VSM Sodba II Kp 57485/2019

I. Pritožba pooblaščenca zasebne tožilke L.T.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka L.T.K. mora povrniti potrebne izdatke obdolženega P.Š. in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika M.A. ter plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega P.Š. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo zasebne tožbe (pravilno obtožbe) za kaznivo dejanje razžalitve po drugem odstavku (v zvezi s prvim odstavkom) 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2Zoper sodbo se je pritožila zasebna tožilka L.T.K. po svojem pooblaščencu zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik M.A. iz Odvetniške pisarne M.E. in partnerji v Ljubljani, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in zasebni tožilki naloži povrnitev stroškov kazenskega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz pritožbene obrazložitve pa je razbrati, da ta izpodbojni razlog uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Graja namreč zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljene odsotnosti zaničevalnega namena obdolženca in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje posledično zmotno napravilo napačen zaključek, da obdolženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, saj je z izjavo v časopisu, zasebno tožilko nedvomno razžalil. Tako zatrjevana kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Ali je storilec kaznivega dejanja po drugem (v zvezi s prvim) odstavkom 158. člena KZ-1 ravnal z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1) je dejansko vprašanje, zato je pritožbeno sodišče tovrstne pritožbene očitke obravnavalo v okviru presoje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno zaključilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno in tehtno pojasnilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, saj obdolžencu ni mogoče očitati, da so bile besede, ki so predmet očitka zasebne tožbe („da je ženska neprištevna in da nima stika z realnostjo“), podane z namenom zaničevanja zasebne tožilke. Pritožbene navedbe pooblaščenca zasebne tožilke pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči.

7Bistvo pritožbenih navedb je v graji zaključkov sodišča prve stopnje, da zaradi odsotnosti zaničevalnega namena, obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Po oceni pritožbe je namreč sodišče prve stopnje nepravilno dalo prednost varstvu svobode izražanja pred varstvom časti in dobrega imena zasebne tožilke, ki je ranljivejša in šibkejša oseba. Slednja ni javna osebnost, niti ne opravlja kakšne posebne funkcije, zato je potrebno mejo v poseg časti in dobrega imena razlagati ozko. Na drugi strani pa obdolženec opravlja javno funkcijo, pri čemer je izjavo o neprištevnosti zasebne tožilke podal kot škof Š.M.S., torej ob opravljanju družbeno pomembne dejavnosti, v posledici česar bi moral ravnati s posebno skrbnostjo. Interese škofije bi tako lahko branil tudi na manj žaljiv, oster in zaničljiv način. Ravno nasprotno pa je z izjavo prekoračil meje dopustnega izražanja in s tem posegel v pravico do časti in dobrega imena zasebne tožilke, še zlasti ker je bila (tudi sicer objektivno žaljiva) izjava zapisana v javno dostopnem časopisu. V izjavi je namreč poudarjen zaničevalni namen oziroma namen žaljenja in sramotenja, s čimer je obdolženec zasebno tožilko prikazal kot osebo, ki ni sposobna normalno presojati in ravnati, torej v negativnem smislu. Takšna izjava pa predstavlja osebno žalitev, podcenjevanje in diskreditacijo zasebne tožilke, ki je imela posledice v zaničujočih pogledih, grdih komentarjih in predvsem nasilju v njeni družini.

8S povzetimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile sporne besede obdolženca izrečene v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi (kar nenazadnje priznava tudi pritožba sama), pri tem pa so bile podane na podlagi obdolženčeve subjektivne ocene dejanskega dogajanja, v še sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja, kot je opredeljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije in 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, in ne kot izjave, dane z namenom zaničevanja, katerih izključni namen je sramotitev ali zaničevanje zasebne tožilke, napad na njeno osebnost, podcenjevanje, ponižanje in očrnitev. Do takšnih zaključkov je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo na podlagi dosledne presoje pomena izrečenih besed, okoliščin in konteksta, v katerem so bile izrečene ter upoštevaje aktualno medijsko dogajanje, ki se je tedaj odvijalo v Ž.M.S. (ki je del Š.M.S., katere uradni predstavnik je obdolženec), predvsem pa vloge obdolženca in zasebne tožilke v tem dogajanju.

9Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v polemiziranju o pravici do svobode izražanja ter tehtanju slednje napram nedopustnim posegom v čast in dobro ime. Način razreševanja kolizije teh dveh ustavno varovanih vrednot določa tretji odstavek 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost za razžalitev, čeprav je ta v določeni izjavi objektivno vsebovana, če je izjava podana v okoliščinah, v katerih zakon daje prednosti pravici do svobode izražanja pred varstvom časti in dobrega imena, a pod pogojem, da se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da izjava ni bila dana z namenom zaničevanja.¹ Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi, je torej potrebno tehtati prej navedene pravice in opraviti podrobno presojo.² Na to pa ni mogoče opirati zgolj jezikoslovne kriterije oziroma jezikoslovno analizo inkriminiranih besed, kot se za to zmotno zavzema pritožba. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člen KZ-1, je namreč treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in ne zgolj jezikovne razlage posamezne sporne izjave. Takšno kolizijo je sodišče prve stopnje pravilno razrešilo in podrobno pojasnilo, da obdolženec meje svobode izražanja ni prekoračil. V tej zvezi je povsem utemeljeno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko je obdolženec kot škof Š.M.S. na podlagi novinarskega vprašanja glede očitkov zasebne tožilke o njenem odnosu z župnikom Ž.M.S. – G.K., pa tudi očitkov v zvezi z drugimi uslužbenci škofije oziroma župnije, podal obširen odgovor, katerega del je bil nato objavljen v časopisu Slovenske novice. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, ki je navkljub temu, da beseda „neprištevna“ lahko zveni tudi ostro, neprimerno in žaljivo, zaključilo, da je obdolženec sicer „žaljivo“ izjavo podal zaradi dejanj zasebne tožilke in da tega ni storil z namenom zaničevanja le-te, marveč je opisal dogajanje, v katerem so razmere postale nevzdržne tudi za samo škofijo, kot je to prepričljivo pojasnil obdolženec. Podan odgovor (katerega del zasebna tožilka iztrga iz konteksta) se je torej nanašal na celotno dogajanje in ravnanje zasebne tožilke (in ne zasebno tožilko kot osebo), ki je nedvomno imela aktivno vlogo v konkretni situaciji, s tem, ko je sama javnosti razkrila svojo zasebnost oziroma identiteto, v posledici česar je novinar na Š.M.S. naslovil vprašanje, ki je rezultiralo v obdolženčevem odgovoru in objavi v časopisu. Tako torej ni prezreti, da je bilo predhodno vedenje oziroma njeno ravnanje povod za obdolženčevo izjavo. Glede na tako podane okoliščine pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča, obširen obdolženčev odgovor na postavljeno novinarsko vprašanje, katerega del predstavlja očitek iz zasebne tožbe, bil še vedno znotraj mej pravice do svobode izražanja in ni prešel v osebno zaničevanje zasebne tožilke, kot to skuša prikazati pritožba. Ob navedenem je še poudariti, da iz ustavno-sodne presoje³ izhaja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za zaključek, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. V obravnavani zadevi pa je ravno nasprotno, obdolženec (kot škof) izjavo, katere del je tudi „da je ženska neprištevna in da nima stika z realnostjo“, podal pri opravljanju družbeno pomembne dejavnosti v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi (interesov in koristi škofije), v celoti razumeti v kontekstu konkretnega dogajanja. Zato v njegovem ravnanju ni prepoznati namena zaničevanja, pač pa kritiko oziroma opis celotnega dogajanja v Ž. oziroma Š.M.S., katerega glavna akterka je bila ravno zasebna tožilka.

10Pritožba ne more biti uspešna niti v trditvah glede subjektivnega mnenja obdolženca o zasebni tožilki, iz česar naj bi izhajalo, da ima podana izjava izključno žaljivi namen. Povsem nepomembno je namreč, kakšno mnenje je obdolženec imel o zasebni tožilki oziroma kako se je slednja počutila, saj je pri kaznivem dejanju razžalitve pomembno le tisto, kar oseba izrazi navzven in ne tudi tisto, kaj si ob tem misli. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da so predmet presoje v obravnavani zadevi le besede, navedene v zasebni tožbi, ki po razumljivih in prepričljivih razlogih izpodbijane sodbe (točke 12 in 16 - 18 obrazložitve) niso bile podane z namenom zaničevanja, v posledici česar je izključena njihova kaznivost.

11Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

12Po obrazloženem in ob odsotnosti kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP in je posledica neutemeljene pritožbe pooblaščenca zasebne tožilke, sodna taksa pa je bila zasebni tožilki odmerjena na podlagi tarifne številke 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

¹ Tako Šorli M. in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta UL, Ljubljana, 2019, str. 857 in 858.
² Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 1177/2010 z dne 16. 11. 2016.
³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, tč. 15.