VSRS Sklep I Ips 25975/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Obsojeni E. H. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 25975/2017 z dne 12. 7. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil mu je bila izrečena kazen tri leta zapora in stranska denarna kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, to je 8.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 20 mesečnih obrokih po 400,00 EUR od pravnomočnosti sodbe, najkasneje do vsakega petega dne v mesecu. Sodišče je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu. Odločilo je, da se obsojencu pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 26314/2015 z dne 6. 7. 2017, ne prekliče. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 25975/2017 z dne 22. 1. 2019 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 25975/2017 z dne 13. 2. 2018 vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, „zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 15., 22., 25, 29., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave RS (Ustava), kršitve 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), kršitve 7. in 8. listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in kršitve 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.“ V obrazložitvi zahteve, s sklicevanjem na sodbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, trdi, da v letu 2016 in 2017 ni bilo več pravne podlage za hrambo in uporabo prometnih podatkov za namene kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj za uporabnike predplačniških storitev oziroma "mobi uporabnike", in da so v obravnavanem primeru nezakoniti tudi dokazi, pridobljeni iz tujine, ker za hišno preiskavo zoper Kristjana Kamenika ni bilo zakonske podlage, opravljena pa je bila brez odredbe in navzočnosti prič, zaradi česar predstavlja nedopusten poseg v preiskovančevo zasebnost. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da slovensko oziroma evropsko pravo hrambe podatkov za namene kazenskega postopka izrecno ne prepoveduje, da uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov po dosedanji sodni praksi ni bila obravnavana kot nedopustna, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi "vidik sorazmernosti" ustrezno obrazložen in v celoti skladen z uveljavljeno sodno prakso, in da so razlogi o zatrjevani nedopustnosti dokazov, pridobljenih v Republiki Italiji, obširni in poglobljeni.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.-1

5Obsojenčeva zagovornica vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini praktično v celoti prepis pritožbe zoper izpodbijano pravnomočno sodbo in zoper sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 25975/2017 z dne 13. 2. 2018, s katerim je bila zavrnjena zahteva obsojenčeve obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ je treba pravnomočni sklep o zavrnitvi izločitve dokazov razlagati v kontekstu izpodbijanja pravnomočne sodbe. Odločanje o izločitvi nedovoljenih dokazov v fazi predobravnavnega naroka je namenjeno hitrejši izvedbi glavne obravnave, saj je s tem sodišču prve stopnje omogočeno, da se v nadaljevanju postopka ukvarja le z dovoljenimi dokazi.² Namen zakonodajalca je bil torej preprečiti negospodarno razpravljanje o dovoljenosti dokazov na glavni obravnavi in določitev obsega dokaznega gradiva, ki se na njej izvede.³ Odločanje pritožbenega sodišča o (ne)dovoljenosti dokazov v fazi predobravnavnega naroka je tako le "stranski rokav" odločanja o glavni stvari.⁴

6Ob takšnih izhodiščih sodne prakse in dogmatike kazenskega procesnega prava je treba zaključiti, da s pravnomočnostjo sodbe sklep o (ne)izločitvi dokazov izgubi svojo samostojnost in postane del pravnomočne sodbe. Pri tem je treba upoštevati tudi, da sklep o (ne)izločitvi dokazov nima učinkov res iudicata; če se na glavni obravnavi oziroma v pritožbenem postopku pokažejo nove okoliščine v zvezi z nedovoljenostjo dokazov, ki so bili že presojeni s pravnomočnim sklepom, ne pride do obnove kazenskega postopka, temveč lahko sodišče samo, do pravnomočnosti sodbe, odloči drugače, kakor je bilo odločeno s sklepom, s katerim je bila presojena zakonitost dokazov.

7Glede na navedeno je treba šteti, da je bila v obravnavanem primeru, kljub drugačni navedbi v uvodu zahteve, zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini vložena le zoper eno odločbo - pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec na podlagi priznanja krivde spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1.

