VSM Sodba I Cp 30/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v roku 15 dni plačati znesek v skupni višini 12.046,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, kot je to podrobneje razvidno iz točke I izreka citirane sodbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženec dolžan v 15 dneh od vročitve sodbe tožnici povrniti še njene pravdne stroške v znesku 2.189,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka III izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja dela vtoževane terjatve, saj kreditni obroki po svoji naravi predstavljajo anuitetne terjatve, za katere je v skladu z 347. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določen 3 letni zastaralni rok. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je bila tožba vložena dne 12. 4. 2019, je del vtoževane terjatve, ki se nanaša na povračilo kreditnih obrokov, ki jih je tožnica plačala pred 11. 4. 2016, že zastaral. V tej zvezi pritožba še dodaja, da sodišče prve stopnje za stališče, da zastaranje obravnavanega zahtevka ne začne teči pred določitvijo deležev bivših zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, ni ponudilo nobene sodne prakse, čeprav se nanjo sklicuje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Ob tem pritožba še dodaja, da v kolikor bi dejansko šlo za splošni 5 letni zastaralni rok iz 346. člena OZ, bi ta začel teči najkasneje dne 4. 6. 2013, ko je bila v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015 opravljena prva glavna obravnava oziroma dne 19. 9. 2013, ko je bila v navedenem pravdnem postopku opravljena druga glavna obravnava, na kateri je sodišče tudi zaslišalo priče. V kolikor bi tožnica želela pretrgati zastaranje, pa bi morala v okviru navedenega pravnega postopka izrecno zahtevati, da v skupno premoženje spada tudi sporna kreditna pogodba, česar pa ni storila. V zvezi s vprašanjem zastaranja tožbenega zahtevka pritožba opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017, ki opozarja, da je institut zastaranja v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika, ki se s potekom časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom. V nadaljevanju pritožba navaja, da je bilo že v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015 ugotovljeno, da sporni kredit ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank in da tožnica predmetni kredit odplačuje iz svojega posebnega premoženja, zaradi česar je sodišče vlaganja iz naslova navedenega kredita priznalo le tožnici. V nasprotnem primeru bi namreč moral biti solastniški delež toženca na predmetni nepremičnini še večji. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je pooblaščenec toženca v navedenem pravdnem postopku zagrešil napako, saj v zvezi z deleži pravdnih strank na skupnem premoženju ni uveljavljal vlaganj iz naslova toženčevega posebnega premoženja, s čimer je tožencu povzročil veliko materialno škodo. Ob tem pritožba še pripominja, da je toženec pred Okrajnim sodiščem v Mariboru že vložil zahtevo za delitev solastne nepremičnine in za ustanovitev dveh ločenih etažnih lastnin, tako da bo tožnica lahko prodala svoj del hiše in s kupnino dokončno poplačala sporni kredit. V nadaljevanju pritožba izpostavlja še, da sta bistveni vprašanji v predmetni pravdi ti, ali je toženec vedel, da bo tožnica vzela sporni kredit in se je z navedenim strinjal ali ne ter ali so se sredstva iz kredita porabila namensko ali ne. V zvezi s prvim vprašanjem pritožba poudarja, da je tožnica zaslišana kot stranka sama izpovedala, da ni imela soglasja toženca za najetje spornega kredita, pri čemer ji toženec takšnega soglasja tudi ne bi dal, zaradi česar je sporna kreditna pogodba nična. V danem primeru gre namreč za posel, ki presega redno upravljanje skupnega premoženja med zunajzakonskima partnerjema, zato se tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS zahteva, da ima zunajzakonski partner pri najemanju posojila za plasiranje denarnih sredstev v posamezni projekt tudi soglasje drugega zunajzakonskega partnerja. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je tožnica toženca o najetju kredita seznanila šele po črpanju kredita in pridobitvi denarnih sredstev, zato slednji soglasja za najetje kredita ni mogel dati niti konkludentno. V zvezi z drugim vprašanjem pa pritožba poudarja, da sporni kredit ni bil porabljen namensko, saj je tožnica z njim poplačala stari kredit, ki ga je najela še pred nastankom zunajzakonske skupnosti, preostanek pa je porabila za zasebna potovanja. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu, saj je tožnica tista, ki mora dokazati, da so bila sredstva namensko porabljena, saj toženec negativnih dejstev ne more dokazovati. Posledično sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno očita, da ni dokazal, da je tožnica denarna sredstva porabila v zasebne namene, češ da ni zatrjeval in dokazal, kdaj in za koliko časa naj bi tožnica potovala in koliko denarnih sredstev iz spornega kredita je v tej zvezi porabila. V zvezi s slednjim vprašanjem pritožba izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je kot prepozne zavrnilo vse dokazne predloge toženca podane po prvem naroku za glavno obravnavo, saj izvedba teh dokaznih predlogov ne bi zavlekla predmetnega postopka. V tej zvezi pritožba izpostavlja še neenako obravnavo pravdnih strank, saj je sodišče prve stopnje po eni strani dovolilo nekonkretiziran dokazni predlog tožnice po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 1031/2012 oziroma opr. št. III P 668/2015, po drugi strani pa je kot prepozne zavrnilo vse dokazne predloge toženca, ki se nanašajo na vpogled v listine iz navedenega spisa in navedbe v zvezi s temi listinami, čeprav jih je toženec podal takoj po vpogledu v predmetni spis. Gre za dva ločena pravdna postopka, zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec poznati in do prvega naroka za glavno obravnavo predložiti vse listine iz predhodnega pravdnega postopka, neutemeljeno. Posledično toženec tudi ni informativno zbiral dokazov, kot mu to zmotno očita sodišča prve stopnje, saj se je toženec s pomembnimi pravnimi dejstvi seznanil šele po vpogledu v navedeni sodni spis in v njem navedene dokazne listine. Iz izpiska tožničinega TRR (priloga B24 spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015) namreč izhaja, da je slednja opravila več dvigov gotovine, ki jo je porabila v zasebne namene, da je v času zunajzakonske skupnosti opravila le eno nakazilo za potrebe adaptacije hiše, in sicer plačilo A. d.o.o. v znesku 334,25 EUR, saj se večji del računov (priloge B34 do B43 spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015), ki so bili plačani v zvezi z adaptacijo hiše nanaša na časovno obdobje pred 12. 6. 2008, ko je tožnica prejela denarna sredstva iz spornega kredita. Iz navedenega izpiska prav tako izhaja, da je tožnica dne 3. 10. 2008 del denarnih sredstev v višini 12.600,00 EUR prenakazala na svoj varčevalni račun, čeprav je še isti dan prejela dediščino po svojem pokojnem očetu v višini 12. 127,16 EUR. Navedena denarna sredstva so se meseca marca 2009 sicer res sprostila, kot to izpostavlja sodišča prve stopnje, vendar tožnica v zvezi z njimi ni podala nobene trditvene podlage, za kaj so se v nadaljevanju porabila, zato je sodišče arbitrarno presodilo, da so se nedvomno porabila v namene skupnega premoženja. Ob tem pritožba še dodaja, da je bila adaptacija hiše v letu 2009 praktično že končana, in da je tudi toženec v letu 2008 s prodajo svojega zemljišča pridobil denarna sredstva v višini 15.500,00 EUR, ki jih je porabil za plačila delavcem, kot to izhaja iz njegovega rokopisa (priloge B27 do B30 spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015). V tem času pa je tožnica tudi pridobila dediščino v višini 12.127,16 EUR, denarna sredstva od prodaje zlata v višini 4.466,26 EUR in od prodaje ordinacije v višini 2.500,00 EUR, kot to izhaja iz tabele (priloga B18 spisa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015), zato pravdni stranki spornega kredita nista potrebovali. Nazadnje pritožba izpostavlja še, da je tožnica v predhodnem pravdnem postopku zatrjevala, da zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama ni obstajala, v tem pravdnem postopku pa trdi diametralno nasprotno, zato bi moralo sodišče prve stopnje samo znova presoditi obstoj zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, saj je bilo to vprašanje v prvotnem pravdnem postopku rešeno zgolj kot predhodno vprašanje, ki ima učinek samo v pravdi, v kateri je bilo rešeno.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za toženca.

