VSRS Sodba I Ips 47219/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.700,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 47219/2017 z dne 3. 9. 2018 obsojenca D. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 in kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 183. člena KZ-1. Za prvo navedeno kaznivo dejanje mu je določilo kazen dve leti in dva meseca zapora, za drugo kazen dve leti zapora, za tretje kazen eno leto in en mesec zapora, nato pa mu po preklicu pogojne obsodbe iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 33636/2014 z dne 23. 6. 2016, v okviru katere mu je bila določena enotna kazen eno leto in en mesec zapora s preizkusno dobo štirih let, izreklo enotno kazen šest let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 18. 10. 2017 od 00.15 ure dalje. Sodišče prve stopnje je z isto sodbo spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 tudi obsojenca G. G., kateremu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je odločilo, da se odvzamejo zdravila, zasežena dne 20. 9. 2017 in 18. 10. 2017. Obsojencu D. G. je naložilo, da oškodovancu B. A. plača znesek 496.200,00 EUR in 6.000 USD, mu vrne tri 100 gramske ploščice zlata ter plača znesek 23.576,00 EUR kot protivrednost preostalih sedmih izročenih zlatih ploščic, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Obema obsojencema je nadalje naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), obsojencu G. G. pa tudi stroške pooblaščenega vročevalca v znesku 54,53 EUR.

2Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo le pritožbi zagovornice obsojenega G. G. glede odločbe o stroških in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da navedeni obsojenec ni dolžan plačati stroškov pooblaščenega vročevalca. V ostalem je pritožbo te zagovornice, v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenega D. G. in državnega tožilca, zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu D. G. je naložilo tudi plačilo sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca D. G. zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

4Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in ocenil, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Predlagal je njeno zavrnitev.

5Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6Izhodiščna vložnikova teza je, da oškodovancu v obravnavani zadevi ni mogoče nuditi kazenskopravnega varstva, saj je z nakupom 120 škatlic Viagre na črnem trgu in zavestnim zalaganjem denarja za nakup še večje količine zdravju škodljivih zdravil sam ravnal nezakonito. Ker kazensko pravno ne varuje protipravnih razmerij, obsojencu G. ni mogoče očitati goljufije v smislu 211. člena KZ-1. Zagovornik konkretno situacijo primerja z naročilom umora ali investicijo v trgovanje s prepovedano drogo. Meni, da je oškodovanec zaradi svojega ravnanja najmanj pomočnik pri storitvi kaznivega dejanja po 183. členu KZ-1, saj je naklepoma pomagal obsojencu pri naklepnem kaznivem dejanju, njegov poskus pa je, četudi zaradi obsojenčevega zavajanja neprimeren, še vedno kazniv. Vložnik trdi, da oškodovančeve terjatve do obsojenca izvirajo iz ničnih pravnih poslov, zato ne morejo biti predmet kazenskopravnega varstva. Oškodovancu nastala škoda ni pravno relevantna, saj je svoj denar voljno namenil nakupu zdravju škodljivih zdravil, ki so brez recepta izključena iz pravnega prometa, financiranju obsojenčeve nezakonite dejavnosti in podkupovanju uradnih oseb, vse ob naklepu, da se denar porabi za uspešno izvršitev kriminalnega načrta. Vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in nastalo škodo je bila pretrgana zaradi oškodovančevega protipravnega ravnanja oziroma zato, ker bi bilo treba oškodovancu ves denar in zdravila, kolikor bi bili pravni posli v celoti izpolnjeni, zaseči kot predmete, namenjene izvršitvi kaznivega dejanja. Tudi pri očitku kaznivega dejanja izsiljevanja obsojenčevih izvršitvenih ravnanj ni moč šteti za kaznivo dejanje, saj je oškodovanec vsakokrat hotel, da se njegov denar porabi za nezakonit namen in je tako zavestno sodeloval pri obsojenčevem hudodelskem podvigu.

7Vrhovno sodišče teh izvajanj ne sprejema. Kot je razvidno iz ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, se je oškodovanec v obravnavani zadevi prostovoljno odločil za nakup le prvih 120 škatlic Viagre na črnem trgu (20. točka drugostopenjske sodbe), kar ni kaznivo ravnanje, kot ga skuša z zahtevo prikazati vložnik. Zdravilo Viagra ni prepovedana droga, saj učinkovina sildenafil ni navedena v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (22. točka drugostopenjske sodbe), poleg tega pa nakup zdravila, za katerega je predpisana predhodna odobritev oziroma recept zdravnika, s strani potrošnika (kupca) ni niti prekršek po področnem Zakonu o zdravilih (Zzdr-2). Zdravila za motnje erekcije niso izvzeta iz pravnega prometa nasploh, temveč se izdajajo na recept, ki ga skladno s predpisi izda strokovnjak, usposobljen in pooblaščen za predpisovanje zdravil, v primeru kršitve področnih predpisov pa se kaznuje prodajalec zdravila in ne kupec. Oškodovančeva začetna investicija v škatlice Viagre za lastno uporabo tudi po ugotovitvah pravnomočne sodbe ni bila protipravna, njegovo nadaljnje financiranje (zalaganje denarja) obsojenčevih nakupov vedno večjega števila različnih znamk zdravil za zdravljenje motnje erekcije pa je bilo izključno posledica obsojenčeve preslepitve, saj ga je ta zavedel, da je to edini način za vračilo v preteklosti že izročenega denarja (skupno približno pol milijona EUR). Višje sodišče je poudarilo, da oškodovančevo ravnanje ni bilo usmerjeno v nezakonit promet z zdravili na črnem trgu ali v skupni poslovni podvig z obsojencem, temveč je denar za nakup zdravil zalagal izključno iz razloga, da dobi povrnjen svoj predhodno izročen denar (22. točka drugostopenjske sodbe).

