UPRS Sodba I U 1694/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018¹ odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico št. ........... Iz predložene devizne knjižice je razvidno, da so bila vsa sredstva z nje v znesku 5.437,76 USD dne 21. 4. 1998 prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR) in da je bila devizna vloga tega dne saldirana, saj je bilo stanje na knjižici 0,00 USD. Tožena stranka je tudi na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da je bila ta devizna vloga v celoti v protivrednosti 9.004,44 BAM prenesena na JPR, ki se glasi na ime tožeče stranke in njen EMŠO. Da so bila sredstva prenesena na JPR, je stranka tudi označila na vloženi zahtevi za verifikacijo na standardnem obrazcu ter navedla v Prilogi II navedenega obrazca. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

2Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sodišče v sodbi I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018 toženo stranko posebej opozorilo, da mora tožeči stranki omogočiti izjavo o okoliščinah, ki so relevantne za odločitev. V ponovljenem postopku tožena stranka ni upoštevala zavezujočih navodil in stališč sodišča v navedeni sodbi, temveč je svoj sklep sprejela na podlagi nepopolno in zmotno ugotovljenih dejstev ter zmotnega tolmačenja določb procesnega in materialnega prava. Tožeči stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, kar predstavlja kršitev pravice do pravičnega sojenja po 6. členu Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali) ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za izplačilo dolga iz naslova starega deviznega varčevanja pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana. ESČP je iz obveznosti izključilo le tiste osebe, ki so jim bila sredstva popolnoma izplačana ali pa so jih uporabili v postopku privatizacije v FBiH. Na tožečo stranko se ne nanaša nobeden od obeh kriterijev. Stališče tožene stranke, da prenos terjatev na JPR pomeni razlog za odvezo odgovornosti Slovenije za terjatev tožeče stranke, je zmotno, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018. Ker je zakonodaja BiH izključevala varčevalce Ljubljanske banke iz izplačil, v BiH ni obstajala zakonska možnost izterjave deviznih vlog. Pred izdajo odločbe bi morala tožena stranka dokazati, da je tožeča stranka podala izjavo, da se je odločila, da bo sredstva uporabila v privatizaciji. Poudarja še, da je bila možnost porabe sredstev na JPR zgolj hipotetična, saj je imelo možnost odkupiti stanovanja le omejeno število oseb. Prenosa sredstev niso opravili lastniki vlog, ampak tretja oseba brez posebnega pisnega pooblastila. Sam prenos pa je bil zgolj evidentiranje imetja, saj s prenosom ni bilo pridobljeno nikakršno imetje ali premoženjska pravica. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče po opravljeni obravnavi tožbi ugodi in spremeni oziroma razveljavi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo organu v ponovni postopek, ter odloči tudi o stroških postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Osnovno izhodišče za njeno odločitev je zakonska ureditev, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (v nadaljevanju Banka) do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog, ki niso bile že poravnane ali prenesene. Tako je bilo treba najprej ugotoviti, ali tožeča stranka razpolaga s terjatvijo do banke, ki ima naravo neizplačane stare devizne vloge. Že iz navedb tožeče stranke v zahtevi za verifikacijo in iz njej priložene fotokopije predmetne devizne knjižice izhaja, da so bila sredstva z nje prenesena na JPR, kar je kot nesporno ugotovilo tudi sodišče v sodbi I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018. Ker neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe, je pomembno dejstvo prenos sredstev in ne akt prenosa. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi bil prenos opravljen brez njene volje oziroma proti njeni volji. Poudarja, da je takšno stališče zavzelo tudi Upravno sodišče v več zadevah. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali pa je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. V postopku tudi ni prišlo do kršitev, saj je na podlagi tretjega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) utemeljeno odločala po skrajšanem postopku, ker je že tožeča stranka predložila podatke in dokaze, ki so zadoščali za odločitev. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožena stranka izpodbijano odločbo, kot rečeno, izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, s katero je ugodilo tožbi tožnika ter odpravilo odločbo št. 510-2985/2015/2 z dne 13. 1. 2017 o zahtevi za verifikacijo devizne vloge št. ......... in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek z navodilom, da mora tožečo stranko pozvati, naj se izreče in predloži dokaze o tem, da ni sodelovala oziroma se ni strinjala s prenosom sredstev na JPR.

6Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila vložena dopuščena revizija, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da volja oziroma sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JPR v tej zadevi ni pravno odločilno dejstvo. Sodišče na podlagi navedenega ne šteje, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila vezanost pristojnega organa na pravno mnenje sodišča, ki jo določa četrti odstavek 64. člena ZUS-1, in se v nadaljevanju opira na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019.

7Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki jih je imela tožeča stranka na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo (kar stranka imenuje „evidentiranje“). Sporno pa je, ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo (za ta prenos tožeča stranka trdi, da je bil opravljen brez pooblastila), šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

10Iz prej citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

11To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na njen JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FbiH/97).² Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

12Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo - kot že navedeno - prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je torej prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala.

13Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

14Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali³ se bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 132. odstavek zgoraj).

15Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

16Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje oziroma brez pooblastila.

17Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. Glede samega dejanja prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.⁴

18Sodišče še dodaja, da je na podlagi navedenih pravnih stališč neutemeljen tudi tožbeni očitek glede bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.⁵

19Iz vloge tožeče stranke je razvidno, da je zahtevala verifikacijo stare devizne vloge št. ......... Vlogi je priložila devizno knjižico št. 2231921, iz katere izhaja, da so bila vsa sredstva na njej v znesku 5.437,76 USD dne 21. 4. 1998 prenesena na JPR tožeče stranke in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo na njen stanje 0,00 USD. Tožeča stranka je tudi sama v zahtevi na standardiziranem obrazcu označila, da so bila sredstva prenesena na JPR in to tudi navedla v prilogi zahteve. Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama tožeča stranka, in ki jim v tožbi tudi ne oporeka, so bili izpolnjeni pogoji za postopanje tožene stranke po skrajšanem postopku v skladu s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.

20Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁶. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁷ Tak je tudi obravnavani primer.

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ V upravnem sporu tožeče stranke zoper odločbo št. 510-2985/2015/2 z dne 13. 1. 2017 o zahtevi za verifikacijo devizne vloge št. ......, je to sodišče s sodbo I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018 tožbi ugodilo ter navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
² Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji
³ ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
⁴ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019
⁵ Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251.
⁶ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
⁷ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge