VSL Sodba I Cp 2064/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe, ki se nanaša na dolžnost prvega tožnika toženki plačati 51.072,72 EUR, z delno sodbo pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, (1) da sta notarski zapis SV 000/08 s 30. 5. 2008 in Pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000/000 s 30. 5. 2008 nična in (2) da je vknjižba hipoteke (ID pravice ...) pri nepremičninah ID znak: parcela 000 (ID 000), parcela 000/1 (ID ...) in parcela 000/3 (ID ...) neveljavna in se izbriše. Odločitev o podrednem tožbenem zahtevku ter o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2Zoper delno sodbo se tožniki pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ ter zaradi kršitve ustavnih pravic (pravice do lastnine, do mirnega uživanja lastnega premoženja, do enakosti pred zakonom ter do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi primarnem tožbenemu zahtevku), podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki trdijo, da jim toženka spornega kredita ni izplačala v CHF, ampak v EUR, menjalni tečaj pa je uporabila le za obračun obveznosti prvega tožnika kot kreditojemalca. Model kredita v tuji valuti je bil zunanja navidezna preobleka kredita. Toženka je vedela, da lahko potrošniki, ki najemajo kredit v CHF, stanovanjski najem kredita uresničijo le v EUR. 9. točka 7. člena ZPotK² se nanaša na valutno klavzulo, ne na kredit v tuji valuti. Potrošnik, ki prejme kredit v tuji valuti, mora za uresničitev stanovanjskega namena to valuto zamenjati za domač denar. Menjavo mora opraviti po njenem nakupnem tečaju, kredit pa vrača obračunan po prodajnem tečaju tuje valute. Če to v kreditni pogodbi ni zapisano, potrošnik ne ve, da ga lahko zadene razlika v menjalnih tečajih, kar je v nasprotju z načelom transparentnosti. S tem, ko je navidezno dala kredit v tuji valuti, ki je za potrošnika bolj tvegan kot klasičen kredit z valutno klavzulo, pri tem pa prikrila asimetričnost tečajev, je toženka zaobšla 9. točko 7. člena ZPotK. Takšno ravnanje nasprotuje prisilnim predpisom in je nemoralno. V času uveljavitve ZPotK je bilo potrošniško kreditiranje v tuji valuti na podlagi ZDP-1³ prepovedano, sporna kreditna pogodba ni imela obvezne vsebine.

V ZVPot⁴ ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive.⁵ To pomeni, da slovensko pravo omogoča presojo poštenosti pogodbenega pogoja tudi, če je jasen in razumljiv. Da slovensko pravo razširja presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja, izhaja tudi iz izjave Vlade RS s 25. 4. 2008, s katero je Evropski komisiji sporočila razloge za nepopoln prenos drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red. Takšen pristop pri urejanju pravic potrošnikov je v skladu z 8. členom Direktive in sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU; C-484/08, C-125/18). Po 3. členu Direktive je pomanjkanje dobre vere povezano z znatnim neravnotežjem v pravicah in obveznostih, ki jih ustvarja pogodbeni pogoj. Pogoj dobre vere je opredeljen po objektiviziranem merilu, kar pomeni, da potrošniku ni naloženo dokazovanje subjektivne slabovernosti banke. Če je valutna klavzula v škodo potrošnika povzročila znatno neravnotežje pogodbenih položajev, je to objektivno gledano v neskladju z dobro vero pri poslovanju s potrošniki. Presoja znatnega neravnotežja zahteva obravnavo, kako pogodbeni pogoj vpliva na pravice in obveznosti strank. Relevantno je lahko, kako težko je potrošniku preprečiti uporabo pogodbenega pogoja. Toženka tožnikov ni seznanila z gibanjem valutnih tečajev v preteklih obdobjih. Če bi to storila, tožniki glede na znatna tečajna nihanja v preteklosti pogodbe ne bi sklenili. Toženka je glede na strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da so tveganja tožnikov zaradi valutne klavzule večja od njenega (breme negativnega gibanja tečaja je bilo večje kot verjetnost pozitivnega gibanja; breme je večje, če pride do negativnih sprememb tečaja že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe; banka se pred tečajnimi tveganji zaščiti; primerjava obrestnih mer in anuiteta ob sklenitvi pogodbe dajeta vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti; toženka je lahko predvidela, da se tveganja tožnikov v zvezi s tečaji dolgoročno ne bodo realizirala v njihovo korist). Tožnikom je zamolčala znana tveganja, kredit jim je predstavila kot ugoden. Sodišče se ni opredelilo do predpostavke ničelnega tečajnega tveganja pri potrošnikih, do učinka valute varnega zatočišča (študija Thomasa J. Jordana) in do bistvenih trditev in dokazov o dolgoročnih gibanjih tečaja CHF. Tečaj CHF se je v obdobju od leta 1977 do 2007 okrepil za več kot 150 %. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo grafa tečajnega razmerja za obdobje od 1953 do 2015. Avstrijska centralna banka je že januarja 2006 izdala zgibanko z nazivom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“, ki je bila posredovana vsem poslovnim bankam, ki so ponujale kredite v CHF, in jim izrecno naložila, da morajo vse svoje kreditojemalce, ki imajo tovrstne kredite, kontaktirati in jim proti podpisu izročiti te zgibanke. Zloženko enake vsebine sta Banka Slovenije in Združenje bank Slovenije izdala šele leta 2008. Dokumenti Banke Slovenije so napačno dokazno ocenjeni. Sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnikov, med drugim, da je med njimi in toženko nastalo svetovalno razmerje, da so bili tovrstni krediti visoko tvegani le za potrošnike, da informacijska asimetrija banko zavezuje, da potrošnika seznani z vsemi informacijami, in da je logično, da se potrošnik glede na marketinški pristop banke odloči za kredit v CHF. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedbe tožnikov o tem, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank. Tveganja apreciacije CHF so bila realna, celo pričakovana, ter kvantitativno neomejena. Bistveno je, da že sorazmerno majhna, pa tudi počasna, le nekaj odstotna apreciacija CHF napram EUR na letni ravni lahko pripelje skozi obdobje več let do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov sprejetega tveganja. Krize, ki vplivajo na tečajna gibanja CHF, so v 20 - 30 letnem obdobju realno pričakovane.

Pri presoji izpolnitve pojasnilne dolžnosti je sodišče kot edini vsebinski kriterij upoštevalo seznanjenost potrošnika z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. S sklicevanjem na stališča iz zadev II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 je odstopilo od prakse SEU (C-26/13, C-186/16 in C-126/17). Tožniki se sklicujejo na mnenje Inštituta za ustavno pravo s 6. 5. 2017, ki ga strnjeno povzemajo v pritožbi, in s katerim utemeljujejo svoje trditve o kršitvi ustavnih pravic. Toženka bi morala pojasnilno dolžnost opraviti neposredno v razmerju do vsakega posameznega kreditojemalca. Zgrešena je argumentacija sodišča, da je toženka po volji tožnikov opravila pojasnilno dolžnost v razmerju do A. A., in da zato tožniki ne morejo uspeti z ugovorom, da pojasnilne dolžnosti ni izpolnila njim. Toženka je imela usklajeno poslovno politiko in način svetovanja strankam ne glede na posamezno poslovalnico in posameznega svetovalca. Sodišče ni dokazno ocenilo pisne izjave in izpovedbe (v drugem postopku) B. B., ki je bil zaposlen pri toženki. Njegovo izjavo je zavrnilo s pavšalnim argumentom, da je izpodbita z njegovim podpisom na prezenčni listi z refresh izobraževanja. Prav tako sodišče ni dokazno ocenilo brošure „Pasti zadolževanja v švicarskih frankih“, iz katere izhaja, da je bilo zadolževanje v CHF primeren bančni produkt za podjetja, ne pa za laične potrošnike brez prilivov v CHF, ki za stanovanjski namen najamejo dolgoročni kredit. Nepravilna je tudi dokazna ocena, da je toženka za sklenitev kreditne pogodbe v CHF zahtevala strožjo kreditno sposobnost. Vse priče tožnikov so izpovedale, da jim toženka ni predočila dejstva, da gre za tvegan kredit. Dejstvo, da so nekatere od njih vložile tožbo zoper toženko (C. C., D. D.), še ni prepričljiv argument, da jim sodišče ni verjelo. Sodišče je verjelo priči E. E., ki pa je v drugem sporu izpovedoval drugače kot v tem sporu.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožniki⁶ so s toženko 30. 5. 2008 v obliki notarskega zapisa sklenili pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazum o zavarovanju terjatve. Toženka je tožnikom odobrila kredit za nakup zemljišča v znesku 364.600 CHF in ga tožnikom izplačala v EUR. Tožniki so se zavezali, da bodo kredit vrnili v 240 zaporednih mesečnih anuitetah v višini, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 2.268,83 CHF. Določeno je bilo obračunavanje obresti, ki so bile sestavljene iz povprečja 3 - mesečnega in 12 - mesečnega LIBOR-ja in pribitka v višini 1,350 %. Zaradi zavarovanja kredita je bila v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka na nepremičninah v solasti tožnikov ter zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa. Med izvrševanjem kreditne pogodbe so se zaradi spremembe deviznega tečaja (znižanja tečaja EUR v primerjavi s CHF) kreditne obveznosti tožnikov povečale (za poplačilo mesečnih obveznosti so potrebovali višje zneske EUR za nakup CHF).

6Izpodbijana odločitev temelji na materialnopravnih stališčih: - da je bil primarni namen tožnikov pri pridobitvi kredita rešitev stanovanjskega problema, zato jih je šteti za potrošnike, - da kreditna pogodba v tuji valuti ni izveden finančni instrument, saj je njen cilj kreditiranje, ne investiranje ali špekuliranje⁷, - da sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti v času sklenitve sporne kreditne pogodbe ni bilo ne prepovedano ne omejeno, - da sklenjena kreditna pogodba ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ⁸) in da ima veljavno oziroma dopustno podlago (causa credendi) (39. člen OZ),⁹ - da ni podan niti objektivni niti subjektivni element oderuškosti (119. člen OZ), - da je toženka tožnike ustrezno poučila o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti, - da je bilo toženkino ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja (tožnikom je razkrila vse, kar je vedela) in - da ob sklenitvi kreditne pogodbe med položajema pogodbenih strank ni bilo znatnega neravnotežja.

