UPRS Sodba I U 2040/2019-21

I. Tožbi se v delu zoper odločbo Občine Kranjska Gora, št. 3542-7/2020-1 z dne 20. 2. 2020, ugodi tako, da se odločba Občine Kranjska Gora, št. 3542-7/2020-1 z dne 20. 2. 2020, odpravi.

II. Tožbi se v delu zoper odločbo Župana Občine Kranjska Gora, št. 42604-17/2019-6 (pravilna št. 711-3/2019-6 – sklep o popravi pomote, št. 711-3/2019-7 z dne 14. 2. 2020) z dne 10. 2. 2020, deloma ugodi tako, da se drugo poved v 2. točki izreka odločbe Župana Občine Kranjska Gora, št. 42604-17/2019-6 (pravilna št. 711-3/2019-6 – sklep o popravi pomote, št. 711-3/2019-7 z dne 14. 2. 2020) z dne 10. 2. 2020, ki se glasi: „Odločba Občine Kranjska Gora, št. 42604-17/2019-4 z dne 20. 6. 2019, se v 1. točki izreka te odločbe dopolni tako, da se doda „Zadeva se vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek“.“, odpravi.

III. V preostalem se tožba zoper odločbo Župana Občine Kranjska Gora, št. 42604-17/2019-6 (pravilna št. 711-3/2019-6 – sklep o popravi pomote, št. 711-3/2019-7 z dne 14. 2. 2020) z dne 10. 2. 2020, zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka. Dne 28. 10. 2019 je pri toženki vložil zahtevo za izrek ničnosti odločbe Župana Občine Kranjska Gora, št. 42604-17/2019-4 z dne 20. 6. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 20. 6. 2019), o kateri pa toženka ni odločila v predpisanem roku in tudi ne v nadaljnjih sedmih dneh po ponovnem pozivu z dne 4. 12. 2019. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ izdal odločbo, št. 42604-17/2019/-2 z dne 22. 5. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 22. 5. 2019), s katero mu je odmeril komunalni prispevek v višini ... EUR. Nato je zoper navedeno odločbo vložil vlogo, imenovano „pritožba“, v kateri je predlagal, da s toženko sklene pogodbo o opremljanju. Zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 se sploh ni pritožil, kljub temu pa je drugostopenjski organ izdal odločbo z dne 20. 6. 2019, s katero je ugodil tožnikovi pritožbi in odločbo z dne 22. 5. 2019 odpravil (1. točka izreka) ter odločil, da se s tožnikom na podlagi Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) sklene pogodbo o opremljanju za gradnjo nove komunalne infrastrukture (2. točka izreka). Ker o sklenitvi pogodbe o opremljanju ni mogoče odločati v upravnem postopku, saj ne gre za upravno zadevo (1. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in je posledično odločitev o tem tudi neizvršljiva (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), ter glede na to, da je drugostopenjski organ o odpravi odločbe z dne 22. 5. 2019 odločil brez tožnikove zahteve (4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), tožnik predlaga, naj sodišče odločbo z dne 20. 6. 2019 izreče za nično.

2Med postopkom upravnega spora je toženka obvestila sodišče, da je drugostopenjski organ z odločbo, št. 42604-17/2019-6 (pravilna št. 711-3/2019-6 – sklep o popravi pomote št. 711-3/2019-7 z dne 14. 2. 2020) z dne 10. 2. 2020, (v nadaljevanju odločba z dne 10. 2. 2020) delno ugodil tožnikovi zahtevi za izrek ničnosti, in sicer glede 2. točke izreka odločbe z dne 20. 6. 2019, v preostalem pa je zahtevo za izrek ničnosti zavrnil (1. točka izreka). Odločil je, da odločba z dne 20. 6. 2019 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi (prva poved 2. točke izreka). Hkrati je še odločil, da se odločbo z dne 20. 6. 2019 v 1. točki izreka dopolni tako, da se doda „Zadeva se vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek“ (druga poved 2. točke izreka); da je odločba z dne 20. 6. 2019 v 2. točki izreka te odločbe nična (3. točka izreka) in da predlagatelj trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

