UPRS Sodba I U 523/2019-6

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskih postopkov, končanih z odločbo in sklepom prvostopenjskega organa št. 301-24/1993-29 z dne 27. 8. 2020, ki sta postala pravnomočna 17. 9. 2010, odločbo prvostopenjskega organa št. 712-10/1999-26 z dne 30. 8. 2010, ki je postala pravnomočna 17. 9. 2010, odločbo prvostopenjskega organa, Izpostave Šiška, št. 04/04-17-362-115/92 z dne 21. 6. 2002, ki je postala pravnomočna 20. 10. 2005, in sklepom prvostopenjskega organa, Izpostave Šiška št. 464-99/1999-61200 z dne 28. 2. 2006, ki je postal pravnomočen 16. 1. 2007 (1. točka izreka). Sklenil je še, da stroški postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik predlagal obnovo navedenih denacionalizacijskih postopkov¹ na podlagi 4. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); v predlogu se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, saj naj bi po njegovem mnenju s to odločbo (s pravilno uporabo drugega odstavka 14. člena Ustave) prišlo do spremembe v ustavnosodni praksi glede predhodnega vprašanja, da pri vračanju premoženja ne sme biti diskriminacije po načelu državljanstva. Prvostopenjski organ je (v sicer ponovljenem postopku) presodil, da navedena odločba USRS ne pomeni obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, saj spremenjena ustavnosodna praksa USRS ni obnovitveni razlog in tudi ne pomeni drugače rešenega predhodnega vprašanja. Postopek bi se lahko obnovil, če bi se odločba organa, ki je vodil postopek, opirala na kakšno predhodno vprašanje, pa bi pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Odločba USRS pa se niti ni nanašala na ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času podržavljanja, temveč na drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da upravičenci v smislu tega zakona niso osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ker tožniku tako ni uspelo dokazati verjetnosti obstoja obnovitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, je organ njegov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka zavrgel kot neutemeljen (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP).

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Sklicuje se na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedel že prvostopenjski organ.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je vsaka diskriminacija, ki temelji na vprašanju državljanstva in narodne pripadnosti, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave kot tudi v nasprotju s pravom Evropske unije (EU). Ni mogoče prezreti stališča toženke, da kot predlagatelj denacionalizacijskega postopka glede na določbe 9. in 12. člena ZDen ni bil upravičenec za denacionalizacijo. Ne drži njeno naziranje, da naj bi se navedena odločba USRS nanašala na zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka po drugem odstavku 10. člena ZDen in da naj zato ne bi veljala za primere, ki temeljijo na 9. členu ZDen; določilo drugega odstavka 14. člena Ustave bi moralo biti uporabno tudi v tem primeru. Nadalje navaja, da je USRS zavzelo stališče, da iz vračanja premoženja niso a priori izločeni vsi tujci, temveč samo tisti, ki so državljanstvo izgubili v smislu novele drugega odstavka 25. člena Zakona o državljanstvu. Taka ureditev je bila s pristopom h Konvenciji o človekovih pravicah razveljavljena, kar pa ni motilo slovenskih upravnih in sodnih organov, ki so retroaktivno uporabili navedeno diskriminatorno določilo Zakona o državljanstvu za potrebe odklonitve državljanstva. Navaja še, da je šlo v njegovem primeru za protipravni odvzem državljanstva, pridobljenega z rojstvom. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo denacionalizacijskih postopkov, navedenih v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ to odločitev obrazlaga z ugotovitvijo, da tožnik ni verjetno izkazal okoliščine, na katero je oprl svoj predlog.

8Kot izhaja iz tožbenih navedb in obrazložitve izpodbijanega sklepa (in kar med strankama ni sporno), se je tožnik v predlogu za obnovo denacionalizacijskih postopkov, navedenih v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, skliceval na odločbo USRS št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, s katero naj bi po njegovem mnenju (na podlagi pravilne uporabe drugega odstavka 14. člena Ustave) nastala sprememba v ustavnosodni praksi, po kateri denacionalizacijski upravičenci po ZDen pri vračanju podržavljenega premoženja ne bi smeli biti diskriminirani na podlagi državljanstva. Formalno je tožnik svoj predlog oprl na 4. točko 260. člena ZUP.

9Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil.

10Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Neutemeljene so namreč tožbene navedbe, da naj bi navedena odločba USRS – katera naj bi po tožnikovem naziranju spremenila sodno prakso, v skladu s katero bi bilo (lahko) tožniku v spornih denacionalizacijskih postopkih vrnjeno podržavljeno premoženje – pomenila obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. Upoštevaje pravno teorijo² in sodno prakso³ namreč po ZUP (naknadna) sprememba sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja, na katerega bi se nanašala tudi upravna odločba, izdana v postopku, na katerega se predlog za obnovo nanaša, ne more biti razlog za obnovo postopka. Taka okoliščina ne pomeni nobenega izmed razlogov za obnovo postopka, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP.

11Navedena odločba USRS, s katero je tožnik utemeljeval svoj predlog za obnovo denacionalizacijskih postopkov, ne predstavlja niti drugače rešenega predhodnega vprašanja, na katerega bi se organ opiral pri sprejemu odločitve v denacionalizacijskih postopkih, glede katerih tožnik predlaga obnovo postopka. Predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije se je namreč nanašalo na ugotovitev (ne)obstoja jugoslovanskega državljanstva upravičencev (fizičnih oseb) po ZDen, kar pa ni bil predmet navedene odločbe USRS⁴, niti USRS ne pomeni organa, ki bi bil pristojen za rešitev takšnega vprašanja. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 260. člena, je tako pravilna. Ob tem sodišče dodaja še, da okoliščina, na katero je tožnik oprl svoj predlog za obnovo postopka (namreč navedena odločba USRS), ne predstavlja niti katerega izmed drugih obnovitvenih razlogov, navedenih v 260. členu ZUP.

12Nazadnje sodišče kot neutemeljena presoja tudi preostala pravna naziranja, ki jih je tožnik podal v okviru tožbenih navedb. Ta se namreč niso nanašala na vprašanje zakonitosti izpodbijanega sklepa (torej zavrženja predloga za obnovo denacionalizacijskih postopkov), kar je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu, ampak so se nanašala na same denacionalizacijske postopke, katerih obnovo je tožnik predlagal. To pa je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantno.

13Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni bilo sporno. Glede na tožbene navedbe je bila v zadevi sporna izključno razlaga oziroma uporaba prava, in sicer, ali navedena odločba USRS (in v zvezi z njo zatrjevana sprememba sodne prakse) predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. Preostala tožnikova naziranja v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava so se namreč nanašala na sam postopek denacionalizacije, ki pa ni bil predmet tega upravnega spora.

15Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ V teh postopkih so bile zavrnjene zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja ter zavrnjene oziroma zavržene zahteve za povrnitev zmanjšanja vrednosti denacionalizirane nepremičnine.
² Glej Andronja V., Kerševan E. (2006), Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, str. 545.
³ Npr. sodba VSRS št. U 158/95 z dne 10. 9. 1997, smiselno tudi Sklep VSRS št. I Up 61/2018 z dne 7. 11. 2018.
⁴ Predmet presoje USRS je bil v tej odločbi drugi odstavek 10. člena ZDen, in sicer z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave.