UPRS Sodba I U 993/2018-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni predložila devizne knjižice, temveč je predložila potrdilo A. z dne 25. 8. 2016 o stanju na stari devizni vlogi št. ..., ki izkazuje, da naj bi bil imetnik predmetne devizne vloge B.B. (v nadaljevanju zapustnik) s stanjem na dan 31. 12. 1991 v znesku 5.057,92 DEM. Tožeča stranka je predložila tudi sklep o dedovanju št. O-4494/04 z dne 20. 12. 2004 po pokojnem zapustniku, na podlagi katerega je na prvotno tožečo stranko prešla predmetna devizna vloga v deležu 2/3.

2Na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) tožena stranka ugotavlja, da je že zapustnik staro devizno vlogo št. ... v protivrednosti v celoti prenesel na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njegovo ime in njegov EMŠO ter izkazuje stanje 5.533,00 BAM. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah (2. člena) ZNISESČP. Tožečo stranko je pisno seznanila, da je bilo na podlagi pridobljenih podatkov in dokumentov, ugotovljeno, da je bila predmetna devizna vloga prenesena na JPR zapustnika, ter jo pozvala, naj se o ugotovljenih dejstvih izjavi v roku 30 dni od vročitve poziva. Tožeča stranka je poziv prejela dne 19. 12. 2017. V odgovoru, ki ga je tožena stranka prejela dne 15. 1. 2018, je tožeča stranka navedla, da trditev o prenosu sredstev na JPR ni točna, zanjo tožena stranka ni predložila nobenih dokazil. Agencija za privatizacijo vodi le evidenco terjatev, na tej podlagi pa ne more doseči nobenih pravic v BiH. Ker tožeča stranka v svojem odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, je sklenila, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge v celoti prenesena na JPR, ter zahtevo za verifikacijo zavrnila.

3Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ji niso na voljo informacije, ki jih je RS dobila iz Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Netočna in špekulativna je trditev tožene stranke, da so bila sredstva prenesena na JPR.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Tožeča stranka je bila seznanjena z dejstvom, da iz pridobljenih podatkov izhaja, da je zapustnik svojo devizno vlogo prenesel na JPR. Navaja, da je sodbo v zadevi Ališić in drugi treba razumeti tako, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. To pomeni, da tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Zato tožeča stranka nima pravic po ZNISESČP. Predlaga zavrnitev tožbe.

5V pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014 (v nadaljevanju sodba Ališić). Dodaja, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti. Navaja tudi, da tožeča stranka ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za to ni nikogar pooblastila. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos izvršen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je določbe predpisa, ki je to omogočal, razveljavilo. Zavod za plačilni promet je namreč na JPR zgolj prikazal terjatev državljanov na podlagi deviznih vlog, denar pa se nahaja v posesti in na računu NLB oziroma tožene stranke. Stanje 0,00 na računu varčevalca je delo uslužbencev takratne Ljubljanske banke, ki so z navedenimi ravnanji in goljufijo poskušali doseči, da sredstev ne dolguje več Ljubljanska banka, temveč neka tretja oseba. Zahteva povračilo sodnih stroškov.

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je prvotna tožeča stranka C.C. umrla po vložitvi tožbe, dne 2. 8. 2018, Č.Č. pa je predložila sklep o dedovanju 65 0 O 720845 18 O z dne 8. 11. 2018, iz katerega izhaja, da je dedinja po pokojni prvotni tožeči stranki, zato jo sodišče kot pravno naslednico po prvotni tožeči stranki glede predmetne devizne vloge šteje kot tožečo stranko.

8Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

9Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

10Iz tožbenih navedb kot celote izhaja, da tožeča stranka ne nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da je prišlo do prenosa sredstev na JPR (tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je pri prenosu šlo za evidentiranje in da prenosa ni izvršila osebno). Med strankama je tako sporno, kakšna je pravna narava prenosa sredstev na JPR, oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP.

11Navedbe tožeče stranke o goljufijah in prevarah tožene stranke oziroma „uslužbencev takratne ...“ so pavšalne, saj jih tožeča stranka z ničemer ne konkretizira na svoj primer.

12Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da ji niso na voljo informacije, ki jih je tožena stranka dobila iz Bosne in Hercegovine, saj je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, je bila tožeča stranka seznanjena z ugotovitvijo tožene stranke, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR zapustnika v pozivu tožene stranke na izjasnitev z dne 13. 12. 2017. Pozivu je bilo tudi priloženo potrdilo Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 4. 12. 2014. Tožeča stranka je po ugotovitvi tožene stranke navedeni poziv prejela 19. 12. 2017 ter je nanj tudi odgovorila, odgovor pa tožena stranka povzema v izpodbijani odločbi. Pravica do izjave tožeče stranke v postopku pred toženo stranko ni bila kršena.

13Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

14Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba v tem primeru nedvomno ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo - kot že navedeno - prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je torej prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala. Obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke namreč ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP.

15Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko E.E., D.D. in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

16Sodišče dodaja, da se položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali¹ bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj).

17Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

18Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.² Navedbe tožeče stranke, da je saldirano stanje devizne vloge posledica goljufije oziroma ravnanja uslužbencev Ljubljanske banke, so pavšalne in za njih tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov.

19Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

20Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena oziroma evidentirana na JPR), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da je bil prenos opravljen brez njene volje in da sredstev ni mogla porabiti), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku³. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁴ Tak je tudi obravnavani primer.

21Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
² Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019
³ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
⁴ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge