VSM Sodba I Cp 106/2021

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo odločilo, da se pravdni zadevi opr. št. I P 108/2020 in I P 461/2020 združita v skupno obravnavanje (I. točka izreka) in da se umik tožbe zoper prvo toženo stranko (v nadaljevanju prvo toženko) za znesek 310,62 EUR vzame na znanje in se v tem delu pravdni postopek ustavi (II. točka izreka). Nadalje je sodišče (v III. točki izreka) razsodilo, da je drugo tožena stranka (v nadaljevanju drugi toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plačati 310,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in da sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 314,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in izvršilne stroške v znesku 129,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je glede teka zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 912,00 EUR in sklenitev pogodbe ali odstranitev javne razsvetljave (IV. točka izreka). Tožencema je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnici v znesku 319,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se v III., IV. in V. točki pritožujeta toženca. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 355. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v katerem je predpisan enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve komunalnih storitev na podlagi porabljene vode. Sodišče se je pri tem sklicevalo na odlok Mestne občine M., kateri ureja pravna razmerja med gospodarskimi subjekti. Odlok je podzakonski akt, ki ne sme na na novo določati pravic in obveznosti, predvsem pa ne sme prepustiti upravnim organom samostojnega določanja pravic in obveznosti. Obveznost plačila tožencev v znesku 540,56 EUR je zastarala, obveznost plačila 84,31 EUR, ki še ni zastarala, pa naj bi se poravnala s pobotom zaradi izkoriščanja zemljišča v lasti drugega toženca. Tožnica (po nasprotni tožbi toženka) je upravljalec in vzdrževalec javne razsvetljave in prometne signalizacije, zato bi morala od lastnika nepremičnine (drugega toženca) pridobiti soglasje za postavitev dveh uličnih svetilk na njegovo zemljišče. Drugi toženec je kot lastnik upravičen do povračila nadomestila za izkoriščanje zemljišča. Tožnica pa bi kot koncesionarka morala pridobiti vso potrebno dokumentacijo v skladu s prostorskimi akti za postavitev dveh uličnih svetilk za javno razsvetljavo. V konkretnem primeru sta solidarno odgovorna tožnica kot koncesionarka in Mestna občina M. kot lastnica uličnih svetilk, zato lahko lastnik zemljišča zahteva izpolnitev od kogar hoče. Smiselno predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni in tožnici naloži plačilo 827,69 EUR zaradi izkoriščanja zemljišča.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2000,00 EUR), zato je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ali zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče je celotni postopek vodilo na podlagi pravil, ki veljajo za spore majhne vrednosti.

6V obravnavani zadevi je tožnica od tožencev zahtevala plačilo računov, ki se nanašajo na odvajanje in čiščenje vode na centralni čistilni napravi, odstranjevanje blata, okoljsko dajatev in omrežnino. Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda je v Zakonu o varstvu okolja (2. točka prvega odstavka 149. člena ZVO-1)¹ opredeljeno kot obvezna lokalna javna služba. Po Zakonu o gospodarskih javnih službah² (v nadaljevanju ZGJS) pa je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena). Obveznost plačila vtoževanih terjatev ima tako podlago v zakonu, s podzakonskimi akti in odloki občine pa je le natančneje konkretizirana. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo predpise, na katerih temelji terjatev tožnice, kar sodišče druge stopnje povzema.

