VSL Sodba II Kp 39785/2018

I. Pritožba zagovornice obtožene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtožena A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in s 34. členom KZ-1. Izreklo ji je kazen šestih mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obtoženke iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti očitanega dejanja, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obtoženko oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica uvodoma zatrjuje kršitev pravice do obrambe in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje oškodovanko B. B. zaslišalo izven glavne obravnave v nenavzočnosti obtoženke. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje glavne obravnave dne 12. 2. 2020 ni opravilo, saj je ugotovilo, da je obtoženka vabilo prejela šele na dan, ko naj bi se glavna obravnava opravila. Pritožbena pojasnila, da se obtoženka glavne obravnave navedenega dne ni mogla udeležiti, so tako sicer povsem pravilna, vendar pa brezpredmetna, saj jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in obravnave iz tega razloga tudi ni opravilo. Oškodovanko (gre za tedaj 90 letno gospo, ki je pristopila na sodišče s pomočjo svojega nečaka) je sodišče prve stopnje zaslišalo izven glavne obravnave, v nadaljevanju postopka pa je obtoženko z njeno izpovedbo seznanilo ter ji dalo možnost učinkovite obrambe. Obtoženka je bila seznanjena z namero sodišča prve stopnje, da bo zaslišalo oškodovanko, saj je bila slednja kot priča vabljena že na prejšnji narok za glavno obravnavo dne 23. 12. 2019, vendar se ga tedaj ni mogla udeležiti. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju oškodovanke izven glavne obravnave obtoženki poslalo zapisnik o njenem zaslišanju (v prevodu v hrvaški jezik), obtoženka ga je prejela dne 17. 2. 2020 in se je tako še pred datumom naslednjega razpisanega naroka za glavno obravnavo seznanila z izpovedbo oškodovanke. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2020, o katerem je bila obtoženka pravilno in pravočasno obveščena, pa je imela možnost, da se o izpovedbi oškodovanke izjavi, poda morebitne pripombe na njeno izpovedbo, nasprotuje branju oškodovankine izpovedbe ter zahteva njeno neposredno zaslišanje, česar pa obtoženka, kljub predhodni seznanjenosti z vsebino oškodovankine izpovedbe, ni izkoristila in na glavno obravnavo navedenega dne ni pristopila ter svojega izostanka tudi ni opravičila. Glede na pritožbene navedbe, da obtoženka ni vedela o svoji pravici zastavljati vprašanja in predlagati dokaze, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila obtoženka o pravici podajati dokazne in druge predloge poučena že na predobravnavnem naroku, prav tako je bila tekom postopka večkrat opozorjena na posledice neopravičenega izostanka z glavne obravnave. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zaslišanjem oškodovanke izven glavne obravnave in z izvedbo dokaza – branjem njene izpovedbe na naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2020 obtoženki ni kršilo pravice do obrambe in je dejstvo, da se obtoženka z oškodovanko ni soočila oziroma na njeno izpovedbo ni podala nikakršnih pripomb, pripisati izključno njeni pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku.

5Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo pravice do obrambe s tem, ko obtoženki ni omogočilo, da se izjavi o spremembi obtožnice. Državna tožilka je obtožnico spremenila na glavni obravnavi dne 26. 2. 2020, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v nenavzočnosti obtoženke, saj slednja, kljub temu, da je bila nanjo pravilno vabljena, brez upravičenega razloga ni pristopila. Državna tožilka je opis očitanega dejanja spremenila tako, da je iz njega izpustila očitek, da si je obtoženka že prilastila prt in dva para nogavic, s čimer je postopala obtoženki v korist, v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja pa je državna tožilka zgolj podrobneje opisala že v prvotnem opisu dejanja podano okoliščino, da se je v stanovanjski hiši, v katero je obtoženka vstopila, nahajala stanovalka B. B. Sprememba je sledila izpovedbi oškodovanke, s katero se je obtoženka predhodno seznanila in ni spremenila narave očitanega dejanja. Po presoji pritožbenega sodišča modifikacija obtožnice ne predstavlja takšne vsebinske spremembe, ki bi zahtevala obtoženkino navzočnost oziroma o kateri bi se obtoženka morala izjaviti.

6Pritožbeno povzemanje razlik med zagovorom obtoženke in izpovedbo oškodovanke je brezpredmetno, prav tako verodostojnosti oškodovanke pritožnica ne uspe omajati z lastno oceno, da je oškodovanka morda pozabila, kako je potekal dogodek. Oškodovankina izpovedba je logična ter podprta z izpovedbo C. C. Pritožbena zatrjevanja, da bi se oškodovanka, v kolikor bi obtoženko videla na zaslišanju, spomnila, ali je obtoženko že pred tem kdaj videla, ali ji je prodala prt in podobno, pa so neutemeljena, saj je oškodovanka na zaslišanju, četudi brez prisotnosti obtoženke, na vsa ta vprašanja odgovorila in jasno izpovedala, da je obtoženko prvič videla očitanega dne in da ni ničesar prodajala, prepričljivo pa je zanikala tudi preostale navedbe iz obtoženkinega zagovora.

