VSC Sodba Cp 278/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni, tako da se znesek 4.017,36 EUR nadomesti z zneskom 3.916,56 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca R. P. in Z. P. sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožnikom T. P., S. P., J. P. in M. P. pa sta dolžna nerazdelno povrniti pritožbene stroške v višini 279,60 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku roka za plačilo do dneva plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je (I.) ugotovilo, da so tožeče stranke solastniki dela parc. št. ..., k.o. ... ki bo z odločbo OGU Celje, Geodetska pisarna ..., na podlagi elaborata parcelacije izvedenca B. N. ing. geod. z dne 12. 8. 2019, številka elaborata: 157-2018, pridobila rezervirano oznako: parcela ... k.o. ..., in sicer: T. P., v razmerju 5/8 celote, S. P., v razmerju 1/8 celote, J. P. v razmerju 1/8 celote in M. P. v razmerju 1/8 celote; in (II.) odločilo, da sta toženi stranki dolžni dovoliti parcelacijo parc. št. ... k.o. ... kot je to določeno v zgoraj navedenem elaboratu, ki je sestavni del te sodbe, ker se bo sicer parcelacija opravila na podlagi naročila tožečih strank in te pravnomočne sodbe na stroške toženih strank. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se na podlagi te sodbe pri delu parc. št. ... k.o. ..., ki bo z odločbo OGU Celje, Geodetska pisarna ..., na podlagi zgoraj navedenega elaborata parcelacije pridobila rezervirano oznako: parcela ... k.o. ..., last tožencev vknjiži lastninska pravica v korist imetnikov: - T. P., v razmerju 5/8 celote, - S.P., v razmerju 1/8 celote, - J. P., v razmerju 1/8 celote, in - M. P. v razmerju 1/8 celote (III. točka). V IV. točki je odločilo, da sta toženca dolžna tožečim strankam nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 4.017,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zneska 1.000,00 EUR od 22. 3. 2018 dalje, od zneska 207,80 EUR od 12. 6. 2018 dalje ter od zneska 619,76 EUR od 30. 8. 2019 dalje, od ostalih pravdnih stroškov pa od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2Toženca sta se pritožila zoper sodbo. Odločitev v I., II. in IV. točki izreka sodbe izpodbijata zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Navajata, da je tožeča stranka vložila tožbo na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 2. 2. 1996 in pogodbo kot osnovo za nastanek lastninske pravice citirala v tožbi. Torej je pogodba po svoji vsebini in po svoji veljavnosti pomemben element in ključno vprašanje za pravilno materialno pravno odločitev o tožbenem zahtevku. Toženca sta ves čas zatrjevala, da sta pogodbi, torej pogodba z dne 2. 2. 1995 in pogodba z dne 2. 2. 1996 (na katero se tožeča stranka v tem postopku sklicuje) enaki in po svoji vsebini in po vseh elementih predstavljata nadaljevanje, kar je tudi bilo izrecno zapisano v pogodbi z dne 2. 2. 1996 (ki formalno sicer glasi kot kupoprodajna pogodba). V tej pogodbi je jasno v III. točki zapisano, da bo kupec zemljišče uporabil za širitev že uporabne 0.6 m široke in 71 m dolge betonske utrjene poti. Gre za nadaljevanje in nesporno je, da ti dve pogodbi ni moč ločeno obravnavati, temveč je moč voljo in željo strank v pogodbi z dne 2. 2. 1996 ugotavljati, razumeti in vsebino ugotoviti v povezavi s pogodbo z dne 2. 2. 1995, ne samo zaradi vsebine, temveč tudi zaradi praktičnosti, ker obe skupaj predstavljata isti namen uporabe zemljišča, torej za vožnjo (služnost) in v nobenem primeru za ustanovitev lastninske pravice. Toženca sta zatrjevala, da je šlo, kolikor bi ta pogodbo štela kot kupoprodajna pogodba, za pogodbo o prodaji kmetijskega zemljišča, promet katerega je v zakonu jasno določen. Promet tega zemljišča pa je bil odvit, v kolikor bi šteli kot kupoprodajno pogodbo, v nasprotju z veljavno zakonodajo (člen 20 ZKZ). To pa pomeni, da je takšna pogodba nična, o čemer se je sodna praksa že izrekla. Če gre za takšno pogodbo, ki je nična, pomeni, da nikoli ni obstajala