UPRS Sklep I U 447/2020-19

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila vlogo tožnika za izdajo potrdila A1 (št. 0700-46-20200326-000720/1), ki jo je ta vložil v zadevi izdaje potrdila A1 za napotitev na čezmejno izvajanje storitve v Nemčijo za osebo A.B., za obdobje od 27. 3. 2020 do 26. 4. 2020 (I. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški postopka z odločanjem v upravni zadevi niso nastali (II. točka). Iz obrazložitve izhaja, da tožnik za izdajo potrdila A1 ni izpolnjeval pogojev, določenih v 8. členu v zvezi z 4. členom Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS). Toženka je namreč ugotovila, da je bila tožniku kot delodajalcu v zadnjih treh letih globa zaradi prekrška v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom ali zaposlovanjem na črno izrečena več kot enkrat, in sicer štirikrat.

2Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena, saj toženka ni navedla ne številk ne datuma domnevno izdanih glob; odločbe se tako ne da preizkusiti. Tudi sicer pa toženka ne bi smela retroaktivno uporabiti od leta 2018 veljavni ZČmIS; sporno je namreč, da je izrekanje glob preverjala za preteklo časovno obdobje treh let. Toženki očita kršitev 22. in 25. člena Ustave. Nadalje še navaja, da postopek izdaje potrdila A1 po ZČmIS vsebuje prikrito stransko sankcijo o prepovedi izvajanja čezmejnih storitev; takšna ureditev nasprotuje 2. in 3. členu Zakona o prekrških (ZP-1) oziroma splošni ureditvi prekrškovnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne (toženki) v ponovni postopek.

3Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik za vložitev predmetne tožbe nima pravnega interesa. Po izdaji izpodbijane odločbe je namreč tožnik 27. 3. 2020 na podlagi druge pravne podlage (13. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti; v nadaljevanju Uredba) preko portala eVem ponovno oddal vlogo za izdajo potrdila A1, le-to pa mu je bilo naposled tudi izdano (potrdilo A1 št. 18011-254888/2020/1 je bilo s strani tožnika prevzeto 31. 3. 2020). Pri tem se je vložena vloga in posledično izdano potrdilo nanašalo na isto osebo A.B., skoraj v celoti pa se je pokrivalo tudi obdobje veljavnosti potrdila (30. 3. 2020 do 26. 4. 2020). V nadaljevanju prereka še tožbene navedbe v zvezi s kršitvijo pravice do argumentirane odločbe, retroaktivno uporabo ZČmIS in prikrito sankcijo iz 4. člena ZČmlS. Sodišču predlaga, naj tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, podrejeno pa predlaga, naj se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Glede na navedbe toženke v zvezi z odsotnostjo tožnikovega pravnega interesa za vloženo tožbo, je sodišče tožnika z dopisom z dne 23. 9. 2020 izrecno pozvalo, da utemelji svoj pravni interes za vložitev tožbe. Ta v odgovoru poda navedbe v zvezi z že podanim naziranjem, da ZČmIS nedopustno vsebuje prikrito sankcijo prepovedi izvajanja čezmejnih storitev, česar pa ZP-1 ne predvideva. Hkrati sodišču predlaga, naj prekine postopek in sproži ustavni spor glede neustavnosti 4., 9. in 22. člena ZČmIS.

5Tožba ni dovoljena.

6V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči.

7Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Na ta razlog pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

88. točka 3. člena ZČmIS določa, da je potrdilo A1 dokument, ki potrjuje, da se za napotenega delavca oziroma samozaposleno osebo ali tujo samozaposleno osebo v času čezmejnega izvajanja storitve še naprej upoštevajo predpisi o socialni varnosti države članice EU, v kateri ima delodajalec ali tuj delodajalec oziroma samozaposlena ali tuja samozaposlena oseba sedež. Iz navedene določbe in določb od 11. do 16. člena Uredbe, katere izvajanje delno ureja ZČmIS, je tako razvidno, da se z obravnavanim potrdilom določi zgolj uporabo socialne zakonodaje določene države članice v času čezmejnega izvajanja storitve.

9Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožnik dan po izdaji izpodbijane odločbe (tj. 27. 3. 2020) na podlagi 13. člena Uredbe za isto osebo (tj. A.B.) vložil novo vlogo za pridobitev potrdila A1 in da mu je bilo to za obdobje od 30. 3. 2020 do 26. 4. 2020 tudi izdano. Tožnik teh dejstev – kljub izrecnemu pozivu sodišča, da se opredeli glede svojega pravnega interesa za vložitev tožbe – ni prerekal, zaradi česar jih sodišče v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ šteje za priznana.

10Ker je torej tožnik potrdilo A1, na podlagi katerega je bila določena uporaba slovenske socialne zakonodaje, že pridobil za isto osebo in za obdobje od 30. 3. 2020 do 26. 4. 2020, sodišče ugotavlja, da si svojega pravnega položaja s predmetno izpodbojno tožbo ne more izboljšati, s čimer tožnikov pravni interes za vodenje postopka ni podan. Pri tem se sicer izdano potrdilo A1 od tistega, ki je predmet izpodbijane odločbe razlikuje glede same časovne veljavnosti, saj se nanaša na obdobje z začetnim trodnevnim zamikom², vendar pa sodišče to okoliščino šteje za zanemarljivo; upoštevaje dejstvo, da je imel tožnik glede na datum vložitve vloge za izdajo potrdila A1 (27. 3. 2020) možnost pridobiti potrdilo za enako obdobje ter dejstvo, da tožnik v tožbi ali kasneje ni podal nikakršnih trditev, s katerimi bi zatrjeval, da je hotel svojega delavca napotiti v tujino že z 27. 3. 2020, s čimer se sodišče strinja z oceno toženke, da tožnik očitno ni imel interesa, da bi na novo izdano potrdilo A1 začelo veljati že 27. 3. 2020.

11Ker je torej tožnik za obdobje od 30. 3. 2020 do 26. 4. 2020 in isto osebo že pridobil potrdilo A1, predmetna izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitilo njegove pravice in pravne interese. Iz navedenega razloga tožnik nima pravnega interesa za odločanje o postavljenem zahtevku, saj si z njim ne more izboljšati pravnega položaja. Sodišče je tako tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12Ker za obravnavanje tožbe niso bile podane že procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, se sodišče ni opredelilo do vprašanja protiustavnosti določb ZČmIS (4., 9. in 22. člen) oziroma nanj vezanega predloga tožnika, da bi sodišče postopalo po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, niti navedeno ni razlog za drugačno uporabo 36. člena ZUS-1.

13Sodišče je v zadevi odločilo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

14Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ V povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
² Izdano potrdilo A1 se namreč nanaša na obdobje med 30. 3. 2020 in 26. 4. 2020, medtem ko se je potrdilo A1, ki je predmet izpodbijane odločbe nanašalo na obdobje med 27. 3. 2020 in 26. 4. 2020.