UPRS Sodba IV U 86/2018-15

Tožbi se ugodi, sklep Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, št. 303-9-20/2017/3 z dne 19. 4. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom, št. 303-9-20/2017/3 z dne 19. 4. 2018, vlogo tožnika z evidenčno številko 303-9-20/2017/1 zavrnila (prvi odstavek izreka) in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (drugi odstavek izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik na javni razpis za „Sofinanciranje individualnih sejemskih nastopov podjetij na mednarodnih sejmih v tujini - 2018“, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 66/2017, podal pravočasno in popolno vlogo, ki je bila obravnavana in ocenjena s strani tožene stranke. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za kandidiranje, navedenih v 4. točki predmetnega javnega razpisa, je bilo ugotovljeno, da tožnikova vloga ne izpolnjuje pogoja iz šeste alineje 4.3. točke javnega razpisa, v skladu s katero se na javni razpis ne morejo prijaviti podjetja, katerih mednarodni sejem, za katerega oddajajo vlogo, nima vsaj 10 % delež tujih razstavljavcev med vsemi razstavljavci. Po ugotovitvah tožene stranke je delež tujih razstavljavcev 9,54 %, kar je razvidno iz podatkov, pridobljenih iz baze www.auma.de. Tožena stranka je zato na podlagi 4., 5., 12. in 13. točke predmetnega javnega razpisa odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, ki jo je naknadno dopolnil. Po stališču tožnika je bila njegova vloga na predmetni javni razpis neupravičeno zavrnjena, ker je sejem SacroExpo vpisan v bazi www.auma.de, delež tujih razstavljalcev na tem sejmu za leto 2017 pa je 12,7 %. Kot dokaz za potrditev števila udeležencev na sejmu v letu 2017, tožnik k tožbi prilaga uradno poročilo organizatorja sejma. Tožnik navaja, da v predmetnem javnem razpisu ni navedeno, katero leto se bo upoštevalo pri ugotavljanju kriterija deleža 10 % razstavljavcev iz tujine, pa tudi ni eksplicitno navedeno, od kod bodo pridobljeni podatki za oceno doseganja kriterija mednarodnega sejma. Tožnik smatra, da je pravilno leto za ugotavljanje izpolnjevanja kriterija mednarodnega sejma zadnji organizirani sejem, ki je v konkretnem primeru SacroExpo 2017. Tožnik sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči, da se mu dodelijo sredstva za udeležbo na sejmu SacroExpo 2018.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter uvodoma ponovno navaja razloge za sprejem izpodbijane odločitve. V nadaljevanju pojasnjuje, da je odločala skladno s pogoji razpisa, ki ga je sama pripravila, kar pa ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih subjektov s svojo vlogo tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena oziroma zajamčena. Iz tega razloga je sodna praksa v tovrstnih primerih zadržana. Bistvo sodelovanja na javnih razpisih je, da vsi prijavitelji sodelujejo pod enakimi, vnaprej znanimi in opredeljenimi pogoji, ki se ne spreminjajo. Tožnik je s podpisom izjave o strinjanju z vsebino javnega razpisa izjavil, da se strinja z zahtevami javnega razpisa in sprejema vse pogoje, ki so navedeni v javnem razpisu in ostalih delih razpisne dokumentacije. S podpisom te izjave o strinjanju je tako tožnik pristal in sprejel tudi pogoj mednarodne udeležbe na sejmu (za toženo stranko ni sporno izpolnjevanje pogoja, da je sejem SacroExpo vpisan v bazi www.auma.de).

4Tožena stranka nadalje opozarja, da mora biti odločba izdana na podlagi dejanskega stanja pred oziroma ob izdaji odločbe, zaradi česar je tožena stranka preverila podatke o udeležbi na sejmu pred izdajo odločbe dne 20. 2. 2018. V spletni bazi AUMA so bili v trenutku pred izdajo odločbe in ob izdaji odločbe dostopni edino revidirani podatki o udeležbi na sejmu SacroExpo za leto 2016, pri čemer je bil način preverjanja izpolnjevanja pogojev določen v poglavju II predmetnega javnega razpisa. Določeno je, da izpolnjevanje spornega pogoja preveri agencija iz baz mednarodnih registrov sejmov M+A ExpoDataBase www.expodatabase.com ali AUMA www.auma.de. Če podatki v bazah ne bodo dosegljivi oziroma bodo nepopolni ali neustrezni, jih bo moral prijavitelj predložiti sam. Tožena stranka je pri preverjanju pogojev ravnala, kot je bilo določeno v razpisni dokumentaciji in je podatke o mednarodni udeležbi na sejmu SacroExpo pridobila iz baze AUMA. Sklicevanje tožnika na uradno poročilo organizatorja sejma za leto 2017 je brezpredmetno, saj ne gre za revidirane podatke, kot izhaja iz izpisa iz baze AUMA. Ker je tožnik vedel, da podatki za leto 2017 niso objavljeni in niso dosegljivi, bi moral skladno z zahtevami iz razpisne dokumentacije že skupaj s prijavo sam predložiti tudi relevantne podatke o deležu tujih razstavljavcev na konkretnem sejmu, kar tožnik ni storil.