in v kolikor nikoli ni obstajala, je tudi ni moč šteti kot osnovo za dobroverno posest tega dela zemljišča, ker pravno takšna pogodba ne obstoji. Po tej razlagi, v kolikor gre za kupoprodajno pogodbo in njeno ničnost, so tožniki uporabljali ta del zemljišča brez pravnega naslova. Sodišče se o tej trditvi ni izjasnilo in je zaradi tega v tem delu zaznati bistveno kršitev določb postopka, prav tako pa tudi kršitev materialnega prava, saj sodišče ni odločalo o trditveni podlagi, ki je za odločitev v tem postopku pomembna in ključna. Upoštevaje zatrjevanje ničnosti pogodbe, o čemer sodišče ni odločalo, je v nadaljevanju bila jasno zatrjevana tudi trditev, da ne predstavlja kupoprodajne pogodbe temveč pogodbe o dovoljeni uporabi drugega dela zemljišča, ki po vsebini in po obeh pogodbah še sestavljata in predstavljata ustrezno širino ceste. Ni logično in tudi ni razumljivo, da bi pravni predniki tožencev 0,60 m širine zemlje dali v služnost in v uporabo, 1,70 m širine pa bi prodali. To tudi dokumentira in oporeka vsebini naslova zapisane pogodbe z dne 2. 2. 1996 in jo v celoti ovrže in vsebinsko razloži, da je šlo za nadaljevanje služnostne in ne lastninske pogodbe. Sodišče je tako vzelo za nesporno, da pogodba obstoji in prisodilo tudi dobrovernost tožnikom pri uporabi te ceste kljub temu, da sta toženca z listinskimi dokazi izkazala, da sta tožnikom preprečevala, prepovedovala, ovirala in zahtevala, da prenehajo uporabljati to cesto in to tudi že z dopisom iz leta 2000, ki spada znotraj 10-letnega roka, za katerega sodišče zatrjuje, da je bil izpolnjen brez kakršnihkoli opozoril in ovir, in da je dobra vera bila seveda 2. 2. 2006 v celoti izpolnjena. To ne drži zgolj na podlagi izpovedb zaslišanih prič in zlasti tožencev, temveč tudi na podlagi listinskih dokumentov, ki imajo po svoji vsebini zagotovo večjo veljavo kot kakršnakoli izjava prič ali strank, in sicer gre za dopise 30. 10. 2000, 23. 9. 2009, 15. 10. 2014 in 15. 1. 2015. Res je, da so zadnji trije po poteku 10-letnega roka, vendar ob dvomu in vprašanjih veljavnosti pravnega posla, ki je pogoj za dobrovernost pridobivanja. Nadaljnji argument, ki ga izpostavljata toženca, je, da je tožeča stranka že v tožbi nesporno priznavala za celotno širino trase 0,60 m in 1,70 m in dolžino 71 m, ki je predmet tega postopka, da ta trasa in cesta poteka po zemljišču, ki je last toženih strank. Še ob vložitvi tožbe 13. 12. 2016 je trdila, da trasa celotne ceste, torej služnostni del in domnevno kupljen del, poteka po zemljišču v lasti toženih strank. Nesporno je, da si tožniki nikoli niso lastili del zemljišča širine 1,70 m kot njihovo zemljišče, temveč kot del trase, ki poteka po zemljišču toženih strank. Ta trditev jasno izkaže tudi voljo, védenje in zatrjevanje o tem, čigavo zemljišče je bilo v tem delu. Nadalje toženca posebej izpostavljata tudi pravdo P 22/2016 zaradi motenja posesti. Tožniki so tožili na motenje posesti celotne trase v širini 2,30 m in niso vložili tožbe za motenje lastninske pravice na svojem zemljišču, v kolikor bi smatrali, kot to zatrjujejo sedaj, da je to njihovo, temveč so tožili motenje posesti na podlagi citiranih pogodb. Tudi to je dokaz, da nikoli niso smatrali, da so lastniki tega dela zemljišča, ker nikoli niso smatrali, da so ta del zemljišča kupili, temveč samo z ustrezno odmeno pridobili v posest služnost uporabe do svojih nepremičnin. Nadalje dodaten argument in nesporno dejstvo, ki ga sicer sodišče ne komentira, je tudi dejstvo, da v vseh skoraj 20 letih tožniki kljub domnevno sklenjeni kupoprodajni pogodbi niso predlagali vknjižbe lastninske pravice. Toženca nevpis lastninske pravice predstavljata kot očitek, da domnevni lastnik ni napravil in uredil vse, kar je potrebno za vknjižbo lastninske pravice, in da s tem tudi izgublja dobrovernost posesti takšne nepremičnine. To je dodaten razlog in argument, ki tako zatrjuje voljo, ki ni bila nakup temveč služnost, in ki zatrjuje nedobrovernost