UPRS Sklep II U 424/2017-9

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor kot prvostopenjski organ odločil, da morata tožnika v 8 dneh po vročitvi sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi št. 06122-902/2006 v višini 10.252,68 EUR, sicer se bodo ta denarna sredstva prisilno izterjala. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 3. 2013 tožnikoma določen naknadni izpolnitveni rok, in sicer do dne 28. 2. 2013, v katerem morata na lastne stroške odstraniti prizidka na zahodni strani poslovnega objekta nekdanje trgovine tlorisnih izmer 4,70 x 4,50 m in na vzhodni strani poslovnega objekta nekdanje trgovine tlorisnih izmer 10,50 x 9,05 m na zemljišču s parc. št. 291/10 in 291/17 k.o. ... Tožnika sta bila opozorjena, da bo v primeru, če v naknadnem roku odrejene obveznosti ne bosta izpolnila, to storilo pooblaščeno podjetje na njune stroške. Na podlagi opravljenega inšpekcijskega pregleda z dne 20. 9. 2016 je bilo ugotovljeno, da tožnika v naknadnem roku odrejene obveznosti nista izpolnila. Zato je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil o založitvi zneska za izvršitev inšpekcijskega ukrepa izrečenega z inšpekcijsko odločbo z dne 2. 10. 2012 in sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 4. 2. 2013. Po opravljeni izvršbi se skladno z določili 297. člena ZUP izvede obračun dejanskih izvršilnih stroškov in izda sklep o stroških postopka.

2Zoper navedeni sklep sta pritožila tožnika in tožena stranka kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnika A.A. na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP kot prepozno zavrgla. Ugotovila je, da je pritožbo tožnik poslal dne 28. 2. 2017 priporočeno po pošti, medtem ko mu je bil izpodbijani sklep z dne 24. 1. 2017 vročen 26. 1. 2017 in je zato 15-dnevni pritožbeni rok potekel 10. 2. 2017. Tožena stranka pa je z odločbo pritožbo B.B. zavrnila. Pritožbene navedbe, da obravnavani objekt na parc. št,. 291/17 ne obstaja več, in je ta parcela že dalj časa v prvotnem stanju, so po mnenju tožene stranke pritožbene novote, saj tega tožnica ni navajala v postopku na prvi stopnji, čeprav je to možnost imela, saj je prejela dne 12. 1. 2017 obvestilo prvostopenjskega organa, v katerem jo inšpektor v prvem odstavku seznanja z ugotovitvijo na inšpekcijskem ogledu z dne 20. 9. 2016, da tožnika nista izpolnila obveznosti po inšpekcijski odločbi z dne 2. 10. 2012, to je odstraniti zgrajene dele prizidka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnika nista lastnika celotne nepremičnine na parc. št. 291/17 k.o. ..., temveč sta dediča po mami, vsak do 1/4, in da na parc. št. 291/10 k.o. ... nista lastnika, zaradi česar tudi ne moreta biti stranka v postopku, je tožena stranka pojasnila, da je bilo že v postopku izdaje odločbe z dne 2. 10. 2012, ki se izvršuje na podlagi izvršilnega sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 2. 10. 2012, rešeno vprašanje, kdo je inšpekcijski zavezanec v zvezi z obravnavano in nelegalno gradnjo na navedenima zemljiščema. Tožnikoma je bilo pojasnjeno, da zemljiško knjižni podatki niso odločilni za ugotovitev inšpekcijskega zavezanca, ker je inšpekcijski zavezanec lahko tako investitor oziroma lastnik objekta, kakor tudi lastnik nepremičnine, na kateri stoji objekt. Kolikor se tožnika ne strinjata z ugotovitvami pravnomočne odločbe glede vprašanja inšpekcijskega zavezanca, bi to lahko izpodbijala le z izrednimi pravnimi sredstvi, za katere tožnica ne navaja, da so vložena, zato je prvostopenjski organ po mnenju tožene stranke pravilno postopal, ko je založitev stroškov naložil tistim osebam, ki jim je s pravnomočno odločbo naložena obveznost odstranitve nedovoljene gradnje in izdan pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe.

