UPRS Sklep I U 28/2021-4

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ tožene stranke je z izpodbijano odločbo tožnici v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 ugotovil davčno priznane prihodke v znesku 15.027.042,33 EUR ter davčno priznane odhodke v znesku 15.018.602,90 EUR in posledično davčno osnovo v znesku 8.439,43 EUR ter dovolil zmanjšanje davčne osnove za davčno olajšavo za investiranje po 55.a členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v celotnem znesku davčne osnove, tako da je davek od dohodkov pravnih oseb v tem obračunu 0,00 EUR (1. del I. točke izreka), v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pa je ugotovil davčno priznane prihodke v znesku 10.033.704,40 EUR ter davčno priznane odhodke v znesku 10.030.658,30 EUR in posledično davčno osnovo v znesku 3.046,10 EUR ter dovolil zmanjšanje davčne osnove za davčno olajšavo za investiranje po 55.a členu ZDDPO-2 v celotnem znesku davčne osnove, tako da je davek od dohodkov pravnih oseb v tem obračunu 0,00 EUR (2. del I. točke izreka), zavrnil je tudi zahtevo tožnice za povračilo stroškov postopka ter odločil, da stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (2. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da je pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2015 in 2016, v katerem je ugotovil nepravilnosti v obračunih davka. Tožnica je svoje prihodke v teh dveh letih opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da z davčnega vidika dejansko opravlja pridobitno dejavnost. V zvezi s tem je prvostopenjski organ navedel, da tožnica v skladu s 146. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) kolektivno upravlja glasbeno avtorsko pravico vseh avtorjev in imetnikov pravic na ozemlju Republike Slovenije in tako premoženje pridobiva z zaračunavanjem avtorskih honorarjev za uporabo oz. predvajanje glasbenih del v javnosti, tako zbrana sredstva pa nato deli avtorjem, pri čemer del zbranih sredstev zadrži za svoje delovanje. Po vsebini torej za avtorje glasbenih del opravlja storitev zastopanja, dohodki, ki jih s tem ustvari, pa so prihodki iz opravljanja storitev. Od avtorskih honorarjev, ki jih zaračunava v imenu avtorjev, tožnica obračuna tudi DDV, na podlagi prejetih računov avtorjev pa uveljavlja odbitek vstopnega DDV. Tožnica je v postopku navedla, da kot društvo ni zavezana k plačevanju davka od dohodkov pravnih oseb, saj je v skladu z ZASP oz. Zakonom o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ustanovljena za opravljanje nepridobitne dejavnosti in tudi dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem navedel, da tožnica ustvarja prihodke na trgu in le zaradi monopola (trg zastopanja avtorjev glasbenih del je monopoliziran, saj je dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe izdano le tožnici) ne more imeti konkurence. Za svoje delovanje ne prejema javnofinančnih sredstev, donacij ali drugih nepridobitnih prihodkov (razen zanemarljivega zneska članarin) in praktično vse prihodke dosega na trgu z zaračunavanjem nadomestil, zato jih z davčnega vidika v skladu s 4. členom ZDDPO-2 v povezavi z 2. členom Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti ter četrtim odstavkom 9. člena ZDDPO-2 ni mogoče šteti za nepridobitne. V zvezi z namenom tožničine ustanovitve je prvostopenjski organ navedel, da če je neka dejavnost nepridobitna, to še ne pomeni, da so tudi vsi prihodki, ki iz nje izvirajo, z davčnega vidika nepridobitni. V davčno osnovo za obračun davka od dohodkov pravnih oseb ne sodijo zgolj tisti prihodki, ki ne predstavljajo plačila za opravljeni promet blaga ali storitev zavezanca za davek. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnici v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2015 in 2016 upošteva davčna olajšava za investiranje, v obeh obračunih do višine davčne osnove.

3Tožena stranka je tožničino pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa zavrnila.

4Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, da v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo v celoti odpravi ali podredno, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Navaja, da je zaključek tožene stranke, da prihodkov, ki jih tožnica pridobiva z zaračunavanjem avtorskih honorarjev v imenu avtorjev, ni mogoče šteti za prihodke iz nepridobitne dejavnosti, pravno zmoten. V zvezi s svojim pravnim interesom za vložitev tožbe navaja, da je ta podan že zato, ker je davčni organ davčno osnovo (ter obdavčljive prihodke in davčno priznane odhodke) ugotovil drugače kot tožnica. Tožnica meni, da bo imela sama odločitev o tem, ali opravlja pridobitno ali nepridobitno dejavnost, velik vpliv na njeno bodoče delovanje, saj je od tega odvisna vsebina njenih bodočih davčnih obračunov in prihodnje obveznosti davka od dohodka pravnih oseb. V primeru, da se bo trajno obravnavala kot izvajalka pridobitne dejavnosti, bo tožnica v prihodnosti podvržena obdavčitvi z davkom od dohodka pravnih oseb. V nadaljevanju tožbe tožnica obširno utemeljuje zatrjevano kršitev zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi narave svoje odločitve sodišče teh navedb ne povzema.

5Tožba ni dovoljena.

6V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

8Tožnica v obravnavani zadevi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Ob tem navaja, da je bila v izpodbijani odločbi ugotovljena davčna obveznost v višini 0,00 EUR in da je njen pravni interes za vložitev tožbe v tem, da je od odločitve o tem, ali opravlja pridobitno ali nepridobitno dejavnost, odvisna vsebina njenih davčnih obračunov v prihodnje in da bo, če jo bo davčni organ trajno obravnaval kot izvajalko pridobitne dejavnosti, v prihodnosti podvržena obdavčitvi z davkom od dohodka pravnih oseb.

9Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da pravni položaj tožnice zaradi izpodbijane odločbe ni prizadet (njena davčna obveznost, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, je 0,00 EUR), lahko pa bi bil prizadet v bodoče, če bo davčni organ tožnico v prihodnosti še naprej obravnaval kot izvajalko pridobitne dejavnosti. Pravnemu varstvu pravic, ki še niso kršene, so pa ogrožene, je namenjena ugotovitvena tožba¹, pri kateri je predpostavka pravnega interesa ta, je tožnikov položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja². Potencialen poseg v tožničine pravice z prihodnjimi odločbami tožene stranke in negotovost, povezana s tem, pa ne predstavljata pravnega interesa za izpodbojno tožbo.

10Sodišče ob tem ugotavlja, da tožničine tožbe ne more obravnavati kot ugotovitvene. Ugotovitveni zahtevek namreč ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta³. V obravnavani zadevi je tožbeni predlog, ki ga je postavila tožnica, jasen, to je odprava izpodbijane odločbe oz. odprava in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu.

11V skladu s 6. alinejo prvega odstavka 36 člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Tožnica v obravnavani zadevi, kot obrazloženo zgoraj, z izpodbojno tožbo⁴ svojega pravnega položaja ne more izboljšati, zato po presoji sodišča nima pravnega interesa za tožbo. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

12Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Galič, A., v Lojze Ude et al: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 147.
² Galič, A., v Lojze Ude et al: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 149
³ tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016
⁴ V skladu s stališči sodne prakse, da sodišče tožnika ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval (gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 170/2018 z dne 9. 1. 2019), in da sodišče preseže okvir materialnega procesnega vodstva, če stranko spodbudi k spremembi dotedanjih navedb ali tožbenega zahtevka (gl. sodba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1775/2010 z dne 14. 7. 2010), sodišče tožnice v obravnavanem primeru ni pozvalo, naj svoj zahtevek spremeni iz izpodbojnega v ugotovitvenega.