VSC Sklep Cp 475/2020

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi glede odločitve pod I., III. in IV. točko izreka ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Prva nasprotna udeleženka in mladoletna druga nasprotna udeleženka sta mati in hči. Deklica je bila na dne 20. 9. 2016, ko je bila staršema odvzeta, stara dve leti in osem mesecev. Z odločbo, ki je postala pravnomočna 11. 4. 2018, je bila deklica odvzeta in nameščena v Center za usposabljanje, delo in varstvo D. (v nadaljevanju CUDV D.), ki je tretji nasprotni udeleženec. V istem letu je bila bila deklica nato opredeljena kot otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju, kot otrok z zmernimi primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji in otrok s težjimi primanjkljaji na področju vedenja, interesov in aktivnosti. Usmerjena je bila v socialno varstveni zavod CUDV D. v prilagojen program za predšolske otroke. Dekličin oče je konec leta 2018 umrl.

2Z uvodoma navedenim sklepom, ob izdaji katerega je bila deklica stara šest let in pol, je sodišče prve stopnje na predlog predlagatelja (centra za socialno delo) določilo stike med mamo in deklico. Pod I. točko izreka je predlogu delno ugodilo tako, da stiki potekajo enkrat mesečno, vsak prvi torek v mesecu med 15:00 in 16:00 uro v navzočnosti in pod nadzorom strokovnega osebja CUDV D. Pod II. točko je predlog v presežku zavrnilo. Pod III. in IV. točko izreka je odločilo o stroških postopka.

3Zoper odločitev pod I. točko izreka se je pravočasno pritožila prva nasprotna udeleženka (mati) po pooblaščencu. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da sodišče ni angažiralo ustreznega izvedenca, ki bi pojasnil, kakšni stiki so primerni oziroma predstavljajo največjo korist za deklico. Izpostavlja še, da je mati sprožila postopek za vrnitev hčere. Meni, da bo dodatno omejevanje stikov negativno vplivalo na odnos z deklico ter tako le še otežilo, da se mati seznani z načini učenja deklice in njeno vsakodnevno rutino, s katero bo morala nadaljevati tudi doma. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega predloga oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Utemeljuje, da je iz odločb o ukrepu odvzema otroka razvidno, da sta starša hudo ogrožala zdrav razvoj deklice in da mati do sedaj ni izkazala, da bi navedeni razlogi prenehali. Ker je bilo v preteklosti izdelanih več izvedeniških mnenj o materinih zmožnostih za izvajanje varstva in vzgoje ter stikov z otroki, ki jih deloma tudi povzema, meni, da ni potrebno ponovno imenovanje izvedenca. Trdi, da je izkazano, da so materine sposobnosti v osnovi znižane oziroma da so pri njej prisotni določeni primanjkljaji, ki jo ovirajo pri tem, da bi lahko izvajala varstvo in vzgojo ali stike v korist svojih otrok. Zato je potrebno stike izvajati pod nadzorom. Izpostavlja, da mati dejansko stikov ne izvaja, čeprav to možnost ima. Tako je od namestitve deklice dalje izvajala stike le nekajkrat letno, v letu 2020 pa je do začetka oktobra izvedla le dva stika. Poudarja, da je potrebno, da so stiki načrtovani in izvajani v točno določenih terminih, kar bo deklici omogočalo razvijanje strukture in občutka varnosti.

5Pritožba je utemeljena.

6Sprva velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da pritožnica poleg odločitve o glavni stvari pod I. točko izreka, izpodbija tudi odločitev o stroških. Zato predmet preizkusa predstavljata tudi odločitvi pod III. in IV. točko izreka (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP¹).

7Zaradi ukrepanja centra za socialno delo ne preneha roditeljska pravica in z njo pravica do osebnih stikov z otroki, saj po drugem odstavku 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR z odvzemom otroka staršem ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka. Čeprav starš ne živi z otrokom, namreč soodloča o vprašanjih, ki vplivajo na otrokov razvoj (tretji odstavek 113. člena ZZZDR). Pravica do stikov je tako pravica otroka kot starša (106. člen ZZZDR), vendar se z njo se zagotavljajo predvsem koristi otroka.

8Načelo največje koristi otroka je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom (3. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, 5.a člen ZZZDR). V primeru, ko je otrok odvzet, je na odvzem otroka potrebno gledati kot na začasen ukrep, saj je bilo pri njegovi izbiri ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom². Osnovni cilj vseh ukrepov v obdobju, ko je otrok v javni oskrbi, je že zato ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi. V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi³. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Pri tem gre posebej opozoriti, da tudi Evropsko sodišče za človekove pravice izpostavlja, da je v zadevah, ko se odloča o pravici do stikov, postopek pošten, če dopušča strankam, da predstavijo svoje poglede na zadevo in če se varuje otrokove koristi⁴.

9Pritožba utemeljeno opozarja, da v predmetni zadevi koristi deklice v času odločanja o stikih sploh niso bile ugotovljene. Sodišče prve stopnje se je namreč pri svoji odločitvi oprlo zgolj na listine iz časa pred očetovo smrtjo ter na izpovedbo predstavnice tretje nasprotne udeleženke o dnevni rutini deklice in obravnavah, katerih je deklica deležna. Kakšne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo sploh moč oceniti koristi deklice v času izpodbijane odločitve, niso bile niti razjasnjevane.

10Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno v predmetni zadevi zaradi ugotovitve dekličinih koristi angažirati izvedenca, o katerega mnenju se imajo stranke pravico razjasniti. V kolikor bi bila ta pomanjkljivost odpravljena pred pritožbenim sodiščem, bi pritožbeno sodišče prvo zavzelo stališča o določenih relevantnih vprašanjih, posledično pa bi zaradi tega lahko stranke prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Zato je razveljavilo izpodbijani del odločitve in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker bo dopolnitev dokaznega postopka pred prvostopnim sodiščem trajala enako časa kot bi trajala pred pritožbenim sodiščem, namreč do kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi razveljavitve niti ne bo prišlo (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP).

11Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje za nov postopek niso niti potrebni, saj dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve, v kateri so pojasnjeni temeljna materialnopravna izhodišča odločanja o stikih. Za odločitev o predlogu bo tako potrebno uravnoteženo in razumno oceniti koristi prve in druge nasprotne udeleženke, pri čemer mora biti največja korist deklice vodilo. Relevantna dejstva, torej celotne družinske razmere, zlasti pa dejanske, čustvene, psihološke ter zdravstvene potrebe deklice, pa bo moralo ugotavljati tudi s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, saj gre za dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo zavrže.

¹ ZPP se v nepravdnem postopku smiselno uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku. Ta pa se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 216. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1, saj je bil predmetni postopek začet pred uveljavitvijo ZNP-1.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 161/20113 z dne 11. 7. 2013 ter sklep Višjega sodišča v Celju Cp 577/2015 z dne 22. 10. 2015.
³ Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice S.S. proti Sloveniji, št. 40938/16 z dne 30. 10. 2018.
⁴ Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Cînţa proti Romuniji, št. 3891/19 z dne 18. 2. 2020.