5Tožena stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, da zavrne tožnikovo vlogo na javni razpis „Sofinanciranje individualnih sejemskih nastopov podjetij na mednarodnih sejmih v tujini – 2018“. Podlaga za takšno odločitev je bila ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja mednarodnega sejma iz točke 4.3 predmetnega javnega razpisa.

8V točki 4.3 tega javnega razpisa so med splošnimi pogoji za prijavitelja opredeljeni pogoji za operacijo, med katerimi je v točki 6 določeno, da mora biti mednarodni sejem vpisan v mednarodnem registru sejmov M+A ExpoDataBase www.expodatabase.com ali AUMA www.auma.de in mora imeti vsaj 10 % delež tujih razstavljavcev med vsemi razstavljavci. V poglavju II (Pojasnila k javnemu razpisu), ki je sestavni del razpisne dokumentacije (med drugim poleg besedila javnega razpisa), je v točki II.4.3, ki opredeljuje dokazovanje izpolnjevanja pogojev za operacijo javnega razpisa, v točki 6 določeno, da agencija izpolnjevanje predmetnega pogoja preveri iz baz navedenih mednarodnih registrov. V primeru, da podatki v bazah ne bodo dosegljivi oziroma bodo nepopolni ali neustrezni, jih mora predložiti sam prijavitelj. Posledice neizpolnjevanja pogojev javnega razpisa predpisuje drugi odstavek točke 5 javnega razpisa, ki med drugim določa, da se ob ugotovitvi, da vloga ni skladna s predmetom, namenom in ciljem javnega razpisa, ali da ne izpolnjuje vseh pogojev javnega razpisa, nadaljnje ocenjevanje po merilih ne izvede, vloga pa se zavrne.

9Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre pri javnih razpisih za javnopravno stvar (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in ne za odločanje o pravici stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. V tovrstnih postopkih se na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka. Bistvo pri tovrstnih postopkih je, ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka, v spoštovanju načela enake možnosti ponudnikov, pri čemer morajo biti pogoji javnega razpisa za vse prijavitelje enaki in morajo biti vsi prijavitelji enako obravnavani. Sodelovanje na javnih razpisih ne more pomeniti, da bo vsak od prijavljenih subjektov na razpisu tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Uspeh prijaviteljev je odvisen tako od razpoložljivih sredstev kot od števila prijaviteljev, ki izpolnjujejo pogoje, in od tega, v kolikšni meri posamezni prijavitelj izpolnjuje razpisne pogoje. Kot se je že večkrat izrekla sodna praksa, je tako presoja zakonitosti aktov, izdanih na podlagi javnih razpisov, zadržana in usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih razlogov za odločitev. Tako za obrazložitev upravnega akta zadošča, da je iz njega razvidno, zakaj je vloga na javni razpis zavrnjena ter na kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na odločitev. Če je s tega vidika izpodbijani upravni akt zakonit, se sodišče ne spušča v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih, temveč pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje.

10V obravnavani zadevi je med strankama nesporna zgoraj opisana vsebina razpisnih pogojev v delu zahtev za izpolnjevanje pogoja mednarodnega sejma (točka 4.3.6 javnega razpisa). V skladu s tem morata biti za obstoj mednarodnega sejma, ki je eden od razpisnih pogojev, kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer mora biti ta sejem vpisan v enega od mednarodnih registrov sejmov (M+A ExpoDataBase ali AUMA) in mora imeti vsaj 10 % delež tujih razstavljavcev med vsemi razstavljavci. Nesporna je tudi zahteva tožene stranke glede dokazil, ki jih morajo prijavitelji predložiti k vlogi na javni razpis, in načina preverjanja, kar vse je določeno v točki II.4.3.6 pojasnil k javnemu razpisu, na uporabo katere napotuje točka 23. javnega razpisa, ki določa, da so vsi potrebni podatki in navodila, ki bodo omogočila izdelavo popolne in pravilne vloge za dodelitev sredstev, navedeni v razpisni dokumentaciji, ki bo od dne objave javnega razpisa dalje objavljena na spletni strani agencije. Prav tako med strankama ni sporno dejstvo, da je tožena stranka pri presoji kriterija mednarodnosti sejma uporabila podatek o tujih razstavljavcih za leto 2016, ker v bazah navedenih mednarodnih registrov ni bilo tega podatka za leto 2017, tega podatka pa tožnik toženi stranki v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni predložil.