7Pritožbena izvajanja glede narave sporne kreditne pogodbe so napačna. Sporna kreditna pogodba je pristna (ne navidezna) kreditna pogodba v tuji valuti. Tožnikom je bil kredit odobren v tuji valuti in tožniki ga odplačujejo v tuji valuti. Narave pogodbe ne spreminja dejstvo, da je toženka tožnikom kredit izplačala v EUR, saj je s tem le izpolnila svojo pogodbeno zavezo. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo toženka kredit izplačala v EUR, pri čemer bo za konverzijo uporabila nakupni tečaj banke, veljaven na dan izplačila (drugi odstavek 1. člena kreditne pogodbe), in da bo del kredita izplačala neposredno prodajalcu (prvi odstavek 2. člena kreditne pogodbe). Opisani dogovor o črpanju kredita v valuti kupnine za zemljišče predstavlja le način izpolnitve obveznosti, ki je sicer izražena v CHF. Izčrpno obrazložitev o tem, da v času sklenitve sporne kreditne pogodbe niso več veljale določbe ZDP-1, ki so omejevale ali prepovedovale sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti, je podalo že sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na točko 20 obrazložitve izpodbijane delne sodbe). Dejstvo, da je v času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZPotK urejal vsebino kreditne pogodbe, v kateri je obračun vezan na uporabo tuje valute,¹⁰ še ne pomeni, da je bila pogodba, v kateri je kredit odobren v tuji valuti, prepovedana.¹¹ Namen valutne klavzule je v bistvenem enak namenu sklenitve posla v tuji valuti, zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da pogodba v tuji valuti ni bila urejena. Ker so imeli (oziroma imajo) prihodke v EUR, dogovorili pa so se za mesečno odplačevanje kredita v CHF (4. člen kreditne pogodbe), so morali tožniki zaradi vračanja kredita kupiti CHF (zamenjati EUR v CHF). Valuto so lahko kupovali tudi pri drugih ponudnikih (ne le pri toženki) in po drugih tečajih. Višina njihove mesečne obveznosti je bila odvisna od gibanja tečaja CHF/EUR. Iz dokaznega postopka (izpovedbe prvega tožnika, druge tožnice in priče A. A.) izhaja, da so tožniki vedeli, da ob devalvaciji EUR v primerjavi s CHF nosijo breme tečajne spremembe, zato o kakršnikoli odsotnosti transparentnosti ali nemoralnosti toženke zaradi prikritja asimetričnosti tečajev (prodajni/nakupni tečaj) ne more biti govora.

8Pritožniki ne izpodbijajo stališč v izpodbijani delni sodbi, da sporna kreditna pogodba ni oderuška in da ne gre za izvedeni finančni instrument, grajajo pa presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila, da pri tem ni bila nedobroverna in da ob sklepanju pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila pomanjkljivo, ne pa tudi stališču, da je bil dogovor o valuti vračila nepošten pogodbeni pogoj.

9Od pravila, da si je vsak načeloma dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje, je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju, ker ima dostop do informacij le ena od njiju, druga pa jih ne more pridobiti oziroma jih lahko pridobi le z nesorazmernimi napori; kadar ena od strank poseduje specifična strokovna znanja, ki jih druga stranka potrebuje za svojo odločitev; ali kadar gre za informacije o dejstvih, na katera ena od strank ni mogla računati, druga pa je zanje vedela. Sistem varstva potrošnika temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo stranke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. ZPotK je določal le splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK). ZVPot v četrtem odstavku 22. člena določa, da morajo biti pogodbeni pogoji (to so vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje; prvi odstavek 22. člena ZVPot) jasni in razumljivi. V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku.

10Pritožba utemeljeno opozarja na napačnost materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, da je v skladu z ZVPot v zvezi z Direktivo presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar je dogovor o vračilu kredita v CHF,¹² mogoča le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, oziroma če banka (toženka) ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Drugi odstavek 4. člena Direktive ni bil prenesen v ZVPot. ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni) in hkrati vsebinsko prepleteni presoji. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi namreč sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti). Povedano drugače: test transparentnosti se vedno opravi v okviru kontrole nepoštenosti pogodbenih pogojev. ZVPot presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Zagotavlja torej višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva, kar je v skladu z 8. členom Direktive.¹³ Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je sodišče prve stopnje (iz previdnosti oziroma kot rezervno argumentacijo) opravilo tudi presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja, zato napačno materialnopravno izhodišče, da je ocena nepoštenosti zamejena na primere nejasnih in nerazumljivih pogodbenih pogojev,¹⁴ ni vplivalo na pravilnost končne odločitve.

11Pri presoji, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi VS RS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019). V zadevi C-186/16 je SEU poudarilo, da zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost. Finančne ustanove morajo posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, zmožen mora biti oceniti potencialne znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Moral bi biti torej jasno obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če posojilojemalec dohodkov ne prejema v tuji valuti. Tudi VS RS meni, da pri presoji, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, ne zadošča abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo, temveč je bistveno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožniku celovito pojasnjeno in ali je banka potrošniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju. Banka ima dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih ob sklenitvi pogodbe (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pomeni pogoj neravnotežje med strankami, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Potrošniku mora biti omogočeno, da lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Zahteva po izdelavi grafičnih ali računskih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje bi bila pretirana, poleg tega tudi ne izhaja iz domače zakonodaje, niti iz sodbe SEU C-186/16 (stopnja informiranja potrošnikov mora biti določene intenzivnosti, kar pa ne pomeni določitve točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov). Pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Pomembno je tudi, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja, niso mogoče. Dolgoročno je apreciacija na določeni točki ekonomskega ciklusa sicer lahko pričakovana, ne pa tudi natančno napovedljiva.