4Pritožba je neutemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ni utemeljen očitek, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženca kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti da je kršilo točko 14. drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni dokazno ocenilo (po mnenju toženca) relevantnih dejstev ter, da je dokazna ocena v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, odločitev pa arbitrarna. Tudi očitku, da je sodišče s svojimi pristranskimi zaključki preseglo trditveno podlago strank in s tem kršilo določbo 7. člena ZPP, ni mogoče pritrditi. Pregled spisa pokaže, da se je sodišče seznanilo z vsemi navedbami toženca ter, da je na bistvene tudi odgovorilo z zadostnimi razlogi. Zato tudi očitek kršitve 22. člena Ustave RS, ni utemeljen. Obsežna pritožbena graja glede večine kršitev izhaja iz toženčevega razumevanja oziroma presojanja odločilnih dejstev, ki pa ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Slednje je zlasti pomembno glede pritožbenega vztrajanja toženca, da je sodišče v predhodnem pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015 presodilo, da sporna kreditna pogodba ne predstavlja skupnega premoženja ter, da je sodišče v prejšnji pravdi vlaganja v izgradnjo hiše iz naslova spornega kredita, priznalo le tožnici, tožencu pa ne. Ti trditvi, ki pa sta bistveni v obravnavanem postopku, ne držita, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6Nesporno je, da sta bili pravdni stranki v obdobju od 3. 11. 2006 do meseca januarja 2010 v zunajzakonski skupnosti, v času katere je tožnica z U.B.S. d.d. sklenila Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. MB01252051038 z dne 10. 6. 2008 (priloga spisa A6, v nadaljevanju: kreditni pogodbo). Prav tako je pritožbeno nesporno, da je tožnica v obdobju od 30. 6. 2008 do meseca maja 2020 odplačala mesečne anuitete v skupni višini 31.096,37 EUR, pri čemer v predmetni pravdi od toženca zahteva povračilo polovice navedenega zneska (tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR).

7Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev glede ugovora zastaranja tožbenega zahtevka in zmotno meni, da uveljavlja tožnica plačilo terjatve kreditnih (anuitetnih) obrokov, ki po svoji naravi predstavljajo občasne terjatve, za katere v skladu s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) velja 3 letni zastaralni rok. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obravnavani tožbeni zahtevek predstavlja verzijski zahtevek za katerega velja splošni 5 letni zastaralni rok iz 346. člena OZ, ki začne teči šele z določitvijo deležev (bivših) zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju (kar potrjuje tudi sodna praksa¹). Pritožbeno nesporno je, da sta bila deleža pravdnih strank na skupnem premoženju - vlaganjih v nepremičnino parc. št. 94/2, k.o. R.l (ID...), določena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 1031/2012 z dne 21. 10. 2014, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 309/2015 z dne 7. 7. 2015. Splošni 5 letni zastaralni rok je tako začel teči šele s pravnomočnostjo navedene sodbe dne 7. 7. 2015 in se do vložitve tožbe dne 12. 4. 2019 še ni iztekel, kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Pritožba se namreč neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017, ki ne obravnava dejanskega stanja primerljivega obravnavanemu, saj se nanaša na vprašanje zastaranja odškodninske terjatve zaradi neupravičene razlastitve lastninske pravice na nepremičnini. Posledično so vse nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in se sodišče druge stopnje do njih ne bo podrobneje opredeljevalo, saj niso bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Nadaljnji pregled zadeve pokaže, da je toženec (kot tožeča stranka) zoper tožnico (kot toženo stranko) prvotno vložil tožbo na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ter ugotovitve in razdružitve skupnega premoženja, ki se je obravnavala v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 1031/2012. V navedenem pravdnem postopku je sodišče izdalo sodbo, opr. št. III P 1031/2012 z dne 21. 10. 2014, ki pa je bila delno razveljavljena s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 309/2015 z dne 7. 7. 2015. V ponovljenem sojenju je Okrožno sodišče v Mariboru dokončno razsodilo s sodbo, opr. št. III P 668/2015 z dne 26. 11. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 486/2016 z dne 14. 7. 2016.

9V ponovnem sojenju je Okrožno sodišče v Mariboru znova presojalo ali v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi nepremičnina parc. št. 94/2, k.o. R. in kakšna sta solastniška deleža pravdnih strank na njej. Pravnomočno je razsodilo, da navedena nepremičnina sicer predstavlja posebno premoženje tožnice (tam toženke), ker je bila kupljena izključno z njenimi denarnimi sredstvi, pridobljenimi s prodajo njej lastnega stanovanja in garažnega boksa, da pa skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo vlaganja, ki sta jih v adaptacijo stanovanjske hiše vložili obe pravdni stranki, pri čemer sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju (vlaganjih) enaka (50%). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je sodni izvedenec v navedenem pravdnem postopku ugotovil, da znaša vrednost posebnega premoženja tožnice (tam toženke) 25,48% celotne vrednosti nepremičnine in da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo vlaganja v višini 75,42% celotne vrednosti nepremičnine, je sodišče tožencu (tam tožniku) prisodilo solastniški delež na navedeni nepremičnini v višini 37/100 celote. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje v sedaj obravnavanem postopku pravilno upoštevalo, iz pritožbenih očitkov pa izhaja, da jih toženec prikazuje drugače.

10Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz načela enotnosti skupnega premoženja, ki velja v slovenskem pravnem redu in, ki pomeni, da se deleži lahko določijo le enotno na skupnem premoženju kot premoženjski celoti, torej enako za vse posamezne stvari, ki tvorijo skupno premoženje, upoštevalo, da sta bila deleža pravdnih strank na skupnem premoženju že določena. V zgoraj navedenem pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015 je tožnica (tam toženka) med drugim zatrjevala, da je v adapatacijo nepremičnine vložila tudi 58.000,00 CHF, ki jih je pridobila na podlagi sporne kreditne pogodbe. Posledično je sodišče navedeno kreditno pogodbo dopustilo kot dokaz in jo vključilo v skupno dokazno oceno. V pravnomočni sodbi, v 47. točki obrazložitve je navedlo razloge: „da skupno premoženje pravdnih strank (med drugim) tvorijo sredstva pridobljena s spornim kreditom oziroma premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo. Pri tem so okoliščine, kdo od partnerjev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem oziroma kdo je odplačeval kredit, nepomembne". Takšno stališče je sprejelo tako v zvezi s kreditno pogodbo št. MB01252051-031 z dne 21. 10. 2009 v višini 11.000,00 EUR, kot v zvezi "z vsemi ostalimi krediti, ki jih je tožnica (tam toženka) najela v času trajanja zunajzakonske skupnosti in ki so bili po njeni izpovedbi porabljeni za adaptacijo". Med slednje pa sodi tudi sporna kreditna pogodba št. MB01252051-038 z dne 10. 6. 2008². Nadalje je v predhodnem postopku sodišče druge stopnje zaključke sodišča prve stopnje potrdilo z utemeljitvijo, „da tudi s krediti pridobljena sredstva v času trajanja izvenzakonske skupnosti, predstavljajo skupno premoženje in pri tem ni pomembno, kateri izmed partnerjev je kredit plačeval oziroma kateri je imel višjo plačo, da je lahko najel in odplačeval kredit.“

11Glede na obrazloženo ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče v pravnomočno rešeni zadevi ugotovilo, „da kredit ne predstavlja skupnega premoženja ter, da je upoštevalo, da gredo skupna vlaganja (v hišo) iz naslova kredita le tožnici“. Sporni kredit je bil predmet presoje obsega skupnega premoženja pravdnih strank, in odločitev o tem je pravnomočna³. Tožnica (tam toženka) v prvem postopku ni uspela dokazati, da sporni kredit odplačuje iz svojega posebnega premoženja ter tudi ne, da celotna adaptacija nepremičnine predstavlja njeno posebno premoženje. Posledično je sodišče v predhodni zadevi denarna sredstva iz naslova spornega kredita upoštevalo v korist obeh pravdnih strank.

12Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene očitke, da je sodišče kršilo toženčevo ustavno pravico enakosti pred zakonom z „nepravilno prevalitvijo dokaznega bremena glede porabe sredstev kredita na toženca“, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Nadalje je v točki 8. obrazložitve sodišče prve stopnje pojasnilo materialnopravni okvir s katerim je okvalificiralo ugotovljeno konkretno dejansko stanje ter dodatno v točki 17. utemeljilo, da dolg iz naslova kredita bremeni oba bivša izvenzakonska partnerja, če je bil vložen v skupno premoženje ter tudi, če je bil namenjen zadovoljevanju tekočih potreb družine.