zraven vseh obstoječih dopisov, kar sodišče tako z lahkoto opiše dobrovernost kot nesporno. Toženca pa tudi menita, da je sodišče dokaze ocenjevalo zmotno in napačno. Sodišče je vse štiri dokaj enotne izjave domnevnih prodajalcev, torej S. in I. Ž., ter tožencev povzelo, kot da so med seboj nasprotne, da so med sabo izključujoče in lastnim izjavam nasprotne. Pri pričah S. in I. Ž. sodišče zapiše, da imata interes za izid pravde in da jima zaradi tega ni poklonilo vere, prezre pa, da ima interes za izid pravde tudi tožnica T. P., ki pa ji sodišče poklanja vero. Vse ostale priče, torej otroci druge toženke ne igrajo vloge niti niso primerne in ustrezne priče, saj o teh razmerjih niso vedeli povedati ničesar. Tako imamo 4 enotne izjave, S. in I. Ž. glede razlage vsebine pogodbe in toženi stranki glede opominov, nedobrovernosti in preprečevanja, ki jih sodišče z levo roko zavrne kot neargumentirane, neutemeljene in protislovne. Zraven vseh listinskih dokazov, dopisov in ostalih zatrjevanj sodišče te izjave ne povzema in izključno povzame samo izjavo T. P., ki pa je naravnost smešna, saj je trdila da do izgradnje pločnika toženca nista ovirala ceste, pri čemer se toženca zopet sklicujeta na svoje dopise. Sodišče zatrjuje, da niso izkazane vročitve teh dopisov, pritožnika pa se sprašujeta, le kdo na podeželju pošilja dopise s priporočeno pošto. Sodišče tudi ne povzema pisnih izjav prič o opominih, nenazadnje tudi S. Ž., ki je jasno izpovedal, da mu je tudi prepovedal vožnjo zaradi prepirov, ki sta jih imela, in glede na uporabo te ceste. Izjava T. P., da ni bilo nobenih opominov, je tako v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, ki jih sicer sodišče zavrača in zatrjuje, da vročitve niso izkazane. Sodišče je samo s sabo v protislovju, ko na eni strani negira vročanje teh dopisov, po drugi strani pa zatrjuje, da so dopisi bili vročeni prepozno oziroma napisani prepozno, po poteku 10-letnega roka. V tem primeru pa brez posebnih argumentov zavrača dopis z dne 30. 10. 2000, iz katerega jasno izhaja vsebina o nedobrovernosti in tudi, da je ta dopis 4 leta po sklenjeni pogodbi 1996 in da je iz tega dopisa nesporno izkazana volja strank in tudi nedobrovernost tožnikov pri uporabi te ceste. Nadaljnji argument je seveda tudi zapis v pogodbi 2. 2. 1996. Ni logično in ni razumljivo in je v nasprotju s smislom lastninske pravice zapisano dejstvo, da se kupuje ta nepremičnina samo za pogodbene stranke in njihove pravne naslednike. Ne samo da gre v tem primeru za tako imenovano nepravo služnost, ki je vezana na osebe in ne na stvari, temveč gre tudi za nelogičnost in dodaten argument o tem, da ni šlo za kupoprodajno pogodbo, temveč za pogodbo o služnosti za pogodbene stranke in pravne naslednike. Tudi ta del govori o nasprotju odločitve sodišča. Lastninska pravica se ne veže na osebo oziroma njeno trajanje ni vezano na generacijo, kot je v tem primeru bilo zapisano v sporni pogodbi. Še stvarna služnost je vezana na osebe samo izjemoma, nikakor pa ne lastninska pravica in zato tudi pri stvarni služnosti v primeru, ko je le ta vezana na osebe, govorimo o nepravi stvarni služnosti, kar je očitno v tem primeru bilo. Sodišče tudi prezre izjavo Ž. S., da je želel s prejemom zneska samo nekakšno odmeno oziroma odškodnino za travo in škodo, ki se dela. Nenazadnje toženca ugotavljata, da se tudi zneski več ali manj ujemajo in da je drugi znesek po tej pogodbi več kot 3 krat višji od prvega, enako kot je tudi 3 krat večja površina zemljišča. Tako ni logično, da bi za odmeno služnosti plačal enak znesek kot za nakup zemljišča, kar v tem primeru zopet dodatno potrjuje zatrjevanje tožene stranke, da ni šlo za nakup zemljišča temveč za odmeno služnostne uporabe. Cesta v celoti razdeli parcelo ... na dva dela v lasti tožencev in to pomeni, da bi s prodajo takšnega dela zemljišča toženca morala sedaj uveljavljati služnost prehoda preko te domnevne parcele v širini 1,70 m in dolžini 71 m. V pogodbi