UPRS Sodba I U 2597/2018-48

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji tek postopka

1Toženka je z izpodbijano delno odločbo naložila tožniku, da stranki z interesom (upravičenki A.), doplača odškodnino do polne vrednosti ob času podržavljenja za podržavljene zazidane stavbne parcele št. *251 izmere 126 m2, *252 izmere 37 m2 in *253 izmere 9 m2, skupaj 172 m2, vse k.o. ..., vrnjene kot del kmetijske in gozdne parcele 1189/1 k.o. ..., v obveznicah tožnika v višini 11.458,22 DEM, v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe.

2V obrazložitvi opisuje potek upravnega postopka ter ugotavlja, da so bile predmetne nepremičnine v času podržavljenja stavbišča, kar izkazuje potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih teh parcel, ki ga je izdala Geodetska uprava Občine Mozirje št. 5-45-Z7/596-9Z z 21. 4. 1992, danes pa je to zemljišče del parcele 1189/1 k.o. ..., kar izkazuje identifikacijsko potrdilo Geodetske uprave Mozirje z 21. 4. 1992, potrditev njegovih podatkov s strani Geodetske organizacije B., Velenje v potrdilu s 26. 2. 1999 in odločba OGU Velenje, Izpostava Mozirje št. 5-45-R11/10-97 s 26. 5. 1997. Predmetna zemljišča po e-podatkih Portala prostor glede na dejansko rabo danes predstavlja kmetijska in gozdna zemljišča, po namenski rabi pa druga kmetijska zemljišča in območja drugih zemljišč. Na tožničin ugovor odgovarja, da ni predloženih dokazov, ki bi izpodbili ugotovitev v priloženih dokumentih, da je bilo upravičenki A. podržavljeno zazidano zemljišče, saj zazidanost zemljišča dokazujejo vsi dokumenti, ki jih je bila upravičenka dolžna posredovati upravnemu organu na podlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V nadaljevanju pojasnjuje izračun vrednosti teh nepremičnin v času podržavljenja kot zazidanega zemljišča in v času izdaje izpodbijane odločbe kot gozda ter se v zvezi s tem sklicuje na 26. člen in na tretji odstavek 44. člena ZDen, na 9. in 13. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja in na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Izpostavlja, da je bila vrednost teh zemljišč po podržavljenju bistveno zmanjšana, zaradi česar je bila dolžna odločiti tudi o doplačilu odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju.

Povzetek bistvenih navedb v tožbi in odgovoru na tožbo

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka izpodbijano odločbo o plačilu odškodnine za manjvrednost v naravi vrnjene površine teh zemljišč izdala še pred pravnomočnostjo odločbe o njihovi vrnitvi v naravi. Meni tudi, da dejansko stanje predmetnih parcel v času podržavljenja ni popolno ugotovljeno, zlasti se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da predložene listine dokazujejo, da so na predmetnih parcelah ob podržavljenju leta 1947 dejansko stali objekti. Listine po prepričanju tožnika izkazujejo stanje parcel, tudi objektov, iz časa pred podržavljenjem in časa po podržavljenju, na točen čas podržavljenja pa dejstvo obstoja objektov ni bilo ugotovljeno niti dokazano. Glede na to, da naj bi bila dva objekta lesena, eden pa zidan, v postopku ni bilo dokazano, kaj od tega je stalo na zemljišču teh treh parcel ob podržavljenju. Ne strinja se z navedbo upravičenke, da so bili objekti porušeni po podržavljenju. Od obstoja objekta v času podržavljenja na predmetnih parcelah je namreč po mnenju tožnika odvisen tudi način vrednotenja parcel in ugotovitev vrste ovir za vračanje v naravi. Meni, da v primeru obstoja objektov ob podržavljenju ne gre za odškodnino zaradi manjvrednosti, ampak za odškodnino zaradi obstoja ovire porušenja objektov po podržavljenju. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis zadeve ter sodišče obvestila, da je del dokumentacije že bil posredovan v drugih upravnih sporih.

5Stranka z interesom, B., na tožbo ni odgovorila.

6Stranka z interesom, upravičenka A., v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku povsem jasno dokazano, da so objekti na teh parcelah stali še dolgo po podržavljenju, in sicer je bila na parceli št. *251 planinska koča, na parceli *252 koča za tujce in na parceli *253 zidan vodnjak, kar je potrdil tudi drugi zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je v svoji vlogi z 21. 11. 2018 za navedena stavbna zemljišča in stavbe na njih predložil tudi arhivsko reprodukcijo po stanju koncem leta 1957. Meni, da je toženka pravilno in popolno ter v skladu s pravili dokazovanja ugotovila dejansko stanje in nanj pravilno uporabila materialno pravo, zato je tožba neutemeljena.

