VSC Sklep Cp 343/2018

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljen predlog tožene stranke, podan v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2018 in na naroku 25. 4. 2018, za odpravo toženčeve obveznosti plačevanja 50,00 EUR tožnici v zvezi s potnimi stroški za prevoz mladoletnega otroka na stike, dogovorjeno z začasno sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. Z 5/2017 z dne 22. 8. 2017.

2Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je v pritožbi zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu toženca za spremembo izdane začasne odredbe tako, da se odpravi njegova obveznost plačila 50,00 EUR tožnici v zvezi s potnimi stroški za prevoz mladoletnega otroka na stik, ugodi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjeval, da se je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi zmotno oprlo na zakonsko normo, ki mu nalaga dolžnost pri vsaki spremembi odločitve, ki se nanaša na mladoletnega otroka, upoštevati koristi otroka oziroma bistveno spremenjene okoliščine. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotavljalo zgolj premoženjsko stanje pravdnih strank in sposobnost pravdnih strank za kritje prevoznih stroškov za izvajanje stikov, ni pa upoštevalo drugih okoliščin, ki so sprva narekovale sklenitev dogovora o plačilu dela prevoznih stroškov, kasneje pa odpravo tožnikove (prav toženčeve) obveznosti do delnega kritja stroškov tožnici. Toženec je takšno obveznost na naroku 22. 8. 2017 sprejel, da bi se lahko stiki med njim in mladoletnim otrokom začeli izvajati čimprej in vsak konec tedna, saj je takšnim tožnica nasprotovala tudi zaradi razlogov, da bi ti zanjo predstavljali preveliko finančno breme. Takšno plačilo je za toženca že takrat predstavljalo veliko finančno breme. Sodišče prve stopnje je ob izpodbijani odločitvi ugotavljalo in presojalo zgolj finančno stanje pravdnih strank, ne pa tudi dejstev, da se stiki sedaj izvajajo vsakih 14 dni, da se v mesecu januarju 2018 niso izvajali niti vsakih 14 dni in da je tožnica po lastni volji in odločitvi brez prihodkov razen z izjemo otroškega dodatka in socialne pomoči. Glede na tožničino delovno zmožnost in določbo 129. člena ZZZDR bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zaslužek, ki bi ga tožnica lahko ustvarila. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec nositi večji del finančnega bremena glede stroškov prevoza na stike, ker ima ugodnejše premoženjske razmere, je zato materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh teh okoliščin, ki predstavljajo spremenjene razmere in so nastale po začasni odredbi. Toženec se je tudi zaradi tega, ker se mora od meseca septembra dalje voziti na razgovore na CSD Ž. in na obravnave v predmetnem postopku, znašel v hudi materialni stiski in mu zato za izvajanje stikov pomagajo starši in brat. Zato pa so se po sklenjeni sodni poravnavi okoliščine tako spremenile, da terjajo novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo (podatki spisa pa takšne ugotovitve sodišča potrjujejo), da je bila začasna sodna poravnava z dne 22. 8. 2017 v delu, v katerem je bila dogovorjena toženčeva obveznost mesečnega plačila zneska 50,00 EUR tožnici v zvezi s potnimi stroški tožnice za prevoz mladoletnega sina na stik s tožencem v L., zajeta v začasni odredbi, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo dne 28. 11. 2017. Na takšno določeno obveznost v slednji pa se lahko nanaša predlog toženca, saj začasne sodne poravnave po enostranskem predlogu njenega sklenitelja, če drugi sklenitev temu nasprotuje, z odločitvijo sodišča prve stopnje ni mogoče spreminjati.¹ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogovorjena obveznost mesečnega plačila v zvezi s potnimi stroški tožnice za prevoz mladoletnega sina na stik s tožencem ne predstavlja preživninske obveznosti starša do otroka, ampak premoženjsko obveznost med samima staršema oziroma bivšima zunajzakonskima partnerjema. Zato pa je glede na njen nastanek (z začasno odredbo) in njeno začasno veljavo (do pravnomočnega zaključka predmetne pravdne zadeve) obravnavani predlog toženca za njeno predčasno ukinitev oziroma odpravo potrebno presojati po določilu drugega odstavka 278. člena ZIZ. Slednje določa, da se (po izdaji začasne odredbe) lahko postopek zavarovanja z začasno odredbo na predlog dolžnika ustavi, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile tako, da ta odredba ni več potrebna. Trditveno in dokazno breme izkazanosti pogojev iz drugega odstavka 278. člena ZIZ je torej na dolžniku.

5Kot je to korektno izpostavilo v točki 4 obrazložitve sodišče prve stopnje, je toženec predlog za odpravo oziroma ukinitev njegove obveznosti plačila 50,00 EUR tožnici, utemeljeval s trditvami, da ima tožnica razpoložljiva denarna sredstva za kritje stroškov prevoza, da se stiki po začasni odredbi ne izvajajo in zato ni več pripravljen kriti tožničinih stroškov prevoza, toženčeve finančne razmere pa so se tudi bistveno spremenile, saj so se njegovi prilivi spremenili, saj je njegov osebni dohodek nižji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer na podlagi izpovedbe tožnice, toženca in odločbe CSD Ž. z dne 9. 11. 2017, ugotovilo, da tožnica sedaj nima razpoložljivih denarnih sredstev za kritje stroškov prevozov (saj so njeni prihodki ostali enaki, kot so bili v času sklenitve dogovora, njeni izdatki pa so se še povečali zaradi stroškov plačila vrtca), da so bili stiki med mladoletnim otrokom in tožencem z začasno odredbo določeni na vsakih 14 dni, vendar pa je v izvajanju prišlo do neizvrševanja zaradi nesporazumom zaradi nedorečenosti kako se nadomeščajo stiki, ki odpadejo. Finančni prilivi oziroma dohodki in zatrjevani izdatki toženca pa se glede na čas sklenitve začasne sodne poravnave oziroma izdaje začasne odredbe, tudi niso spremenili. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec s svojim predlogom ni izkazal spremenjenih okoliščin, ki so se pojavile po izdani začasni odredbi in so takšne, da takšna odredba ne bi bila več potrebna. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno (upoštevajoč določila drugega odstavka 278. člena ZIZ) presojalo predlog toženca za ukinitev oziroma odpravo obveznosti do tožnice ter so neutemeljene nasprotne pritožbene trditve in pritožbene trditve o zmotno in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče ni ugotavljalo tudi drugih okoliščin, ki jih toženec v predlogu sicer ni zatrjeval.

6Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 239 in 15 ZIZ).

7Toženec s pritožbo ni uspel, zato mu njegovih pritožbenih stroškov ni neutemeljeno povzročila tožnica. Zato je te dolžan trpeti sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

¹ Sodna poravnava se sicer sme izpodbijati le pod pogoji in na način iz 392 in 393 člena ZPP.