3Iz obrazložitve odločbe z dne 10. 2. 2020 izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 22. 5. 2019 odločil, da je tožnik dolžan plačati komunalni prispevek v višini ... EUR. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo z dne 4. 6. 2019, ki ji je drugostopenjski organ z odločbo z dne 20. 6. 2019 ugodil in odločbo z dne 22. 5. 2019 odpravil (1. točka izreka). Odločil je še, da se s tožnikom sklene pogodba o opremljanju za gradnjo nove komunalne infrastrukture (2. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). Nato je tožnik vložil zahtevo za izrek ničnosti odločbe z dne 20. 6. 2019 iz razlogov, ker o sklenitvi pogodbe o opremljanju ni mogoče odločati v upravnem postopku in ker naj bi bilo o odpravi odločbe z dne 22. 5. 2019 odločeno brez njegove zahteve. Drugostopenjski organ je presodil, da je tožnik zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 vložil pritožbo z dne 4. 6. 2019, v kateri je nasprotoval izdani odločbi, sklicujoč se na to, da je vse stroške, povezane z izgradnjo komunalne infrastrukture, kril sam, kar je izkazoval s pritožbi priloženimi računi. Ker je torej drugostopenjski organ izdal odločbo z dne 20. 6. 2019 na podlagi tožnikove pritožbe, je zahteva za izrek ničnosti 1. točke izreka odločbe z dne 20. 6. 2019 neutemeljena, saj ta odločba ni bila izdana brez tožnikove zahteve. Posledično ostane odločba z dne 20. 6. 2019 v 1. in 3. točki izreka v veljavi. Zahteva za izrek ničnosti odločbe pa je utemeljena glede 2. točke izreka odločbe z dne 20. 6. 2019, ker sta podana ničnostna razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Drugostopenjski organ je še odločil, da se skladno s tretjim odstavkom 251. člena ZUP odločbo z dne 20. 6. 2019 v 1. točki izreka dopolni tako, da se doda odločitev „Zadeva se vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.“

4Glede na v prejšnji točki povzeto odločitev je prvostopenjski organ v ponovnem postopku izdal novo odločbo z dne 20. 2. 2020, s katero je tožnikovo zahtevo za odmero komunalnega prispevka z dne 17. 5. 2019 zavrnil (1. točka izreka) in odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo treba tožnikovo zahtevo za odmero komunalnega prispevka na območju OPPN DM S4 (travnik) v Mojstrani na nepremičninah, parc. št. ..., ..., ... in ..., vse k.o. ..., zavrniti, ker mu plačila komunalnega prispevka ni mogoče odmeriti, saj je skladno s 43. členom Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje DM S4 (travnik) v Mojstrani (v nadaljevanju Odlok) določeno, da gradnjo komunalne in prometne infrastrukture na tem območju zagotovijo lastniki zemljišč. Investitor ima na predmetnem območju glede na 18. člen Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje DM S4 (travnik) v Mojstrani (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja) možnost z občino skleniti pogodbo o opremljanju.

5Drugostopenjski organ je z odločbo, št. 3542-7/2020-4 z dne 30. 3. 2020, (v nadaljevanju odločba z dne 30. 3. 2020) zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 20. 2. 2020 (1. točka izreka) in odločil, da pritožnik trpi svoje stroške postopka, drugi posebni stroški postopka pa niso nastali (2. točka izreka).

6Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 vložil pritožbo z dne 4. 6. 2019, v kateri je jasno navedel, da vlaga pritožbo in da nasprotuje izdani odločbi o odmeri komunalnega prispevka. Ker je šlo za laično pritožbo, je treba njeno vsebino presojati po namenu. Glede na vsebino vloge ne more biti sporno, da je tožnik z njeno vložitvijo očitno zasledoval namen, da mu odmerjenega komunalnega prispevka ne bi bilo treba plačati in se je torej zavzemal za odpravo izpodbijane odločbe z dne 22. 5. 2019. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da je bila odločba z dne 20. 6. 2019 izdana brez njegove zahteve. Ker je drugostopenjski organ z odločbo z dne 10. 2. 2020 tudi dopolnil 1. točko izreka odločbe z dne 20. 6. 2019 tako, da je zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, je prvostopenjski organ izdal novo odločbo z dne 20. 2. 2020, s katero je tožnikovo zahtevo za odmero komunalnega prispevka zavrnil. Glede na to toženka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora, njegova tožba pa je tudi neutemeljena. Predlaga, naj sodišče sodni postopek ustavi, podredno pa tožbo zavrže oziroma zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da vztraja pri tožbi in jo razširja tudi na odločbo z dne 20. 2. 2020, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo zahtevo za odmero komunalnega prispevka. Navaja, da sta odmera in plačilo komunalnega prispevka procesni predpostavki za izdajo gradbenega dovoljenja in da stranka ne sme trpeti negativnih posledic neizvrševanja izvirne pristojnosti lokalne skupnosti. Edini kriterij, kdaj se komunalni prispevek ne plača, določa ZUreP-2 v 226. in 227. členu. Zato ni jasno, kaj poskuša toženka doseči z razlago 43. člena Odloka. Ta določba na samo odmero komunalnega prispevka nima vpliva, razen v tem, da občina pri posamezni komunalni opremi upošteva vlaganja zavezanca v izgradnjo posamezne vrste komunalne opreme v delnem ali celotnem obsegu. Poleg tega v odločitvi manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Storil je vse, da bi zadostil toženki, da se komunalni prispevek odmeri. V ta namen je večkrat telefonsko urgiral za sklenitev pogodbe, posredoval je tudi predlog pogodbe, vendar toženka nanj ni odgovorila. Sklenitev pogodbe o opremljanju ni obvezna, predvidena je le za izjemne primere, pod zakonskimi pogoji in je odvisna od soglasja volj, kar pa na obvezo odmere komunalnega prispevka ne more vplivati. V skladu s 14. členom Odloka o programu opremljanja je toženka dolžna odločiti o višini komunalnega prispevka in izdati odmerno odločbo ne glede na to, kolikšen je znesek komunalnega prispevka. Če se je občina odločila, da bo odmero komunalnega prispevka uredila s sklenitvijo pogodbe, je dolžna podati sporočilo, da komunalnega prispevka tožnik ni zavezan plačati. Pogodba med strankama lahko pride v poštev po tem, ko je izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka, ne more pa toženka pogojevati izdaje gradbenega dovoljenja s sklenitvijo pogodbe. Tožnik uveljavlja tudi procesne kršitve. Meni, da izpodbijana odločba z dne 20. 2. 2020 ne vsebuje pravne podlage glede pristojnosti organa in je ni mogoče preizkusiti. Organ mu pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni dal možnosti izjave, zato je kršil 9. člen ZUP. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da je občina upravičena odmeriti komunalni prispevek le za tisto še nezgrajeno komunalno opremo, ki je vključena v načrt razvojnih programov občinskega proračuna za tekoče in prihodnje leto oziroma je predmet pogodbe o opremljanju oziroma za katero občina in zavezanec skleneta medsebojno pogodbo o priključitvi, tožnik pa nobenega od teh pogojev ne izkazuje. Že s sprejemom 43. člena Odloka je predvideno, da bo v primeru investitorjevega interesa za gradnjo na predmetnem območju potrebna sklenitev pogodbe o opremljanju. Sklenitev pogodbe o opremljanju je potrebna pred morebitno odmero komunalnega prispevka in ne obratno. Če bi prvostopenjski organ tožniku odmeril komunalni prispevek, bi ravnal v nasprotju s 43. členom Odloka, tožnik pa bi od občine zahteval zagotovitev infrastrukture, ki pa so jo dolžni zagotoviti lastniki zemljišč. Odmera komunalnega prispevka za izgradnjo komunalne opreme, ki je občina ne zagotovi, bi bila v nasprotju s samim namenom odmere komunalnega prispevka. Prereka tudi tožbene ugovore glede kršitev pravil postopka. Tožnik ne pojasni, s katerimi dejstvi ni bil seznanjen in kako naj bi to vplivalo na drugačno odločitev o zadevi. Vsa dejstva, pomembna za odločitev, so izhajala iz tožnikove zahteve in obvestila upravne enote, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Tako ni bilo potrebe po dodatnem zaslišanju tožnika ali dodatni predhodni seznanitvi tožnika z nameravano odločitvijo. S tem, da prvostopenjski organ tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni posebej opozarjal na pravne predpise, še ne pomeni, da mu je bila kršena pravica do izjave. Predhodna seznanitev strank s pravnimi predpisi ni potrebna, ker gre za javno objavljene predpise in opredeljevanje strank do njih nima nobenega smisla. Predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Tožba je delno utemeljena.

10Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 10. 2. 2020 delno ugodil tožnikovi zahtevi za izrek ničnosti odločbe z dne 20. 6. 2019, in sicer glede 2. točke izreka te odločbe, v preostalem, glede 1. in 3. točke izreka, pa je zahtevo za izrek ničnosti zavrnil, ker je ugotovil, da v tem delu ni podan noben ničnostni razlog po prvem odstavku. 279. člena ZUP. Tožnik pa meni, da bi moral drugostopenjski organ izreči odločbo z dne 20. 6. 2019 za nično v celoti, torej tudi glede 1. točke izreka, v kateri je bilo odločeno, da se njegovi pritožbi ugodi in odločbo z dne 22. 5. 2019 odpravi, in sicer iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP,¹ ker je zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 sicer vložil vlogo, imenovano „pritožba“, v kateri je predlagal, da toženka z njim sklene pogodbo o opremljanju, vendar se zoper odmerjeni komunalni prispevek v višini ... EUR naj ne bi pritožil, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo, da je drugostopenjski organ o odpravi odločbe z dne 22. 5. 2019 odločil brez njegove zahteve.