Odločanje po sodnici posameznici

7Sodišče je 24. 9. 2020 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu¹ (ZUS-1) sprejelo sklep I U 2597/2018-13, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Vrednost spornega predmeta namreč ne presega 20.000 EUR (sporno je doplačilo odškodnine v obveznicah v višini 11.458,22 DEM, kar znaša 5.858,39 EUR) niti v zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje. Ob tem sodišče izpostavlja, da stranke na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2020 na izrecno vprašanje sodnice niso podale nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi.

Videokonferenčna izvedba naroka za glavno obravnavo

8V času veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS, Uradni list RS, št. 165/2020), to je od 16. 11. 2020 do preklica, je mogoče naroke po točki 3.2. te odredbe izvesti videokonferenčno. Videokonferenčni narok je na podlagi 114. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mogoče izvesti le na podlagi predhodnega soglasja strank v postopku.

9Vse stranke so, po pozivu sodišča z 18. 12. 2020, soglasje za videokonferenčno izvedbo naroka za glavno obravnavo podale, pri čemer sta toženka in B. svoj izostanek opravičila.

Dokazni sklep

10Sodišče je na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1² samo po uradni dolžnosti pridobilo upravni spis v tej zadevi ter na naroku za glavno obravnavno 22. 12. 2020 kot dokaz vpogledalo vse listine v upravnem spisu, priloženem k sodnemu spisu v obravnavani zadevi ter vse listine v upravnih spisih, priloženih k sodnim spisom v zadevah I U 1194/2019, I U 927/2019 in I U 74/2020, ki se prav tako nanašajo na denacionalizacije zadeve upravičenke A.

11Stranke dokaznih predlogov niso podale.

K I. točki izreka

12Tožba ni utemeljena.

13Skladno s prvim odstavkom 26. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Tretji odstavek tega člena pa določa, da se za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine po tem zakonu šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine (…).

14V zadevi je sporna odločitev toženke, da je tožnik kot zavezanec dolžan upravičenki – stranki z interesom A. v svojih obveznicah plačati znesek 11.458,22 DEM, ki predstavlja odškodnino do polne vrednosti za ob času podržavljenja zazidane stavbne parcele št. *251 izmere 126 m2, *252 izmere 37 m2 in *253 izmere 9 m2, vse k.o. ..., ki so bile upravičenki v naravi vrnjene kot del kmetijske in gozdne parcele št. 1189/1 k.o. ... z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018 v zvezi s sklepom o popravi pomote št. 490-27/2012/301 s 7. 12. 2018. Tožnik namreč ves čas postopka ugovarja, da obstoj objektov na navedenih treh parcelah v času podržavljenja ni ustrezno izkazan.

15Ni pa spora o tem, da so bila navedena zemljišča (ob podržavljenju parcele št *251, *252 in *253, vse k.o. ...) razglašena za naravno znamenitost z Odlokom Skupščine Občine Mozirje o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Mozirje (Uradni list RS, št. 27/1987), da je stranka z interesom A. upravičenka do denacionalizacije in da je bilo predmetno premoženje podržavljeno C. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana št. 983/4 s 17. 9. 1947, ki je bila izdana na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list LRS št. 62/1945). Spora ni niti o tem, da so bile predmetne parcele po geodetskih podatkih ob podržavljenju stavbišča, ob vpisu v zemljiško knjigo ZKV št. 206 k.o. ..., ki vsebuje vpise tudi za davčno – katastrsko Občino ..., pa so bile vpisane kot parc. št. *251 – planinska koča, parc. št. *252 – koča za tujce in parc. št. *253 – zidan vodnjak. Sporno tudi ni, da so bili objekti na teh parcelah vrisani leta 1909, da danes teh objektov ni več in da so bile navedene tri parcele leta 1997 kot samostojne parcele ukinjene in združene s parc. št. 1189/1 k.o. ...

16Iz navedenih listin, katerih obstoj in vsebina med strankami ni sporna, tako izhaja, da so v času pred podržavljenjem na vseh treh parcelah stali objekti, in sicer planinska koča ter koča za tujce in zidan vodnjak. Navedeno, kar kot rečeno niti ni sporno, potrjujejo podatki upravnih spisov - iz IDPOS 21³ izhaja, da so bili navedeni objekti vrisani leta 1909 - objekta, zarisana kot rdeč pravokotnik s tanko rdečo črto in v sredini prekrižana (parc. št. *251 in parc. št. *252) sta lesena objekta, objekt na parc. št. *253, ki je zarisan kot kvadrat s tanko rdečo črto in tudi šrafiran s tanko rdečo črto, pa pomeni zidan objekt, lahko tudi zidan vodnjak, podoben današnjim vodohramom. Iz priloge odločbe o podržavljenju št. 983/47, ki jo je 17. 9. 1947 izdala Okrajna komisija za agrarno reformo Ljubljana, nadalje izhaja, da so bile vse tri navedene parcele podržavljene kot zazidano stavbno zemljišče. Iz arhivske reprodukcije o stanju koncem leta 1957, ki jo je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pridobil na Geodetski upravi RS, pa je razvidno, da so parcele – zaznani objekti – obarvani rumeno. Od navedenega leta podatkov o parcelah ni več. Zaradi neobstoja objektov so se te parcele v letu 1997 združile s parc. št. 1189/1 k.o. ...⁴. Iz odločbe o spremembah v katastrskem operatu po uradni dolžnosti, ki jo je izdala Območna geodetska uprava Velenje, Izpostava Mozirje št. 5-45-R11/10-97 26. 5. 1997, izhaja stanje pred spremembo za parc. št. *251 v izmeri 126 m2 vrsta rabe: stavbišče, za parc. št. *252 v izmeri 37 m2 vrsta rabe stavbišče in za parc. št. * 253 v izmeri 9 m2 vrsta rabe stavbišče, stanje po spremembi pa je za vse tri navedene ukinjene parcele parc. št. 1189/1, vrsta rabe gozd. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da so bile spremembe ugotovljene po uradni dolžnosti glede na dejansko stanje.

