UPRS Sodba III U 300/2018-9

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, št. 10-076214/2017 z dne 4. 7. 2018, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju KGZ ali tožena stranka) je v izpodbijani odločbi A.A. (tožeča stranka ali pritožnik) odmerila zbornični prispevek za leto 2017 v višini 8,35 EUR. Zbornični prispevek je bil odmerjen kot pavšalni znesek. Osnova za izračun zborničnega prispevka za leto 2017 je bil katastrski dohodek, zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara in drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti oziroma za oprostitve v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, tako da je bila osnova za odmero 108,98 EUR. Tožeči stranki je KGZ naložila, da je dolžna obveznost poravnati v roku 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe po priloženem plačilnem nalogu. V obrazložitvi je navedla zakonske podlage za obračun zborničnega prispevka v pavšalnem znesku, saj je tožeča stranka v letu 2017 presegla mejno vrednost katastrskega dohodka 66,80 EUR.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 421-20/2018/2-VN z dne 11. 10. 2018, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da je tožeča stranka na podlagi 9. člena Zakona o kmetijsko gozdarski zbornici (v nadaljevanju ZKGZ) obvezni član, saj njen katastrski dohodek, kakor izhaja iz potrdila Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, znaša 108,98 EUR in presega mejno vrednost 66,80 EUR. Upoštevaje 7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) mora lastnik obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar. 3. člen Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar med drugim določa, da dober gospodar na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča in da v primeru svoje nezmožnosti za delo ali daljše odsotnosti poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč. To, da je iz tega naslova pridobil dohodek, se predpostavlja po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD). Lastnik zemljišča je tudi zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2), ki je veljal v času odmere izpodbijanega zborničnega prispevka. Zato je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke, da svojih kmetijskih zemljišč ne more obdelovati.

3Tožeča stranka v tožbi izpodbija prvostopenjsko odločbo. Navaja, da je ugotovljeni dohodek fiktiven, saj v zadnjih dvajsetih letih ni opravljala niti kmetijske niti gozdarske dejavnosti in je tudi ne bo mogla opravljati v prihodnosti. Je invalidsko upokojena kot invalid I. kategorije, zdravstveno stanje pa ji ne dopušča kmetijske niti druge pridobitne dejavnosti, zaradi tega tudi njenega dohodka iz te dejavnosti ni mogoče realno ovrednotiti s kakršnokoli vrednostjo, ki bi presegala 0,00 EUR. ZKGZ obvezno članstvo v zbornici pogojuje z opravljanjem dejavnosti, torej z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdarskih površinah in pridobivanjem koristi od njih. V dopolnitvi tožbe ugovarja stališču Upravnega sodišča RS v sodbi št. U 1983/2004 z dne 12. 1. 2006, v katerem je sodišče nepravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da z opravljanjem kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti zakon določa zakonito domnevo glede doseganja katastrskega dohodka na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč. Prvi odstavek 9. člena ZKGZ namreč kot pogoj za obvezno članstvo v zbornici določa katastrski dohodek v višini 167,00 EUR, in to kumulativno k opravljanju dejavnosti, in torej ne kot edini kriterij za članstvo. Katastrski dohodek je zgolj domnevana vrednost dohodka, oblikovana za davčne in druge statistične potrebe, iz njegove odmere pa ne izhaja domneva obdelovanja parcel za katerekoli druge pravne potrebe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter KGZ naloži vračilo plačane članarine.

4Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Vztraja pri izpodbijani odločbi in ponovno navaja razloge za svojo odločitev.

K točki I izreka:

5Tožba je utemeljena.

6ZKGZ v prvem odstavku 8. člena določa, da so člani zbornice fizične in pravne osebe, določene v tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: obvezni člani), lahko pa so člani zbornice tudi druge pravne in fizične osebe (v nadaljnjem besedilu: prostovoljni člani). Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da tožeča stranka ni prostovoljni član KGZ.

7Ugovor tožeče stranke, da je ni mogoče šteti za obveznega člana KGZ, je utemeljen. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 23. člena ZKGZ so obvezni člani in s tem zavezanci za plačilo prispevka, med drugim, osebe iz 1. alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona. To so fizične osebe, ki izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev: da so lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe in uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije in za svoj račun uporabljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost, katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdarskih zemljišč pa dosega v letu 2007 najmanj 167,00 EUR, ter se valorizira v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Navedene osebe so torej obvezni člani KGZ iz prve volilne skupine in so v skladu s 23. členom ZKGZ zavezanci za plačilo zborničnega prispevka.

8V zadevi ni sporno, da je bila v letu 2017 tožeča stranka lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih katastrski dohodek je znašal 108,98 EUR. Glede na to, da tožeča stranka ne dosega zakonsko določenega cenzusa katastrskega dohodka, ni izpolnjen eden izmed pogojev za obvezno članstvo v KGZ. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na določbe prvega odstavka 9. člena ZKGZ, ki je bil veljaven do dne 17. 3. 2008 in je v 1. alineji prvega odstavka določal mejno vrednost katastrskega dohodka, kot podlago za obvezno članstvo v KGZ. Ta je v letu 1998 znašala najmanj 20.000 SIT, ta znesek pa se je valoriziral v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijsko gospodarski zbornici Slovenije (Ur. list RS 26/2008, ZKGZ-B) pa je v 3. členu besedilo 1. alineje prvega odstavka 9. člena spremenil tako, da je besedilo ''v letu 1998 najmanj 20.000 SIT'' nadomestil z besedilom ''v letu 2007 najmanj 167,00 EUR''. V prehodnih in končnih določbah 8. člena je določil, da se članom zbornice, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno članstvo v zbornici po tem zakonu, zbornični prispevek za leto 2008 ne odmeri, posledično pa tudi v naslednjih letih v primeru nedoseganja tega dohodkovnega cenzusa zborničnega prispevka ni mogoče odmeriti. Tožena stranka je torej napačno uporabila materialno pravo in je bilo treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo kot nezakonito odpraviti. Glede na to, da je sodišče zaradi kršitve materialnega prava izpodbijano odločbo odpravilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za obvezno članstvo, se o ostalih tožbenih ugovorih tožeče stranke ni izrekalo.

9Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (1. alineja prvega odstavka 9. člena ZKGZ), je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ker je sodišče izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravilo, bo morala tožena stranka tožeči stranki povrniti morebitno že plačano članarino v KGZ. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve.

K točki II izreka:

10Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožena stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožeče stranke pa ni zastopal odvetnik.