VSL Sodba I Cpg 556/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 65.895,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 65.086,95 EUR od 31. 10. 2018 ter od 808,56 EUR od 31. 12. 2019 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki ki za pravdne stroške plačati 2.538,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Navaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je od tožene stranke terjala povračilo povzročene škode iz naslova plačanih izdatkov za zdravljenje in nadomestila plače za A. A., toženkinega delavca, ki se je 21. 11. 2015 poškodoval na gradbišču B. (objekta v ljubljanskem parku), kjer se je odpravil krpat luknje na strehi, pa je od tam padel 10 metrov globoko. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z zatrjevano opustitvijo, saj ni navedla, kaj konkretno bi bila tožena stranka dolžna storiti, pa tega ni storila. Po ugovoru tožene stranke, da je na podlagi kooperantske pogodbe zgolj posodila poškodovanega delavca njegovemu dejanskemu delodajalcu na tem gradbišču, pa se je tudi trditveno breme glede opustitve, ki bi jo bilo treba pripisati ravno toženi stranki, znova prevalilo na tožečo stranko. Tožena stranka je v zvezi s tem ugovorom konkretno pojasnila, da sta bila na gradbišče B. napotena (zgolj) dva njena fizična delavca, ki sta delala po navodilih drugih. Poškodovani delavec je na gradbišču B. vsa neposredna navodila za delo prejemal od delovodje C. C., ki je delavec družbe D., d. o. o. Vodja posamičnih gradbenih del je bil gradbeni inženir E. E., prav tako zaposlen pri D., d. o. o., ki je bil zadolžen za nadzor nad opravljanjem del in za varnost pri delu. Tožena stranka je delavca A. A., preden ga je napotila na delo na to gradbišče, za varno delo tudi ustrezno usposobila, saj je delavec uspešno opravil izobraževanje in preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu ter zdravniški pregled. Delavčevo delo na strehi ni bilo vnaprej predvideno, niti mu ni bilo odrejeno. Tožena stranka bi kot delavčev formalni delodajalec odgovarjala zgolj, če bi ji bilo mogoče očitati protipravno in krivdno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi s poškodbo delavca. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da z gradbišča odsotni toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti za to, da delavcu ni zagotovila varnostne ograje ter varnega sidrišča za vpenjanje vrvi oziroma ustrezno širokih desk, kot tudi, da ni poskrbela za to, da bi delavec spoštoval delovodjevo navodilo, da naj streho zakrpa od znotraj.

6Po prvem odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, ZZVZZ) ima zavod pravico zahtevati, da mu delodajalec povrne škodo, kadar je poškodba zavarovane osebe posledica tega, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu. Odškodnina ji pripada za stroške zdravstvenih in drugih storitev ter za zneske denarnih nadomestil.

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekala navedbe tožene stranke, ki je zatrjevala, da je bila zgolj delavčev formalni delodajalec, vendar pa navedeno ne drži. V odgovor na ugovor tožene stranke, da je bila zgolj delavčeva formalna delodajalka, je namreč tožeča stranka zavzela stališče, da je tožena stranka kljub temu odgovorna za varno delo delavca, in sicer zaradi pisnega sporazuma z družbo F., d. o. o. Pavšalno nasprotovanje vsem navedbam nasprotne stranke ne zadošča, drugačnih (konkretnih) trditev pa tožeča stranka ni podala. Konkretizirano prerekanje se zahteva še toliko bolj, ker je tožena stranka v dokaz svojih navedb v ugovoru, da ni organizirala delovnega procesa na tem gradbišču, sodišču predložila tudi razne listinske dokaze (izjavo delavca na vprašalniku o poškodbi, obvestilo o poškodbi pri delu Inšpektorata RS za delo).

8Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka zgolj formalni delodajalec poškodovanega delavca. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala navedb tožene stranke, da je na to gradbišče napotila (zgolj) dva svoja fizična delavca, ki sta delala po navodilih drugih, da je delovni proces na tem gradbišču organizirala družba D., d. o. o., ki je tudi prevzela nadzor nad opravljanjem del in varnostjo pri delu. Iz pravne teorije,¹ kot tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS,² izhaja stališče, da v primeru, kadar formalni delodajalec napoti delavca na delo k uporabniku, za škodo poleg uporabnika ne odgovarja zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem. Njegova odgovornost je podana le tedaj, če mu je mogoče očitati protipravno in krivdno ravnanje, ki je bilo v vzročni zvezi s poškodbo delavca. Zakon namreč določa, da gre za odškodninsko obveznost (90. člen ZZVZZ), predpostavke le-te pa določa obligacijsko pravo. Glede na to, da je materialnopravno stališče, kot ga je zavzelo sodišče v tej zadevi, ustaljeno sodišče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, da ga podpira tudi pravna teorija, je morala tožeča stranka računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente nasprotne stranke.³ Dodatno opozorilo sodišča oziroma poziv tožeči stranki, da naj dopolni trditveno podlago spora, zato ni bilo potrebno.