12Sodišče prve stopnje se pri presoji transparentnosti pogodbenega pogoja pravilno ni zadovoljilo z zapisom iz drugega odstavka 5. člena kreditne pogodbe („Kreditojemalec in porok s podpisom te pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja CHF do EUR in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata.“), temveč je raziskalo, na kakšnih informacijah je temeljila ta izjava, oziroma kakšna je bila vsebina pojasnil, ki jih je toženka posredovala tožnikom pred sklenitvijo kreditne pogodbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da so tožniki kredit potrebovali za nakup zemljišča, na katerem so nameravali zgraditi stanovanjske hiše za lastno bivanje. To je bil njihov primarni namen (zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za potrošnike), kot razkriva gradbeno dovoljenje (priloga A61), pridobljeno skoraj 6 let po nakupu zemljišča, na podlagi katerega je bila tožnikom dovoljena gradnja treh enodružinskih stanovanjskih hiš in gradnja prometne in komunalne opreme za sedem stanovanjskih hiš na parcelah 000, 000/1, 000/3, k. o. X, pa ne tudi njihov edini namen. Prvi tožnik je povedal, da so šli v banko z željo po določeni vsoti kredita. Parcelo je bilo namreč najbolj ugodno kupiti, če je bila kupljena v celoti. Informacije o kreditih je na različnih bankah zbiral njegov sin A. A., ki jim je potem doma predstavil kreditne pogoje. Najugodnejši kredit v znesku, ki so ga potrebovali, je ponujala toženka. Vsi tožniki so potrdili, da je s toženko v predpogodbeni fazi komuniciral le A. A., ki ga je sodišče prve stopnje štelo za njihovega mandatarja (766. člen OZ). Ker vprašanje, ali je A. A. v razmerju do tožnikov izpolnil svojo pogodbeno obveznost (torej, ali jim je verodostojno posredoval vse s strani toženke pridobljene informacije), v postopku ni bilo izpostavljeno kot sporno,¹⁵ se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj z vprašanjem, kakšne informacije je toženka posredovala A. A.. Toženka je spoštovala voljo tožnikov, da svoja upravičenja uresničujejo po zastopniku, zato je neutemeljeno pritožbeno problematiziranje dejstva, da je toženka pojasnilno dolžnost do tožnikov izpolnjevala po njihovem zastopniku. A. A. je zanikal, da bi mu bančna uslužbenka povedala karkoli o valutnem tveganju. Nič se niso pogovarjali o tem, da se lahko tečaj spremeni, obrok pa posledično poveča. Pogovarjali so se le o obrestni meri in o tem, da obrok ne bo vsak mesec enak, ker nimajo fiksne obrestne mere. Bančna uslužbenka mu je pripravila ponudbo kredita v EUR in CHF. Kredit v CHF mu je bil predstavljen kot ugodnejši, saj je za enako mesečno anuiteto dobil za 30.000 EUR višji kredit. Bančna uslužbenka F. F. pa je povedala, da je vsakemu potencialnemu kreditojemalcu (tudi A. A., za katerega je vedela, da pridobiva informacije za tožnike) predstavila kredit v EUR in CHF (vse stranke niso mogle dobiti kredita v CHF, saj je banka za te kredite zahtevala 20 % boljšo kreditno sposobnost kot za EUR kredite), da jim je pojasnila, da valutno tveganje pri kreditu v CHF pomeni povišanje anuitete in glavnice, in da jim ni zagotavljala varnosti kredita oziroma stabilnosti valute. Sodišče prve stopnje je okviru proste dokazne ocene presodilo, da bolj verjame izpovedbi bančne uslužbenke F. F., pri čemer je svojo dokazno oceno tudi temeljito in prepričljivo obrazložilo (točke 38 - 49 izpodbijane delne sodbe).¹⁶ V smeri ugotavljanja toženkine običajne poslovne prakse pri sklepanju kreditnih pogodb je izvedlo obsežen dokazni postopek (zaslišalo je druge toženkine kreditojemalce, katerih izpovedbe predstavljajo indic o toženkinem poslovanju), celovito dokazno ocenilo izpovedbe posameznih kreditojemalcev (točka 43 obrazložitve izpodbijane delne sodbe), nato pa v končni dokazni oceni utemeljeno največjo dokazno vrednost pripisalo neposrednim dokazom (torej izpovedbam oseb, ki so sklepale konkretni posel). Kot odgovor na pritožbeno grajo dokazne ocene velja izpostaviti, da nobeden od zaslišanih kreditojemalcev v predpogodbeni fazi ni sodeloval z bančno uslužbenko F. F., in da so nekateri kreditojemalci (priče G. G., H. H., I. I.) celo potrdili izpovedbo F. F., da toženka kredita v CHF ni preferirala. Toženka je dokazala svojo bančno politiko, da je strožje ocenjevala kreditno sposobnost potencialnih kreditojemalcev kreditov v CHF (12. stran Delovnih navodil (priloga B28) in skladne izpovedbe prič F. F., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N.). Gre za dejstvo, ki negira tezo tožnikov, da je bilo kredit v CHF lažje najeti kot kredit v EUR (da je posameznik, ki je imel prenizke dohodke za kredit v EUR, lahko dobil kredit v CHF). Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, pa je kreditna sposobnost posameznika odvisna tako od njegovih dohodkov kot tudi od višine želenega kredita. Tožniki v postopku niso trdili, da glede na višino svojih dohodkov ne bi mogli najeti kredita v EUR, oziroma da so bili zadovoljni, da so glede na višino svojih dohodkov sploh dobili kredit. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo pisne izjave in izpovedbe (v drugem postopku) B. B., toženkinega nekdanjega bančnega uslužbenca. Čeprav v obrazložitev ni povzelo njegove celotne izjave/izpovedbe, je v točki 46 obrazložitve izpodbijane delne sodbe pojasnilo, da njegovi izjavi/izpovedbi (da toženka ni organizirala izobraževanj na temo tveganj pri CHF kreditih) ne pripisuje dokazne vrednosti, saj je na listi prisotnih udeležencev na refresh izobraževanju 12. 2. 2008 (priloga B41) njegov podpis. Drugi deli njegove izjave, ki jih povzema pritožba (da so bila opozorila o valutnem tveganju abstraktna, brez simulacij, da je ves riziko prevzel kreditojemalec, da ni bilo pričakovati takšnih ekstremnih dogajanj, da niti sam kot strokovnjak ni bil sposoben identificirati rizikov takšnega kredita), pa niti niso v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