3Tožnika vlagata tožbo v upravnem sporu. Navajata, da sta prejela plačilni nalog z dne 13. 2. 2017 in sta se v zakonskem roku pritožila, o pritožbi je odločila tožena stranka. Tožnik A.A. navaja, da se zoper izpodbijani sklep pravočasno pritožil. Sklep ni zakonsko utemeljen, nima pravne podlage in je izdan ob evidentni zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožnika navajata, da sta se pritožila zoper izpodbijani sklep iz razloga, ker nista lastnika nepremičnin parc. št. 291/10 k.o. ..., te ponovno relevantne okoliščine pa upravni organ sploh ni upošteval, ne v odločbi, niti tega ne upošteva v predmetnem nepravilnem sklepu. S tem upravni organ tudi prekriva lastne nepravilnosti v postopku, ki so v tem, da se upravni postopek vodi zoper tiste osebe, ki niso bile v zemljiško knjigo vpisane kot lastniki nepremičnin. Inšpektor je tako vodil postopek zoper osebe, ki niso zemljiško knjižni lastniki. Pravno nedostopno in nesprejemljivo je, da upravni organ sploh ne upošteva zemljiške knjige, kjer je tudi izkazana evidenca o lastnikih nepremičnin.

4Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

5Tožba ni dovoljena.

6Sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt, torej sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe, potrebnih za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je po določbah tega zakona upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), dokončen upravni akt pa tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev (tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

7V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tudi akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, vendar samo, če je z njimi postopek odločanja o zadevi končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1), prav tako tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

8V obravnavani zadevi je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-90272006/101 z dne 4. 3.3. 2013, tožnikoma določen naknadni izpolnitveni rok, in sicer do dne 28. 2. 2013, v katerem morata na lastne stroške odstraniti na zahodni strani poslovnega objekta nekdanje trgovine tlorisnih izmer 4,70 x 4,50 m in na vzhodni strani poslovnega objekta nekdanje trgovine tlorisnih izmer 10,50 x 9,05 m na zemljišču s parc. št. 291/10 in 291/17 k.o. ... Tožnika sta bila opozorjena, če ne bosta v naknadnem roku odrejene obveznosti izpolnila, bo to storilo pooblaščeno podjetje na njune stroške.

9Prvi odstavek 297. člena ZUP določa, da v takem primeru, torej ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, zavezanca pa je treba na to poprej opozoriti. Organ, ki opravlja izvršbo, lahko zavezancu s sklepom naloži, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu, tak sklep o položitvi zneska pa je izvršljiv (drugi odstavek 297. člena ZUP).

10Tožeča stranka v obravnavanem primeru s tožbo izpodbija prav tak sklep, s katerim ji je zaradi neizpolnjene obveznosti po sklepu o izvršbi prvostopenjski organ naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi in obenem določil, da bo po opravljeni izvršbi izdan poseben sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov.

11Po mnenju sodišča izpodbijani sklep o založitvi zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov, ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Tožeči stranki je bila sicer naložena založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov, vendar pa gre za začasno denarno obveznost, saj bo o dejanskih stroških izvršbe odločeno šele po tem, ko bo ta opravljena, in sicer s sklepom o obračunu stroškov izvršbe.

12Izpodbijani sklep tudi ni akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Znesek, za katerega se od tožeče stranke zahteva, da ga založi za kritje izvršilnih stroškov, je v smislu drugega odstavka 297. člena ZUP predujem. Šele po tem, ko zavezanec sam ne izvrši obveznosti, določene s sklepom o izvršbi in se ta opravi po drugi osebi, namreč inšpekcijski organ izda poseben sklep, s katerim odloči o dejansko nastalih stroških in obveznostih njihovega plačila (3. točka izreka izpodbijanega sklepa). To pa pomeni, da se šele s tem sklepom odloči tudi o obveznosti zavezanca za plačilo stroškov izvršbe in je zato šele zoper ta sklep dopusten upravni spor¹.

13Po obrazloženem tožba v upravnem sporu ni dopustna zoper izpodbijano odločbo prve stopnje, ki jo je vložila 2. tožnica, kot tudi ne zoper odločbo tožene stranke, s katero je la ta zavrgla pritožbo 1. tožnika kot prepozno.

14Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče to tožbo zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

15Odločitev je bila sprejeta na seji senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

-------------------------------

¹ Sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 273/2017 z dne 10.1.2019