11Kot izhaja iz obrazložitve odločbe z dne 10. 2. 2020, je tožnik zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 vložil pritožbo z dne 4. 6. 2019, v kateri je nasprotoval izdani odločbi, sklicujoč se na to, da je vse stroške v zvezi z izgradnjo komunalne infrastrukture kril sam, kar je izkazoval s priloženimi računi. To pomeni, da je drugostopenjski organ odločbo z dne 20. 6. 2019 izdal na podlagi tožnikove pritožbe z dne 4. 6. 2019, vložene zoper odločbo z dne 22. 5. 2019, zato ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Navedenemu tožnik v tožbi konkretizirano ne oporeka, ampak le pavšalno navaja, da je sicer zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 vložil vlogo, imenovano „pritožba“, v kateri je predlagal, da toženka z njim sklene pogodbo o opremljanju, vendar se zoper to odločbo naj ne bi pritožil.

12Glede na tako stanje zadeve se sodišče strinja s presojo drugostopenjskega organa v odločbi z dne 10. 2. 2020 o tem, da je bila odločba z dne 20. 6. 2019 izdana na podlagi tožnikove pritožbe z dne 4. 6. 2019 in da je bila torej tožnikova zahteva za vodenje pritožbenega postopka v tem primeru podana. Drugostopenjski organ je namreč ugotovil, da je tožnik s pritožbo dejansko nasprotoval odločbi z dne 22. 5. 2019 oziroma plačilu komunalnega prispevka v višini ... EUR, kot mu je bil odmerjen s to odločbo, ker je menil, da je vse stroške, povezane z izgradnjo komunalne infrastrukture na zadevnih parcelah plačal sam. Temu tožnik v tožbi, kot povedano, konkretizirano ne ugovarja. Navedeno vlogo z dne 4. 6. 2019 je tudi sam tožnik poimenoval kot pritožbo zoper odločbo z dne 22. 5. 2019 (to navaja tudi tožnik v tožbi). To pomeni, da tožnikova pritožba z dne 4. 6. 2019 tudi po presoji sodišča implicira njegovo nestrinjanje z izdano odločbo z dne 22. 5. 2019 in željo po varovanju svojega pravnega položaja, koristi ali pravic ter da je torej šlo za pritožbo v smislu rednega pravnega sredstva po ZUP. Da je v pritožbi z dne 4. 6. 2019 tožnik predlagal (tudi) sklenitev pogodbe o opremljanju in da ni izrecno zahteval odprave odločbe z dne 22. 5. 2019 (kot navaja tožnik v tožbi), pa na navedeno presojo ne more vplivati, saj je v tem primeru bistvena ugotovitev, da iz tožnikove pritožbe z dne 4. 6. 2019 jasno izhaja, da nasprotuje plačilu komunalnega prispevka, kot mu je bil odmerjen z odločbo z dne 22. 5. 2019 oziroma da meni, da mu komunalnega prispevka v odmerjeni višini ni treba plačati in da se torej posledično z odločbo z dne 22. 5. 2019 ne strinja. Stranka oziroma pritožnik v pritožbi namreč niti ni dolžan izrecno postaviti zahtevka, ki bi od pritožbenega organa zahteval sprejem določene odločitve.

13Ker je torej drugostopenjski organ pravilno presodil, da je bila odločba z dne 20. 6. 2019 izdana na podlagi tožnikove pritožbe oziroma njegove zahteve za vodenje pritožbenega postopka, je njegova odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za izrek ničnosti glede 1. in 3. točke izreka odločbe z dne 20. 6. 2019 pravilna, saj ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Glede na to je sodišče tožbo v delu zoper 1., 3. in 4. točko izreka odločbe z dne 10. 2. 2020 ter zoper prvo poved v 2. točki izreka odločbe z dne 10. 2. 2020 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo (III. točke izreka te sodbe).

