VSL Sodba I Cp 1356/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14709/2017 z dne 23. 2. 2017, s katerim je bilo toženi stranki (tožencu) naloženo plačilo glavnice 335,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2019 do plačila, v roku 8 dni, v celoti v veljavi (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki (tožnici) v roku 8 dni nadaljnje pravdne stroške v znesku 262,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da je toženec sklenil naročniško pogodbo s tožnico, čeprav je sklenil naročniško pogodbo le s A. d.o.o., in se nikoli ni strinjal, da se pogodba prenese na tožnico. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj bi pravdni stranki sklenili dve naročniški pogodbi. Šlo je le za eno naročniško pogodbo, zato bi lahko tožnica zaračunala prekinitev pogodbe samo enkrat, tudi če sta bili dve telefonski številki. Sodišče je napačno sklepalo, da je bila sklenjena tudi druga naročniška pogodba, ki je tožnica ni predložila. Neutemeljeno je ugotovilo, da ostali dokazi potrjujejo, da je bila med strankama sklenjena tudi ta pogodba. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da so pravilno zaračunane vse postavke na računu št. 1 z dne 31. 1. 2016. Za isto obdobje je bila tožencu neutemeljeno zaračunana mesečna naročnina za opcijo 1 in mesečna naročnina za opcijo 2., kot tudi mesečna naročnina za opcijo 3, saj je šlo le za spremembo paketa. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, na podlagi česa je tožencu vse to zaračunala. Tožnica tudi ni dokazala, zakaj je dvakrat zaračunan ponovni vklop, saj je šlo le za spremembo paketov. Iz računa je tudi razvidno, da naj bi bil uporabnik A. A., kar dokazuje, da z obračunom ni bilo vse v redu. Tudi v računu 2 je ponovno zaračunana naročnina za opcijo 4 in naročnina za opcijo 5. Sodišče je napačno ugotovilo, da so postavke na računu št. 3 z dne 29. 2. 2017 pravilno zaračunane. Neutemeljeno je bila tožencu zaračunana naročnina za opcije 6, 3, 5 in 4, saj gre le za spremembe paketa. Tudi za račun 4 z dne 31. 3. 2016 je sodišče napačno ugotovilo, da so postavke zaračunane pravilno. Neutemeljeno sta zaračunani mesečna naročnina za opcijo 6 in mesečna naročnina za opcijo 3, ker je šlo za spremembo paketa. Prekinitev pogodbe bi morala biti zaračunana samo enkrat.

V zvezi z vračilom sorazmernega dela prejetih ugodnosti zaradi predčasnega prenehanja naročniških pogodb je sodišče navedlo, da je način obračuna povsem nezapleten, jasno zapisan, razumljiv vsakemu povprečnemu naročniku ter ne nasprotuje 22. in 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVP). S tem se toženec ne strinja. Podaja svoj obračun in navaja, da je tožnica petim preostalim mesecem prištela en mesec, kar je nelogično, saj tako zahteva vračilo ugodnosti za šest mesecev. Navedena formula je nejasna in nerazumljiva, sorazmerni del ugodnosti je nesorazmerno visok napram izračunanim ugodnostim in gre za nepoštene pogodbene pogoje.

Sodišče je tožencu napačno naložilo dokazno breme glede mednarodnih klicev. Navedlo je, da je toženec pavšalno in nesubstancirano izpodbijal obračune gostovanja v tujini, mednarodne klice v cono 1 ter zaračunane klice v omrežja M. in T. Toženec je namreč ugovarjal, da bi mednarodne klice opravil v takem obsegu, kot so mu bili zaračunani. Odhodnih klicev v omrežje M. tožnica tožencu ne bi smela zaračunati, ker je imel pravico do neomejenih klicev. Tožnica bi morala predložiti dokaz, da so bili klici res opravljeni v tujini, vendar ni predložila nobenega dokaza. Dokazno breme je bilo napačno prevaljeno na toženca. Tožnica namreč predhodno ni ponudila dokaza, iz katerega bi klici izhajali.

Sodišče je prekoračilo svoje pristojnosti, ko je samo računalo zakonske zamudne obresti, s stališčem, da to predstavlja uporabo materialnega prava. Toženec se ne strinja, da zakonske zamudne obrestmi tečejo od že nateklih zamudnih obresti, saj bi morala tožnica zahtevek postaviti tako, da bi zamudne obresti tekle od posameznega zneska glavnice.

3Pritožba ni utemeljena.

4V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutno bistvenih kršitev) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5Toženec navaja, da se pritožuje iz dopustnih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti, vendar velik del pritožbenih navedb predstavlja navedbe, s katerimi izpodbija s strani sodišče prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Na tovrstne pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.¹

6Nedopustne so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče napačno prevalilo trditveno in dokazno breme na toženca. Kršitev pravila o dokaznem bremenu (tudi če bi bila podana),² predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP), ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so pogodbeni pogoji, ki urejajo izračun vračila sorazmernega dela ugodnosti v primeru predčasne odpovedi naročniškega razmerja s strani naročnika oziroma prekinitve naročniškega razmerja zaradi kršitev na strani naročnika, nepošteni ter v nasprotju z 22. in 23. členom Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) V 22. in 23. členu je med drugim določeno, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi ter da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. V skladu s 24. členom ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Toženec nasprotje z navedenima členoma utemeljuje s trditvijo, da je formula za izračun vrnitve sorazmernega dela prejete ugodnosti nerazumljiva ter z zatrjevanjem nesorazmerja med zneskom vračila in prejetim popustom.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je formula za izračun vrnitve sorazmernega dela prejete ugodnosti nezapleteno in jasno zapisana ter razumljiva vsakemu povprečnemu naročniku, saj je razložena tako opisno kot z ustreznimi kraticami, pojasnjen je njihov pomen in način izračunavanja. Kljub temu, da je formula bolj kompleksna od izračuna, ki ga predlaga toženec, to tudi po oceni sodišča druge stopnje še ne pomeni, da ne izpolnjuje standarda jasnosti in nezapletenosti. Formula je razumljiva povprečnemu potrošniku, ki je sorazmeren del ugodnosti s povprečnim znanjem sposoben tudi sam izračunati, zato ni v nasprotju z načeli iz 22. člena ZVPot. Med obema obračunoma (po formuli tožnice in predlogu toženca)³ je minimalna razlika in z uporabo formule tožnice toženec tudi ni bil nesorazmerno prikrajšan oz. z odpovedjo (prekinitvijo) naročniškega razmerja ni prišel v občutno slabši položaj. Smiselno zatrjevano znatno neravnotežje, ki bi vplivalo na (ne)zakonitost povrnitve sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je toženec s sklenitvijo naročniške pogodbe prejel, ni podano in za nepoštene pogodbe pogoje ne gre. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da formula tožnice ne nasprotuje 22. in 23. členu ZVPot in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

9Končno je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo pristojnost s tem, ko je samo računalo zakonske zamudne obresti. Tožnica je zakonske zamudne obresti po posameznih zapadlih računih obračunala od datuma zapadlosti do 20. 2. 2017 (glej list. št. 48 spisa), od vložitve predloga za izvršbo je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih obresti. Sodišče prve stopnje je opravilo izračun zakonskih zamudnih obresti po posameznih računih in pravilno navedlo, da gre pri izračunu za pravilno uporabo materialnega prava. Izračun je bil potreben, da je sodišče lahko ugotovilo, ali je tožbeni zahtevek tožnice glede kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti utemeljen. Neutemeljena je tudi navedba, da zakonske zamudne obresti ne tečejo od nateklih zamudnih obresti in bi morala tožnica zahtevek postaviti tako, da bi zamudne obresti tekle od posameznega zneska glavnice. V skladu s 381. členom OZ je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tudi procesne obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti je zato sodišče prve stopnje tožnici od vložitve predloga za izvršbo pravilno priznalo.

10Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ O številu sklenjenih naročniških pogodb, o napačno zaračunanih postavkah, zaračunanem dvojnem ponovnem vklopu, neutemeljeno zaračunanih opcijah ipd
² Ne drži, da tožnica ni ponudila nobenega dokaza kot pogoja za prevalitev dokaznega bremena.
³ Toženec podaja le način izračuna, višine svojega izračuna pa ne. Razlika ob upoštevanju petih mesecev znaša 19,50 EUR (97,50 - 78,00). Toženčev predlog, da se 19 mesecev deli s 24, ni razumljiv.