B.-2

8V obravnavani zadevi so odločilna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

– Okrožno državno tožilstvo v Celju je zoper obdolžene M. A., E. H. in S. L. vložilo obtožnico, ki je obdolžencem očitala storitev kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1;

– na glavni obravnavi dne 12. 6. 2018 je bil kazenski postopek v delu, ki se nanaša na obtoženega M. A. izločen iz obravnavane zadeve in se je vodil posebej;

– v vlogi z dne 30. 10. 2017 in na predobravnavnem naroku dne 3. 11. 2017 je zagovornica obsojenega E. H. podala obsežen predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, v katerem se je zavzemala za izločitev praktično vseh dokazov in listin, ki so se nahajale v spisovnem gradivu te zadeve;

– Višje sodišče v Celju je s sklepom III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2008 v zvezi s sklepom III K 25975/2017 z dne 13. 2. 2018 predlog za izločitev dokazov zavrnilo;

– v obravnavani zadevi je bilo razpisanih več narokov za glavno obravnavo. Na glavni obravnavi dne 12. 6. 2018 je obsojeni E. H. podal svoj zagovor in zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja;

– na glavni obravnavi dne 12. 7. 2018 sta obsojeni E. H. in S. L. krivdo po obtožbi priznala, na podlagi sprejetega priznanja pa je sodišče razglasilo sodbo;

– iz zapisnika te glavne obravnave je razvidno, da bi na njej moral biti preko video konference zaslišan K. K.. Pred začetkom naroka sta zagovornici obsojenih E. H. in S. L. prosili za odložitev začetka naroka zaradi posveta s klientoma. Po posvetu je sodišče sprejelo sklep, da se glavna obravnava nadaljuje, nato pa je zagovornica obsojenega E. H. povedala, da so se s tožilstvom dogovorili in „da je na podlagi tega obsojeni pripravljen krivdo za očitano kaznivo dejanje priznati in zadevo zaključiti. Tožilstvo je namreč ponudilo izrek triletne zaporne kazni in stranske denarne kazni v višini 8.000,00 EUR, s plačilom na obroke.“ Nato je pristopil obsojeni E. H. in povedal, „da priznava krivdo za očitano kaznivo dejanje in da je tako tudi pripravljen sprejeti ponudbo, ki mu jo je dalo tožilstvo.“ Krivdo po obtožbi je prav tako priznal obsojeni S. L., ki je kaznivo dejanje obžaloval. Oba obsojenca sta izjavila, da se zavedata posledic priznanja, ki sta ga podala povsem prostovoljno. Po opravljenem posvetu in ugotovitvi, da sta obsojenca razumela naravo in posledice priznanj, da sta bili podani prostovoljno, da sta jasni, popolni in podprti z drugimi dokazi v spisu, je senat sprejel sklep, da se priznanji obsojencev sprejmeta. Sodišče je nato nadaljevalo z izvajanjem dokazov, ki so bili pomembni za izrek kazenske sankcije. Obsojeni E. H. je povedal še, „da ga zunaj čaka služba, da vzdržuje družino in da bi zato s to zadevo rad čim prej zaključil.“ Sodišče je po opravljenem posvetovanju razglasilo sodbo, s katero je obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj in jima izreklo kazni, v višini, ki je bila dogovorjena z okrožnim državnim tožilstvom;

– kljub priznanju krivde je zagovornica obsojenega E. H. zoper sodbo vložila pritožbo, v kateri je ponovila očitke iz zahteve za izločitev dokazov in uveljavljala kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega je uveljavljala tudi, da bi moral biti obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka;

– višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 22. 1. 2019 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo, pri tem pa se je v obrazložitvi sodbe v pretežni meri sklicevalo na že pravnomočen sklep, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev dokazov.

B.-3

9Iz že ustaljene prakse Vrhovnega sodišča⁵ je mogoče razbrati stališče, da obdolženec s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde in priznanjem krivde na predobravnavnem naroku oziroma med glavno obravnavo, ne priznava pravne opredelitve kaznivega dejanja, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, temveč objektivna in subjektivna dejstva, ki so zajeta v obtožbenem očitku in predstavljajo zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije).

