VSRS Sodba I Ips 44250/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojeni A. A.

oprosti obtožbe,

da je razžalil zasebnega tožilca, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom, s tem, da je v 24. številki tednika Z. ki ga izdaja gospodarska družba B., d. o. o. in je izšel dne 13. 6. 2011, kot avtor objavil članek z naslovom „Referenti in renegati“ in v njem zapisal:

„Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, je Tito s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov. Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske „sinteze“ v poglavju Titove oči razloži Giuseppe Pierazzi ali Jože Pierazzi ali Jože Pirjevec (Jože Pirjevec , Tito in tovariši, MK, Ljubljana, 2011, str.11). Da bi bolje razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: „Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz Giuseppe Pierazzi, kar sem bil dotlej, v Jože Pirjevec, kar sem od te knjige dalje.“ (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, Trst, Organizacija znanja, Trst, 2004). „Regijo priložnosti“ razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. Pirjevec je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu slovenskega doma v Trstu je objavil delo: Progetti e tentativi di propaganda sovversiva tra le truppe slave di Radetzky nella primavera del 1848. Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil „pravilnost“ fašistične raznarodovalne politike“,

s čimer je zasebnega tožilca dr. Jožeta Pirjevca razžalil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebne izdatke obsojenca ter potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in s preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke zasebnega tožilca, potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta obsojenec in njegov zagovornik vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso, potrebne izdatke zasebnega tožilca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca.

3Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga „iz vseh razlogov naštetih v 420. členu ZKP“ in je predlagal, da se zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, ali pa podrejeno razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull podal obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena in predlagal njeno zavrnitev. Odgovor je podal tudi pooblaščenec zasebnega tožilca odvetnik David Sluga, ki je izpostavil vprašljivost pooblastila za zagovornika obsojenca za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, sicer pa izrazil mnenje, da je zahteva neutemeljena in predlagal njeno zavrnitev.

5Odgovora vrhovnega državnega tožilca in pooblaščenca zasebnega tožilca sta bila poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njiju nista izjavila.

6V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da obsojencu očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje, pri čemer vložnik izhaja iz ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja v 39. členu Ustave RS in oporeka stališču v izpodbijani sodbi, da bi bila ta v obravnavanem primeru lahko omejena z osebnostno pravico zasebnega tožilca. Zasebni tožilec je javna oseba, zanjo veljajo drugačna pravila kot za druge osebe in je zato potrebno upoštevati načelo sorazmernosti, kar sodišči nista storili. Vložnik zatem navaja dejstva o tem, da je zasebni tožilec 1948 ponovno dobil italijansko ime (potem, ko je že uporabljal slovensko) in ga je uporabljal do leta 2002, čeprav fašizma ni bilo več. O teh dejstvih je imela javnost pravico biti seznanjena in mediji dolžnost o tem seznaniti javnost. Gre za javni interes, ki zadeva zasebnega tožilca Jožeta Pirjevca kot posameznika, zgodovinarja in politika. Inkriminirana izjava po mnenju vložnika zahteve pomeni vrednostno sodbo, ki je utemeljena na javnosti nepoznanih dejstvih, katere namen je bil sprožiti javno razpravo o zasebnem tožilcu, kot javni osebi, avtorju knjige o jugoslovanskem diktatorju. Izpodbijana sodba je zato zagrešila kršitev ustavne pravice do svobode izražanja. Kršena je tudi pravica do svobode izražanja po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), pri čemer se v zahtevi citira več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz katerih izhaja, da ta pravica velja tudi v primerih, ko gre za taka »obvestila« in »ideje«, ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva in je še posebej varovana v razmerju do posameznikov, ki opravljajo javne funkcije. Pri tem je treba opraviti tehtanje pravice do svobode izražanja na eni strani in varstva osebnostnih pravic na drugi strani in za ta namen je treba upoštevati več kriterijev: ali gre za prispevek k diskusiji, ki je v javnem interesu; ali gre za vrednostno sodbo, ki ima podlago na preverljivih dejstvih; ali je mogoče dejstva dokazati; ali je šlo za izključen namen zaničevanja. V izpodbijani sodbi sodišči nista opravili razumnega tehtanja in presoje v navedenih smereh ter sta zato kršili obsojenčevo pravico do svobode izražanja. Po navedbah vložnika tudi novejša sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) razlikuje med dejstvi in vrednostnimi sodbami, ter je treba pri slednjih dokazati zgolj zadostno dejansko podlago. Omejevanje pravice do svobode izražanja je treba razlagati skrajno ozko, kar se v izpodbijani sodbi ni zgodilo. Vložnik zahteve še poudari, da obsojeni ni nikjer v spornem komentarju označil zasebnega tožilca kot odpadnika (renegata), pač pa pisal le o nenavadnem tipu renegatstva; dokazal je, da so dejstva uporabljena v prispevku resnična; sodišči sta povsem napačno uporabili test sorazmernosti in odločili v nasprotju s sodno prakso ESČP; obsojencu so bile s sodbo kršene temeljne pravice povezane z delovanjem pravne države, sama sodba pa oži pluralen javni prostor; prvostopenjska sodba je neupravičeno zapisala, da obsojenec šteje zasebnega tožilca za Italijana, česar obsojeni ni zapisal.