8V takšnem oškodovančevem ravnanju tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče prepoznati protipravnosti, kot jo skuša s svojim navedbami utemeljiti vložnik. V dosedanji sodni praksi je bilo v zadevi I Ips 51717/2014 z dne 14. 9. 2017 že zavzeto stališče, da se obsojenec očitka preslepitve ne more razbremeniti s sklicevanjem na morebitno nepravno ravnanje drugih (v zadevnem primeru oškodovancev, ki so izročali denar z namenom posredovanja pri državnih organih) ter s tem upravičiti lastnega nezakonitega ravnanja. V obravnavani zadevi pa oškodovanec ni ravnal nezakonito, niti z morebitnim naklepom drugemu pomagati pri (izmišljenem) naklepnem kaznivem dejanju, zato so nasprotne vložnikove navedbe, ki oškodovancu odrekajo pravno varstvo v okviru kaznivih dejanj goljufije in izsiljevanja, neutemeljene.

9Zahteva zastopa stališče, da dejanje pod točko 2. izreka sodbe ne predstavlja kaznivega dejanja izsiljevanja, ampak gre kvečjemu za goljufijo, kar vložnik utemeljuje z več razlogi. Prvi argument je, da kaznivo dejanje izsiljevanja ni podano, če storilec drugemu zagrozi s posledico, na katero sam nima vpliva. Takšna situacije je po vložnikovem mnenju opisana pod točko 2. izreka sodbe, ko se obsojencu očita, da je oškodovancu grozil, da ga bodo napadli drugi, na katere sam nima vpliva, kar naj bi predstavljalo kvečjemu kaznivo dejanje goljufije. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta del zahteve ni materialnopravno izčrpan, saj obsojenčeva obramba v nobeni izmed vloženih pritožb zoper sodbo kršitve kazenskega zakona ni uveljavljala na opisan način, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, zato vsebinska presoja povzetih navedb ni mogoča (peti odstavek 420. člena ZKP).

10Vložnik v sklopu drugega argumenta trdi, da kaznivo dejanje izsiljevanja ni podano, ker pod točko 2. izreka sodbe opisane grožnje, ki se jih je zbal oškodovanec, niso bile objektivno resne. Zahteva se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, da mora biti resna grožnja objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna prestrašenost oškodovanca ne zadošča. Poudarja, da povprečnega posameznika grožnje pod točko 2. izreka sodbe ne bi prestrašile. Oškodovančeve bojazni predstavljajo pravzaprav strah pred razkritjem lastne kriminalne dejavnosti, saj je sam zavestno sodeloval pri nezakonitih ravnanjih. Če bi povprečnemu posamezniku, ki ni vpleten v nobeno nezakonito dejavnost, „grozili“ z uvedbo kazenskega postopka ali odvzemom prostosti, ne bi šlo za resno grožnjo. Z vidika življenjskih izkušenj se zdi neverjetno, da bi oškodovanca, ki je uspešen poslovnež, lahko nekdo prepričal, da policiji ne gre zaupati. Če bi bile obravnavane „grožnje“ izrečene povprečnemu posamezniku, bi šlo lahko kvečjemu za neprimeren poskus. Kazenski zakon je v tem delu po stališču zahteve kršilo tudi višje sodišče, ki se do očitkov ni pravilno opredelilo in je z umeščanjem manj resnih groženj v kontekst resnejših groženj prezrlo širši okvir zadeve, ko je bila zgodba v povezavi z uresničitvijo groženj tako absurdna, da tudi nekaterih morebiti resnejših groženj objektivno ni mogoče šteti za resne. Višje sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker se ni opredelilo do vprašanja objektivne resnosti groženj.