9V takem primeru je formalni delodajalec odgovoren, če mu je mogoče v zvezi z delavčevo poškodbo očitati protipravno in krivdno ravnanje. Ni torej pravilno stališče tožeče stranke, da se delavčev formalni delodajalec svoje odgovornosti za organizacijo in nadzor dela ter usposobljenost delavcev ne more ekskulpirati zato, ker ima na gradbišču zgolj vlogo izvajalca ali podizvajalca. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka neprerekano trdila, da na tem delovišču ni prevzela izvedbe določenih del kot naročnikov izvajalec ali podizvajalec, temveč da je svoja delavca napotila na delo k drugemu delodajalcu.

10Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na pisni sporazum z dne 1. 9. 2015 z družbo F., d. o. o., po katerem se je tožena stranka zavezala za to, da bo imenovala odgovornega vodjo del na gradbišču. Kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je bil E. E. določen kot odgovorna oseba za varnost pri delu po Sporazumu o skupnih varnostnih ukrepih. Ker je tožena stranka pojasnila, da je naloge odgovornega vodje del na gradbišču prevzel zaposleni pri družbi D., d. o. o., je treba šteti, da je s tem zadostila tudi svoji zavezi v pisnem sporazumu z družbo F. Iz razloga, ker odgovorni vodja del na gradbišču ni bil zaposlen pri toženi stranki, ji torej odgovornosti za nastalo škodo še ni mogoče pripisati.

11Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila še drugih dokazil (program usposabljanja, potrdila o praktični usposobljenosti s preizkusom, dokazila, da se je delavec res udeležil izobraževanja), s katerimi bi dokazala, da je bil delavec ustrezno teoretično in praktično usposobljen za svoje delo. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj navrgla pomislek, da iz predloženih potrdil ni razvidno, za kakšno delo je usposobljen zavarovanec ter hkrati v spis predložila več dokazil (kot so potrdilo o opravljenem teoretičnem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom z dne 27. 6. 2016, zapisnik o izvedbi teoretičnega usposabljanja s preizkusom znanja z dne 27. 6. 2014 ter zdravniško potrdilo z dne 6. 10. 2013). Na drugem mestu v tožbi se je nato sklicevala na 227. člen ZPP ter predlagala sodišču, da naj toženi stranki naloži predložitev vseh listin po predpisih o varnosti in zdravju pri delu (z neopredeljeno navedbo kot „poziv za predložitev manjkajoče dokumentacije“). Tožena stranka je na očitek tožeče stranke odgovorila, da je delavec uspešno opravil izobraževanje in preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu, kot tudi da je opravil potrebni zdravniški pregled ter da je listine v zvezi s tem v spis vložila že tožeča stranka. Tožeča stranka v nadaljnjem postopku ni izrazila pomislekov, kot jih navaja sedaj v pritožbi. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka delavca za varno delo ustrezno usposobila, zaradi česar izvajanje drugih dokazov ni bilo potrebno. Pritožbeni očitki glede neizvedbe drugih predlaganih dokazov so iz navedenega razloga neutemeljeni, saj tožeča stranka konkretnega ugovora v zvezi z delavčevo usposobljenostjo za varno delo v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala.

12Nenazadnje pa je ta pritožbeni očitek povezan s trditvijo tožeče stranke, da bi moral delodajalec delavca usposobiti za varno delo na višini. S tem v zvezi pojasnjuje, da se potrdilo z dne 27. 6. 2014 nanaša na delovno mesto gradbenega delavca, ne pa krovca (delo na višini). V zvezi s temi očitki je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da delo na višini ob napotitvi delavca k dejanskemu delodajalcu ni bilo predvideno ter da mu je odgovorni družbe D., d. o. o. tudi sicer naročil, da naj izolacijo namesti z notranje strani strehe. Tožena stranka je torej neprerekano trdila, da se je delavec samovoljno (in nepričakovano) odločil, da bo delo opravil z zunanje strani strehe. Ker delavčevo delo na strehi ni bilo vnaprej predvideno, niti delavcu ni bilo naročeno, česar tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala, tudi z očitki, da delavec ni bil usposobljen za delo na višini ne more uspeti.

13Sodišče prve stopnje je tako po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala takšnega protipravnega in krivdnega ravnanja oziroma opustitve tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi s poškodbo delavca, zato tožena stranka ni odgovorna za nastanek škode. Ker že ta ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do drugih pritožbenih navedb.

14Tožeča stranka torej s pritožbenimi očitki ne more uspeti. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je priznalo v višini priglašenih stroškov. Stroški tožene stranke znašajo 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja o pritožbi (0,6 EUR), skupaj 466,65 EUR. Priznane stroške ji mora tožeča stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

¹ Dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2017, stran 170.
² III Ips 122/2011, II Ips 861/2007, VIII Ips 13/2011, II Ips 347/2004, II Ips 659/2007, II Ips 199/2007.
³ Betetto N.: Komentar zakona o pravdnem postopku, 2. knjiga, GV založba, str. 592.