7Pritrditi je stališču vložnika zahteve, da je treba pri kaznivem dejanju razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 (torej dejanje razžalitve storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja) opraviti subtilno tehtanje pravice do svobode izražanja na eni strani (10. člen EKČP in 39. člen Ustave) in varstva osebnostnih pravic na drugi strani (8. člen EKČP in 35. člen Ustave). Pri tem je za presojo dopustnosti omejevanja pravice do svobode izražanja eden izmed odločilnih kriterijev razločevanje med navajanji dejstev in vrednostnimi sodbami.¹ Kot je samo po sebi razumljivo (vložnik zahteve pa v tej zvezi tudi pravilno opozarja na sodno prakso ESČP²) slednje ne morejo biti predmet dokazovanja, saj gre vedno za subjektivno opredeljevanje, ki je zato lahko pravilno ali nepravilno³ (kar je spet odvisno od subjektivne vrednostne pozicije druge osebe). V zvezi z navedenim vložnik zahteve očita sodiščema prve in druge stopnje, da v izpodbijani sodbi nista upoštevali, da je v inkriminiranem besedilu šlo „za v dejstvih utemeljeno vrednostno sodbo“, ki naj bi sprožila javno razpravo „o gospodu Pirjevcu, kot nedvomno javni osebi, ob izdaji njegove knjige o jugoslovanskem diktatorju...“, s čimer naj bi sodišči prve in druge stopnje „kršili pravico do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah“, pritožbeno sodišče pa tudi „zagrešilo kršitev ustavne pravice do svobode izražanja“.

8Kot je sicer pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, je opis obsojencu očitanega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe „nekoliko obsežen in v delih ne najbolj izčiščen“ (točka 8 obrazložitve), kar se je posledično odrazilo v tem, da je šele obrazložitev izpodbijane sodbe določneje opredelila, katere so tiste navedbe v inkriminiranem članku, ki naj bi dejansko predstavljale žalitev zasebnega tožilca. Prvostopenjska sodba je tako navedla, da pomeni ta obsojenčev članek 1) v resnici kritiko osebnosti zasebnega tožilca, 2) očitek o njegovem samovoljnem poitalijančevanju lastnega imena in renegatstvu (odpadništvu!) ter 3) potrjevanje fašistične raznarodovalne politike z njegovim zgledom, kar vse naj bi bilo za zasebnega tožilca kot pripadnika slovenske manjšine v Italiji, „brez dvoma huda žalitev“. Ob tem sodba dodaja, da naj bi „iz načina obdolženčevega izražanja in okoliščin, v katerih je prišlo do objave tega članka“ izhajalo, „da so bili ti očitki podani ravno z namenom zaničevanja.“ (točka 11 obrazložitve). Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da tem razlogom „pritrjuje tudi pritožbeno sodišče“ (točka 7 obrazložitve) in jih izrecno ponovi (točka 15 obrazložitve).

9Iz tako konkretiziranih, obsojencu očitanih dejanj v izpodbijani sodbi, je razvidno, da ne gre za navajanje (z dokazi preverljivih) dejstev, temveč za obsojenčevo vrednostno sodbo konkretnega ravnanja zasebnega tožilca (in ne kritiko osebnosti zasebnega tožilca nasploh). Ta obsojenčeva sodba temelji na nesporno ugotovljenem dejstvu, da je zasebni tožilec (postopno) spreminjal svoje ime (najprej priimek in čez več kot dvajset let še osebno ime) iz italijanske različice v slovensko, pri čemer je iz opisa dejanja razvidno, da se je obsojenec skliceval na izjavo samega zasebnega tožilca, zabeleženo v citirani publikaciji „Organizacija znanja“ iz leta 2004.⁴ Zasebni tožilec je kot znan zgodovinar, z obsežno publicistično dejavnostjo, ki se je javno vključil tudi v politično delovanje v Sloveniji, torej kot javna oseba (kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba – točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), lahko pričakoval, da bo spreminjanje lastnega imena, pričakovano vzbudilo zanimanje javnosti in odziv v njej, še posebej, ker se je to dogodilo pri osebi – zasebnemu tožilcu, ki izhaja iz območja, na katerem so bili izvajani raznarodovalni posegi tudi na način spreminjanja imen (osebnih imen in priimkov – v nadaljevanju: imen). Gre za primer dela slovenskega etničnega ozemlja, ki je bil po I. svetovni vojni priključen Kraljevini Italiji, še posebej v času fašističnega režima. Spreminjanje imen v poitalijančeno različico je doletela praktično vse pripadnike slovenskega narodnega telesa, ki je takrat pripadlo Italiji. Občutljivost slovenske populacije na spreminjanje izvorno slovenskih imen v italijansko oziroma poitalijančeno obliko, kot tudi njihovo ohranjanje v taki obliki, je zato povsem pričakovana, razumljiva in neizogibno povezana s to raznarodovalno izkušnjo. V primeru obsojencu očitane vsebine članka, je razvidno njegovo obsojanje ravnanja zasebnega tožilca, da je uporabljal svoje poitalijančeno ime še desetletja po padcu fašističnega režima v Italiji (smiselno izraženo z navedbo, da se je zasebni tožilec „enainpetdeset let po požigu slovenskega doma v Trstu“ podpisal z italijansko različico svojega imena), čeprav za tako ravnanje „niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski.“ V tem kontekstu je treba pritrditi vložniku zahteve, da obsojenčeve navedbe v članku, da je zasebni tožilec svoje ime poitalijančil, ni mogoče razumeti dobesedno, saj je iz celotne povzete vsebine članka v izreku sodbe jasno razviden očitek, torej vrednostna sodba, o uporabljanju poitalijančenega imena, tudi v razmerah, ko za to niso obstajali nikakršni zunanji razlogi (kar se nedvomno nanaša na politične, upravno-birokratske in podobne razloge, ki so izven sfere osebnega odnosa zasebnega tožilca do vprašanja uporabe te različice imena). Izpodbijana sodba ne navaja nobenih razlogov, ki bi ovrgli upravičenost takega sklepanja obsojenca, saj se celo pri sklicevanju na izpoved zasebnega tožilca (potrjeno z dokazi v prilogah A18-25) ne zaključuje o obstoju „zunanjih razlogov“, ki bi zasebnemu tožilcu onemogočali spremembo imena v izvorno slovensko obliko, temveč se le ugotavlja, da je zasebni tožilec „spremenil svoj priimek v Pirjevec konec sedemdestih let“, medtem, ko naj bi bila sprememba krstnega imena „birokratsko bolj zapletena“ (torej ne nemogoča) in je zato „počakal na zaščitni zakon za slovensko manjšino, ki je proceduro poenostavil in v letu 2002 poskrbel, da so mu oblasti priznale ime Jože.“ (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

10V izpodbijani sodbi je obsojencu očitani navedbi, da je zasebni tožilec svoje ime poitalijančil, pripisan samostojen, od ostalega konteksta inkriminiranega članka oddvojen pomen. Vendar pa ta, sicer netočno zapisana izjava (ob drugih, nesporno pravilno ugotovljenih dejstvih glede dolgoletne uporabe poitalijančenega imena zasebnega tožilca), ne more imeti tako odločilnega pomena, kot se ji ga pripisuje in je s tem izpodbijana sodba nesorazmerno omejila varstvo obsojenčeve pravice do svobode izražanja. V izreku izpodbijane sodbe povzeta vsebina obsojencu očitanega članka ni osredotočena na to, če je obsojenec sam poitalijančil svoje ime, temveč na njegovo dolgoletno uporabo, ko bi ga že lahko spremenil v izvorno slovensko obliko. V tem kontekstu je treba razumeti tudi navedbo o poitalijančenju imena, saj je moralo biti ime najprej spremenjeno v tako različico (ne glede na to, kdo je to storil - kot pravilno izpostavlja vložnik zahteve), da se ga je zatem lahko v tej obliki uporabljalo. Zato tudi ni utemeljeno pričakovanje in zahteva do obsojenca (izražena v točki 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da bi moral poprej stopiti v stik z zasebnim tožilcem in preveriti to svojo trditev, ko pa je bilo že iz javno objavljenih del zasebnega tožilca razvidno, katero različico svojega imena je kdaj uporabljal (in je bila že s tem izkazana zadostna podlaga v dejstvih za vrednostno sodbo, ki jo je obsojenec zavzel).⁵

