VSL Sodba in sklep IV Cp 1605/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede preživninske obveznosti za čas od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2018 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v I. in II. točki izreka pa spremeni tako, da se

- znesek 327 EUR v tretji alineji I. točke izreka nadomesti z zneskom 370 EUR,

- znesek 234 EUR v četrti alineji I. točke izreka nadomesti z zneskom 330 EUR,

- znesek 276 EUR v tretji alineji II. točke izreka nadomesti z zneskom 315 EUR in

- znesek 209,50 EUR v četrti alineji II. točke izreka nadomesti z zneskom 290 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, vendar nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je mld. A. A., roj. ... 2015, namesto preživnine, določene s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani N 70/2008 z dne 18. 3. 2018, določilo preživnino od vložitve tožbe 26. 5. 2015 do 31. 5. 2015 v znesku 60 EUR; od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015 v znesku 312 EUR; od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v znesku 327 EUR, od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 234 EUR, od 1. 1. 2018 do 31. 8. 2018 v znesku 355 EUR; od 1. 1. 2019 do 27. 11. 2019 v znesku 315 EUR in od 28. 11. 2019 dalje v višini 325 EUR mesečno (I. točka izreka).

2Toženec pa je za preživljanje mld. B. A., roj. ... 2008, namesto preživnine, določene s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani N 309/2008 z dne 10. 7. 2008, dolžan plačevati od vložitve tožbe 26. 5. 2015 do 31. 5. 2015 preživnino v višini 54 EUR; od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015 v znesku 280 EUR; od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v znesku 276 EUR; od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 290 EUR, od 1. 1. 2018 do 31. 8. 2018 v znesku 325 EUR, od 1. 1. 2019 do 27. 11. 2019 v znesku 299 EUR in od 28. 11. 2019 dalje v višini 299 EUR mesečno (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

3Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

4Tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarjata na nezakonitost izpodbijane sodbe, ker je bil brez opredeljenih razlogov zavrnjen preživninski zahtevek za obdobje od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2018. Sodba je v tem delu tako pomanjkljiva, da njen preizkus ni mogoč, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju opozarjata na napačen seštevek toženčevih prihodkov v 34. točki izpodbijane sodbe. Upoštevan bi moral biti njegov dohodek v skupnem znesku 2.170,96 EUR, ne pa samo 1.682,92 EUR. Seštevek vseh dohodkov toženca v obdobju od meseca maja do decembra 2015 znaša 14.684,21 EUR in ne 12.512 EUR oziroma 1.835,53 EUR mesečno. Toženčevi dohodki za to obdobje so bili ovrednoteni za skoraj 300 EUR prenizko, kar predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja oz. absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Čeprav je bilo nesporno ugotovljeno, da je toženec od decembra 2016 dalje prejemal večkratna nakazila v višini 100 EUR od C. C., sodišče teh nakazil pri oceni njegovih premoženjskih zmožnosti ni upoštevalo. Do zaključka postopka na prvi stopnji toženec ni predložil niti enega samega potrdila partnerke o vračilu nakazil C. C. Sodišče se do navedb tožnikov ni opredelilo in ni izvedlo predlaganega dokaza – pribave knjigovodske listine, ki bi bila podlaga za nakazila podjetnika C. C. tožencu.

Kršena so bila pravila o trditvenem in dokaznem bremenu glede razlogov za toženčevo skoraj 40 % zmanjšanja plače pri istem delodajalcu od marca 2017 dalj. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi, zato sodišče ne bi smelo upoštevati sporočila toženčevega delodajalca, da so toženčeve težave botrovale premestitvi na opravljanje lažjih del na istem delovnem mestu. Toženec aneksa, s katerim mu je bila plača znižana, ne bi smel podpisati, saj je dolžan storiti vse za ohranitev svojih preživninskih zmožnosti. Njune dokazne predloge v zvezi z navedenimi dejstvi je sodišče popolnoma ignoriralo ter v nasprotju s pravili procesnega prava nanju prevalilo trditveno in dokazno breme. Toženec bi moral dokazati, da je imel zdravstvene težave, zaradi katerih ni bil več zmožen za delo po prvotni pogodbi o zaposlitvi, vendar pa tega ni niti zatrjeval. Zato je treba upoštevati, da toženčev mesečni dohodek vse od leta 2017 dalje znaša 1.835,53 EUR mesečno.