10V dogmatiki procesnega prava je uveljavljeno stališče o neizogibni povezanosti med dokazi in dejstvi, še zlasti v sistemih, ki imajo uzakonjeno načelo materialne resnice⁶. Dejstva in dokazi so torej neobhodno povezani, saj materialnopravna relevantna dejstva izraščajo ravno iz dokazov. Dokazno gradivo oziroma dokazna podlaga tako pomeni skupek dokazov v materialnem pomenu, ki predstavljajo katerikoli del dokaznega gradiva o (ne)obstoju dejstva, pomembnega za kazenski postopek. Dokazno gradivo je torej tisto, ki je podlaga za odločitev o dejstvih, ki so vsebovana v obtožbi.⁷

11Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in teoretičnih izhodišč je torej razvidno, da obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo.

12Kot je razvidno iz procesnopravno relevantnih dejstev obravnavane zadeve je storilec na glavni obravnavi dne 12. 7. 2018 priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, kot posledica predhodnega dogovora z okrožnim državnim tožilstvom, ki mu je ponudilo izrek triletne zaporne kazni in stransko denarno kazen v višini 8.000,00 EUR, ki jo bo plačal na obroke. Obsojenec je v navzočnosti svoje zagovornice izrecno izjavil, da priznanje podaja prostovoljno in da se zaveda njegovih posledic. Še pred tem je obsojenčeva zagovornica izjavila, „da želi obsojenec zadevo zaključiti“. Ob podaji priznanja sta bila obsojenec in njegova zagovornica seveda seznanjena tudi s pravnomočno odločitvijo sodišča, da se predlogi za izločitev nedovoljenih dokazov zavrnejo kot neutemeljeni.

13Kljub takšnemu poteku procesnih dogodkov, je obsojenčeva zagovornica zoper sodbo, ki je temeljila na sprejetem priznanju krivde, vložila obširno pritožbo, v kateri je praktično v celoti ponovila stališča iz zahteve za izločitev dokazov. Ker s pritožbo ni uspela, je iz tega razloga zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

14Po presoji Vrhovnega sodišča ima ravnanje obsojenčeve obrambe v tem primeru vse lastnosti zlorabe procesnih pravic.

15Zloraba pravice pomeni takšno izvrševanje pravice, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice.⁸ Oblik zlorab procesnih pravic je veliko – gotovo več, kot je načinov za njihovo preprečevanje. Zlorabo je marsikdaj mogoče ugotoviti šele po končanem postopku, za nazaj, potem ko je škoda že nastala. Dejanski stan zlorabe je takrat, ko bi se bilo treba nanj odzvati, večkrat težko zaznaven. Včasih je zlorabo pravice težko razmejiti od procesne taktike, ki je še v mejah dovoljenega.⁹ V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.¹⁰ Že od rimskega prava namreč velja, da tisti, ki mu je mogoče očitati nepošteno ravnanje, ne more zahtevati pravnega varstva, da bi zavaroval pravne učinke, ki so nastali po tej poti (ex dolo malo non oritur actio).¹¹

16V obravnavanem primeru je torej obsojenec ob prisotnosti svoje zagovornice krivdo priznal, ob zavedanju, da je sodišče že pravnomočno odločilo o tem, da so dokazi v spisu zakoniti. Po svoji zagovornici je tudi izjavil, da želi zadevo končati. Obsojenec je torej priznal materialno pravno odločilna dejstva, ki temeljijo oziroma izraščajo iz dokazov, za katere je bilo njemu in njegovi zagovornici znano, da so po presoji sodišča zakoniti. Povedano drugače: s tem, ko je obsojenec prostovoljno priznal krivdo, zavedajoč se posledic priznanja, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.