13Okoliščina, da so imeli tožniki odprt podračun v CHF, oziroma da so vnaprej kupovali CHF, da bi blažili učinke zanje neugodnih tečajnih sprememb, je pomemben indic o tem, da so se zavedali valutnega tveganja (torej, da so se zavedali, da se v primeru tečajne spremembe spremeni višina anuitete in glavnica). Nenazadnje so kredit tudi redno odplačevali. Kar pa ne pomeni, da so se ob sklenitvi kreditne pogodbe zavedali dejanskih razsežnosti prevzetega valutnega tveganja. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovitve, da toženka kredita v CHF ni preferirala in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o stabilnosti valutnih razmerij, še ne utemeljujejo zaključka, da je bilo tožnikom valutno tveganje vsebinsko ustrezno pojasnjeno, torej da jim je bila ustrezno predstavljena možnost, da kredit dolgoročno zanje ne bo več ugoden. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ni tako obsežna, da bi morala banka potencialne kreditojemalce odvračati od kredita v CHF. Kljub temu bi morala toženka pričakovati, da se bo oseba, ki želi s pomočjo kredita uresničiti načrtovani projekt, prej odločila za kredit v CHF, če ji bo predstavljen s trenutno ugodno obrestno mero in nižjim obrokom, kot če ji bo pojasnjeno, da zaradi nenapovedljivosti tečaja CHF/EUR ni jasno, ali trenutni nižji obrok pomeni tudi končno nižjo ceno kredita v primerjavi s kreditom v EUR. Čeprav tožnikom kredit v CHF ni bil marketinško predstavljen kot ugodnejši, sta nizka obrestna mera in višji znesek kredita (ob enakem mesečnem obroku) pri njih ustvarila predstavo o ugodnejšem kreditu.

14Dejstvo, da tožnikom niso bili predstavljeni grafi o preteklem gibanju tečaja CHF/EUR, niti računske ali grafične simulacije vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje, ni odločilno. Obveznost izdelave simulacij možnega gibanja anuitet v odvisnosti od valutnega razmerja CHF/EUR ne izhaja niti iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 8. 2011¹⁷, na katere se sklicuje pritožba. Odločilno je, da je toženka tožnikom podala zgolj abstraktna, posplošena pojasnila, dolžna pa jim je bila predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije, pomembne za oceno končne cene kredita. V ta okvir pa bi sodila informacija, da dejansko prevzemajo neomejeno valutno tveganje, saj je gibanje tečaja CHF/EUR tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja, zlasti v času gospodarskih kriz, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Bistvo te informacije je, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Ker takšna informacija tožnikom brez dvoma ni bila predstavljena, jim ni mogoče očitati, da so podcenili možnost sprememb tečaja CHF v 20 - letnem obdobju vračanja kredita, oziroma da bi glede na običajno dinamiko ekonomskega cikla lahko pričakovali uresničitev zanje slabega scenarija. Dejstvo, da so tožniki sami izrazili interes po kreditu v CHF (iz izpovedbe F. F. izhaja, da je A. A. v banko prišel z že oblikovano željo za najem kredita v CHF), toženke ni razbremenjevalo obveznosti, da tožnike obvesti o tem, da zaradi nepredvidljivosti tečajnih sprememb, upoštevajoč ročnost kredita, prevzemajo valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja. Tožniki se zaradi pomanjkljivih informacij niso zavedali obsega tveganosti, posledično pa niso bili zmožni oceniti ekonomskih posledic spornega pogodbenega pogoja na njihove finančne obveznosti. Glede na stališče pritožbenega sodišča, da so bila toženkina pojasnila v predpogodbeni fazi pomanjkljiva, ni odločilno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožnikov, da jim toženka ni pojasnila, da bo njihovo breme večje, če bo do negativne spremembe tečaja prišlo že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe.

15Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da toženka v času sklenitve sporne kreditne pogodbe ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je tveganje, v obsegu, kot se je kasneje realiziralo, realno. Njeno védenje, da so tožniki zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaja CHF/EUR dejansko izpostavljeni neomejenemu valutnemu tveganju, namreč ne vodi avtomatično k presoji, za katero se zavzema pritožba, da je bila slaboverna, oziroma da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zaradi neomejenosti valutnega tveganja kreditna pogodba v tuji valuti še ni nična.

16Presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe se opravi glede na trenutek, v katerem je bila pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Upoštevati je treba strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev, relevantno pa je tudi vprašanje, s kakšnimi informacijami je banka razpolagala v času sklepanja kreditne pogodbe.¹⁸ Okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, ne morejo vplivati na oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pri presoji, ali je pogodbeno določilo o prevzemu valutnega tveganja nedovoljen oziroma nepošten pogodbeni pogoj (po 23. in 24. členu ZVPot, oziroma 3. členu Direktive), je ključno vprašanje, ali si je toženka v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo tožnikov zagotovila, da so bili riziki med strankama znatno neenakomerno porazdeljeni.¹⁹ Pogodbeni pogoj je namreč nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji, ali gre za znatno neravnotežje v škodo potrošnika, relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, upoštevati pa je treba tudi sredstva, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev.²⁰

17Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka ob sklepanju sporne kreditne pogodbe dobroverna, temelji na ugotovitvi, da glede na tedaj dostopne informacije glede gibanja tečaja ni vedela niti mogla vedeti (predvideti), da se bo tečaj CHF povečal tako, da bo ta sprememba v dobi odplačevanja kredita močno obremenila tožnike. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je toženka na podlagi dokumentov Banke Slovenije zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF, pri čemer je to tožnikom zamolčala. Zapis v poročilu o finančni stabilnosti iz junija 2005 (priloga A6), da „je za komitente bank lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo“, v povezavi z grafom z vrisano krivuljo gibanja tečaja CHF, predstavlja kratkoročno (za obdobje 2005 - 2007) napoved apreciacije CHF, ki pa se ni realizirala. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, bi bila informacija o neuresničeni napovedi za potencialnega kreditojemalca brezpredmetna. Iz dopisa iz leta 2006 (priloga A7) izhaja opozorilo poslovnim bankam, da morajo pri trženju kreditov v tuji valuti komitente skrbno seznaniti z vsemi tveganji. Informacije jim morajo podati jasno, nedvoumno in celovito. Če jim informacije podajo v obliki predvidevanj o pričakovanem gibanju tuje valute, jim morajo predstaviti gibanje tržnih spremenljivk v pozitivni in negativni smeri. Banke morajo biti tudi previdne pri določanju kreditne sposobnosti komitentov, ki se odločijo za kredite v tuji valuti, pravilno ugotovljena boniteta komitenta je namreč pomemben dejavnik pri omejevanju kreditnega tveganja. V dopisu iz leta 2007 (priloga A8) je Banka Slovenije izrazila pričakovanje o upočasnitvi gospodarske rasti, ki bi ji lahko sledilo povečano kreditno tveganje bank kot posledica tveganja spremembe tečajev pri kreditih v tujih valutah. Bankam je priporočala, da zaradi omejevanja izpostavljenosti tveganju spremembe tečaja komitentu prednostno predstavijo svojo ponudbo produktov v EUR ter na tej osnovi izračunajo kreditno sposobnost komitenta, za komitenta, ki želi skleniti kreditno pogodbo v tuji valuti, pa ocenijo kreditno sposobnost upoštevajoč manj ugodne pogoje najemanja enakega posojila v EUR. Toženka je torej na podlagi dopisov Banke Slovenije razpolagala z informacijami o porastu kreditov v CHF v nebančnemu sektorju (segment stanovanjskih posojil gospodinjstvom) in o tveganosti spremembe tečajev za gospodinjstva, ne pa tudi z napovedmi spremembe (dviga) tečaja. Opozorilo na možnost upočasnitve gospodarske rasti ni napoved gospodarske krize. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je toženka zavedala tveganosti ponujenega bančnega produkta zaradi nepredvidljivosti (nenapovedljivosti) gibanja tečaja, in da je sledila priporočilom Banke Slovenije: - izobraževala je svoje uslužbence (podala jim je navodila za informiranje strank o tveganjih, ki so jim izpostavljeni v primeru najema kredita v CHF), - za kredit v CHF je morala imeti stranka za kar 20 % višjo boniteto, - kredita v CHF (tožnikom) ni priporočala, ni ga preferirala (čeprav je A. A. želel kredit v CHF, mu je bančna uslužbenka predstavila tudi kredit v EUR), ali ga prikazovala kot varnega (ni bagatelizirala tveganja, ni podajala zavajajočih informacij, da je valuta stabilna ali da se bo obrok le minimalno spreminjal...). Omenjene dokumente Banke Slovenije je treba presojati predvsem v luči dejstva, da sta imela največji vpliv na vrednost CHF dva dogodka - enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015,²¹ ki ju ne Banka Slovenija v svojih priporočilih o dobri poslovni praksi ne toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe nista mogli predvideti. Da je bila svetovna gospodarska kriza (in posledičen padec vrednosti EUR v razmerju do CHF) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le s sedanje perspektive, poznavajoč pretekle dogodke. Toženka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala.