je zapisano (tč. V.), da cesta ne bo ovirala posesti prodajalcev na obeh straneh cestišča in da prodajalci, njihovi potomci lahko vozijo kmetijske stroje po cesti po dolgem in po čez brez ovir na cesti ali ob cesti. Tudi ni logično, da bi lastnik dovoljeval neomejene koristi po dolgem in po čez po svojem zemljišču, v kolikor bi smatral, da je to njegovo. Upoštevaje vse te trditve in tudi zatrjevanja v odgovoru na tožbo glede veljavnosti pogodbe, glede nevknjižbe lastninske pravice, glede zaslišanih prič, glede listinskih dokumentov toženca menita, da se lahko nesporno ugotovi, da vsaj 90 (verjetno mišljeno %) ali več del dokazov s pričami in listinami dokazuje zatrjevanja tožene stranke in ne zatrjevanj tožeče stranke. To pa pomeni, da je seveda dokaz v spisu nasprotje izreka sodbe in da je sodišče napačno in zmotno ocenilo dokaze, predvsem pa vse dokaze skupaj. Pritožnika izpodbijata tudi točko IV. - odmero stroškov, ki glede na eventuelno drugačno rešitev uspeha v pravdi ni primerna in ustrezna. Navajata še, da se je število strank spreminjalo tekom postopka, zato je dodatna postavka v višini 75,00 € nepravilna in zmotna, sodišču pa še očitata, da je neupravičeno tožeči stranki priznalo stroške za vse pripravljalne vloge. Tudi izvedeniško mnenje in njegova vrednost je po mnenju tožencev ocenjena nepravilno, saj je izvedenec v prvi fazi izdelal mnenje zmotno in napačno (za celotno traso širine 2,30 m) in ne samo 1,7 m, kar je predmet postopka. To pa pomeni, da gre za napako izvedenca in dopolnjevanje takšnega mnenja ne gre za samostojno novo stroškovno postavko, temveč gre za odpravo nepravilnosti in napak pri izdelavi mnenja, kar pa sodišče ne sme stroškovno ocenjevati na račun tožene stranke in je tako drugi strošek neopravičen in nepotreben. Sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo in utemeljilo njegove višino v skladu s predpisi, ki določajo honorar izvedencem v pravdnem postopku.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je o glavni stvari popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let. Pritožbeno sodišče se povsem sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in vseh dejanskih in pravnih zaključkov v izogib ponavljanju ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6Prvotni prvi tožnik Š. P. (pokojni) in tožnica T. P. sta v tožbi zatrjevala, da sta na podlagi kupne pogodbe z dne 2. 2. 1996, sklenjene z I.Ž. in V. Ž., pravnima prednikoma tožencev, z dnem njene sklenitve nastopila dobroverno lastniško posest dela nepremičnine parc. št. ... k.o. .., ki se nahaja pod cestno traso v širini 2,3 m in dolžini približno 71 m. Navedla sta, da sta glede na sklenjeno kupno pogodbo, ki pa nima vseh zakonsko določenih elementov za vknjižbo lastninske pravice, upravičeno štela, da cesta poteka po njunem zemljišču. Njuni mirni posesti dela nepremičnine parc. št. ... k.o ... ves čas teka dobe priposestvovanja ni nihče oporekal ali kako drugače oviral, zato sta zatrjevala, da sta v skladu z določili 43. členom, prvim odstavkom 27. člena ter 28. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) od 2. 2. 2006 dalje lastnika dela nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., kjer poteka cesta v širini 2,3 m in dolžini cca 71 m, saj se je takrat iztekel čas 10 let, po preteku katerega dobroverni lastniški posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini ali njenem delu. V vlogi z dne 27. 6. 2018 je tožeča stranka pritrdila navedbam tožene stranke, da novo odmerjena parcela ni pravilno določena, saj tožeča stranka s tožbo dejansko zahteva le zemljišče v širini 1,70 m, kar je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma pri izdelavi skice terenske izmere nazadnje tudi upošteval.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila 2. 2. 