UPRS Sodba I U 759/2017-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, in sicer za računa št. ..... in št. ...... V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo predložila devizni knjižici za navedena računa, iz katerih je razvidno, da so bila vsa sredstva 17. 6. 1999 prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju JPR), navedeni devizni vlogi pa sta bili omenjenega dne saldirani, saj je bilo njuno stanje 0,00 DEM oz. 0,00 USD oz. 0,00 GBP. Tožeča stranka je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, z dne 17. 6. 1999, ki izkazuje prenos sredstev na JPR, ki se glasi na njeno ime in EMŠO. Predmetni znesek se ujema s stanjem deviznih knjižic pred izvedbo prenosa. Enako izhaja iz dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), kar potrjuje točnost dokazil, priloženih vlogi. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP se za staro devizno vlogo ne šteje tista neizplačana stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

2Tožeča stranka je v tožbi in njenem popravku navedla, da ji niso bile na voljo informacije, ki jih je tožena stranka dobila iz Federacije BiH (v nadaljevanju FBiH) na podlagi 9. člena ZNISESČP, ter nasprotovala ugotovitvam tožene stranke o prenosu sredstev na JPR. Navedla je še, da je določba 2. člena ZNISESČP v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali), 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin (varstvo lastnine), 17. členom Listine EU o temeljnih pravicah (lastninska pravica) in 33. členom Ustave Republike Slovenije (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Sklicevala se je na 146. in 147. odstavek sodbe v Zadevi Ališić in ostali ter poudarila, da ji stari devizni vlogi nista bili nikoli izplačani niti ju ni nikoli porabila ali z njima na kakršenkoli način razpolagala, kar potrjuje potrdilo Agencije za privatizacijo z dne 15. 12. 2015, iz katerega je razvidno, da je bilo stanje na JPR 13. 9. 1999 identično tistemu na deviznih knjižicah na dan 31. 12. 1991, kar je skladno z ZNISESČP pogoj za priznanje upravičenja za izplačilo deviznih vlog. Nadalje je še navedla, da je FBiH brez privolitve varčevalcev vsakemu odprl JPR, ki je vseboval zgolj podatke o višini denarnih sredstev, ki so bili prikazani kot terjatev, nikoli pa ni prišlo do dejanskega prenosa denarja. Toženi stranki je še očitala, da ni pridobila podatkov o tem, ali sta bili stari devizni vlogi izplačani oziroma ali ju je tožeča stranka porabila v postopku privatizacije. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahtevala je tudi povračilo sodnih stroškov.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih odločitve in predlagala zavrnitev tožbe. Devizni vlogi sta bili dejansko preneseni na JPR, saj to izhaja iz več potrdil, ki jih je tožeča stranka sama priložila vlogi za verifikacijo ali tožbi, in sicer: iz deviznih knjižic, ki izkazujeta prenos in saldiranje deviznih vlog, tako da je njuno končno stanje po prenosu 0,00 DEM oz. USD oz. GBP; iz potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, ki izkazuje, da je tožeča stranka 17. 6. 1999 vsa sredstva iz navedenih deviznih vlog prenesla na JPR; iz potrdil Agencije za privatizacijo FBiH, št. 04-14-1966/15 z dne 15. 12. 2012, in Zavoda za plačilni promet z dne 15. 12. 2015 in 29. 12. 2015, ki vsi izkazujejo neporabljeno stanje sredstev iz naslova starih deviznih vlog Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, ki so bila prenesena z navedene banke in 13. 9. 1999 registrirana na JPR pri Agenciji za privatizacijo FBiH. Enako stanje, kot zgoraj navedena potrdila, pa izkazuje tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet z dne 4. 12. 2014, ki ga je tožena stranka pridobila na podlagi določb ZNISESČP. Zato tudi ni kršila določb postopka, ker je odločila v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede zmotne uporabe materialnega prava pa je še pojasnila, da ni bistveno, kaj se je zgodilo s sredstvi v postopku privatizacije, ampak ali je prišlo do prenosa na JPR. Varčevalec po prenosu devizne vloge ni bil več v razmerju z Novo Ljubljansko banko d.d, Ljubljana (v nadaljevanju Banka), ampak s FBiH in je prejel s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, ki predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Zato v tem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo.

4Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi dodatno opozarila, da so bila sredstva na JPR prenesena brez njene privolitve in vednosti.

5Tožba ni utemeljena.

6Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim ... stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8Po 1. točki prvega odstavka 144. ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.¹

9Iz vloge tožeče stranke je razvidno, da je v zahtevi za verifikacijo zahtevala izplačilo deviznih vlog na dveh računih, in sicer št. ..... in št. ......., za kar je priložila devizni knjižici in več potrdil. Za vsa predmetna sredstva je po oceni sodišča nedvomno izkazano, da so bila prenesena na JPR, devizni vlogi pa saldirani, kar je bilo potrjeno tudi z dokumentom, ki ga je po uradni dolžnosti pridobila tožena stranka. Njena ugotovitev, da so bila sredstva z devizne vloge tožeče stranke prenesena na JPR, je tako pravilna. Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama stranka, so bili zato izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka (konkretno 9. člena ZUP), ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni posredovala tožeči stranki v izjasnitev podatka oziroma dokumenta, ki ga je pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP (potrdila Zavoda za plačilni promet z dne 4. 12. 2014). Njena izjava glede potrdila Zavoda za plačilni promet z dne 4. 12. 2014 ne bi mogla v ničemer vplivati na končno odločitev.

10Med strankama je nadalje sporna pravna narava prenosa sredstev z devizne vloge na JPR oziroma, ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP in ali je pri tem relevantno, ali je do prenosa prišlo na podlagi voljnega ravnanja tožeče stranke oziroma ali je tožeča stranka sredstva na JPR porabila v postopku privatizacije v FBiH.

11Iz že citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno ne uvaja obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune. To, da so bila sredstva tožeče stranke pred uveljavitvijo ZNISESČP prenesena na JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97)²in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH in zatrjuje, da ji je prenos na JPR nalagal neustavni zakon FBiH. Zato po presoji sodišča obravnavana stara devizna vloga ne sodi med neizplačane stare devizne vloge, kot so definirane v 2. členu ZNISESČP.

12Glede očitka toženi stranki, da je 2. člen ZNISESČP v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in svoboščin, Listino EU o temeljnih pravicah in Ustavo Republike Slovenije, sodišče pojasnjuje, da ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin.

13Republika Slovenija je bila torej pri sprejemu ukrepov dolžna enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in ostali, obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali³ pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

14ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, četudi je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

15Tožeča stranka nadalje trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do evidentiranja deviznih vlog na JPR prišlo brez njene privolitve in vednosti.

16Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.⁴

17Tožeča stranka zatrjuje še poseg v pravico do zasebne lastnine in trdi, da gre za izgubo njene premoženjske pravice, kot izhaja iz stare devizne vloge. Izpodbijana določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP varčevalcem, ki so prenesli vloge po njenem prepričanju izničuje možnosti za izplačilo vrednosti na deviznih vlogah. Kot je sodišče že pojasnilo, tožeča stranka z ZNISESČP ni izgubila premoženjske pravice, ker se zanjo z ZNISESČP ni nič spremenilo. Pred uveljavitvijo tega zakona je imela najprej terjatev do Banke, nato pa na podlagi predpisov tuje države sredstva na JPR, ki naj bi jih porabila v procesu privatizacije v drugi državi. Če ji je bilo to kakorkoli preprečeno, ne gre za vpliv in odgovornost Banke niti Republike Slovenije. Zato zakon odgovornosti za to ravnanje ni vzpostavil, ni v ničemer posegel v položaj tožeče stranke oziroma pravice, kakršne je imela pred njegovo uveljavitvijo.

18Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251
² Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji
³ Ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
⁴ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019