Pri oceni preživninskih zmožnosti njune zakonite zastopnice je sodišče napačno in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča upoštevalo kot njen dohodek tudi denarno socialno pomoč. Razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da so njeni dohodki v letu 2017 znašali kar 1.614 EUR mesečno, v letu 2018 pa 2.800 EUR, so nejasni in v medsebojnem nasprotju, tako da sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

Čeprav je celotno breme nege, skrbi, varstva in vzgoje na zakoniti zastopnici, toženec pa z njima nima nobenih stikov, to dejstvo pri porazdelitvi preživninskega bremena sploh ni bilo ovrednoteno. Preživninsko breme med preživninska zavezanca je treba porazdeliti v razmerju najmanj 80 % (oče) in največ 20 % (mati). Preživnino za mld. A. A. je tako treba določiti v višini najmanj 400 EUR mesečno, za mld. B. A. pa najmanj 368 EUR mesečno.

Pri odločitvi o stroških postopka je treba upoštevati tudi načelo uspeha: toženčeve premoženjske razmere so neprimerljivo boljše v primerjavi z materinimi. Tožba pa je bila v celoti potrebna, zato je primerno, da jima toženec povrne pravdne stroške.

Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

5Toženec se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je pri zapisu sodbe prišlo do pomote, ker preživnina za obdobje od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2018 tožnikoma ni bila določena.

Pravdni stranki sta bili postavljeni v neenakovreden položaj. Iz sodbe izhaja, da ni pripravljen prispevati za preživljanje tožnikov po vseh svojih pridobitnih zmožnostih, tega pa se ne pričakuje tudi od zakonite zastopnice.

Iz točke 34 izpodbijane sodbe izhaja, da se mu je v dohodek za vse vtoževano obdobje vštelo tudi dohodke iz naslova potnih stroškov in malice, kar ni ustrezno. Teh dveh postavk pri določanju preživnine ni moč upoštevati.

Graja odločitev sodišča, ki v nasprotju z zakonito zastopnico ni upoštevalo njegovih kreditnih obveznosti. Za leto 2019 je štelo, da je poleg plače prejel – tako kot v preteklih letih – tudi regres in božičnico, čeprav gre zgolj za predvidevanja. Zanju v spisu ni nobene podlage. Prav tako ni bilo upoštevano, da s partnerko pričakujeta otroka. S to okoliščino se je sodišče seznanilo na zadnjem naroku. Po zadnjem naroku je sodišču poslal rojstni list za novorojenko D., vendar to dejstvo pri odmeri preživnine ni bilo upoštevano.

Sodišče se ni ukvarjalo s stroški, ki jih ima z lastnim preživljanjem, pa tudi ne s stroški bivanja in prispevkom za novo družinsko skupnost. Plačevanju preživnine se ne protivi, vendar pa je treba upoštevati, da se mora preživnina določiti v višini, ki nima kvarnega vpliva na njegovo lastno preživetje. Res je, da stikov s tožnikoma nima, saj jih tožnika, ki sta pod popolnim vplivom zakonite zastopnice, ves čas odklanjata. Nikoli tudi ni bil seznanjen z njunimi izvenšolskimi dejavnostmi, z njimi tudi ni soglašal. Sodišče pa tudi ni upoštevalo vseh dohodkov zakonite zastopnice.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sámo odloči o zadevi. Podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Pravdni stranki sta na pritožbi podali odgovora.

7Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8V tej zadevi sodišče prve stopnje odloča drugič. V ponovljenem sojenju je sledilo okviru, zarisanem s sklepom pritožbenega sodišča z dne 4. 10. 2018. Upoštevalo je sodno prakso, ki ne daje pravne veljave sodnim poravnavam, sklenjenim na škodo otrok oz. v nasprotju z njihovimi koristmi. Zato kljub temu, da se zahtevek glasi na zvišanje preživnine, ni ugotavljalo spremenjenih okoliščin, marveč je štelo, kot da se preživnina odmerja prvič.

9Pritožbi pravdnih strank se zavzemata za zvišanje oz. znižanje preživnine. Ugotovljenim potrebam otrok – te je sodišče prve stopnje ugotavljalo posebej za vsako leto od vložitve tožbe (2015) dalje – niti ne ugovarjata. Oporekata pa ocenjenim preživninskim zmožnostim ter porazdelitvi preživninskega bremena.

10Izhodišče za odločanje so sodišču prve stopnje – ob upoštevanju 290. člena Družinskega zakonika (DZ) – predstavljale določbe 129., 129.a in 131.c člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina mora biti določena tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca.

11Tožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje ob vsakršni odsotnosti navedbe razlogov zavrnilo zahtevek za določitev preživnine za obdobje od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2018. V tem delu preizkus sodbe ni mogoč (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar ob upoštevanju prvega odstavka 354. in prvega odstavka 355. člena ZPP, narekuje razveljavitev. Glede na naravo kršitve pritožbeno sodišče pomanjkljivosti ne more odpraviti, niti ne more dopolniti postopka.

12V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob skrbni preverbi trditvene in dokazne podlage strank poda jasne razloge o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2018.

O preživninskih zmožnostih zavezancev

13Pritožnika deloma utemeljeno oporekata ugotovljenim preživninskim zmožnostim toženca. Opozarjata na napačen seštevek njegovih prihodkov v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prikazalo tožnikov dohodek, pri katerem je upoštevalo odbitek kredita. Toženec pa ni pojasnil, za kakšen namen je bil kredit vzet – pa tudi sicer je sodišče prve stopnje v 40. točki zavzelo jasno stališče, da se kredit pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti ne upošteva – zato je njegova neto plača za leto 2015 1.322,50 EUR mesečno. K temu znesku je treba dodati še regres v višini 356,99 EUR in vračilo dohodnine v višini 136,61 EUR, preračunana na obdobje sedmih mesecev, 1.682,92 EUR prevoznih stroškov, 164,86 EUR izplačila zavarovalnine ter znesek 1.204,34 EUR, kar predstavlja prenos med računi. Skupni znesek toženčevih prihodkov za leto 2015 tako znaša 12.803,22 EUR oz. 1.602,40 EUR mesečno. Pri prevoznih stroških gre le za oceno, saj se ti načeloma ne vštevajo v dohodek. Kot je mogoče razbrati iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje upoštevalo le potne stroške iz začetnega obdobja. Izhajalo je namreč iz toženčeve izpovedbe, da je v začetnem obdobju dobil izplačanih nekaj stroškov, ker je uporabljal svoje vozilo. Navedeno pa je povezalo z izpovedjo zakonite zastopnice, da se je toženec z ostalimi delavci odpeljal s službenim kombijem na gradbišče, njegovo vozilo pa je bilo parkirano na službenem dvorišču, zato mu niso nastajali nobeni posebni stroški. Na podlagi izpovedb je utemeljena ocena sodišča prve stopnje o približno 1.682,92 EUR potnih stroškov. Nenazadnje je toženec upravičen do stroškov, ki so mu nastali s prevozom do službenega parkirišča. Ti pa se pri ugotavljanju njegovih preživninskih zmožnosti ne upoštevajo.

14Naravo nakazil C. C. v višini 100 EUR mesečno, ki jih je toženec prejel nekajkrat od decembra 2016 dalje, pojasnjuje toženčeva izpovedba. Povedal je, da predstavljajo posojilo, ki ga je vračala njegova partnerica. Nobenega prepričljivega razloga ni, da mu sodišče ne bi sledilo. Tožnika sta dokazni predlog za zaslišanje priče umaknila. Iz zatrjevanj in predloženih bančnih izpiskov pa tudi ne izhaja, da je znesek nakazalo podjetje C. C. in ne C. C. osebno. Zato niso bile podane okoliščine, ki bi utemeljevale izvedbo dokaza s pridobitvijo knjigovodskih listin, za kar se zavzema pritožba.

15Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da aneks, ki je podlaga znižanju toženčeve plače, ni bil sklenjen navidezno. Toženec sklenitve aneksa ni utemeljeval z zdravstvenimi težavami, zato tudi ni bilo nobene potrebe po pridobivanju njegovega zdravstvenega kartona. V pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2017 je zatrdil, da njegovemu delodajalcu ni uspelo pridobiti dela, na katerega je računal. Zato je bil premeščen na drug delovni stroj, ki se nahaja na bližnjih gradbiščih. Njegovo delo ni več tako zahtevno. Na naroku 12. 10. 2017 je v izpovedbi potrdil, da sedaj upravlja manjši bager, „ker ima sodišče in veliko manjka“ ter da je bila takšna odločitev delodajalca. Dopis delodajalca z dne 15. 1. 2020 ne izkazuje, da podlago za razporeditev toženca na manj zahtevno delo predstavlja zdravstvena dokumentacija (zdravniški izvidi). Razporeditev naj bi bila narejena na podlagi toženčevih navajanj težav, ki v dopisu niso specificirane. Delodajalec je na tej osnovi sklepal, da toženec za opravljanje s 16-tonskim bagrom ni psihofizično sposoben. Dodeljeno mu je bilo opravljanje lažjih del na istem delovnem mestu v peskokopih, kjer ni drugih ljudi. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, toženec ni bil premeščen na drugo delovno mesto, pač pa le razporejen na manj zahtevno delo. Zatrjevane kršitve pravila o trditvenem in dokaznem bremenu tako niso utemeljene. Toženec je ustrezno trditveno podlago podal že v prej citirani pripravljalni vlogi. Okoliščine v zvezi s sklenitvijo aneksa pa je pojasnil tudi v svoji izpovedbi. Dopis delodajalca le še potrjuje njegove navedbe o dejanskem znižanju plače. Pritožnika sicer opozarjata na ukrepe, ki bi se jih moral toženec v takšnem primeru poslužiti. Vendar pa je treba upoštevati tudi splošno znane razmere na trgu dela in njihove specifičnosti, ki niso v prid delavcem, zato je razumljiv toženčev strah pred izgubo zaposlitve. Bistveno je, da tudi predložene listine izkazujejo nižji toženčev dohodek, pritožnika pa navideznosti sklenjenega aneksa nista uspela prepričljivo izkazati. Zdravstveni karton, za predložitev katerega se zavzemata pritožnika, pa glede na pojasnjeno ne predstavlja ustreznega dokaza za izkazovanje navideznosti.

16Pritožnika v zvezi s preživninskimi zmožnostmi zakonite zastopnice opozarjata na ustaljeno sodno prakso, ki denarnih socialnih transferjev – v konkretnem primeru denarne socialne pomoči – ne upošteva kot sestavnega dela dohodka.¹ Zato utemeljeno oporekata pravilnosti izračuna dohodkov njune zakonite zastopnice za leto 2017. Sodišče prve stopnje je sledilo njenim navedbam, da so mesečni prejemki znašali okoli 750 EUR, od septembra dalje pa 700 EUR. Potemtakem je njen letni razpoložljivi dohodek znašal okrog 8.800 EUR. K temu znesku je treba prišteti še preostale prilive iz naslova dohodnine za preteklo leto v višini 637,14 EUR, znesek po sklepu II K 39668/16 z dne 9. 11. 2017 v višini 697,77 EUR ter več pologov, za katere vir ni bil pojasnjen. Zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot njen prihodek. Prišteti je treba še dobiček ob koncu leta v višini 4.851 EUR. Skupni znesek prihodkov zakonite zastopnice tožnikov za leto 2017 tako znaša 16.351,36 EUR oziroma 1.362,61 EUR mesečno.