14Sodišče nadalje ugotavlja, da je drugostopenjski organ v postopku za izrek ničnosti odločbe z dne 20. 6. 2019 hkrati odločil še o tem, da se na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odločba z dne 20. 6. 2019 v 1. točki izreka dopolni tako, da se doda odločitev „Zadeva se vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek“ (druga poved v 2. točki izreka odločbe z dne 10. 2. 2020). Navedena odločitev pa po presoji sodišča ni pravilna.

15Drugostopenjski organ je namreč z odločbo z dne 10. 2. 2020 odločal o ničnosti odločbe z dne 20. 6. 2019, kar pomeni, da je lahko v tem postopku odločil (le) o tem, da sporno odločbo izreče za nično deloma ali v celoti oziroma da tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti zavrne (drugi in četrti odstavek 280. člena ZUP). Ni pa imel podlage, da bi lahko v postopku za izrek ničnosti odločbe tudi sam po uradni dolžnosti na podlagi pooblastil iz pritožbenega postopka (tretji odstavek 251. člena ZUP) dopolnjeval izrek že pravnomočne odločbe z dne 20. 6. 2019 na način, kot izhaja iz druge povedi v 2. točki izreka odločbe z dne 10. 2. 2020. Tretji odstavek 251. člena ZUP,² na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, namreč opredeljuje enega od možnih načinov odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi v okviru pritožbenega postopka in ne v postopku za izrek ničnosti odločbe kot izrednega pravnega sredstva po ZUP.

16Glede na to je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v delu zoper odločbo z dne 10. 2. 2020 deloma ugodilo tako, da je drugo poved v 2. točki izreka te odločbe, ki se glasi: „Odločba Občine Kranjska Gora, št. 42604-17/2019-4 z dne 20. 6. 2019, se v 1. točki izreka te odločbe dopolni tako, da se doda „Zadeva se vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek“, odpravilo (ne pa tudi vrnilo v ponovni postopek glede na izostanek pravne podlage za tako odločanje), kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

17Ker je posledično prvostopenjski organ na podlagi napačne in v tem upravnem sporu odpravljene odločitve drugostopenjskega organa v drugi povedi 2. točke izreka odločbe z dne 10. 2. 2020 izdal novo odločbo z dne 20. 2. 2020, je posledično sodišče moralo odpraviti tudi izpodbijano odločbo z dne 20. 2. 2020, kot izhaja iz I. točka izreka te sodbe, saj je s tem odpadla pravna podlaga za njeno izdajo. Ipso lege se šteje za odpravljeno tudi odločba drugostopenjskega organa z dne 30. 3. 2020. Sodišče se do navedb strank v zvezi z izpodbijano odločbo z dne 20. 2. 2020 ni opredeljevalo, saj po povedanem na drugačno odločitev sodišča ne bi mogle vplivati.

18Glede na to, da je ostala odločba z dne 20. 6. 2019 v 1. in 3. točki izreka v veljavi (tj. da se prvostopenjska odločba z dne 22. 5. 2019 odpravi in s tem povezani odločitvi o stroških postopka), sodišče pripominja, da je posledično ostala tožnikova zahteva za odmero komunalnega prispevka z dne 17. 5. 2019 nerešena. To pomeni, da mora o njen pristojni organ odločiti v (novem) postopku, v katerem bo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega ter procesnega prava med drugim zagotovil tožniku tudi pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, na kar utemeljeno opozarja tožnik, in sicer tako, da mu bo pred izdajo nove odločbe dal možnost izjave o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi (9. člen ZUP). Pri tem je pomembno, da pristojni organ tožnika pred sprejemom odločitve konkretizirano seznani tako s svojimi ugotovitvami glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve tako, da bo imel tožnik možnost opredeliti se ne samo do dejanskih, ampak tudi do pravnih stališč, ki jih organ šteje kot pomembna za sprejem odločitve o zadevi.

19Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih odločb in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi zoper odločbo z dne 20. 2. 2020 in deloma zoper odločbo z dne 10. 2. 2020, kot prej obrazloženo, ter izpodbijani odločbi v tem delu odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Poleg tega pa tudi relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, med strankama niti ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Relevantnim dejanskim okoliščinam, na katerih je v izpodbijanem delu temeljila odločba z dne 10. 2. 2020, kot navedeno v 11. in 12. točki obrazložitve te sodbe, namreč tožnik v tožbi niti ni konkretizirano oporekal.

20Ker je sodišče tožbi v bistvenem in pretežnem delu ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika in mu na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

21Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka toženke temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1.

¹ Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.
² Tretji odstavek 251. člena ZUP se glasi: „Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe.“