdelal (4. točka obrazložitve sodbe). Upoštevajoč, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da se iz najemnin poračuna povečana vrednost nepremičnine in da je toženka iz najemnin bila poplačana (prejela je 17.265,74 EUR za razliko 1.490,57 EUR pa zahtevka ni vložila), je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni bila neupravičeno obogatena in je zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede izvedenca gradbene stroke je pojasnilo, da je ta svoje mnenje podal na način, kot ga za ugotavljanje vrednosti nepremičnin predpisuje 44. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po katerem se vrednost poslovnih prostorov ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom. Izvedenec je vrednost poslovnega prostora ob podržavljanju in ob vrnitvi ugotovil s točkovanjem, kakor je predpisano v 2. členu Pravilnika. Razlika med vrednostjo ob podržavljanju in vrednostjo ob vrnitvi, ugotovljena na način iz drugega odstavka 44. člena ZDen, pomeni povečanje vrednosti v smislu 25. člena ZDen. Glede na taka zakonska določila in na njihovi podlagi izdelano izvedensko mnenje toženi stranki ni bilo treba podrobno opisovati vlaganj v nepremičnino ali celo predložiti računov za vlaganja, kakor zmotno meni tožnik, saj je imel izvedenec za izdelavo izvedenskega mnenja zadostno podlago v denacionalizacijskem spisu. V postopku denacionalizacije vlaganj ni treba dokazovati, povečanje vrednosti nepremičnine se ugotavlja na podlagi točkovanja, zato takšno ugotavljanje zadostuje tudi pri odločanju o predhodnem vprašanju v tem pravdnem postopku.

3Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 123/2016 z dne 30. 6. 2016 glede vprašanja, ali je podana kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišči nista ugodili tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca gradbene stroke.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga dopuščeno revizijo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za neposredno zaslišanje izvedenca gradbene stroke, kljub temu, da je na njegovo pisno mnenje podal številne pripombe in postavil dodatna dejanska in pravna vprašanja, na katera bi zaradi pravilne izvedbe dokaza bilo treba odgovoriti. Ker je bil izid pravde v celoti odvisen zgolj od dokaza z izvedencem, bi sodišči glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča tožniku morali dati možnost, da izvedensko mnenje dodatno preizkusi. Z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenca sta mu okrnili pravico do vsebinske kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza, s čimer mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, podredno pa, naj jo vrne sodišču v novo sojenje.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 206/2012, II Ips 339/2014) zaslišanje izvedenca nujno le v primeru, ko stranka, ki predlaga zaslišanje izvedenca, s svojimi vprašanji in pripombami na izvedensko mnenje povzroči dvom v njegovo pravilnost in popolnost. Pripombe, ki jih je na izvedensko mnenje podal tožnik, se nanašajo na drugačno materialnopravno podlago, kot jo je bilo treba uporabiti pri odločanju o predhodnem vprašanju (25. člen ZDen in posledično pravila, ki veljajo za ugotavljanje večvrednosti vrnjenega premoženja po ZDen), zato za odločitev v tej zadevi niso bile pomembne. Predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija je utemeljena.

7Po določbi prvega odstavka 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Zakon torej pisno izvedensko mnenje določa le kot alternativo, dokaz z izvedencem pa je primarno ustni dokaz. Ne glede na navedeno v praksi sodišč pisna izvedba dokaza postaja pravilo, pravilo o ustni izvedbi dokaza z izvedencem pa izjema.¹

8Vrhovno sodišče se je o procesni (ne)pravilnosti opustitve zaslišanja izvedenca, ki je predhodno že podal pisno izvedensko mnenje, izreklo večkrat.² Tako je sprejelo stališča:

- da opustitev zaslišanja izvedenca, ko sodišče dvomi o popolnosti in (ali) pravilnosti pisnega izvedenskega mnenja, pomeni kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti;

- da je opustitev zaslišanja izvedenca, čigar pisno izvedensko mnenje je nejasno ali nepopolno ali imata stranki zoper to mnenje pripombe, relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pisna dopolnitev oziroma odgovori izvedenca na pripombe niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni;

- da relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka preraste v absolutno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko pisna korespondenca ni primerna;

- da pisna korespondenca ni primerno sredstvo za realizacijo strankine pravice do izjave v postopku, ko mora izvedenec odgovoriti na ista vprašanja, na katera mora odgovoriti tudi sodišče, oziroma ko se predlog za zaslišanje izvedenca nanaša na odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pod predpostavko, da predlog za zaslišanje ni podan z namenom zavlačevanja postopka;

- da ne gre za procesno kršitev, če strankine pripombe zoper pisno izvedensko mnenje niso obrazložene oziroma konkretizirane.