17Tudi za leto 2018 pritožba tožnikov utemeljeno opozarja na nedoslednosti pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti matere/zakonite zastopnice. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je njeno podjetje poslovalo z izgubo, je sodišče prve stopnje brez pojasnila zaključilo, da je ustvarila za 2.800 EUR dohodkov, ob tem pa še nepravilno upoštevalo denarno socialno pomoč kot sestavni del prihodkov. Zakonita zastopnica je v obdobju od maja do konca leta prejela skupaj 4.754 EUR neto plače, regres v višini 577 EUR, manjša nakazila v višini 8 EUR in 148 EUR ter v januarju znesek 550 EUR, kar skupaj znaša 6.037 EUR oziroma 503,08 EUR mesečno.

18Toženčeva pritožba neutemeljeno izpostavlja neenakovrednost položaja, v katerega naj bi ju postavilo sodišče prve stopnje. Od njega se pričakuje prispevek k preživljanju tožnikov po vseh njegovih pridobitnih zmožnostih, ni pa izraženo enako pričakovanje v razmerju do zakonite zastopnice tožnikov. Takšna ocena je zmotna in posplošena ter nima podlage v odločbi sodišča prve stopnje. Toženec prezre, da je celotna skrb za vzgojo mladoletnih sinov na zakoniti zastopnici, saj on stikov z otrokoma niti nima. V točki 47 obrazložitve pa je med drugim ugotovljeno, da zakonita zastopnica zmore izkoristiti svoj potencial, zato ji je tudi določen višji delež bremena, kot ga izkazuje (le) matematična primerjava s prejemki toženca. Navedeno ne govori v prid toženčevem stališču o neenakovrednosti položajev.

19Zmoten je očitek, da je bil pri oceni toženčevih preživninskih zmožnosti za leto 2015 upoštevan dohodek iz naslova prehrane. Res pa so bila upoštevana nekatera povračila iz naslova prevoznih stroškov. Razloge zanje je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo. Podlago med drugim predstavlja izpovedba zakonite zastopnice, da je toženec delal na bagru in se z ostalimi delavci odpeljal na gradbišče s službenim kombijem, njegovo vozilo pa je bilo parkirano na službenem dvorišču. Zato mu posebni stroški s prevozom niso nastajali². Navedenega toženec ni uspel izpodbiti, zato ni razloga, da temu pritožbeno sodišče ne bi sledilo.

20Razloge za (ne)upoštevanje kreditov je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 33. in 40. točki obrazložitve. Tožnika sta izkazala, da njuna zakonita zastopnica s kreditom rešuje njihov stanovanjski problem, zato se je upošteval pri oceni njenih (nižjih) preživninskih zmožnosti. Toženec pa ni dokazal, da bi z najemom kredita reševal svoj stanovanjski problem in ni predložil nikakršnih dokazov v zvezi s porabo kredita, zato ga sodišče prve stopnje pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti utemeljeno ni upoštevalo.

21Zmoten je toženčev pritožbeni očitek, da za regres in božičnico v letu 2019 sodišče prve stopnje v spisu ni imelo nobene podlage. Zaslišan 27. 11. 2019 je potrdil, da je v navedenem letu dobil tako regres kot tudi božičnico.

22Za odločanje je bistveno stanje ob zaključku glavne obravnave. Hčerka D. se je tožencu rodila že po zaključeni glavni obravnavi, zato je sodišče pri ugotavljanju njegovih preživninskih zmožnosti utemeljeno ni upoštevalo. Pritožbenega očitka, da se sodišče ni ukvarjalo s stroški, ki jih ima z lastnim preživljanjem, pa ni ustrezno pojasnil. Očitek je povsem posplošen, zato se pritožbeno sodišče do njega ni posebej opredeljevalo. Že prej pa so bili predstavljeni tako razlogi za neupoštevanje kredita pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti kot tudi neupoštevanje dejstva, da se mu je po zaključeni glavni obravnavi rodila hčerka.