1996 sklenjena kupna pogodba, iz katere jasno in nedvoumno izhaja, da posest in korist s to pogodbo kupljenega zemljišča nastopi kupec takoj po podpisu pogodbe in da kupec navedeno zemljišče prevzame v svojo last. Pravilno je tudi navedlo, da glede na to, da tožnika torej uveljavljata lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, pri čemer je potrebno izkazati lastniško posest, dobrovernost in potek priposestvovalne dobe, ne pa na podlagi Kupne pogodbe, so se za odločitev v predmetni zadevi za nerelevantne izkazale tudi navedbe tožencev glede postopka prodaje in posledično glede ničnosti pogodbe. Pritožba ta zaključek neutemeljeno izpodbija. V konkretnem primeru ne gre za pravno-poslovno, pač pa za originarno (torej na zakonu temelječo) pridobitev lastninske pravice. Določbe v času sklepanja kupne pogodbe veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih zato niso relevantne. Tudi če bi se izkazalo, da je bila kupna pogodba, sklenjena 1996, nična, priposestvovanje po sodni praksi in teoriji ne bi bilo izključeno. Veljavnost pravnega posla namreč ni predpostavka dobrovernosti posesti lastniškega posestnika: dobroverna lastniška posest lahko temelji tudi na izpodbojnem ali ničnem pravnem poslu. Priposestvovanje izpodbojnost in ničnost pravnega posla sanira.¹

8Neutemeljen je očitek, da je sodišče prisodilo tudi dobrovernost tožnikom pri uporabi sporne ceste, kljub temu da je tožena stranka z listinskimi dokazi izkazala, da je tožnikom preprečevala, prepovedovala, ovirala in zahtevala, da prenehajo uporabljati to cesto in to tudi že z dopisom iz leta 2000, ki spada znotraj 10-letnega roka, za katerega sodišče zatrjuje, da je bil izpolnjen brez kakršnih koli opozoril in ovir, in da je dobra vera bila seveda 2. 2. 2006 v celoti izpolnjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se dobra vera domneva (9. člen SPZ) in da mora tožena stranka dokazati nasprotno, ter pravilno zaključilo, da toženi stranki to ni uspelo. Pravilno je zaključilo, da dopisi z dne 15. 1. 2015, 15. 10. 2014 in 23. 9. 2014, tudi če bi se izkazalo, da sta jih tožnika prejela, niso relevantni, saj so datirani po 2. 2. 2006, to je po preteku priposestvovalne dobe in tako ne morejo dokazovati nedobrovernosti tožnikov v času trajanja priposestvovalne dobe. Pravilno se je opredelilo tudi do edinega dopisa, ki se nanaša na čas teka priposestvovalne dobe, to je na dopis z dne 30. 10. 2000, in sicer kljub temu, da je pred tem ocenilo, da izpovedba druge toženke, da je dopise tožnikom poslala navadno po pošti oziroma jih je vrgla tudi v nabiralnik (verjetno prav: predalčnik) in da ni nikoli dobila odgovora, govori ravno v prid tožnikoma, da le-teh nista nikoli prejela. Glede na vsebino tega dopisa, v katerem je navedeno, da velja še nadalje, da tožnika nimata pravice do uporabe poti, je pravilno ocenilo, da je navedba v dopisu „še v nadalje“ v nasprotju z izpovedbama tožencev. Druga toženka je namreč izpovedala, da ji je oče povedal, da ima s prvotnim prvim tožnikom dogovorjeno, da lahko po cesti vozi, dokler je on (njen oče) tam gospodar, in sicer lahko vozi pridelke z njive; enako je izpovedal tudi prvi toženec. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da njuna izpoved v tem delu priča o tem, da je tožnik v času lastništva S. Ž. sporno cesto nedvomno uporabljal, kar pa je v nasprotju s tem, (kar je navedeno v dopisu) da tudi v nadalje le-te (prvotna tožnika) ne smeta uporabljati, saj dotedanje stanje torej izkazuje, da sta jo do prevzema tožencev lahko uporabljala.

9Ne drži, da trditve v tožbi, da so tožniki uporabljali cesto v širini 2,30 m preko zemljišča, ki je last toženih strank, v razdalji 71 m, oziroma da trasa celotne ceste, torej služnostni del in domnevno kupljen del poteka po zemljišču v lasti toženih strank, jasno izkazujejo tudi voljo, védenje in zatrjevanje o tem, čigavo zemljišče je bilo v spornem delu. Tožeča stranka je namreč v tožbi (pravilno) navedla podatke o zemljiškoknjižnem stanju in s tem utemeljevala, zakaj je tožbo vložila zoper toženo stranko. Podala je torej trditve, ki se zahtevajo za vložitev tovrstne tožbe.

10Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se v pravdah zaradi motenja posesti sama pravica tudi ne ugotavlja in ni pomembna. Smiselno zatrjevanje tožencev, da je moč na podlagi tega, da so tožniki vložili tožbo zaradi motenja posesti, na pa tožbe na prepoved vznemirjanja lastninske pravice, sklepati, da so tožniki šteli, da imajo le pravico služnosti, ni utemeljeno. Stranke same izberejo, katero pravno sredstvo bodo uporabile za varstvo svojih pravic. Vsako pravno sredstvo, ki ga zakon predvideva, je primerno pravno sredstvo. Ne drži, da so tožili motenje posesti na podlagi citiranih pogodb, saj so v tožbi zaradi motenja posesti zatrjevali zadnjo posest, in po obrazloženem zato tudi ne drži, da je motenjska pravda dokaz, da tožniki nikoli niso smatrali, da so lastniki tega dela zemljišča, ker nikoli niso smatrali, da so ta del zemljišča kupili, temveč samo z ustrezno odmeno pridobili v posest služnostne uporabe do svojih nepremičnin.

11Tožniki uveljavljajo pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, torej na originaren način, zato ni utemeljen očitek, da je to, da v skoraj 20 letih niso predlagali vknjižbe lastninske pravice, dodaten razlog, ki zatrjuje voljo, ki ni bila nakup temveč služnost in ki zatrjuje nedobrovernost.

12Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče dokaze ocenjevalo zmotno in napačno. Ne drži, da je sodišče prezrlo, da ima interes o izidu pravde tudi tožnica T. P., saj je v 22. točki obrazložitve pojasnilo, da kljub temu, da je bila druga tožnica kot pravdna stranka zagotovo zainteresirana za izid pravde v svojo korist, ji je sodišče zaradi že navedene skladnosti s predhodnimi navedbami in pa tudi listinskimi dokazi verjelo in ji tudi sledilo. Glede na izpovedbe tožencev in prič I. in S. Ž. pa je sodišče pravilno ugotovilo in v sodbi obrazložilo določena neskladja v izpovedbah (tudi že glede sklepanja pogodbe, kar pa pritožbeno ni izpostavljeno), ki so omajala verodostojnost le-teh. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da imamo 4 enotne izjave, S. in I. Ž. glede razlage vsebine pogodbe in toženi stranki glede opominov, nedobrovernosti in preprečevanja, ki da jih sodišče z levo roko zavrne kot neargumentirane, neutemeljene in protislovne. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze dokazno ocenilo in le-to tudi obrazložilo. Ne drži, da je povzelo zgolj izjavo T. P., ki da je trdila, da do izgradnje pločnika toženca nista ovirala ceste, sploh pa se toženca pri tem neutemeljeno zopet sklicujeta na svoje dopise, glede katerih, razen dopisa z dne 30. 10. 2000, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so nerelevantni, saj se nanašajo na čas po zaključku priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre verjeti (prvotnima) tožnikoma, da dopisov nista prejela, saj toženca vročitve nista izkazala. Pritožnika se zaman sprašujeta, le kdo na podeželju pošilja dopise s priporočeno pošto. Ob potrebni skrbnosti bi morala pritožnika, v kolikor sta dopise pošiljala po pošti navadno, izvesti še druge aktivnosti, na podlagi katerih bi lahko dokazovala, da so tožniki dopise prejeli. Tako pa je sodišče, glede na izpovedbo druge toženke, da odgovora ni nikoli dobila, utemeljeno ocenilo, da to govori ravno v prid tožnikoma, da dopisov nista nikoli prejela. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na izpovedbo prvega toženca (da bolj slabo ve, kako se je vozilo po sporni cesti, ker je bil dopoldan v službi, popoldan pa tudi včasih z drugo toženko nista bila na nepremičnini, saj ne živita tam, kadar pa sta bila, pa se cesta ni uporabljala oziroma onadva to nista opazila) ocenilo, da so se glede na takšno izpoved omenjeni dopisi oziroma opozorila glede uporabe sporne ceste izkazali za nesmiselne, saj bi bilo povsem odveč jih pošiljati, v kolikor domnevne kršitve oziroma v tem primeru uporabe sporne ceste, toženca sploh ne bi opazila. Pravilno je nadalje iz opominov pred tožbo, vloženih v decembru 2016, ugotovilo, da sta toženca šele decembra 2016 opazila tožnika pri vožnji in