11Sodišče ugotavlja, da je predmet javnega razpisa, na katerega je tožnik podal vlogo, sofinanciranje na mednarodnih sejmih v tujini za leto 2018. Na tej podlagi je tožnik podal prijavo na ta javni razpis z opredeljenim projektom udeležbe na sejmu SacroExpo 2018. Upoštevajoč to nesporno dejstvo, bi morala tožena stranka po presoji sodišča kot relevanten podatek o deležu tujih razstavljavcev med vsemi razstavljavci upoštevati podatek z zadnjega sejma pred letom 2018, ki je sejem v letu 2017. Tako ni bilo zadoščeno pogoju o načinu preverjanja, določenem v pojasnilih k javnemu razpisu, da mora iz navedenih baz registrov sejmov (M+A ExpoDataBase ali AUMA) izhajati ustrezni podatek o deležu tujih razstavljavcev. Sodišče v tem delu sledi tožbenim navedbam, da v razpisu ni eksplicitno opredeljeno leto, ki bi se pri izpolnjevanju tega pogoja upoštevalo, vendar po presoji sodišča v konkretnem primeru ne more biti relevanten predmetni podatek v bazah za dve leti (ali hipotetično več let) nazaj, ker bi se lahko dejansko stanje v vmesnem času tako spremenilo, da podatki iz baz ne bi ustrezali v času odločanja aktualnemu dejanskemu deležu tujih razstavljavcev na tem sejmu. Iz navedenih razlogov sodišče kot napačno ocenjuje stališče tožene stranke, da je pravilno uporabila zadnji podatek iz baz registrov mednarodnih sejmov. Takšen podatek, ki se nanaša za leto 2016, je torej po stališču sodišča neustrezen, pojasnila k javnemu razpisu pa v tem primeru predpisujejo postopek, v skladu s katerim mora prijavitelj te podatke toženi stranki predložiti sam. Tožnik tega pred izdajo izpodbijanega akta nesporno ni storil, vendar sodišče ugotavlja, da iz javnega razpisa ne izhaja, da bi moral tožnik te podatke predložiti toženi stranki že skupaj s prijavo. Ni namreč izkazano, da je tožnik že ob vložitvi prijave vedel, da podatki za leto 2017 niso objavljeni in niso dosegljivi, zato tega podatka pred izdajo izpodbijanega sklepa toženi stranki ni mogel predložiti, ampak je to storil ob vložitvi tožbe, ko se je z izdajo izpodbijanega sklepa seznanil z ugotovitvijo tožene stranke, da relevantni podatki za leto 2017 v bazah mednarodnih registrov sejmov niso dostopni. Na drugačen sklep ne vplivajo zatrjevanja tožene stranke, da je bil tožnik seznanjen z razpisnimi pogoji in je nanje pristal, ker pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen s tem, da bo tožena stranka uporabila sporni podatek za leto 2016.

12Glede na navedeno dejansko stanje in ugotovitve tožene stranke, da podatki o deležu tujih razstavljavcev med vsemi razstavljavci za sejem SacroExpo za leto 2017 v bazah niso dostopni (tožena stranka je ta podatek v bazah dvakrat preverjala), bi morala tožena stranka po presoji sodišča pred sprejemom odločitve o tožnikovi vlogi, tožnika seznaniti s temi ugotovitvami in ga pozvati, da ustrezne podatke, t. j. podatke, ki se nanašajo na sejem SacroExpo za leto 2017 predloži sam, nato pa na tej podlagi z upoštevanjem morebitnih tožnikovih podatkov ugotoviti dejansko stanje in izpolnjevanje spornega razpisnega pogoja, pri tem pa se tudi opredeliti do morebitnih podatkov, ki bi jih toženi stranki posredoval tožnik. Sodišče sicer ugotavlja, da gre v primeru javnih razpisov praviloma za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, ker se dejstva in okoliščine v zvezi z javnimi razpisi ugotavljajo na podlagi listinskih dokazil (138. in 144. člen ZUP). Vendar pa iz zgoraj opisanih okoliščin konkretne zadeve izhaja, da bi morala tožena stranka v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP, ki se na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporablja v tem postopku, ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Upoštevajoč načelo materialne resnice je upravni organ dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje, torej v konkretnem primeru, ali je izpolnjen pogoj mednarodnega sejma z ugotovljenim stanjem na zadnji sejem SacroExpo pred sejmom, za katerega so prijavitelji podali vloge za sofinanciranje.

13Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki, da opravi ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka z upoštevanjem zgoraj navedenih stališč sodišča znova odločiti o predmetni tožnikovi vlogi.

14Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.