UPRS Sodba I U 510/2019-8

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A. št. 210-83/2017-49 z dne 19. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije in se mu vpiše stalni naslov v tujini, na naslovu ... in pod 2. točko izreka odločil, da v postopku niso nastali stroški.

2V obrazložitvi navaja, da je bil obveščen, da tožnik ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v kraju B. Tožniku je bilo na prijavljeni naslov poslano vabilo na zaslišanje, ki mu je bilo vloženo v hišni predalčnik. Tožnik se je kasneje sam zglasil pri organu in podal svojo izjavo. Organ je pridobil dopis Centra za socialno delo C., da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči. Ugotovil je tudi, da je tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in da se na vabila Zavoda redno odziva. Za pomoč je zaprosil tudi Policijsko postajo Č. in prejel njen odgovor, da tožnik na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča tudi prebiva, vendar je z navedenega naslova veliko odsoten. Ob priliki policijske kontrole tožnik na navedenem naslovu ni bil izsleden, je pa policija opravila razgovore z več stanovalci objekta. V postopku je bilo zaslišanih tudi več prič, ki jih organ poimensko navaja ter povzema njihove izpovedbe. Kot priča je bil, med drugim, zaslišan tudi D.D., lastnik nepremičnine na navedenem naslovu, ki je povedal, da tožnik na navedenem naslovu tudi dejansko stalno prebiva, saj ima tu sobo, za katero tudi plačuje, res pa gre občasno v BiH, kjer ima družino. Tožnik pa je prvič povedal, da na navedenem naslovu stalno stanuje, da ima na tem naslovu redno sobo, za katero plačuje najemnino, da tu prejema pošto, da ima tu zdravnika, občasno pa gre v BiH k družini (bolni ženi in otrokoma), drugič pa je povedal, da nima redne sobe in da prespi v sobi, ki je prosta. Prvostopenjski organ na podlagi tako izvedenega postopka ugotavlja, da ima tožnik sicer res prijavljeno stalno prebivališče na navedenem naslovu, vendar ta naslov ne predstavlja središča njegovih življenjskih interesov, ampak je središče tožnikovih življenjskih interesov v BiH, v kraju ..., kjer ima ženo in dva otroka in kjer preživi veliko časa. Organ še dodaja, da je bila tožniku pred izdajo odločbe tudi dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Dopis s tem v zvezi mu je bil poslan na naslov v BiH, pošiljka se je vrnila z oznako „ni prevzel“, se je pa tožnik kasneje sam zglasil pri organu in podal izjavo.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ocenjuje, da je bilo v ugotovitvenem postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik stalno ne prebiva na prijavljenem naslovu v kraju B. in da na tem naslovu ni središče njegovih življenjskih interesov, saj je središče njegovih življenjskih interesov v BiH. To so potrdile tudi zaslišane priče, ki so vse izpovedale, da tožnik večji del časa preživi v Bosni, kjer ima bolno ženo in otroka.

4Tožnik zoper dokončno odločitev upravnega organa vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Poudarja, da je bil v postopku večkrat zaslišan in da je vseskozi vztrajal pri trditvi, da na prijavljenem naslovu v kraju B. tudi dejansko stalno prebiva, da pa je občasno tudi odsoten, ker hodi na obiske k bolni ženi in dvema otrokoma v BiH. Občasna odsotnost z navedenega stalnega prebivališča pa je opravičen razlog, saj od nikogar ni moč zahtevati, da bi se odpovedal obisku svojih sorodnikov v drugi državi. Žena je namreč hudo bolna, njena invalidska pokojnina za življenje v RS ne zadošča, stroški zdravljenja in s tem povezani drugi stroški pa so v BiH nižji. Tudi zaslišana priča D.D., lastnik stavbe na navedenem naslovu, je povedal, da tožnik dejansko stalno prebiva na tem naslovu, da pa gre res večkrat v BiH k bolni ženi. Tudi policija, ki je na terenu opravila poizvedbe o tožnikovem prebivališču, je ugotovila, da je tožnik prijavljen na navedenem naslovu in da na tem naslovu tudi prebiva. Je prejemnik denarne socialne pomoči, ki mu jo nakazuje CSD C. in ima v kraju B. tudi svojega osebnega zdravnika. Na navedenem naslovu tudi prejema vso pošto. Vse navedeno kaže na to, da je v kraju B. tudi središče njegovih življenjskih interesov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo Upravne enote A. odpravi in zadevo vrne temu organu v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je bilo dejansko stanje v postopku pravilno in popolno ugotovljeno. V postopku je bilo zaslišanih več prič, ki so izpovedale, da se tožnik na naslov prijavljenega prebivališča občasno vrača, da pa je pogosto v BiH pri družini. Tožnik je v postopku tudi sam podal izjavo na zapisnik, da je prejemnik denarne socialne pomoči, da s tem dohodkom ne more preživeti v RS, da je brez zaposlitve, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in se na njegova vabila redno odziva. Po mnenju tožene stranke je v tožnikovem interesu, da ohrani naslov prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (RS) zaradi s tem pogojenega uveljavljanja pravic v RS. Po določbah ZPPreb-1 je prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in stalnega naslova v tujini jasno pogojena z dejanskim prebivanjem na naslovu, ki ga posameznik prijavi. Če pa dejanskega prebivanja oziroma naselitve na območju RS ni, prijava stalnega prebivališča ni mogoča; fiktivne prijave na naslovih, ki bi opravičevale možnost uveljavljanja drugih pravic, pa so nedopustne.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožniku odjavil stalno prebivališče z območja RS in vpisal njegov stalni naslov v tujini, na zgoraj navedenem naslovu v BiH.