7Uporabniki storitev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode so vsi, ki uporabljajo pitno vodo ali vsi tisti, pri katerih nastajajo odpadne vode, ki odtekajo v javno kanalizacijo. Odvajanje odpadnih voda se obračunava, kot to določajo predpisi s področja obračunavanja odvajanja odpadnih voda. Tudi čiščenje odpadnih voda se obračunava, kot to določajo predpisi s področja čiščenja odpadnih voda in koncesijska pogodba o izgradnji in obratovanju Centralne čistilne naprave (CČN). Ceno čiščenja odpadnih voda predstavlja tako imenovana storitvena pristojbina, ki zajema ceno storitve čiščenja in ceno izgradnje CČN. Zavezanci za plačilo odvajanja in stroškov čiščenja odpadnih voda so vsi uporabniki vode, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda ali ki izkoriščajo lastne vodne vire ali uporabljajo vodo iz zasebnih vodnjakov. V predmetni zadevi ni sporno, da sta toženca vodo uporabljala iz javnega vodovoda. Okoljsko dajatev ureja Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju: Uredba)³ in se plačuje za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode, zavezanec za plačilo pa je pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda (prvi odstavek 11. člena Uredbe) in ne le gospodarski subjekti, kot to navajata toženca.

8Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje za vtoževano terjatev uporabiti 355. člen OZ in upoštevaje enoletni zastaralni rok večji del tožbenega zahtevka zaradi zastaranja zavrniti. Terjatve, za katere velja enoletni zastaralni rok, so v 355. členu OZ naštete izčrpno⁴, zato enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive (občasne) terjatve.⁵ Očitki o napačni uporabi materialnega prava, oziroma da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti enoletni zastaralni rok, zato niso utemeljeni. Za predmetne terjatve zastaranje ureja določba 347. člena OZ, ki določa, da občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve⁶. Računi so datirani v obdobju od 8. 12. 2016 do 8. 5. 2019 (pri čemer je prvi račun zapadel v plačilo 28. 12. 2016). Predlog za izvršbo je bil vložen dne 4. 12. 2019, kar pomeni, da je takrat zastaranje bilo pretrgano (365. člen OZ) in nobena od zahtevanih terjatev po izstavljenih računih še ni zastarala.

9Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede zahtevka iz nasprotne tožbe, ki ga je zavrnilo v celoti, ker glede tožnice (toženke po nasprotni tožbi) ni podana pasivna legitimacija. Toženca sta namreč od tožnice zahtevala plačilo uporabnine v znesku 912,00 EUR, ker je tožnica na zemljišču drugega toženca postavila dve ulični svetilki brez njegovega soglasja. Prav tako sta zahtevala sklenitev pogodbe glede uporabe zemljišča ali pa odstranitev uličnih svetilk. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da nadomestila za rabo zemljišča ni mogoče zahtevati od osebe, ki je pooblaščena za vzdrževanje infrastrukture. Cestna razsvetljava spada med sestavne dele ceste (8. člen Zakona o cestah, v nadaljevanju ZCes-1⁷). Ceste se delijo na državne in občinske. Posledično javna razsvetljava predstavlja objekt občinske javne infrastrukture, katere upravljalec je občinska uprava, ki način izvajanja nalog upravljanja določi s splošnim aktom (95. člen ZCes-1). Mestna občina M. je naloge vzdrževanja javnih cest prenesla na koncesionarja, torej tožnico. Naloge tožnice v zvezi s cestno razsvetljavo se nanašajo zgolj na vzdrževanje cestne infrastrukture, ne pa tudi na morebitno plačevanje odškodnine zaradi uporabe tujega zemljišča ali sklepanje poslov zaradi uporabe zemljišča. Da bi tožnica navedena pooblastila imela po koncesijski pogodbi, ni bilo niti zatrjevano, še manj izkazano.

10Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno razsodilo, da morata toženca tožnici poravnati zahtevano terjatev v celotni višini, zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrnilo. Ob vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Toženca v pritožbi stroškov pritožbe nista priglasila. Tožnica je odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama.

¹ Uradni list RS, št. 41/04 in nasl.
² Uradni list RS, št. 32/93 in nasl.
³ Uradni list RS št. 80/12 in nasl.
⁴ Med drugim so izrecno naštete: terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva.
⁵ Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 355. Tako tudi VSL v zadevi I Cpg 550/2018 z dne 10. 10. 2018.
⁶ Tako tudi VSL v zadevi I Cpg 1009/2016 z dne 6. 9. 2017.
⁷ Uradni list RS št. 109/10 in nasl.