7Neutemeljeni so očitki zagovornice, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo razjasnilo, kje je imela oškodovanka shranjene nogavice in prt ter katere stvari je imela obtoženka pri sebi, ko jo je zalotil C. C. Navedene okoliščine oziroma očitki so bili iz opisa dejanja izpuščeni in ne predstavljajo odločilne okoliščine, ki bi jo moralo sodišče podrobneje razjasnjevati in ugotavljati. Za presojo okoliščin obravnavanega dejanja zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela obtoženka v trenutku, ko jo je na kraju dejanja zalotil C. C., pri sebi nogavice in prt oziroma blago, o čemer so izpovedale zaslišane priče, nenazadnje je v svojem zagovoru to navedla tudi obtoženka sama. O tem, kje je hranila navedene predmete, pa je izpovedala oškodovanka, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je oškodovanka tista, ki najbolje ve, kje hrani svoja oblačila in predmete.

8Pritožbeno sodišče nadalje zavrača stališče zagovornice, da obtoženki ni dokazano, da je v spalnici oškodovanke odprla vrata omare. O tem, da je obtoženko zalotil v spalnici pri odprti omari in s predmeti v rokah, je izpovedal C.C., pritožbeno sodišče pa ne vidi razloga, da priči ne bi sledilo. Življenjsko pričakovano je, da ljudje v svojem stanovanju ne puščajo odprtih omar, temveč da vrata omar zapirajo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je omaro, pred katero je bila zalotena, odprla prav obtoženka. Tega v ničemer ne izključuje v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da spalnica oškodovanke ni bila razmetana.

9V nadaljevanju pritožnica navaja, da je ostal neizkazan namen obtoženke, da si prilasti denar in vrednejše predmete, sodišču prve stopnje pa očita, da sodbe v tem delu ni obrazložilo, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeni očitki so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo svoj zaključek, da je obtoženka ravnala z očitanim namenom in v zvezi s tem izpostavilo konkretne osebne okoliščine obtoženke in ugotovitve iz dokaznega postopka. Sodba je v tem delu ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

10Okoliščine, ki jih v 10. točki obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da je obtoženka ravnala z namenom, da si prilasti denar in druge vrednejše predmete. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kaj je imela B. B. shranjeno v spalnici, je napačno, saj ni bistveno, kaj je oškodovanka dejansko imela v omari. Četudi v njej ni imela ničesar vrednejšega, to ne pomeni, da obtoženka v njej ni iskala vrednejših predmetov. Zaključkov izpodbijane sodbe pritožnica prav tako ne uspe izpodbiti z navedbami, da je bila obtoženka v času storitve dejanja zbegana in prestrašena ter da je potrebovala le zdravila. Do zagovornih navedb obtoženke o iskanju zdravil se je opredelilo že sodišče prve stopnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča povsem utemeljeno in logično ugotovilo, da bi obtoženka v primeru, če bi res želela le zdravilo, o tem nedvomno govorila z oškodovanko, ki se je nahajala v kuhinji, in ga ne bi iskala sama v spalnici oškodovanke. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zatrjevanje okrnjenega dojemanja obtoženke v času storitve dejanja, saj iz mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke izhaja ugotovitev, da je imela obtoženka svoje ravnanje v oblasti in je razumela pomen kraje, zmanjšana je bila zgolj njena previdnost pri izvajanju kaznivega dejanja. Prav tako so neprepričljive tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da se je obtoženka zadovoljila z nogavicami in prtom (kar sicer nasprotuje predhodnim pritožbenim navedbam, da je iskala le zdravila), saj je oškodovanka prt in nogavice, ki jih je obtoženka imela pri sebi, hranila v drugih prostorih hiše, obtoženka pa je bila zalotena ob odprti omari v spalnici oškodovanke, kjer je očitno iskala druge predmete.

11Posplošena pritožbena navedba, da je kaznivo dejanje velike tatvine podano zgolj, ko si storilec prilasti stvar v vrednosti nad 500,00 EUR, je pravno zmotna, obtoženki pa se v obravnavanem primeru niti ne očita prilastitev nogavic in prta oziroma predmetov majhne vrednosti, temveč namen prilastitve denarja in drugih vrednejših predmetov. Navedbe zagovornice o vrednosti nogavic in prta so zato brezpredmetne. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača še navedbe pritožnice, da opis očitanega dejanja ne vsebuje konkretizacije namena obtoženke. Iz obtoženki očitanega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, med drugim je povsem zadostno konkretiziran prilastitveni namen obtoženke, ki je v abstraktnem delu opisan z navedbo, da je obtoženka poskusila vzeti tujo premično stvar, „da bi si jo protipravno prilastila“, v konkretnem delu opisa dejanja pa še z navedbo, da je ravnala „z namenom, da vzame in si prilasti denar in druge vrednejše predmete“.

12Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi stališču obrambe, da je v obravnavanem primeru podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodilna sodba. Da je pritožbeno navajanje, da je “šlo zgolj za nogavice in prt“ napačno, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ob tem pa še poudarja, da ni bistvena zgolj vrednost predmetov, ki jih je obtoženka želela odtujiti, ampak tudi način, kako je bilo dejanje storjeno, ta pa je bil posebno predrzen. Nadalje tudi dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu, ne utemeljuje nesorazmernosti, saj ni mogoče prezreti, da je obtoženka z dejanjem prenehala, ko je bila zalotena na kraju dejanja, kar je tudi edini razlog, da je dejanje ostalo pri poskusu. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče prav tako ni spregledalo obtoženkine predkaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja, ki kaže, da obravnavani dogodek ne predstavlja enkratnega spodrsljaja v življenju obtoženke, temveč način njenega življenja v zadnjih letih. Očitanega dejanja po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena, posledice, ki bi jih povzročila obsodilna sodba, pa tudi niso takšne, da bi bile v nesorazmerju z nevarnostjo ravnanja obtoženke. Psihično stanje obtoženke, ki ga izpostavlja pritožnica, je v predmetnem postopku ugotavljala sodna izvedenka, ki je pri obtoženki ugotovila odvisnost od uspaval in nadomestnih zdravil za zdravljenje odvisnosti, kar pa na sposobnost njenega razumevanja in obvladovanje ravnanja ne vpliva. Z navajanjem težav z odvisnostjo in dejstva, da je bila zaradi njih v preteklosti hospitalizirana, pritožnica ne uspe utemeljiti svojega prepričanja, da bodo posledice obsodbe za obtoženko travmatične in nesorazmerne. Posebne okoliščine obtoženke prej izkazujejo njeno neurejenost, na njeno sposobnost obvladovanja ravnanja pa nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je obtoženka sposobna upravljanja z vozilom, obravnavanega dne je tako z avtomobilom prepeljala precejšno pot s Hrvaške v Slovenijo in nazaj, v svojem zagovoru pa navajala, da avto še vedno vozi. Ob dejstvu, da je obtoženka prišla v Slovenijo, na njej tuj teritorij, da bi tu izvršila poskus kaznivega dejanja, pa je njeno dejanje oceniti za še bolj zavržno.

13Neutemeljeno se v nadaljevanju pritožnica zavzema za milejšo kazensko sankcijo. Poudarja olajševalne okoliščine ter se pri tem uvodoma sklicuje na „zgoraj navedene okoliščine“, ki jih ne pojasni. V kolikor pa se le-te nanašajo na psihično stanje obtoženke in njene težave z odvisnostjo od zdravil, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to niso okoliščine, ki bi jih sodišče upoštevalo kot olajševalne, pri čemer - kot že izpostavljeno, po ugotovitvah sodne izvedenke le-te tudi niso vplivale na obtoženkino sposobnost razumevanja, temveč zgolj na njeno previdnost pri izvrševanju kaznivega dejanja. Glede pritožbenih navedb, da je obtoženki žal ter da se je oškodovanki osebno opravičila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnikov o glavni obravnavi le-to ne izhaja, stranke pa na zapisnike tudi niso podale nobenih pripomb. Ob tem je pripomniti, da se obtoženka oškodovanki na glavni obravnavi osebno ni mogla opravičiti že iz razloga, ker se naroka, na katerega je pristopila oškodovanka, ni udeležila. Dejstvo, da obtoženka ni v drugem kazenskem postopku, pa je pričakovano obnašanje posameznika v družbi in ne olajševalna okoliščina. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je presoja sodišča prve stopnje, ki posebnih olajševalnih okoliščin za obtoženko ni našlo, pravilna, hkrati pa je ustrezno ugotovilo in ovrednotilo obteževalno okoliščino (gre za specialno povratnico) ter obtoženki izreklo primerno in pravično zaporno kazen.

14Utemeljeno je sodišče prve stopnje obtoženki izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožnice, da je obravnavano dejanje obtoženke minorno in da so pri njej podane olajševalne okoliščine, o čemer se je že izreklo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o izreku stranske kazni oprlo na konkretno navedene osebne okoliščine obtoženke (je brez prihodkov, brez zaposlitve, odvisna od zdravil, preživlja se tudi s prodajo stvari po hišah, že kaznovana za premoženjske delikte), ki jim v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče ter na tej podlagi pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da obtoženka predstavlja resno grožnjo za javni red oziroma javno varnost, saj izvrševanje premoženjskih deliktov ogroža javno varnost in javni red. S posplošenimi navedbami, da obtoženka ni nevarna javnemu redu in da kaznivih dejanj nima namena izvrševati, pritožnica navedenega zaključka ne uspe omajati. Ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera in osebnih lastnosti obtoženke je po presoji pritožbenega sodišča primerno in ustrezno dolgo tudi trajanje izrečenega ukrepa.

15Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Ob ugotovitvi, da prav tako niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

16Po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je pritožbeno sodišče obtoženko, ki je brez zaposlitve in brez rednih prihodkov, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.