18Tudi dokumenti, katerih vsebino tožniki ponovno povzemajo v pritožbi (članek mag. Tatjane Šuler „Tveganost posojil v švicarskih frankih“, zgibanka avstrijske centralne banke „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“), ne omogočajo zaključka, da sta bili za toženko finančna kriza in apreciacija CHF (v letih 2011 in 2015) pričakovani. Omogočajo pa zaključek, da se je toženka zavedala tveganosti zadolževanja v CHF zaradi nenapovedljivosti spremembe tečaja, česar pa ni mogoče enačiti s pričakovanjem velike rasti CHF proti EUR. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani delni sodbi, da je do apreciacije prišlo zlasti v letih 2011 in 2015. Tečajna sprememba v letu 2008, kot jo opisuje pritožba (krepitev tečaja CHF iz 1,65 na 1,5), ne predstavlja tako obsežne spremembe, da tožniki v okviru prevzetega valutnega tveganja z njo niso mogli računati. Do letnega poročila Banke za leto 2008 se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo, saj se je bilo dolžno opredeliti le do dokazov, za katere bi presodilo, da so del relevantnega dejanskega stanja (213. člen ZPP). Enako velja glede letnega poročila iste banke za leto 2006. Pritožba ne pojasni, kako naj bi vsebina letnega poročila neke druge banke dokazovala toženkino slabo vero. Zapis v brošuri „Pasti zadolževanja v švicarskih frankih“ (priloga B27), da je kredit v CHF primeren za izvozno usmerjena podjetja, ki imajo prilive v CHF, pritožniki napačno štejejo kot dokaz o tem, da je toženka sama štela, da gre za bančni produkt, neprimeren za dolgoročno stanovanjsko kreditiranje laičnih potrošnikov, ki nimajo prilivov v CHF. Toženka je brošuro izdelala zaradi seznanitve širše zainteresirane javnosti o prednostih in slabostih kredita v CHF (priča E. E. je povedal, da je toženka na predavanje vabila po spletu), ne z namenom odvračanja potrošnikov od zanje neprimernega bančnega produkta. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb in dokazov glede preteklega dolgoročnega gibanja tečaja CHF. Ker tečajnih sprememb ni mogoče napovedati in ker tudi preteklo dolgoročno gibanje tečaja (kot ga prikazuje graf za CHF/EUR od leta 1953 do 2015 (priloga A12)) ni napoved bodočega gibanja tečaja CHF/EUR²², preteklo dolgoročno gibanje tečaja ni pravno odločilno dejstvo pri presoji dobre vere banke.²³ Dokumenti, ki izvirajo iz obdobja po sklenitvi sporne kreditne pogodbe (Priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), C 342/13 z dne 22. 11. 2011, strokovni material Thomasa J. jordana, pripravljen za konferenco K. 2009, zgibanka Banke Slovenija in Združenja bank Slovenije), pa pri presoji o tem, kaj je toženka vedela ob sklenitvi kreditne pogodbe, ne morejo biti relevantni. Finančne krize ni mogoče napovedati, zato toženkino védenje, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri. Da bi imelo njeno védenje o možnosti pomembnega povečanja vrednosti CHF podlago v konkretnih okoliščinah, ne zgolj v ekonomski teoriji in zgodovini gibanja CHF, dokazni postopek ni potrdil.

19Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki sta jih pogodbeni stranki prevzeli ob sklenitvi kreditne pogodbe. Ugotovilo je, da je toženka nosila kreditno tveganje (temu se je sicer v pretežni meri izognila s hipotekarnim zavarovanjem), skupaj s tožniki pa tudi obrestno tveganje. Valutno tveganje so nosili predvsem tožniki, toženka, ki si je izposojala CHF in v svojih bilancah kredit vodila v CHF, je namreč zaradi bančnih pravil (155. člen ZBan-1²⁴) kontrolirala (odvrnila) izpostavljenost valutnemu tveganju. Toženka iz naslova tečajnih razlik ni imela dobička (kot izhaja iz izpovedbe priče N. N., banka zaradi dviga CHF ni bila ne na boljšem ne na slabšem). Pomembno je poudariti, da bi se valutno tveganje lahko realiziralo tudi v korist tožnikov in da glede na ročnost konkretnega kredita (2008 - 2028) ocena končnega ekonomskega učinka še niti ni mogoča. Ta ocena ni mogoča tudi zato, ker teže bremena, ki izvira iz prevzetega tečajnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega bremena.²⁵ V določeni meri namreč v obdobju do zapadlosti kredita potencialne negativne učinke gibanja tečaja blažijo pozitivni učinki nižje obrestne mere. Pri presoji pogodbenega ravnotežja velja izpostaviti še okoliščini konkretnega primera, da tožniki kredita niso potrebovali izključno zaradi rešitve stanovanjskega problema, in da so razpolagali z določenim presežnim kapitalom, s katerim so blažili učinke tečajnih nihanj.

20Glede možnosti razbremenitve valutnega tveganja je sodišče prve stopnje ugotovilo, prvič, da je bila v kreditno pogodbo vključena pogodbena klavzula, ki je tožnikom omogočala, da kadarkoli v času izvrševanja pogodbe spremenijo dogovorjeno valuto kredita, in drugič, da je toženka tožnikom v letih 2011, 2012 in 2015 ponudila konverzijo pod posebej ugodnimi pogoji (stranka ni imela administrativnih stroškov, banka je prevzela notarske stroške, ni ponovno preverjala kreditne sposobnosti, niti ni izvedla ponovne cenitve nepremičnine), ki je tožniki niso sprejeli. Tožniki bi torej lahko kadarkoli spremenili valuto kredita. Odločitev o tem, kdaj je primeren čas za to, je sodila izključno v njihovo sfero, toženka ni bila dolžna skrbeti, da jim ponudi konverzijo ob pravem času.²⁶ Tožniki bi lahko zahtevali spremembo valute kredita že leta 2008, ko naj bi po pritožbenih navedbah prišlo do prvega povečanja vrednosti CHF. Toženka, ki je zaznala bistveno spremembo stanja tveganja, je tožnikom trikrat ponudila konverzijo, glede katere je dokazala, da je bila finančno in izvedbeno ugodna, tožniki pa niso dokazali nasprotnega (da je bil ukrep nesorazmerno finančno obremenjujoč in izvedbeno zapleten, oziroma da glede na višino kredita ali svojih prejemkov niso imeli možnosti za bistveno spreminjanje načina financiranja). Pritožba ne nasprotuje pravilnosti dokazne presoje, da so imeli tožniki na voljo učinkovit ukrep, s pomočjo katerega bi se lahko razbremenili valutnega tveganja²⁷. Tega niso storili, kar v odsotnosti drugačnih trditev lahko pomeni le, da je bilo tveganje zanje še vedno sprejemljivo.