13Sodišče prve stopnje je zelo natančno presojalo izvedene dokaze s katerimi so se ugotavljala za odločitev relevantna dejstva in ne drži, da je upoštevalo le tiste, ki so v korist tožnici: izpovedbo toženca, tožnice, matere toženca, ter tudi listinske dokaze (tudi toženčeve; B8, B24, B18, B27 do B30 iz spisa III P668/2015). Vsakega je posebej ocenilo ter jih nato povezalo v skupno dokazno oceno (v točkah od 22. do 27. obrazložitve), ki je razumno in prepričljivo argumentirana ter skladna določbi 8. člena ZPP. V točkah 21., 22., 24. in 25. je logično in natančno pojasnilo presojo pomembnih dejstev. Nestrinjanje toženca z dokaznimi zaključki ne more predstavljati kršitve pravil pravdnega postopka, niti arbitrarnega sojenja, kot to prikazuje pritožba.

14Tudi ni mogoče pritrditi bistvenim navedbam pritožbe, da je za zaključek, da predstavlja sporni kredit skupno premoženje, odločilno ali so se sredstva kredita porabila zgolj za adaptacijo nepremičnine, torej le za vlaganja, ki so po pravnomočni sodbi tvorila skupno premoženje. Sredstva spornega kredita, pridobljenega v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, sta lahko pravdni stranki porabili tudi za ostale potrebe družine. Sodišče je v okviru dopuščenih dokazov sicer vpogledalo v spis III P 1031/2012 in se opredelilo tudi do priloge B24⁴ in do ostalih prilog, čeprav je v obrazložitvi zapisalo, da je toženec ta dokazni predlog podal prepozno, zato tožencu ni kršilo pravico do izjave, kar neutemeljeno očita pritožba. Dokazovanje, da so bili material in delavci plačani točno s sredstvi kredita oziroma, da niso bili plačani s kreditom, pa se je pokazalo za nebistveno, zato je zavrnitev takšnih dokazov (dokazno neprimernih) dopustna. Sodišče je namreč pravilno argumentiralo, da se skupni kredit lahko troši tudi za ostale potrebe družinskega življenja, saj se tako vsakodnevni, kot občasni in večji finančni izdatki družine tesno prepletajo in njihovega financiranja ni mogoče jasno ločevati. V pritožbi sicer želi toženec prikazati, da njuno družinsko življenje ni bilo običajno, ker sta bila že v zrelih letih in nista imela skupnih otrok. Dokazni postopek pa je prepričljivo potrdil, da sta z obsežno obnovo stanovanjske hiše „prepletala“ skupno premoženje (toženec je na osnovi teh vlaganj 37% solastnik nepremičnine) in ob nekajletnih skupnih obnovitvenih delih sta zagotovo prepletala tudi pokrivanje ostalih izdatkov njune življenjske skupnosti, kot je pravilno zaključilo sodišče. Navedbam pritožbe, da bi tožnica morala “ porabo denarnih sredstev decidirano specificirati in predložiti listinske dokaze“, zato ni mogoče pritrditi. Pritožbeno tudi ni več sporno, da je bil znesek 12.600,00 30.1.2009, torej v času izvenzakonske skupnosti, vrnjen iz varčevalnega na TRR tožnice⁵. Pravilen je zato tudi zaključek sodišča, da toženec ni dokazal, da je tožnica zneske kredita prenesla na druge račune, kjer bi ostali neporabljeni še v času razpada izvenzakonske skupnosti.

15Nadalje ni mogoče pritrditi tožencu, da je s tem, ko je ugovarjal trditvam tožnice, da je bil kredit porabljen za ohranitev, povečanje skupnega premoženja ter skupne potrebe družine, „prevalil dokazno breme na tožnico, ki bi morala porabo sredstev specificirati in predložiti listinske dokaze“. Glede trditev toženca, da je bil kredit porabljen za tožničine osebne potrebe, pri čemer navaja potovanja, sodišče druge stopnje pritrjuje, da so bile trditve presplošne, da bi lahko imele učinek prevalitve dokaznega bremena na tožnico. Hkrati pa je pritrditi sodišču prve stopnje, ki v točki 21. utemeljuje, da bi tudi takšna poraba, (če bi šteli toženčeve trditve za dokazane) v ugotovljenih okoliščinah družinskega življenja pravdnih strank, lahko predstavljala skupne stroške družine. Ker pa toženec s trditvami o osebni porabi, ni zadostil trdiveni podlagi, tožnica ni bila dolžna dokazovati nasprotno, da torej njena poraba ni presegala okvir rednih izdatkov družinske skupnosti. Zato je potrebno v celoti pritrditi, da so bile te trditve ne dovolj natančne ter, da jih toženec ni uspel dokazati (točki 20 in 21 obrazložitve). Ni pa šlo v zvezi s temi dejstvi za dokazovanje t.i. negativnih dejstev, kot to zmotno meni pritožba.

