UPRS Sodba I U 1667/2019-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odločbo o oprostitvi plačila okoljske dajatve št. 35483-26/2019-7 z dne 10. 5. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 10. 5. 2019; 1. točka izreka) in odločil, da v tem postopku niso nastali stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila predlog za izdajo dopolnilne odločbe, ker v odločbi z dne 10. 5. 2019, s katero je bilo ugodeno njenemu zahtevku glede oprostitve plačila okoljske dajatve, in ki je postala pravnomočna 29. 5. 2019, ni bilo odločeno tudi o dnevu začetka upravičenosti do oprostitve okoljske dajatve, čeprav je v vlogi navedla, da zahteva oprostitev plačila od 19. 3. 2019 dalje, saj je bila tega dne v sodni register vpisana oddelitev in s tem univerzalno pravno nasledstvo družbe A. B. d. o. o. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica res zahtevala priznanje pravice do oprostitve plačila okoljske dajatve že od 19. 3. 2019 dalje, vendar pa je bilo dejstvo univerzalnega pravnega nasledstva pri izdaji odločbe z dne 10. 5. 2019 upoštevano le z vidika aktivne legitimacije za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila in ga glede na pogoje za izdajo odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve ni mogoče upoštevati tako, kot predlaga tožnica. Za določitev dneva, s katerim bi ta pravica pričela veljati, in ki bi pomenil začetek teka obdobja upravičenosti v smislu prvega odstavka 23. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), ni pravne podlage, zato je treba dan pričetka veljavnosti te pravice presojati v skladu s prvim odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da je pravica pridobljena in se lahko začne izvrševati z dnem pravnomočnosti odločbe. Ker je bilo torej v odločbi z dne 10. 5. 2019 odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, niso podani razlogi za izdajo dopolnilne odločbe po 220. členu ZUP.

2Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 17. 9. 2019 zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe (2. točka izreka).

3Tožnica v tožbi navaja, da je 26. 4. 2019 vložila vlogo za pridobitev odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, v kateri je navedla, da zahteva oprostitev plačila od 19. 3. 2019 dalje, ko je bila v sodni register vpisana oddelitev in s tem univerzalno pravno nasledstvo družbe A. B. d. o. o. Iz odločbe z dne 10. 5. 2019 izhaja, da je bilo njenemu zahtevku ugodeno, vendar pa ni bilo odločeno o dnevu začetka upravičenosti do oprostitve okoljske dajatve. Uredba v 24. členu ne ureja situacije, ko bi pravnomočno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov prešlo na novega upravljavca na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva, zato je treba v tem primeru smiselno uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Univerzalni pravni naslednik z vpisom v sodni register vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila ob vpisu prenosna družba, kar obsega tudi pravico do oprostitve plačila okoljske dajatve. Stališče prvostopenjskega organa, da univerzalnega pravnega nasledstva ni mogoče upoštevati kot razloga za ex lege prenos pravic, pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine ter namenoma ignorira določbe ZGD-1 v zvezi s posledicami oddelitve, to pa predstavlja kršitev načela zakonitosti. Uredba v prvem odstavku 23. člena sicer res ne določa začetka učinkovanja oprostitve, vendar to ne pomeni, da organ ne bi mogel določiti, od katerega dneva dalje velja oprostitev plačila okoljske dajatve. Glede na to, da je v svoji vlogi izrecno navedla datum začetka veljavnosti oprostitve plačila, je bil prvostopenjski organ dolžan o tem odločiti v izreku odločbe. Poleg tega pa določitev datuma začetka veljavnosti upravičenja do oprostitve plačila okoljske dajatve tudi ne bi povzročila retroaktivnega učinka. Nedopustna retroaktivnost je namreč to, da ji je prvostopenjski organ za vmesno obdobje odvzel pravico do oprostitve, saj to upravičenje ni nikoli prenehalo, ampak se je z dnem 19. 3. 2019 le preneslo na tožnico. Določbe Uredbe bi moral prvostopenjski organ razlagati bodisi v skladu z ZUP in ZGD-1 ter odločiti o vseh zahtevkih, bodisi glede določb Uredbe uporabiti exceptio illegalis in neposredno uporabiti ZUP in ZGD-1. Dodaja, da četrti odstavek 113. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki je podlaga za izdajo Uredbe, vsebuje le pavšalno pooblastilo, saj je podzakonskemu aktu popolnoma prepustil urejanje pravic in obveznosti upravljavcev, zato je Uredba neustavna, ker ni izdana na podlagi ustreznega zakonskega pooblastila. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in ugodi predlogu za izdajo dopolnilne odločbe oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je poslala dokumente upravnega spisa zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odločbo z dne 10. 5. 2019, ker niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 220. člena ZUP, ki med drugim določa, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba).

7Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa, in kar med strankama ni sporno, je tožnica na podlagi 22. člena Uredbe pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za pridobitev odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, na podlagi katere je bila izdana odločba z dne 10. 5. 2019, s katero je bilo v skladu s 23. členom Uredbe ugodeno njeni zahtevi tako, da je tožnica za obdobje do 31. 12. 2020 upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve za gorivo, ki se ne uporablja za proizvodnjo električne energije. Po pravnomočnosti te odločbe pa je tožnica priporočeno po pošti 3. 6. 2019 vložila predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z navedeno odločbo z dne 10. 5. 2019 iz razloga, ker z odločbo z dne 10. 5. 2019 ni bilo odločeno tudi o dnevu začetka upravičenosti do oprostitve okoljske dajatve, in sicer tako, da oprostitev plačila okoljske dajatve učinkuje od 19. 3. 2019 dalje.

8Glede na tako situacijo pa je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča pravilno odločil, da niso podani pogoji za izdajo dopolnilne odločbe v smislu prej citiranega prvega odstavka 220. člena ZUP. V tem primeru je bilo namreč o (edinem) predmetu postopka, to je o vlogi tožnice za pridobitev odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve, že odločeno z odločbo z dne 10. 5. 2019. Določbe prvega odstavka 220. člena ZUP ni mogoče razlagati na način, da predstavlja podlago za dopolnjevanje (morebitnega pomanjkljivega) izreka druge odločbe v smislu, da se v izrek doda na primer še datum začetka učinkovanja določene pravice ipd. Dopolnilna odločba ni namenjena odpravljanju (morebitnih) napak, ki so bile storjene s prvo odločitvijo, saj to ni v skladu z namenom, zaradi katerega se izda. Poleg tega se določba 220. člena ZUP tudi ne nanaša na primere, ko izdaja odločbe predstavlja oziroma vsebuje odločitev o (edinem) predmetu postopka, vendar pa naknadno pride do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva oziroma da bi moral že znana dejstva drugače upoštevati. Če bi tožnica menila, da je organ z odločbo z dne 10. 5. 2019 napačno razlagal datum začetka učinkovanja pravice, bi lahko to kvečjemu uveljavljala s pravnimi sredstvi po ZUP, ne more pa morebitne napačne odločitve o tem (kar dejansko tožnica ugovarja) popraviti organ z dopolnilno odločbo na način, kot predlaga tožnica. Zato so tožbene navedbe v zvezi z univerzalnim pravnim nasledstvom nerelevantne za odločitev v tej zadevi. Iz istega razloga so nepomembne tudi tožbene navedbe o neustavnosti in nezakonitosti Uredbe, o (po tožničinem mnenju) napačni razlagi prvostopenjskega organa o začetku veljavnosti upravičenja do oprostitve plačila okoljske dajatve, kot jo je zavzel v odločbi z dne 10. 5. 2019, ter navedbe tožnice glede nepravilno upoštevanih učinkih univerzalnega pravnega nasledstva in kršitvi 33. člena Ustave RS, saj bi navedeno lahko kvečjemu uveljavljala s pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 10. 5. 2019, ne more pa biti to podlaga za izdajo dopolnilne odločbe. Materialne oziroma procesne pomanjkljivosti v upravnem postopku izdanih odločb je namreč mogoče odpraviti le v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, predvidenimi v ZUP.

9Ker torej glede na obrazloženo v tem primeru za izdajo dopolnilne odločbe s tako vsebino, ko je predlagala tožnica, to je, da se dopolni izrek odločbe z dne 10. 5. 2019 z navedbo datuma začetka upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve, niso podani pogoji po 220. členu ZUP, je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno procesno dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev v tej zadevi, med strankama ni sporno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bila namreč v zadevi sporna izključno pravilna razlaga in uporaba prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Predlagani dokazi tako za sprejem odločitve o zadevi niso bili pravno pomembni.

11Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.