17Na takšen način si je obsojenec, v dogovoru z državnim tožilstvom, upoštevaje težo očitanega dejanja, očitno zagotovil nižjo izrečeno kazen. Kljub temu je obsojenčeva zagovornica zoper sodbo, temelječo na priznanju krivde, vložila pritožbo in kasneje še zahtevo za varstvo zakonitosti. Z obema pravnima sredstvoma skuša izpodbiti prav to, kar je obdolženec pred sodiščem prve stopnje priznal - materialnopravno odločilna dejstva, ki izraščajo iz dokazov, za katere je sodišče že pravnomočno presodilo, da so zakoniti.

18Na dlani je, da gre v obravnavanem primeru za očitno zlorabo procesnih pravic tudi na podlagi okoliščine, da si je obsojenec (v dogovoru z državnim tožilstvom) s priznanjem krivde vnaprej zagotovil nižjo izrečeno kazen, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijal v pritožbenem postopku (upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius), brez nevarnosti, da bi si kakorkoli poslabšal svoj položaj. Takšno, očitno fraudulozno ravnanje, ne more uživati pravnega varstva. Zato, upoštevaje konkretne okoliščine obravnavanega primera, pritožba zoper sodbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi smela biti dovoljena, pritožbeno sodišče pa v tem delu ne bi smelo vsebinsko obravnavati.

C.

19Zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče s sklepom zavrže, če je ta nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 422. člena ZKP) ali, če ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti se tako zavrže kot nedovoljena, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP), če je vloži nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena ZKP), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena ZKP).

20Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora biti podana, da se bo sodišče s pravnim sredstvom ukvarjalo. Obsojenec mora imeti za vložitev izrednega pravnega sredstva na pravu utemeljen interes, kar pomeni, da njegov interes pravo priznava in varuje.¹² Ker v obravnavanem primeru vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pomeni očitno zlorabo procesnih upravičenj, ki ne sme uživati pravnega varstva, je Vrhovno sodišče takšno zahtevo za varstvo zakonitosti štelo za nedovoljeno, zato jo je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

21Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

¹ Primerjaj npr. sodbo v zadevi I Ips 47786/2016 z dne 7. 5. 2020.
² Primerjaj Karakaš A. (2017): Obseg odločanja o dovoljenosti dokazov na predobravnavnem naroku, Pravna praksa, št. 16-17, priloga, str. II-VI.
³ Primerjaj Bošnjak M. (2012): Predlaganje, izločevanje in izvajanje dokazov po uveljavitvi novele ZKP-K, Podjetje in delo, 2012, št. 6 - 7, str. 1332.
⁴ Primerjaj Vavken L. (2019): "Videz nepristranskosti sojenja" - neposrečen izraz za globoko vsebino, Pravosodni bilten, letnik XL, Ljubljana, str. 108.
⁵ Primerjaj na primer sodbe v zadevah I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013, I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015 in Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017.
⁶ Primerjaj na primer Damaška M. (2001): Dokazno pravo u kaznjenom postopku: Oris novih tendencija, Pravni fakultet u Zagrebu, str. od 1 do 12.
⁷ Smiselno enako tudi Šugman Stubbs in Gorkič P. (2011): Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana, stran 25 in 29.
⁸ Podrobneje o zlorabi pravice glej Pavčnik M. (1986): Zloraba pravice, Uradni SR Slovenije, Ljubljana, stran 30 do 41 in Pavčnik M. (2016): Teorija prava: prispevek k razumevanju prava – peta, pregledna in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, stran 174 do 181.
⁹ Primerjaj Zobec J.: Zloraba procesnih pravic, Podjetje in delo, št. 6/7, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti, GV, Ljubljana, stran 1369 do 1383.
¹⁰ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-346/04 z dne 11. 10. 2006.
¹¹ Kranjc J. (2006): Latinski pravni reki, GV založba, II. izdaja, Ljubljana, str. 85.
¹² Primerjaj Zobec B. (2017): Pravni interes - enkrat tako, drugič drugače, Pravna praksa, št. 7 do 8, priloga, str. II do VIII.