O porazdelitvi preživninskega bremena

23Za leto 2015 je sodišče prve stopnje porazdelilo preživninsko breme v razmerju 70 % oče in 30 % mati. Izhajalo je iz materinih dohodkov v približni višini 1.002 EUR mesečno, očetovi dohodki pa so znašali približno 1.600 EUR mesečno. Razmerje je – upoštevaje višino dohodkov in obremenjenost s skrbjo za otroka – tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezno.

24Ni pa ustrezna porazdelitev preživninskega bremena za leto 2016. Sodišče prve stopnje je med dohodke zakonite zastopnice tožnikov nepravilno uvrstilo tudi izredno socialno denarno pomoč, zato so ocenjeni previsoko. Njeni dohodki so v letu 2016 znašali približno 926,58 EUR mesečno, po odbitku kredita pa le 385,58 EUR. Toženec pa je razpolagal z mesečnim zneskom 1.568 EUR. Glede na velik razkorak med prihodkoma ter dejstvom, da je bila skrb za vzgojo in varstvo otrok pretežno na materi, je primernejša porazdelitev preživninskega bremena v razmerju 80 % oče in 20 % mati.

25V letu 2017 je imela zakonita zastopnica tožnikov ob odštetju denarne socialne pomoči približno 1.362,61 EUR mesečnih prihodkov, ko pa se odštejejo še kreditne obveznosti, pa 821,61 EUR. Toženec je razpolagal s 1.116 EUR prihodkov. Sodišče je breme preživljanja porazdelilo med starša v razmerju 50:50, kar pa glede na predstavljene podatke o dohodkih ni ustrezno. Zakonita zastopnica tožnikov je razpolagala z nižjimi dohodki, na njej je bilo tudi celotno breme vzgoje in varstva mladoletnih sinov, kar se mora odraziti v porazdelitvi preživninskega bremena. Temu po oceni pritožbenega sodišča ustreza razmerje porazdelitve 70 % oče in 30 % mati.

26V letu 2018 je zakonita zastopnica prejela približno 700 EUR dohodka mesečno, ob tem je bila obremenjena s kreditno obveznostjo; toženčev dohodek pa je znašal 1.184 EUR. Sodišče je breme preživljanja porazdelilo v razmerju 75 % oče in 25 % mati, kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno razmerje.

27Zakonita zastopnica je v letu 2019 prejemala približno 730 EUR mesečnih prihodkov, toženec pa 966 EUR. Za čas od 1. 1. 2019 dalje je bila preživninska obveznost porazdeljena v razmerju 65 % oče in 35 % mati. Toženec ima malenkost višji dohodek, vendar pa – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – dejanski zaslužek ni edini kriterij. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi mati zmore izkoristiti svoj potencial. Ugotovitve o njenih prejšnjih zaposlitvah in izkazanih možnostih za preživljanje utemeljujejo delež bremena, ki ji ga je za preživljanje mladoletnih sinov naložilo sodišče prve stopnje. V tej porazdelitvi je ustrezno upoštevano tudi dejstvo, da je vzgoja otrok na zakoniti zastopnici.

28Glede na zgoraj predstavljeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnikov v delu, ki se nanaša na porazdelitev preživninskega bremena v letih 2016 in 2017, delno ugodilo ter preživnino za mld. A. A. v tretji in četrti alineji I. točke izreka zvišalo iz 327 EUR na 370 EUR ter iz 234 EUR na 330 EUR; za mld. B. A. pa v tretji in četrti alineji II. točke izreka z 276 EUR na 315 EUR, ter z 209,50 EUR na 290 EUR. Novo odmerjeni zneski odražajo porazdelitev preživninskega bremena za leto 2016 v razmerju 80 % oče in 20 % mati; za leto 2017 pa razmerje 70 % oče in 30 % mati. V preostalem delu je pritožbo tožnikov, in v celoti pritožbo toženca, zavrnilo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

29O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Primerjaj II Ips 264/2016 z dne 30. 1. 2017.
² Podobno stališče je bilo sprejeto tudi v odločbi VSL IV Cp 1086/2016.