11Zasebni tožilec Jože Pirjevec je zato, predvsem kot javna oseba (izpostavljen z javnim nastopanjem na političnem področju in objavljanjem del na strokovnem – zgodovinskem področju),⁶ mogel pričakoval, da bo v slovenski javnosti ocenjevano tudi dejstvo njegovega spreminjanja imena v slovensko obliko šele po daljšem časovnem obdobju uporabe poitalijančene različice, čeprav bi bilo to možno v Republiki Italiji storiti že prej. Tudi ni mogel računati le na pozitivne odmeve (v pomenu, da se je vendar odločil spremeniti celotno ime v slovensko izvorno inačico, kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje – točka 8 obrazložitve), temveč je prav tako lahko pričakoval negativne odmeve, kakršen je bil tudi obsojenčev v obravnavanem članku.⁷ Negativna reakcija je pričakovano ostrejša pri javni osebnosti, saj je tudi pomen in vpliv njenega ravnanja (že na simbolni ravni) širši in lahko daljnosežnejši in je zato upravičeno zaključiti, da je prag sprejemljivosti kritične reakcije ustrezno višji, kot pa če bi se ta nanašala na osebo, ki nima te lastnosti.

12Negativno ocenjevanje ravnanja zasebnega tožilca pa je neizogibno povezano z že omenjeno raznarodovalno izkušnjo zoper Slovence v Kraljevini Italiji v času fašističnega režima. Tega dejstva ni mogoče spregledati in je zato, glede na kraj prebivanja, študija in pretežnega strokovnega udejstvovanja zasebnega tožilca (Trst), obsojenčev očitek naslovljen na zasebnega tožilca treba razumeti v kontekstu zgodovinsko/političnega dogajanja na tem prostoru. Če je bilo poitalijančevanje slovenskih imen izrazit izraz raznarodovalne politike fašističnega režima v Kraljevini Italiji, je nadaljnjo uporabo tako preoblikovanega imena posameznika mogoče ocenjevati, torej se do njega vrednostno opredeljevati, tudi in prav v odnosu do ciljev take politike. Zato je tudi obsojenčevo navedbo, da je zasebni tožilec na svojem zgledu potrdil „pravilnost“ fašistične raznarodovalne politike, razumeti kot njegovo vrednostno oceno takega ravnanja zasebnega tožilca v odnosu do te zgodovinske izkušnje, katere cilj je bil izbrisati sledove slovenske etnije na Italiji priključenem ozemlju.⁸

13Vložnik zahteve ima prav, ko izpostavlja netočno trditev v sodbi sodišča druge stopnje, in sicer, da je obsojenec zasebnega tožilca imenoval odpadnik, saj iz citiranega obsojenčevega članka v izreku sodbe izhaja navedba, da je zasebni tožilec „vstopil v nenavaden tip renegatstva“. Ni torej neposredno označil zasebnega tožilca kot renegata oziroma odpadnika, temveč je na ta način podal svojo opredelitev takega ravnanja, ki ga je mogoče označiti kot izneverjenje določenemu prepričanju – v tem primeru povsem očitno v pomenu pričakovanja, da je treba poitalijančeno obliko imena povrniti v izvorno slovensko obliko, takoj, ko je to mogoče.⁹ Zato gre tudi v tem delu, po oceni Vrhovnega sodišča, za obsojenčevo vrednostno oznako ravnanja zasebnega tožilca, ki takega pričakovanja ni izpolnilo oziroma se mu je izneverilo. Taka ocena je lahko sprejemljiva ali pa ne, ni pa v njej zaznati zaničevalnega prizvoka, kot mu ga pripisuje izpodbijana sodba.

14Glede na vse navedeno je treba obravnavano obsojenčevo pisanje o javni osebi – zasebnem tožilcu, presojati z vidika upravičenosti, da se javnost o njegovem ravnanju seznani, se do njega v (morebitni) javni razpravi opredeli in glede na obsojenčevo izhodiščno stališče, tako ravnanje tudi javno obsodi. Zasebni tožilec kot zgodovinar, ki v svojih delih interpretira zgodovinsko dogajanje in kot politik, ki izraža in se opredeljuje do političnih vprašanj, je zaradi te njegove specifične pozicioniranosti v družbi še posebej pod lupo javnosti pri njegovih konkretnih, celo osebnih ravnanjih. Zlasti je to pričakovati, če je njegova ravnanja mogoče ocenjevati z vidika odsevanja zgodovinsko/političnih dogajanj v prostoru, v katerem je zasebni tožilec deloval oziroma deluje. Obsojenčevo pisanje je zato treba razumeti kot odpiranje prostora javnega razpravljanja o zadevi, ki je v širšem javnem interesu, prav zato, da se zavzame vrednostno stališče do spreminjanja izvorno slovenskih imen ali njihovega ohranjanja v poitalijančeni različici in to v izpostavljenem zgodovinsko – političnem kontekstu, v razmerju do poitalijevančevanja slovenskih imen v času fašističnega režima v Italiji in s tem zasledovanih oziroma načrtovanih ciljev.

15Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče zaključilo, da so obsojencu očitane navedbe v inkriminiranem članku zasebnega tožilca lahko prizadele, lahko jih je dojel tudi kot žaljive, vendar pa iz njihove vsebine ni razviden namen zaničevanja, ki je predpogoj, da se kaznivo dejanje storjeno po tisku po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 lahko opredeli kot protipravno. Storjeno je bilo namreč (še) vedno v sprejemljivih okvirih ustavne pravice do svobode izražanja (38. člen Ustave) in pravice do svobode izražanja ter obveščanja iz 10. člena EKČP.¹⁰ Na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja namreč ni mogoče zaključevati le na podlagi ugotovljene objektivne žaljivosti zapisanega v obsojenčevem članku (kot je na več mestih poudarjeno v sodbi sodišča druge stopnje – točke 7, 8, 9 obrazložitve), temveč z upoštevanjem vseh okoliščin primera¹¹ – na katere je sicer opozorjeno v zgornjih točkah, a jih je izpodbijana sodba zanemarila ali jim ni pripisala ustreznega pomena. Zaradi navedenih razlogov je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, izpodbijana sodba pa spremenjena tako, da je bil obsojeni A. A. po 1. točki 358. člena ZKP oproščen očitanega mu kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

16Glede na oprostilno sodbo in na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je bilo odločeno, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obsojenca ter potrebne izdatke ter nagrado obsojenčevega zagovornika.

¹ Zadeva ESČP Lingens proti Avstriji, št. 9815/82 z dne 8. 7. 1986: »Obstoj dejstev je mogoče dokazati, za resnico o vrednostni sodbi pa ni dokazov …«.
² Zadeve ESČP Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji, št. 39394/98 z dne 13. 11. 2003, Otegi Mondragon proti Španiji, št. 2034/07 z dne 15. 3. 2011, Cumpana in Mazare proti Romuniji, št. 33348/96 z dne 17. 12. 2004 in druge.
³ Odločba Ustavnega sodišča Up-139/02 z dne 11. 5. 2004 (peti odstavek).
⁴ V odločbi Ustavnega sodišča Up-1128/12 je navedeno (točka 12), da je treba pri vrednostnih sodbah „izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga.“
⁵ Primerjaj točki 21 in 24 odločbe Ustavnega sodišča, citirane v opombi 4.
⁶ „Javne in politične osebnosti morajo biti odprte za kritiko medijev.“ Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, 2009, str. 88.
⁷ V odločbi citirani v op. 4 je Ustavno sodišče, sklicujoč se na sodno prakso ESČP zavzelo stališče: „Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.“
⁸ Primerjaj zadevo ESČP Oberschlick proti Avstriji, št. 11662/85 z dne 23. 5. 1991, kjer se je obravnaval primer, ko je pritožnik objavil prispevek v časopisu Forum in tam primerjal izjavo zasebnega tožilca z manifestom Nacionalsocialistične stranke ter bil obsojen zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Stališče ESČP je bilo, da je pravilnemu navajanju dejstev sledila pritožnikova vrednostna sodba o njih, za katere resničnost je avstrijsko sodišče pričakovalo, da bi jo pritožnik moral dokazati, kar pa je nemogoče izpolniti.
⁹ Primerjaj Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, 2002, str. 989, kjer se besedo renegat pojasnjuje kot: odpadnik, kdor se izneveri svojemu prepričanju in prestopi v nasprotni tabor; le za slabšalno uporabo je navedena sopomenka: izdajalec, izrod(ek).
¹⁰ Vrhovno sodišče je v tej zvezi v sodbi I Ips 237/1997 z dne 6. 11. 1997 navedlo: „Po 2. odstavku 10. člena te konvencije se namreč lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega "v ugled in pravice drugih ljudi", omeji in kaznuje le, če je to "nujno v demokratični družbi". Navedeno izjemo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice zelo restriktivno, še posebej kadar gre za pisanje novinarjev, ki se žaljivo izražajo o posameznih politikih, ki so s svojimi ravnanji sami dali novinarjem povod za takšno pisanje.“
¹¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-345/01 z dne 5. 2. 2004, iz katere izhaja stališče, da je treba vprašanje dopustnosti uveljavljanja svobode tiska presojati na podlagi vseh okoliščin primera, saj „ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi...“.