17Glede na vse navedene listine, predložene v upravnem postopku in glede na v prejšnji točki te sodbe povzete navedbe Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS se sodišče pridružuje zaključku toženke v izpodbijani odločbi, da je bilo stranki z interesom – denacionalizacijski upravičenki podržavljeno zazidano zemljišče, saj to dokazujejo vse listine, predložene v postopku.

18Ob tem sodišče še dodaja, da že nesporen obstoj objektov na navedenih treh parcelah pred podržavljenjem in prav tako nesporen obstoj objektov na navedenih treh parcelah po podržavljenju (leta 1957) kaže na to, da so objekti na teh parcelah obstajali tudi ob podržavljenju (leta 1947), kar nenazadnje, kot navedeno v točki 15 te sodbe, izhaja tudi iz priloge odločbe o podržavljenju. Tožnik pa za svoje trditve, da objekti na navedenih parcelah ob podržavljenju niso stali, ni predložil nobenega dokaza.

19Po povedanem je tudi po presoji sodišča stranka z interesom – denacionalizacijska upravičenka dokazala, da ji je bilo podržavljeno zazidano zemljišče, na tožniku pa je (bilo) dokazno breme, da bi dokazal morebitno drugačno dejansko stanje, vendar kot rečeno za svoje navedbe ni v postopku predložil prav nobenega dokaza. Zgolj trditve, da objektov na navedenih treh parcelah ob podržavljenju ni bilo, brez predloženih dokazov pa, glede na vse podatke, ki izhajajo iz prej navedenih uradnih javnih listin, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

20Skladno s prvim odstavkom 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegovega sedanje vrednosti. Vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije (tretji odstavek 44. člena ZDen). Ob upoštevanju citiranih določb ZDen, Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ter Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije je toženka v postopku izračunala razliko v vrednosti v naravi vrnjenih predmetnih treh parcel, ki je po stanju v času podržavljenja (zazidana zemljišča) zanašala 11.520,56 DEM, v času izdaje izpodbijane odločbe pa (gozdna zemljišča) 62,34 DEM. Sodišče ugotavlja, da samemu izračunu razlike vrednosti (ki znaša 11.458,22 DEM) tožnik konkretizirano ne ugovarja.

21V zvezi s tožbenim ugovorom glede obstoja ovir za vračanje v naravi pa sodišče odgovarja, da ovire za vračanje določa ZDen. Tožnik v tožbi ni navedel, na katero oviro za vračanje v naravi se njegov ugovor nanaša, saj tega ugovora ni konkretiziral in tako ostaja le na splošni ravni, zato ga sodišče ne more obravnavati po vsebini.

22Tožbeni ugovor, da je toženka izpodbijano odločbo izdala še pred pravnomočnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018, s katero je bilo odločeno o vračilu deleža parc. št. 1189/1 k.o. ..., ki v naravi v fizični obliki pomeni gozdno zemljišče, v času podržavljenja pa je bilo oštevilčeno s številkami zazidanih zemljišč *251, *252 in *253 k.o. ... (predmetne parcele), pa sicer drži. Vendar to dejstvo samo po sebi ter ob upoštevanju vsega prej obrazloženega po presoji sodišča ni nikakor vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Sicer pa je navedena odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018 postala pravnomočna 5. 1. 2019, kar je navedel pooblaščenec stranke z interesom A. na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2020, pooblaščenka tožnika pa temu ni ugovarjala. Po povedanem sodišče ta tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrača in s tem v zvezi še dodaja, da tožnik niti ni konkretiziral, v čem oziroma kako naj bi samo dejstvo izdaje izpodbijane odločbe o plačilu odškodnine za manjvrednost v naravi vrnjenih predmetnih parcel pred pravnomočnostjo odločbe o vrnitvi teh treh podržavljenih parcel v naravi, vplivalo na njeno pravilnost in zakonitost.

23Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

24Odločitev o stroških postopkih temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 eurov, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje.
² Po drugem odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.
³ Glej: vloga Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z 29. 10. 2018, vložena v upravnem postopku po Državnem odvetništvu RS in dopis Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z 20. 11. 2018, vložen v upravnem postopku.
⁴ Glej: prav tam.