VSL Sodba in sklep II Cp 2011/2020

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 9.500,00 EUR od 30. 1. 2019 do 10. 5. 2019,

- v II. točki izreka tako, da se znesek 30.585,50 EUR nadomesti z zneskom 21.085,50 EUR in da se postopek glede zahtevanega plačila 9.500,00 EUR ustavi, ter

- v III. točki izreka tako, da se znesek 1.544,20 EUR nadomesti z zneskom 2.892,25 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženka je dolžna tožnici v roku 15-ih dni plačati 175,07 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 14.414,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2019 do plačila. V presežku, tj. v znesku 30.585,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni povrniti 1.544,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica se zoper izpodbijano sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo (I. točke izreka) oziroma razveljavitev (delno II. in v celoti III. točke izreka). Zahteva, da se ji prisodi še 5.000,00 EUR odškodnine, in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteva še 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 4.000,00 EUR. Le-to utemeljuje z ugotovitvami sodišča o posledicah poškodbe. Poudarja, da je podala vsebinske pripombe na izvedensko mnenje in predlagala postavitev novega izvedenca. Sodišče je postavljeno izvedenko ustno zaslišalo, čeprav nobena stranka tega zaslišanja ni predlagala. Sama je zaslišanju izvedenke izrecno nasprotovala. Sodišče je z zaslišanjem izvedenke po uradni dolžnosti storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Postavitev novega izvedenca so utemeljevali medicinski izvidi z dne 5. 3. 2018, 8. 1. 2018 in 6. 12. 2017, iz katerih izhaja, da ima tožnica bolečine v desnem kolenu že eno leto od poškodbe v prometni nesreči. Navedba v izvedenskem mnenju, da so se težave z levo ramo začele kazati šele deset mesecev po škodnem dogodku, ni resnična, saj je tožnica že pred tem iskala zdravniško pomoč. Izvedenka je tudi spregledala, da je bila tožnica dalj časa pod vplivom močnih sredstev proti bolečinam in pomirjeval ter da je morala mirovati, zaradi česar so se težave pokazale kasneje. Hude poškodbe hrbtenice, kot jih je imela sama, pogosto prikrijejo druge manjše poškodbe. Prav tako po nesreči ni bilo opravljeno slikanje leve rame in desnega kolena, kar pa ne opravičuje zaključka izvedenke, da so te poškodbe nastale kasneje. Z ne-postavitvijo novega izvedenca je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da ji je toženka plačala del odškodnine (9.500,00 EUR) šele po vložitvi tožbe ter da je zato v tem delu tožbo umaknila, vztrajala pa je pri plačilu zakonskih zamudnih obresti, o čemer pa sodišče ni odločilo. Slednje je zahtevek za plačilo 9.500,00 EUR napačno zavrnilo, namesto da bi postopek v tem delu zaradi umika tožbe ustavilo. Prav tako je tožničin uspeh izračunalo napačno, saj ni upoštevalo, da je uspela tudi glede 9.500,00 EUR. Meni, da ji sodišče neutemeljeno ni priznalo nagrade za odškodninski zahtevek in nagrade za pripravljalni narok.

3Toženka se zoper izpodbijano sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo, saj naj bi sodišče prisodilo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja naj bi izhajalo, da je poškodba I. ledvenega vretenca že predhodno obolelo celotno hrbtenico dodatno oslabila. Meni, da je težko vse tožničine težave pripisati prometni nesreči. Strinja se z ugotovitvijo sodišča glede tožničinih težav pri določenih dejavnostih, a opozarja, da lahko slednja vse dejavnosti izvaja le v nekoliko manjšem obsegu in intenziteti oziroma z nekaj več napora. Navedeno pa ne opravičuje odmerjene odškodnine. Prav tako je treba upoštevati, da je tožnica že pred škodnim dogodkom imela težave v zvezi s hrbtenico. Posledica obravnavanega škodnega dogodka je samo lažja omejena gibljivost v prsno ledvenem prehodu. Pravična odškodnina ne bi smela presegati 6.000,00 EUR. Sklicuje se na odločbe izdane v zadevah II Ips 638/2005, II Ips 842/2007 in II Ips 593/2007.

4Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela zlom telesa prvega ledvenega vretenca, udarnino glave in udarnino desnega kolena, ne pa tudi kakšnih hujših poškodb desnega kolena in leve rame, kot je to sama trdila. V obravnavanem primeru skupno prisojeni znesek za utrpelo nepremoženjsko škodo znaša 24.000,00 EUR. Upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je prisojeni znesek znašal približno 20,42 povprečnih neto mesečnih plač. Od tega je sodišče prve stopnje odmerilo 14.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kar je približno 11,91 takratnih povprečnih neto mesečnih plač) ter 10.000,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (8,51 takratnih povprečnih neto mesečnih plač).

7Izvedenka je tožničine zdravstvene težave, ki so nastale v posledici prometne nesreče, razmejila od težav, ki niso nastale v posledici nesreče, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Izvedenka je namreč ugotovila, da poškodbe kolena in rame niso niti v direktni niti indirektni povezavi s prometno nesrečo. Posledično je brezpredmetno toženkino pritožbeno poudarjanje, da je vse tožničine zdravstvene težave težko pripisati obravnavani prometni nesreči. Podobna ugotovitev velja za njeno izpostavljanje izvedenkine ugotovitve, da je poškodba prvega ledvenega vretenca dodatno oslabila že predhodno obolelo celotno hrbtenico, saj je slednja pojasnila, da je vse trajne posledice ocenjevala na podlagi škodnega dogodka in da ni upoštevala tožničinih predhodnih okvar hrbtenice (list. št. 59).

8Na drugi strani ni utemeljeno niti tožničino pritožbeno vztrajanje, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je izvedenka odgovorila na vse tožničine pripombe, da je v zadostni meri pojasnila razloge za podano mnenje in da je le-to strokovno oziroma življenjsko-izkustveno prepričljivo, zaradi česar ni bilo potrebe po angažiranju novega izvedenca. Zgolj okoliščina, da se stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja, pa ni (utemeljen) razlog za postavitev novega izvedenca. Dvoma v izvedensko mnenje ne vzpostavljajo niti tožničine pritožbene navedbe, da iz izvida z dne 5. 3. 2018, 8. 1. 2018 in 6. 12. 2017 izhaja, da je imela poškodbe od prometne nesreče. Izvedenka, ki je preučila medicinsko dokumentacijo, je vztrajala pri podanem izvedenskem mnenju (ugotovitvah). Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnica ob različnih kontrolah oziroma pregledih sicer lahko subjektivno navajala, da bolečine v rami in kolenu izvirajo iz časa prometne nesreče, a da to objektivnega stanja, kot ga je ugotovila izvedenka, ne spremeni. Izvedenka je v izvedenskem mnenju in tudi pri ustnem zaslišanju nadalje obširno obrazložila, zakaj zaključuje, da poškodbi rame in kolena nista posledici prometne nesreče, kar je vsebovano v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe (navedenemu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oziroma se v izogib ponavljanju na to tudi samo sklicuje). Tožnica neutemeljeno nasprotuje tudi izvedenkinemu zaključku, da poškodbi kolena in rame ne bi bili prvič zabeleženi šele 10 mesecev kasneje, če bi nastali v prometni nesreči. Glede na nadaljnjo izvedenkino obrazložitev, da bi tožnica imela težave (če bi nastale v posledici prometne nesreče) že takoj v zgodnjem obdobju po nesreči in le-teh ne bi bilo mogoče spregledati (medtem ko je iz njene zdravstvene dokumentacije takoj po sprejemu razvidno, da je spodnje ude lahko že takoj prosto in normalno obremenjevala, ramenski sklep pa je bil na otip neboleč in brez deformacij), se tožničine navedbe, da je pomoč iskala že prej, izkažejo za neodločilne. Ker je bila slednja pregledana ob sprejemu v bolnišnico, pri tem pa iz izvida izhaja, da je bila pregledana v celoti (opisano je namreč stanje celotnega telesa od glave do nog), pa je neutemeljena tudi njena pritožbena navedba, da je izvedenka spregledala, da je zaradi poškodbe morala mirovati. Navedenega izvedenkinega zaključka ne omaja niti tožničino izpostavljanje, da je prejemala močne analgetike, zaradi česar bolečin ni čutila. Izvedenka je namreč pojasnila, da je pri akutni poškodbi bolečina tako močna, da bolečine ne morejo izničiti niti močni analgetiki. Z ozirom na vse predhodno navedeno sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca, saj je izvid jasen, popoln in ni v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, prav tako ni podanih nasprotij ali drugih pomanjkljivosti. Skratka ni podanega (izkazanega) utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP¹). Pritožbenima tožničinima očitkoma o kršitvi določb pravdnega postopka in o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zato ni moč slediti.

9Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s tem ko je izvedenko ustno zaslišalo. Dvome, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju je treba glede na 254. člen ZPP odstraniti tako, da se najprej zahteva dopolnitev v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja. Šele, če se s tem ne odstranijo pomanjkljivosti, se določi drug izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato izvedenko upravičeno (v skladu z zakonom) ustno zaslišalo, pri čemer strankin predlog za dopolnitev mnenja ali za zaslišanje izvedenca ni (bil) potreben. Zaslišanje izvedenke glede na okoliščino, da je dokazna tema nespremenjena, namreč ne pomeni novega dokaza, zaradi česar sodišče za zaslišanje ne potrebuje posebnega dokaznega predloga pravdnih strank.² Posledično sta nebistveni tožničini pritožbeni navedbi, da nobena stranka ni predlagala ustnega zaslišanja izvedenke ter da je sama temu izrecno nasprotovala.

10Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine in da je odmera odškodnine v skladu z merili (kriteriji) iz 179. člena OZ³. Prisojena odškodnina je ustrezno individualizirana, prav tako je primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Zvišanja odškodnine ne utemeljujejo tožničine pritožbene navedbe, s katerimi zgolj povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o posledicah poškodbe. Omenjeno sodišče je namreč vse ugotovljene posledice pravilno in ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je neprepričljivo tudi toženkino pritožbeno sklicevanje na primere iz sodne prakse (II Ips 638/2005, II Ips 842/2007 in II Ips 593/2007). Slednja v pritožbi navaja zgolj nominalno prisojene zneske odškodnin, in sicer ne glede na to, kdaj je bila sodba na prvi stopnji, s katero je bila odškodnina odmerjena, izdana. Ob upoštevanju povprečno neto mesečne plače ob izdaji sodbe pa toženkine navedbe ne prepričajo, saj omenjeni primeri ne utemeljujejo znižanja odškodnine iz navedenega naslova. V zadevi II Ips 593/2007 je bilo prisojenih 7,7 povprečnih neto mesečnih plač, v zadevi II Ips 638/2005 12,4 povprečnih neto mesečnih plač ter v zadevi II Ips 842/2007 19,6 povprečnih neto mesečnih plač; vse iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnici pa je bilo iz tega naslova prisojenih 11,91 povprečnih neto mesečnih plač, kar ne odstopa od navedenih zadev (oziroma je znotraj njihovih okvirjev), v katerih so oškodovanci prav tako utrpeli zlom prvega ali drugega ledvenega vretenca. Oškodovanci so ovirani (in ne nezmožni) pri izvajanju določenih aktivnosti, zaradi česar je neodločilna tudi toženkina pritožbena navedba, da tožnica aktivnosti lahko izvaja z večjim naporom oziroma v manjšem obsegu. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica pri opravljanju dela ne more prelagati pacientov in dvigovati dializne raztopine, ki je v posodah po šest oziroma deset litrov. Delna nezmožnost opravljanja poklica, zaradi katere mora tožnica prositi za pomoč sodelavce, tudi po pritožbeni presoji predstavlja večje duševne bolečine, ki upravičujejo višjo odškodnino od tiste prisojene v zadevi II Ips 593/2007.

11Tožnica pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji je toženka po vložitvi tožbi plačala 9.500,00 EUR. Sodišče je sicer tožnici z izpodbijano sodbo pravilno prisodilo razliko (tj. 14.414,50 EUR) med priznanim zneskom (24.000,00 EUR) in že plačanim valoriziranim zneskom (9.585,50 EUR), vendar je zahtevek za plačilo 9.500,00 EUR nepravilno zavrnilo, saj ni upoštevalo, da je tožnica za navedeni plačani znesek tožbo umaknila, toženka pa se o tem ni izjavila (drugi odstavek 188. člena ZPP). V tem delu bi torej moralo sodišče postopek ustaviti, prav tako ne šteti, da tožnica s tem delom (zahtevka) ni uspela. Plačilo zneska 9.500,00 EUR bi moralo upoštevati tudi pri odmeri pravdnih stroškov, kot na to utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnjeni znesek (pravilno del tožbenega zahtevka v tej višini) 30.585,50 EUR⁴ nadomestilo z zneskom 21.085,50 EUR (30.585,50 EUR - 9.500,00 EUR) ter postopek glede zahtevanega plačila 9.500,00 EUR ustavilo. Ob tem pa je tožnica upravičena tudi do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.500,00 EUR, o čemer sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve zahtevka ni odločilo. Zato je bilo potrebno njeni pritožbi hkrati ugoditi v delu glede zakonskih zamudnih obresti ter sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v I. točki izreka tako, da je dolžna toženka tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 9.500,00 EUR od 30. 1. 2019 do 10. 5. 2019.

