UPRS Sodba I U 1909/2019-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora kot investitor gradnje manj zahtevnega objekta (...), za gradnjo katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-86/2017-16 (302), do 15. 6. 2020 za ves zemeljski izkop (v ocenjeni količini ...m3), ki ji je nastal pri gradnji ... in je bil z gradbišča odpeljan in nezakonito odložen na zemljišče s parcelno št. ..., vse k.o. ..., zagotoviti predpisano ravnanje z njim v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih ali s predpisom, ki ureja obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov (1. točka izreka). Naložil ji je tudi, da mora po izpolnitvi naloženih obveznosti takoj pisno obvestiti inšpektorja za okolje (2. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je bila tožnica investitor rušitve zaklonišča in gradnje manj zahtevnega objekta in da je pri tem nastalo ... m3 zemeljskega izkopa. Tožnica je ... m3 oddala v predelavo predelovalcu odpadkov A. A. d.o.o., na gradbišču je ponovno uporabila ... m3, ... m3 zemeljskega izkopa pa je z gradbišča odpeljala in odložila na navedene parcele. Zemeljski izkop se uvršča v skupino odpadkov s številko 17 (odpadek 17 05 04), za katerega veljajo določila Uredbe o ravnanju z odpadki (v nadaljevanju Uredba 1), razen če se z njim ravna v skladu z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (v nadaljevanju Uredba 2). Iz Uredbe 1 namreč izhaja, da bi morala tožnica ves zemeljski izkop, ki je nastal pri gradbenih delih, oddati zbiralcu ali predelovalcu gradbenih odpadkov in od njega pridobiti evidenčne liste. Če pa je želela uporabiti zemeljski izkop za nasipavanje kmetijskega zemljišča, bi morala ravnati z njim v skladu z Uredbo 2, tj. pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10. Ker tega ni storila, gre za nezakonito odlaganje odpadkov oziroma nezakonito odložen zemeljski izkop. Zato mora zagotoviti njegovo obdelavo tako, da ga odda zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov (vključena je tudi oseba, ki ima pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10) in ob vsaki oddaji pridobiti od prevzemnika izpolnjen evidenčni list.

3Ugovor tožnice, da je s pogodbo prenesla obveznosti v zvezi z ravnanjem z odpadki na izvajalca gradbenih del B. B. d.o.o., slednji pa na C. C. d.o.o. in ta na družbo A. A. d.o.o., zavrača kot neutemeljen, ker mora v vsakem primeru zagotoviti njihovo obdelavo oziroma ustrezno ravnanje z njimi povzročitelj gradbenih odpadkov, tj. investitor (I U 1760/2016 z dne 12. 4. 2018). Tega tožnica ni storila, zato ji je na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) odredil odpravo nepravilnosti.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Pritožbeno navedbo, da ne gre za odpadek ampak zemeljski izkop, zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Poleg tega ne drži, da izkopana zemljina, ki ne vsebuje vseh treh sestavin zemeljskega izkopa, tj. prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ni zemeljski izkop oziroma odpadek. Tožnica je izvirna povzročiteljica odpadkov in svoje dolžnosti, da z gradbenimi odpadki ravna kot je predpisano, ne more prenesti na drugega ter se ekskulpirati s sklicevanjem na dolžnosti pooblaščenca iz šestega odstavka 6. člena Uredbe 1. Če je tožnica kot investitorka za izpolnitev svoje obveznosti pooblastila nekoga drugega, jo opravljena dejanja ali opustitve tega pooblaščenca zavezujejo, kot če bi jih opravila oziroma opustila sama. Zavrača tudi ugovor, da izrek izpodbijane odločbe ni izvršljiv, saj je prvostopenjski organ tožnici odredil ravnanje z odpadki v skladu s predpisom. To pomeni, da lahko tožnica ves zemeljski izkop odda zbiralcu ali predelovalcu gradbenih odpadkov in od njega pridobi evidenčne liste, če pa ga želi uporabiti za nasipavanje kmetijskih zemljišč, mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10. Odrejeno ravnanje se nanaša na vso količino zemeljskega izkopa na vseh parcelah.

5Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da iz odločb ni razvidno, katera kršitev se ji sploh očita. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da naj bi šlo za kršitev 9. člena Uredbe 2, ker ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov po postopku R10, kar pa nasprotuje obrazložitvi prvostopenjske odločbe, v kateri se ji očita kršitev določb Uredbe 1. Že iz tega je razvidno, da je izpodbijana odločba nejasna, pri čemer se te kršitve ne da odpraviti z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, saj bi morala biti pravna podlaga jasno razvidna že iz prvostopenjske odločbe. Ker se zoper neobrazloženo odločbo ne more pritožiti, ji je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ne strinja se, da je bila pritožbena trditev, da je bil na zemljišče vnesen humus, ki ni odpadek, nova. Za novoto gre le, če stranka navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, prvostopenjskemu organu pa je bilo že v prvotnem postopku predloženo vse procesno gradivo, vključno s poročilom družbe D. D. d.o.o., ki kaže na to, da v zemljišče ni bil vnesen zemeljski izkop, ampak humus. Prvostopenjski organ tožnici pred izdajo odločbe tudi ni dal možnosti izjave o tem.

6Trdi, da humus, tj. rodovitna prst, ni odpadek in se sklicuje na odločbo Komisije 2000/532/ES. Meni, da iz poglavja 17 05 ne izhaja, da bi bila zemljina (humus) samostojen odpadek, kar pomeni, da je odpadek lahko le zmes zemljine in kamenja (št. 17 05 03 in 17 05 04). V obravnavanem primeru gre za rodovitno zemljo, ki se po drugem odstavku 9. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) uporablja za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij. To je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru s soglasji lastnikov zemljišč, kar izključuje vsako protipravnost ravnanja. Do tega, da je bila rodovitna zemlja vnesena na tuja zemljišča s soglasjem lastnikov zemljišč, se toženka sploh ni opredelila. Četudi bi bil na tuja zemljišča odložen zemeljski izkop, pa bi bila podana izjema po 7. členu Uredbe 1, po kateri investitorju ni treba zagotoviti oddaje gradbenih odpadkov zbiralcu gradbenih odpadkov ali neposredno v njihovo obdelavo, če količina gradbenih odpadkov ne presega 5.000 m3 zemeljskega izkopa. Če bi toženka pravilno uporabila predpis, bi morala upoštevati, da je podana izjema tudi po 10. členu Uredbe 2 in okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno. Toženka je kršila tudi temeljno načelo okoljskega prava, da za obremenitev okolja odgovarja povzročitelj, saj ni upoštevala, da je tožnica za ravnanje z odpadki pooblastila svojega glavnega izvajalca del, ki je pooblastilo prenesel na C. C. d.o.o., on pa na A. A. d.o.o..

7Ugotovitev, da naj bi bil material vnesen na parcele ... in ... je očitno zmotna. Opozarja na dejstvo, na katerega brez svoje krivde ni mogla opozoriti v prvostopenjskem postopku, in sicer, da se je obrnila na Občino Grosuplje, da bi pridobila soglasje za poseg na zemljišča. Občina ji je odgovorila, da je obe zemljišči oddala v zakup in da je že leta 2017 soglašala z nasipavanjem rodovitne zemlje. Sporočilo Občine Grosuplje se nanaša le na dve parceli, tako da zemeljski izkop na parceli ... in ... sploh ni bil vnesen in ga zato od tam ni mogoče odstraniti. Izpodbijana odločba je neizvršljiva tudi zato, ker v izreku ni definirano, koliko zemeljskega izkopa naj bi morala tožnica odstraniti s posamezne parcele in na kakšen način bi morala zagotoviti predpisano ravnanje z odloženim zemeljskim izkopom. Drugostopenjski organ je na ta očitek neutemeljeno odgovoril, da to izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe in se pri tem zmotno sklicuje na sodbo v zadevi I U 538/2016, ki je v obravnavanem primeru neuporabljiva. Ker zgolj izrek konstituira pravno razmerje, ne zadošča, da je zahtevano ravnanje opisano le v obrazložitvi. Poleg tega obrazložitev pojasnila ne vsebuje, ampak vsebuje zgolj prepis določb obeh uredb, ne pa tudi pravne presoje in pojasnila, katera določba naj bi bila prekršena in kako bi morala tožnica ravnati, da jo odpravi. Dodatno oviro za izvršljivost predstavlja dejstvo, da tožnica ni lastnica zemljišč, ki so v lasti Republike Slovenije in Občine Grosuplje, ki jih oddajata v zakup fizičnim osebam, te pa jih uporabljajo za kmetovanje. Precej verjetno je, da neposredni posestniki zemljišč, ki niso bili stranke postopka, posega ne bodo dovolili. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