21Trditev tožnikov, „da lahko že sorazmerno majhna, pa tudi počasna (dolgotrajna), le nekaj odstotna apreciacija CHF napram EUR na letni ravni pripelje skozi obdobje več let do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije tečaja glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obresti skozi celotno obdobje odplačevanja“, je nekonkretizirana (ni ponazorjena z izračunom, ni primerjave s kreditom v EUR), pa tudi dokazno nepodprta, zato ne more omajati pravilnosti zaključka, da tožniki niso dokazali obstoja znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih strank.

22Očitke o kršitvah ustavnih pravic, na štirih straneh pritožbe povzete iz pravnega mnenja Inštituta ..., avtorjev dr. S. S. in dr. T. T., pritožniki utemeljujejo z enakimi razlogi kot očitke o procesnih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava. V odgovorih pritožbenega sodišča na te očitke je zato vsebovan tudi odgovor na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Velja le še poudariti, da tožniki v zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do lastnine niso trdili, da bi imeli težave z odplačevanjem kredita, oziroma da bi jim zaradi nezmožnosti plačevanja kredita grozilo vnovčenje hipoteke ali izguba doma. Dokazni postopek pa tudi ni potrdil, da bi si toženka z enostransko vsiljenim pogodbenim pogojem zagotovila podlago za neupravičeno bogatenje, da je sporna kreditna pogodba vzpostavila finančno nesorazmernost med praktično neobstoječim tveganjem banke in neomejenim tveganjem na strani tožnikov, ali da bi bili tožniki zavedeni k sklenitvi kreditne pogodbe.

23Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa ni znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.

24Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o deviznem poslovanju, Ur. l. RS, št. 23/1999, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L št. 95 z dne 21. 4. 1993, str. 29).
⁶ Prvi tožnik je pravni posel sklenil kot kreditojemalec in zastavitelj, druga in tretja tožnica kot porokinji, solidarni plačnici in zastaviteljici, četrta tožnica pa kot zastaviteljica.
⁷ Glej II Ips 201/2017: „...Glede pojasnilne dolžnosti banke tako ni odločilna zakonodaja o finančnih instrumentih, temveč o potrošniškem kreditiranju...“
⁸ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁹ Glej II Ips 201/2017: „...Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo...“
¹⁰ Prvi odstavek 7. člena ZPotK je določal obvezno vsebino kreditne pogodbe, v 9. točki pa še dodatno obveznost glede kreditne pogodbe z valutno klavzulo: Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati: ... (9) pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
¹¹ Glej II Ips 201/2017 (12., 13. točka obrazložitve).
¹² Stališče, da je dogovor o valuti vračila bistveni element kreditne pogodbe v tuji valuti, in da gre torej za glavni predmet pogodbe, je SEU zavzelo v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA).
¹³ 8. člen Direktive: Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. VS RS je v zadevi II Ips 5/2020 zavzelo stališče, da je temeljno izhodišče Direktive, minimalna harmonizacija prava držav članic o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in da lahko države članice sprejmejo strožje standarde varstva in razširijo varstvo na področja, ki z Direktivo niso pokrita. Da je nacionalna ureditev, ki omogoča presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, tudi če je ta jasen in razumljiv, dopustna, je SEU odločilo v sodbi C-484/08 z dne 3. 6. 2010 (zadeva Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Asociación de Usuarios de Servicios Bancarios (Ausbanc)).
¹⁴ Glej VSL II Cp 2384/2019.
¹⁵ Iz izpovedbe priče A. A. izhaja, da je tožnikom predstavil vse v banki zbrane informacije.
¹⁶ V okviru dokazne ocene je izpostavilo (1) nasprotje med izpovedbo A. A., ki je zanikal, da bi mu bilo pojasnjeno karkoli o valutnem tveganju, ter izpovedbo druge tožnice, da jim je bilo predstavljeno, da ne bo tečajnih nihanj, in da so pričakovali, da se zaradi trdnosti valute tečaj ne bo spreminjal, ter (2) skladnost (v bistvenih delih) izpovedbe F. F. z izpovedbami drugih bančnih uslužbencev (priče O. O., L. L., P. P., M. M., R. R., N. N.), ki jim zaradi prenehanja zaposlitve pri toženki ni mogoče očitati pristranskosti in neverodostojnosti.
¹⁷ Iz njih izhaja, da morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo visoka depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer (povzeto iz 49. točke sodbe C-186/16).
¹⁸ Nepravilno je pritožbeno stališče, da je pogoj dobre vere opredeljen po objektiviziranem merilu, in da zato potrošniku ni naloženo breme dokazovanja subjektivne slabovernosti banke.
¹⁹ Glej II Ips 141/2017.
²⁰ Glej sodbi SEU C-415/11 in C-421/14.
²¹ Švicarska centralna banka je leta 2011 fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila.
²² To priznavajo tudi pritožniki, ko (na 17. strani pritožbe) navajajo, da bi morali biti potrošniki seznanjeni, da razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za izredno dolga obdobja dolgoročnih kreditov ni mogoče napovedovati.
²³ Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja posredno opredelilo v točki 45 obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁴ Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami
²⁵ Glej VSL I Cp 1670/2019.
²⁶ Glej VSL I Cp 1670/2019.
²⁷ Pritožba le pavšalno navrže, da „konverzija po naravi stvari nikoli ne more biti učinkovit izid iz tveganja.“