8Prijavo in odjavo stalnega prebivališča ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Po določbi drugega odstavka 21. člena ZPPreb-1, na katerega se je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi tudi oprl, se v primeru, če upravna enota v postopku iz 18. člena tega zakona (postopek ugotavljanja stalnega prebivališča) ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivalstva vpiše stalni naslov v tujini, če je upravni enoti znan oziroma državo, v katero se je odselil. Stalno prebivališče odjavi in vpiše stalni naslov v tujini na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku.

9Po 3. točki 2. člena ZPPreb-1 je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave.

10Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi predvsem na podlagi ugotovitve, da tožnik veliko časa preživi v BiH, kjer ima bolno ženo in dva otroka, sklepal, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji dejansko stalno ne prebiva in da tu ni središče njegovih življenjskih interesov, ampak je to v BiH. Pri svoji odločitvi se je oprl tudi na izpovedbe v postopku zaslišanih prič. Le-te pa so v pretežni meri skladno izpovedale, da tožnika na navedenem naslovu videvajo, da na navedenem naslovu prejema pošto, da pa je z navedenega naslova stalnega prebivališča res veliko odsoten in veliko časa preživi v BiH.

11Tožnik je v postopku zatrjeval, da na prijavljenem naslovu v kraju B. tudi dejansko stalno prebiva, da ima tu sobo, za katero plačuje oziroma da nima stalne sobe, ampak prebiva v sobi, ki je prosta in je v svojih izjavah tudi pojasnil razloge za svoje pogoste odsotnosti iz Republike Slovenije (obisk bolne žene in otrok, ki živijo v BiH). Zatrjeval je tudi, da je v Sloveniji prejemnik denarne socialne pomoči, da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in da se na vabila Zavoda redno odziva. Navajal je tudi druge relevantne okoliščine, pomembne za ugotovitev dejanskega stalnega prebivališča, med drugim, da na prijavljenem naslovu tudi prejema pošto.

12Ker je pogoj stalnega prebivališča odločilen za prijavo (oziroma odjavo) v registru stalnega prebivalstva, je v konkretnem primeru glede izpolnjevanja tega pogoja potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine, povezane z življenjem tožnika. To pa so vse okoliščine, navedene v 3. točki 2. člena ZPPreb-1.Te različne relevantne okoliščine skupaj pa v konkretnem primeru po presoji sodišča niso bile v zadostni meri ugotovljene in presojene, da bi lahko kazale na to, kje je tožnikovo središče življenjskih interesov, saj je upravni organ prvenstveno upošteval to, da je tožnik z navedenega naslova veliko odsoten, ker pogosto potuje v BiH k družini. Ker torej prvostopenjski organ ni ugotavljal tožnikovega stalnega prebivališča v smislu že citirane 3. točke 2. člena ZPPreb, to je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin skupaj, je že iz tega razloga dejansko stanje, na katerem temelji njegova odločitev, nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, da tožnik večino časa preživi v BiH, ne da bi bilo to bolj konkretno opredeljeno. Tožnik pa v tožbi v zvezi s tem pravilno opozarja na to, da ZPPreb-1 ne določa tega, da odsotnost z naslova stalnega prebivališča ne bi bila mogoča; posebej še ob dejstvu, da ima tožnik v BiH svojo družino. Razen tega se v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZPPreb-1 posamezniku odjavi stalno prebivališče iz RS, če se ugotovi, da se je posameznik stalno odselil iz območja Republike Slovenije. V konkretnem primeru pa se glede na to, da ima tožnik na naslovu stalnega prebivališča sobo, da na prijavljenem naslovu prejema pošto in da ga stanovalci iz stavbe na prijavljenem naslovu tudi videvajo, postavlja vprašanje, ali se je z območja RS stalno odselil.

13Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in ker so bila kršena pravila postopka, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotoviti vsa tista dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo določbe 3. točke 2. člena ZPPreb-1. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek, povečan za 22 % DDV, glede na to, da je bilo o zadevi odločeno na seji senata in sta odvetnika, ki sta tožnika v postopku zastopala, zavezanca za DDV.