9Tožba ni utemeljena.

10Drugi odstavek 20. člena ZVO-1 določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to imeti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z zakonom. Peti odstavek tega člena pooblašča Vlado, da s predpisom določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki. Vlada je določila pravila ravnanja z gradbenimi odpadki z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Po 1. točki prvega odstavka 2. člena te uredbe je povzročitelj gradbenih odpadkov oseba, ki naroči gradbena dela ali jih sama izvaja, če zaradi graditve objekta nastajajo gradbeni odpadki. Po 6. členu pa mora investitor zagotoviti oddajo gradbenih odpadkov zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov (prvi odstavek). Investitor mora ob oddaji vsake pošiljke gradbenih odpadkov pridobiti od prevzemnika odpadkov izpolnjen evidenčni list in voditi evidenco o vrstah in količinah nastalih gradbenih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ali pa mora za to pooblastiti enega od izvajalcev del (peti odstavek).

11Ni sporno, da je bila tožnica investitor gradnje, pri kateri so nastali gradbeni odpadki. Tožnica ugovarja, da ni odgovorna za ravnanje z njimi, ker je za to pooblastila družbo B. B. d.o.o.. Za B. B. d.o.o. ni sporno, da ni nastopal kot zbiralec ali izvajalec obdelave odpadkov, kateremu bi tožnica te odpadke oddala, slednji pa bi ji izdal evidenčne liste, ampak je bil njen pooblaščenec za ravnanje z odpadki. Šesti odstavek 6. člena Uredbe 1 določa, da lahko investitor, ne glede na določbo prejšnjega odstavka, za celotno gradbišče pooblasti enega od izvajalcev del, da v njegovem imenu oddaja gradbene odpadke zbiralcu gradbenih odpadkov ali obdelovalcu in ob oddaji vsake pošiljke odpadkov izpolni evidenčni list, določen s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Že iz citirane določbe izhaja, da investitor pooblasti izvajalca del za to, da odda odpadke v njegovem imenu, torej za investitorja. Če pooblaščenec odpadkov ne odda zbiralcu ali izvajalcu obdelave, je torej za to opustitev po predpisu odgovoren investitor. S pooblastilom, ki je mandatno razmerje, odgovornosti, ki jo nalaga predpis, ni mogoče prenesti na drugega. Zgolj taka razlaga je tudi v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVO-1, po katerem mora vsa pravila ravnanja z odpadki upoštevati (že) povzročitelj onesnaževanja. Načelo, da “plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU, določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red RS prenesena z ZVO-1.¹Toženka je zato po presoji sodišča pravilno štela, da je inšpekcijski zavezanec tožnica.

12Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da si prvostopenjska in drugostopenjska odločba nasprotujeta. Toženka pravilno navaja, da se določbe Uredbe 1 ne uporabljajo za zemeljski izkop, ki nastaja pri gradbenih delih zaradi gradnje, rekonstrukcije, adaptacije, obnove ali odstranitve objekta, če ni onesnažen z nevarnimi snovmi tako, da bi se v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, uvrstil med nevarne gradbene odpadke, in se ravna z njim v skladu s predpisom, ki ureja obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov. Predpis, ki ureja obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov, je Uredba 2. Navedeno torej pomeni, da se investitor obveznosti, da zemeljski izkop odda zbiralcu ali izvajalcu obdelave, kot to določa Uredba 1, lahko razbremeni, če z zemeljskim izkopom ravna tako, kot je predpisano v Uredbi 2. Toženka pa je ugotovila, da tožnica ni ravnala po Uredbi 1, ampak je ... m3 zemeljskega izkopa vnesla v tla (kar ni sporno), vendar pri tem ni ravnala v skladu z določili Uredbe 2. Prvi odstavek 9. člena namreč določa, da mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe (…), pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki (…), tega dovoljenja pa tožnica ni pridobila. Glede na to je še vedno zavezana, da z gradbeni odpadki ravna tako, kot to določa bodisi ena bodisi druga Uredba.

13Tožnica trdi, da se citirana določba ne uporablja, ker zemeljski izkop ni odpadek ampak rodovitna zemlja – humus. Sodišče se strinja s tožnico, da ta trditev ni bila pritožbena novota, saj je kvalifikacija, ali v obravnavanem primeru izkop predstavlja odpadek, pravno vprašanje. Se je pa toženka kljub takemu stališču pravilno opredelila do pritožbene trditve, in sicer da gre tudi v primeru „humusa“ za zemeljski izkop in za odpadek. Res je, da Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v 9. točki 2. člena določa, da je zemeljski izkop odpadek, sestavljen iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ki nastanejo pri izkopavanju ali odkrivanju tal ali podtalja. Vendar navedeno ne pomeni, da izkopana zemljina, ki ne vsebuje vseh treh navedenih sestavin, ni zemeljski izkop oz. odpadek, saj kaj takega ne izhaja iz predpisov. Po Uredbi o odpadkih (4. člen) to, kaj se šteje za odpadek, izhaja iz priloge Odločbe 2000/523/ES (spremenjene s sklepom Komisije z dne 18. decembra 2014) in ZVO-1. Iz navedene (spremenjene) priloge izhaja, da tako kot kamenje in material, izkopan pri poglabljanju dna z bagranjem, tudi zemlja spada med odpadke (17 05). Zemlja in kamenje, ki ne vsebujeta nevarnih snovi, spadata pod rubriko 17 05 04. Predvsem pa je treba pri ugotavljanju, ali je neka snov odpadek, upoštevati 5. točko 3. člena ZVO-1, ki določa, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči.

14Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 36/2019 z dne 3. 6. 2020 opozorilo na stališče SEU, po katerem so snovi in predmeti, ki jih je mogoče opredeliti kot odpadki, sicer opredeljeni s seznamom, vendar pa je ta seznam zgolj vodilo, tako da opredelitev odpadkov izhaja predvsem iz imetnikovega ravnanja in iz pomena besede zavreči². Besede zavreči in nato pojma odpadek pa se v smislu člena 1 (a) Direktive³, kot poudarja SEU, ne sme razlagati ozko⁴. Opredelitev pojma "odpadek" je odvisna predvsem od ravnanj imetnika in od pomena pojma "zavreči". Besedo "zavreči" je treba razlagati ne zgolj na glavni cilj Direktive, ki je v skladu z njeno tretjo uvodno izjavo "varovanje zdravja ljudi in varstvo okolja zoper škodljive učinke zbiranja, prevoza, obdelave, shranjevanja in odlaganja odpadkov", ampak tudi glede na cilj člena 147(2) ES, ki določa (tudi), da je cilj okoljske politike doseči visoko raven varstva ter da politika temelji na previdnostnem načelu in načelih, da je treba delovati preventivno⁵.