hoji po sporni parceli, kar pa omaje verodostojnost prejšnjih dopisov in opozoril. Nenazadnje je življenjsko prepričljivo tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da bi toženca v preteklih 16 letih, odkar sta postala lastnika nepremičnin, že sprožila motenjsko pravdo, v kolikor bi se zatrjevano neupoštevanje opozoril glede (ne)uporabe ceste tako dolgo ponavljalo. Ne drži, da je S. Ž. jasno izpovedal, da mu je (očitno prvotnemu prvemu tožniku) tudi prepovedal vožnjo zaradi prepirov, ki sta jih imela, in glede na uporabo te ceste, saj je, kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju te priče, izpovedal le, da je prišel z njim v spor zaradi tega, ker je naredil preširoko in predolgo cesto in da mu je takrat rekel, naj neha in naj spravi v prvotno stanje, kar mu je slednji tudi obljubil, kar pa ne gre enačiti s prepovedjo vožnje. Izjava T. P., da ni bilo nobenih opominov, ni v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, ki jih sicer sodišče zavrača in zatrjuje, da vročitve niso izkazane. Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo, zakaj šteje za pravilno oceno sodišča prve stopnje, da dopis z dne 31. 10. 2000 ne izkazuje nedobrovernosti tožnikov, zato se tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami v zvezi z vročanjem tega dopisa sklicuje na gornjo obrazložitev. Sodišče ni samo s sabo v protislovju (nasprotju), ker da je kljub temu, da je po eni strani negiralo vročanje dopisov, po drugi strani zatrdilo, da so dopisi bili vročeni prepozno oziroma napisani prepozno, po poteku 10-letnega roka. Sodišče je namreč pravilno slednjo ugotovitev podalo zgolj za primer, če bi se izkazalo, da sta tožnika dopise s strani tožencev dejansko sprejela. Glede na že obrazloženo pa ne drži pritožbena navedba, da sodišče brez posebnih argumentov zavrača dopis z dne 30. 10. 2000, saj je sodišče argumentiralo, zakaj ni moč šteti, da ta dopis izkazuje voljo strank in tudi nedobrovernost tožnikov pri uporabi te ceste.

13Pritožnika zmotno v pritožbi navajata, da je v pogodbi z dne 2. 2. 1996 zapisano dejstvo, da se kupuje ta nepremičnina samo za pogodbene stranke in njihove pravne naslednike, saj je v pogodbi v točki VI. navedeno, da se prodajalca in kupec dogovorijo, da bo cesta uporabna samo za njih in njihove potomce, sicer pa je jasno navedeno, da zemljišče kupi in v svojo last prevzame P. Š.. Pri sklepanju pogodb velja načelo načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejeno zgolj s kogentnimi pravili, ki pa jih pritožnika ne zatrjujeta. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ni logično in ni razumljivo in da je v nasprotju s smislom lastninske pravice zapisano dejstvo, da se kupuje ta nepremičnina samo za pogodbene stranke in njihove pravne naslednike. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnikom, da ne le, da gre v tem primeru za tako imenovano nepravo služnost, ki je vezana na osebe in ne na stvari, temveč tudi za nelogičnost in za dodaten argument o tem, da ni šlo za kupoprodajno pogodbo, temveč za pogodbo o služnosti za pogodbene stranke in pravne naslednike. Očitek, da ta del govori o nasprotju odločitve sodišča, zato ni utemeljen. Pogodbene stranke lastninske pravice torej niso vezale na osebo v sporni pogodbi, saj je v pogodbi navedeno, da zemljišče kupi in v svojo last prevzame P. Š..

14Sodišče ni prezrlo izjave Ž. S., da je želel s prejemom zneska samo nekakšno odmeno oziroma odškodnino za travo in škodo, ki se dela, saj je v 29. točki obrazložitve jasno navedlo, da je življenjsko neobičajno, da bi oba z ženo podpisala pogodbi, ne da bi se dobro seznanila tudi z njuno vsebino. Prav tako se je sodišču utemeljeno izkazalo za nesmiselno, da Ž., v kolikor se je zavedal, da je podpisal določene papirje, ki jih kljub obljubi prvotnega prvega tožnika domnevno ni prejel, le-teh ni nikoli zahteval, saj je po drugi strani izpovedal, da bi sicer prvotnemu prvemu tožniku takoj drugi dan rekel, naj mu jih prinese in bi jih prekinil. Sodišče prve stopnje tej priči utemeljeno ni poklonilo vere.