9O vprašanju, ali opustitev zaslišanja izvedenca po že podanem pisnem izvedenskem mnenju predstavlja procesno kršitev, se je opredelilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Njegovo stališče, ki se opira na pravno teorijo, je, da pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga in da predhodno pisno izvedensko mnenje sodišča ne odvezuje dolžnosti, da izvedenca povabi na narok in s tem strankam omogoči, da mu postavljajo vprašanja; neposredno zaslišanje je nenadomestljivo vselej, kadar so potrebna medsebojna pojasnila ali kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in nedorečenosti. S tem je strankam zagotovljeno, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka, v konkretnem primeru pa tudi, da se prepričajo o korektnosti postopka izdelave mnenja in se jim tako zagotovi pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov.³

10Upoštevaje navedeno sodišče praviloma ne more zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni izvedensko mnenje popolno in prepričljivo oziroma s pojasnilom, da je zaradi narave izvedenskega dela sprejelo odločitev, da se izdela le pisno mnenje.⁴

11V obravnavani zadevi je tožnik svoje pripombe podal natančno in konkretizirano. Izkazano tudi ni, da bi bil predlog dan z namenom zavlačevanja postopka. Med drugim je tožnik izpostavil, da je izvedenec v mnenju napačno povzel, kaj naj bi bila po zaprosilu sodišča njegova naloga, ter da iz izvedenskega mnenja ni mogoče ugotoviti, kako je izvedenec prišel do tržnih vrednosti, s katerimi operira. Prav tako naj ne bi pojasnil, kaj pomeni posamezno število točk in kako je prišel do števila točk, ki ga je uporabil pri točkovanju. Zaradi razjasnitve navedenega in odprave tožnikovih dvomov v pravilnost izvedenskega mnenja je tožnik v pripombah predlagal, naj sodišče izvedenca zasliši.

12Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi v celoti naslonilo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja razlika med vrednostjo poslovnega prostora v času nacionalizacije in njegovo vrednostjo v času denacionalizacije, in na podlagi ugotovljene razlike zaključilo, da toženka ni bila neupravičeno obogatena in je zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaslišanje izvedenca pa je zavrnilo s pojasnilom, da je izvedensko mnenje popolno in prepričljivo, saj iz njega točno izhaja, na podlagi katerih predpisov in po kateri metodologiji je izvedenec mnenje izdelal.

13V primeru, ko je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma, kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije. To velja tudi v primeru, ko izvedenec v pisnem mnenju pojasni, na podlagi katerih predpisov in po kateri metodologiji je mnenje izdelal. Ustno zaslišanje je namreč med drugim namenjeno ravno razjasnitvi uporabljene metodologije in dodatnim pojasnilom stranki, kako je izvedenec ob uporabljenih predpisih in metodah prišel do svojega zaključka. Tožniku bi bila s tem, ko bi mu bilo omogočeno, da izvedenca na naroku zasliši, dana tudi možnost, da se prepriča v korektnost postopka izdelave mnenja, zagotovljena pa bi bila tudi njegova pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in vpliv na rezultat dokaznega postopka.

14Ker sodišče tožnikovemu predlogu za zaslišanje izvedenca v obravnavani zadevi ni ugodilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato tožnikovi reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo (kršitev postopka je bila namreč neposredno storjena pred sodiščem prve stopnje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

15Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ Glej tudi J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 496 - 500.
² Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 339/2014 z dne 21. 7. 2016 ter sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016 in II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012.
³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016.
⁴ Takšna utemeljitev bi lahko prišla v poštev na primer pri zadevah, ko je odrejeno izvedenstvo zaradi ugotavljanja očetovstva z analizo DNK. Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Čim je tako, je vsakršno nadaljnje izvajanje dokazov za dokazovanje istega dejstva le samo sebi namen in zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sodišče bi lahko zavrnilo predlog za zaslišanje tudi, ko bi izvedenec v dopolnitvi mnenja to nadgradil in stranki jasno odgovoril na vse njene pripombe (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016).