15Glede na tako vsebino pojma odpadka ne more biti dvoma, da je zemeljski izkop, (celo če bi bil zgolj rodovitna zemlja), ki nastane pri gradnji objekta in katerega investitor odloži na drugi lokaciji, ker ga ne uporabi in ga torej zavrže, odpadek. Zato bi bilo tudi po presoji sodišča za odstranjevanje obravnavanih odpadkov treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po postopku z oznako R10, ki, kot rečeno, ni bilo pridobljeno. Izjema, določena v 10. členu Uredbe 2, na katero se sklicuje tožnica, se v obravnavanem primeru ne uporablja, saj okoljevarstvenega dovoljenja ni treba pridobiti za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe, če gre za zemeljski izkop s prostornino izkopa manj kot 30.000 m3 in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega mineralnega materiala in ga investitor, pri katerem je nastal zemeljski izkop, ali drug investitor uporabi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih, na gradbišču, kjer je zemeljski izkop pridobljen, ali na drugem gradbišču. V obravnavanem primeru izkop ni bil uporabljen na gradbišču.

16Na drugačno uporabo predpisov ne more vplivati tožničino sklicevanje na drugi odstavek 9. člena ZKZ, po katerem se rodovitna zemlja, odrinjena pri gradbenih posegih, uporabi za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij. Navedena določba namreč ne določa, da v opisanih primerih ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja oziroma da se določbe ZVO-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne uporabljajo. Postopek predelave R 10 je namenjen prav vnosu zemljine v ali na tla v korist kmetijstvu ali za ekološko izboljšanje zemljišča, kar določa drugi odstavek 9. člena ZKZ. Dejstvo, ali je bil zemeljski izkop vnesen v tla z ali brez soglasja lastnika zemljišča pri tem po citiranih določbah ni relevantno in to, če je soglasje obstajalo, ne izključuje protipravnosti.

17Ker tožnica okoljevarstvenega dovoljenja za vnos zemeljskega izkopa v tla ni pridobila, bi morala torej postopati po Uredbi 1, kar jasno izhaja iz obeh odločb in ne drži tožbeni ugovor, da ni jasno, katera kršitev se tožnici sploh očita. Nadalje je neutemeljen tudi ugovor, da se Uredba 1 ne uporablja, ker je podana izjema iz 7. člena. Ta določa, da ne glede na določbe prejšnjega člena investitorju ni treba zagotoviti oddaje gradbenih odpadkov zbiralcu gradbenih odpadkov ali neposredno v njihovo obdelavo, če količina gradbenih odpadkov v celotnem času izvajanja teh del ne presega največje količine gradbenih odpadkov iz priloge, ki je sestavni del te uredbe (prvi odstavek). Investitor mora za gradbene odpadke iz prejšnjega odstavka, za katere ni zagotovil oddaje v skladu s prejšnjim členom, sam zagotoviti odvoz in oddajo v zbirni center (drugi odstavek). Meja 5.000 m3 zemeljskega izkopa iz priloge se namreč ne nanaša na dele odpadkov, nastale na enem gradbišču, ampak na primere, ko taka količina odpadkov nastane v času celotne gradnje objekta. V obravnavanem primeru pa je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, nastalo skupaj ... m3 zemeljskega izkopa, tej količini pa tožnica ne ugovarja. Poleg tega bi morala, če bi šlo za manj kot 5000 m3 odpadkov, izkazati, da jih je odpeljala v zbirni center in ne, da jih je vnesla na kmetijska zemljišča.

18S tem, ko tožnica v tožbi zatrjuje, da zemeljski izkop ni bil vnesen na dve parceli, navaja novo dejstvo, ki ga sodišče po tretjem odstavku 20. člena in 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne sme obravnavati, saj tožnica ni izkazala opravičljivih razlogov, da tega ni mogla navajati že prej. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da ji je bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, in da je 17. 5. 2019 na inšpektorat poslala pisno pojasnilo. Če naj bi bil zemeljski izkop odložen na drugih parcelah, bi torej lahko in bi morala ugovarjati že tedaj, saj se je prvostopenjski organ v svojih pisanjih skliceval na parcele, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe, iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da jih je povzel iz poročila o nastalih gradbenih odpadkih in ravnanju z njimi z dne 22. 11. 2017, ki ga je morala tožnica predložiti k dokumentaciji za pridobitev uporabnega dovoljenja.