12Nadalje je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka tako, da se znesek 1.544,20 EUR nadomesti z zneskom 2.892,25 EUR. Tožnica v pritožbi namreč pravilno navaja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za sestavo pred pravdo vloženega odškodninskega zahtevka (1. točka tar. št. 38 OT⁵), ki znaša 800 odvetniških točk, kar skupaj z DDV in upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) znaša 585,60 EUR. Tožnici pa ne gre slediti, da bi ji moralo sodišče priznati tudi nagrado za pripravljalni narok. Tar. št. 20 OT, s katero je določena odvetniška nagrada za zastopanje na naroku, nima posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka ali glavne obravnave, ki se izvede po njegovem zaključku.⁶ Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 4.846,46 EUR pravdnih stroškov, kar z nagrado za odškodninski zahtevek skupaj znaša 5.432,06 EUR. Ob upoštevanju tožničinega uspeha, ki je 53,33 %⁷ in ne 32 % (kot je to zaradi neupoštevanja njenega uspeha, ki ga predstavlja med pravdo s strani toženke plačani znesek, zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje), je tožnica upravičena do 2.896,92 EUR. Glede na njen večji uspeh je posledično manjši uspeh toženke, ki znaša 46,67 % in ne 68 %. Upoštevajoč toženkin uspeh in višino priznanih stroškov (10,00 EUR) ji je tožnica dolžna povrniti 4,667 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna tožnici povrniti 2.892,25 EUR (in ne 1.544,20 EUR).

13Ker v ostalem niso izkazane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnega značaja (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke v preostalem zavrniti, odločitev sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zaradi česar ji mora toženka mora povrniti 175,07 EUR pritožbenih stroškov. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo priglašenih 500 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT in priglašenih 5 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 505 točk oziroma 303,00 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV ter plačano sodne takse (v višini 405,00 EUR) skupaj znaša 774,66 EUR. Glede na to, da je tožnica s pritožbo uspela z 22,60 %,⁸ je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 175,07 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov odgovora na toženkino pritožbo, saj ta ni prispeval k predmetni odločitvi (glej prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Glej VSL sklep I Cp 706/2018 z dne 29. 8. 2018, VSM sodba in sklep Cp 1832/2002 z dne 18. 11. 2003 ter J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), 2. knjiga, Uradni list, GV Založba 2010, komentar k 254. členu ZPP, predvsem str. 502.
³ Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 97/07, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Razlika med zahtevanim (45.000,00 EUR) in prisojenim zneskom (14.414,50 EUR), brez upoštevanja med postopkom plačanega dela (9.500,00 EUR).
⁵ Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 2/15 in 28/18.
⁶ Udeležba na pripravljalnem naroku od odvetnika terja poznavanje iste materije kot udeležba na naroku za glavno obravnavo, zaradi česar posebna priprava na pripravljalni narok, ki se je nadaljeval z glavno obravnavo (gre torej samo za en pristop na sodišče), ni bila potrebna (glej sodbo VSL I Cp 2199/2018 z dne 6. 2. 2019).
⁷ Vtoževala je 45.000,00 EUR, njen uspeh pa (z vidika prvega odstavka 154. člena ZPP) predstavlja znesek 24.000,00 EUR (v katerem je vsebovana tudi valorizirana vrednost med pravdo plačanega zneska) in ne s 14.414,50 EUR, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje.
⁸ S pritožbo je tožnica zahtevala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se toženki naloži v plačilo še 5.000,00 EUR, zakonske zamudne obresti, ki znašajo po izračunu po programu VSRS 208,22 EUR, ter 1.677,16 EUR pravdnih stroškov. Skupaj je torej izpodbijani del znašal 6.885,38 EUR. Glede na to, da je s pritožbo uspela z zneskom 208,22 EUR in 1.348,05 EUR iz naslova pravdnih stroškov (skupno 1.556,27 EUR), je njen uspeh 22,60 %.