16Na očitke glede ničnosti sporne kreditne pogodbe ter glede toženčevega tolmačenja, da bi bilo „dolg iz tega naslova opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata oba nerazdelno, le v primeru izkazanega skupnega podjema ali vsaj soglasja, obeh“, je odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 27 obrazložitve). Judikati, ki jih ponuja toženec se nanašajo na potrebnost soglasja za posle, ki presegajo redno upravljanje, kar ni primerljivo z obravnavano zadevo. V obravnavani zadevi je pravno relevantno, da je tožnica v času izvenzakonske skupnosti pridobila z najetjem kredita finančna sredstva, ki sta jih pravdni stranki in člani njune družine porabljali za povečanje in ohranitev skupnega premoženja ali za druge finančne izdatke, ki so bremenili družino. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo vedenje toženca, da se denar, ki mu ga je tožnica izročala za poplačilo delavcev, črpa tudi iz sredstev kredita in tudi v tem toženec s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more omajati (sam priznava, da je za kredit izvedel potem, ko ga je že najela). Pritožbeni očitki „ničnosti obligacijskega tožbenega zahtevka, ker med pravdnima strankama ni bilo izjave volje niti odobritve s strani toženca, kar so nujne sestavine vsake obligacije ter nasprotovanje temeljnim moralnim načelom, ker je tožnica samovoljno sklenila kreditno pogodbo“, so nerelevantni, saj tožnica ne trdi, da temelji toženčeva obveznost na pogodbi. Judikati, s katerimi želi toženec utemeljiti, da je za opredelitev kredita kot skupnega, nujno soglasje drugega zakonca, se nanašajo na presojo veljavnosti poslov, ki jih sklene le en zakonec in ,ki presegajo redno upravljanje skupnega premoženja. V obravnavani zadevi pa ni predmet presoje, veljavnost kreditne pogodbe. Prav tako tožnica sredstva tega kredita ni plasirala v „posamezne projekte“, kar je toženec zgolj posplošeno zatrjeval, zato tudi judikat Ips 200/2015 ni primerljiv.

17Vsa nadaljnja pritožbena izvajanja v smeri, da je toženčev nekdanji pooblaščenec storil napako v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015, ker v zvezi z deleži pravdnih strank na skupnem premoženju ni uveljavljal tudi vlaganj iz naslova toženčevega (tam tožnikovega) posebnega premoženja; da je toženec pred Okrajnim sodiščem v Mariboru že vložil predlog za razdružitev solastnega premoženja; o (ne)obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, so za odločitev v zadevi irelevantna in se sodišče druge stopnje do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Nazadnje sodišče druge stopnje pojasnjuje še, da je sodišče prve stopnje del denarnih sredstev pridobljenih s sporno kreditno pogodbo v višini 12.793,79 CHF, ki jih je tožnica nedvomno porabila za poplačilo kreditne pogodbe št. MB01252051-021 z dne 22. 7. 2005, pravilno odštelo od vtoževanega zneska terjatve, toženca pa nato zavezalo k povrniti 50% tako dobljenega zneska, to je za 12.046,61 EUR s pripadki.

19Toženec teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice in njihove višine ne izpodbija, stroškovno odločitev sodišča prve stopnje pa izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri čemer pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

20Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

22Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP)

¹ Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2641/2011 z dne 24. 1. 2012 ("Zastaranje verzijskega zahtevka zakonca (ker je drugi zakonec plačal skupni kredit) ne začne teči, preden niso določeni deleži na skupnem premoženju"),VSL Sodba in sklep I CP 1972/2010 - zastaranje denarnega zneska drugega zakonca začne teči takrat, ko zaradi pravnomočne sodbe v pravdnem postopku ali poravnave v (ne)pravdnem postopku ali sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki je sklenjen v predpisani notarski obliki, ni več spora o deležih na tem premoženju.
² Dopis Banke Slovenije d.d. z dne 4. 10. 2019 (list. št. 52).
³ Sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 668/2015 z dne 26. 11. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 486/2016 z dne 14. 7. 2016
⁴ Bančni izpisek tožnice
⁵ Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje točka 19znesek 12.600,00 eur se je z varčevalnega računa tožnice sprostil nazaj na TRR tožnice 30. 1. 2009