15Pritožnika prvič šele v pritožbi navajata, (-) da se tudi zneski več ali manj ujemajo in da je drugi znesek po tej pogodbi več kot 3 krat višji od prvega, enako kot je tudi 3 krat večja površina zemljišča ter tako ni logično, da bi za odmeno služnosti plačal enak znesek kot za nakup zemljišča, kar v tem primeru zopet dodatno potrjuje zatrjevanje tožene stranke, da ni šlo za nakup zemljišča temveč za odmeno služnostne uporabe; (-) da bi s prodajo takšnega dela zemljišča (ki v celoti razdeli parcelo ... na dva dela v lasti tožencev) toženca morala sedaj uveljavljati služnost prehoda preko te domnevne parcele v širini 1,70 m in dolžini 71 m; (-) da v zvezi s V. točko pogodbe, v kateri je zapisano, da cesta ne bo ovirala posesti prodajalcev na obeh straneh cestišča, tako da prodajalca in njihovi potomci lahko vozijo kmetijske stroje po cesti podolgem in počez, brez ovir na cesti ali ob cesti, tudi ni logično, da bi lastnik dovoljeval neomejene koristi po dolgem in po čez po svojem zemljišču, v kolikor bi smatral, da je to njegovo. Ker teh navedb, razen navedbe o razdelitvi parcele na dva dela, nista podala pravočasno že v postopku na prvi stopnji, v pritožbi pa tudi nista navedla razbremenilnih razlogov, so te navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16Delno utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožnika utemeljeno navajata, da se je število strank na strani tožeče stranke spremenilo tekom postopka, saj sta vse do vloge tožeče stranke z dne 3. 9. 2019, ko je sporočila dediče po pokojnem prvem tožniku, na strani tožeče stranke bila dva tožnika, po tej vlogi pa štirje tožniki. Tožeča stranka je zgolj v zvezi s 3., 4. in 5. vlogo z dne 1. 10. 2018 priglasila v stroškovniku še povišek na skupno vrednost storitve v višini 75 točk, do kolikor pa, glede na to, da je ob vložitvi teh vlog odvetnik zastopal (le) dva tožnika, ni upravičena, saj je izkazano upravičenje do zvišanja skupne storitve le za 10 % za dodatno stranko (tretji odstavek 7. člena), kar pomeni glede na priznanih 150 točk za sestavo vsake od navedenih vlog povišanje v višini 15 točk. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi, tako da je znižalo povišek s priznanih skupaj 225 točk (3 x 75 točk) na skupaj 45 točk (3 x 15 točk), torej z zneska 103,275 EUR ob pritožbeno neizpodbijani vrednosti točke 0,459 EUR na znesek 20,65 EUR, in tako znižalo izračun pravdnih stroškov s 1.671,97 EUR na 1.589,35 EUR ter posledično znižalo pripadajoči DDV z zneska 367,83 EUR na znesek 349,65 EUR. Sicer pa pritožnika nekonkretizirano sodišču očitata, da je neupravičeno tožeči stranki priznalo stroške za vse pripravljalne vloge, preizkus pa pokaže, da so bile vloge potrebne in zato priznanje stroškov v zvezi z njimi ni bilo neupravičeno. Toženca se nista pritožila zoper sklepa o odmeri stroškov izvedencu P 1/2017 z dne 21. 6. 2018 (1.207,80 EUR) in z dne 3. 9. 2019 (619,76 EUR), zato je sodišče pravilno pri odmeri stroškov tožeče stranke, ki je predujem za te stroške tudi založila, da znašajo stroški izvedenca skupaj 1.827,56 EUR in da jih mora povrniti nasprotna stranka. Pritožnika bi morala pritožbene navedbe, da je vrednost izvedeniškega mnenja ocenjena nepravilno iz razlogov, ki so povzeti že v 2. točki obrazložitve te sodbe, navesti že v pritožbi zoper sklep z dne 3. 9. 2019, ki pa je nista vložila. Zato sedaj neutemeljeno grajata, da je drugi strošek neopravičen in nepotreben in da sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo in utemeljilo njegove višine v skladu s predpisi, ki določajo honorar izvedencem v pravdnem postopku.

17Po zgoraj obrazloženem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožencev in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) znesek pravdnih stroškov 4.017,36 EUR nadomestilo z zneskom 3.916,56 EUR, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP), ker glede preostalega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) .

18Pritožnika sta s pritožbo uspela zgolj v majhnem obsegu, pa še to le glede dela pravdnih stroškov, v zvezi s čimer posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato morata sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki, ki se je opredeljeno opredelila do pritožbenih navedb, pa morata povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife – OT), 2 % materialne stroške (člen 11 OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj 279,60 EUR. Pritožnika morata pritožbene stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Glej odločbo Vrhovnega sodišča II 177/2014.