19V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena ZUP), izrek pa mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (šesti odstavek 213. člena ZUP). Določba, da mora biti dispozitiv upravne odločbe kratek in določen, pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu. Sodišče se strinja s toženko, da je v obravnavanem primeru izrek izpodbijane odločbe jasen. Iz njega izhaja, kdo je zavezanec za izvršitev ukrepa, kot tudi sam ukrep. Pri tem ni relevantno, kakšno količino je treba odstraniti s posamezne parcele, saj je jasno, da mora biti odstranjeno to, kar je bilo vneseno v tla. Očitno tudi ni dvoma za kateri zemeljski izkop gre in na kateri lokaciji se nahaja, saj tožnica v tožbi sama navaja, da je lastnika zaprosila za soglasje za odstranitev in da so zemljišča dana v zakup fizičnim osebam, ki jih obdelujejo. Kot je sodišče poudarilo že v zadevi I U 538/2016 z dne 18. 5. 2017, namen izrečenega ukrepa ni "čiščenje" posameznih zemljiškoknjižnih parcel, temveč zemljišča v naravi, pri čemer navedba parcelnih številk kot atributov nepremičnine služi le opisu zemljišča v smislu določljivosti lokacije. Za izvršitev obveznosti v primeru, kot je obravnavani, tudi ni bistvena natančnost izračuna do zadnjega kubičnega metra zemeljskega izkopa, kar izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki govori o "ocenjeni količini".

20S to količino, ki v upravnem postopku ni bila sporna, saj temelji na tožničinih podatkih, skupaj z opredelitvijo lokacije vnosa zemeljskega izkopa v tla, je tožničina obveznost opredeljena jasno in nedvoumno, tako da je tožbeni očitek o neizvršljivosti izpodbijane odločbe neutemeljen. Jasno določen je tudi način izvršitve, kajti toženka je s tem, ko je tožniku naložila ravnanje v skladu z Uredbo 1 ali Uredbo 2, upoštevala, da tožnik lahko ravna na enega od teh načinov. Ni pravne podlage za to, da bi toženka v izreku odločbe določila zgolj enega od teh ravnanj, če so taki načini ravnanja z zemeljskim izkopom predpisani alternativno. Tudi to, da je zemeljski izkop odložen na tuje zemljišče, ne preprečuje izvršljivosti odločbe. Ker je izvirni povzročitelj odpadkov znan, je toženka pravilno odločila, da jih mora odstraniti on. Šele, če izvirni povzročitelj ne bi bil znan, bi postopala po 157. a členu ZVO-1 in odredila odstranitev lastniku ali drugemu posestniku zemljišča, ki bi bila tedaj stranki postopka.

21Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (tožnici je pri gradnji trgovskega objekta nastalo ... m3 zemeljskega izkopa, od česar je bilo na podlagi njenega pooblastila na kmetijska zemljišča, katerih lokacija je tožnici poznana, vnesena ocenjena količina ... m3 zemeljskega izkopa, za kar pa ni pridobila okoljevarstvenega dovoljenja), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Glej X Ips 373/2014 z dne 13. 4. 2016, I U 457/2018 z dne 23. 5. 2019 in druge.
² Sodba Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki z dne 18. december 2007, C-194/05, točka 32.
³ Direktiva Sveta 75/442/EGS z dne 15. julij 1975 o odpadkih, spremenjena z Direktivo Sveta 91/156/EGS z dne 18. marca 1991.
⁴ Zgoraj navedena sodba C-194/05, točka 33.
⁵ Sodba Donal Brady proti Environmental Protection Agency z dne 3. oktober 2013, C-113/12, predvsem točke 38 in naslednje.