11Vrhovno sodišče navedenih očitkov ne sprejema, saj se je višje sodišče do istovrstnih pritožbenih navedb z obrazloženimi in tehtnimi razlogi opredelilo v 23. točki drugostopenjske sodbe. Pojasnilo je, da grožnje z zaporom same po sebi res ne izpolnjujejo kriterija objektivne resnosti grožnje, vendar pa je treba te obsojenčeve navedbe presojati v povezavi z grožnjami, da bodo oškodovanca pretepli, ubili, zakopali in ugrabili, kar je obsojenec podkrepil tudi z igranimi prizori, v katerih je (med drugimi) vlogo nasilnega „krimiča“ prepričljivo odigral soobtoženi M., čemur je oškodovanec brez pomislekov verjel in bil zato tudi prestrašen. Utemeljilo je, da so grožnje z odvzemom življenja, pretepanjem in ugrabitvijo brez dvoma takšne, da bi jih kot resne dojemal vsak posameznik, še posebej, če so podkrepljene s konkretnimi dogodki in okoliščinami, kot izhajajo iz opisa dejanja pod točko 2. izreka sodbe. Navedene razloge kot razumne v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče, zato jih nasprotne trditve zahteve ne morejo omajati. Zagovornik v postopku z izrednim pravnim sredstvom, enako kot poprej v pritožbi, neutemeljeno navaja, da je sodišče pri ocenjevanju resnosti groženj izhajalo le iz oškodovančeve izpovedbe oziroma njegovih individualnih lastnosti in razpoloženja v konkretnem položaju. Iz razlogov pravnomočne sodbe, zlasti drugostopenjske obrazložitve, namreč izhaja, da so bile v opisu vsebovane grožnje ovrednotene v objektivnem smislu z vidika povprečnega posameznika ter zaradi njihove narave in intenzitete razumno prepoznane kot resne. Vložnikova graja drugostopenjskih razlogov je pri tem neutemeljena, saj je bilo s povzetimi razlogi višjega sodišča povsem določno odgovorjeno na vse bistvene pritožbene argumente.

12Vložnik sodišču prve stopnje očita, da pod točko 2. izreka sodbe hkrati navaja, da je obsojenec oškodovancu grozil, v isti sapi pa zatrjuje, da ga je preslepil, spravil v zmoto oziroma zavajal tudi z režiranimi igranimi prizori, kar kaže kvečjemu na kaznivo dejanje goljufije. S procesnega vidika zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta izrek in obrazložitev medsebojno nasprotna, nejasna in nerazumljiva. Po vsebini pa zagovornik s svojimi navedbami odpira vprašanje razmejitve med kaznivim dejanjem goljufije in kaznivim dejanjem izsiljevanja, ki ga je treba povezati s preostalimi izvajanji zahteve, ko v bistvenem zastavlja vprašanja: (i) ali morajo biti grožnje pri kaznivem dejanju izsiljevanja resnične ali so lahko tudi izmišljene; (ii) ali je pri mogoče pri kaznivem dejanju goljufije oškodovanca zavajati tudi z zanj grozečimi posledicami; in (iii) ali je pravna kvalifikacija dejanj pod točko 1. in 2. izreka sodbe skladna s kazenskim zakonom. Vložnik se v prvem delu zahteve zavzema, da bi se dejanje pod točko 2. izreka sodbe obravnavalo skupaj z očitkom pod točko 1. izreka sodbe ter obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje goljufije. V zadnjem delu zahteve pa zavzame stališče, da opis dejanja pod točkama 1. in 2. izreka sodbe sploh ne vsebuje zakonskih znakov izsiljevanja in goljufije, saj ni mogoče jasno razbrati, ali je oškodovanec obsojencu denar izročal zaradi lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in posledične zmote ali pa zaradi strahu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

13Pri razmejitvi med kaznivima dejanjema goljufije (211. člen KZ-1) in izsiljevanja (213. člen KZ-1) je treba izhajati iz kazenskopravnih dobrin, ki jih varujeta posamezni inkriminaciji. Pri kaznivem dejanju goljufije je predmet zaščite premoženje kot samostojna pravna dobrina (in ne zaupanje, kot to navaja vložnik, ali morebiti spoštovanje pravnega prometa oziroma razpolagalna svoboda žrtve).¹ Pri kaznivem dejanju izsiljevanja pa je poleg premoženja dodatno varovana tudi svoboda ravnanja posameznika. Izsiljevanje predstavlja posebno obliko prisiljenja, pri kateri storilec z namenom pridobiti (sebi ali drugemu) protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo (svojega ali tujega) premoženja.

14Namen storilca je pri goljufiji in izsiljevanju isti, to je pridobiti protipravno premoženjsko korist, vendar pa se razlikuje sredstvo za dosego tega namena. Pri goljufiji gre za lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin, ki oškodovanca spravijo v zmoto ali ga pustijo v zmoti. Pri izsiljevanju pa je odločilna uporaba sile ali resne grožnje, s katero se oškodovanca prisili v določeno ravnanje. Po stališču Vrhovnega sodišča razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema ni v resničnosti ali neresničnosti navedb storilca, zato je tudi resna grožnja pri kaznivem dejanju izsiljevanja lahko resnična ali izmišljena.² Storilec bo s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, ko ne bo šlo le za poseg v posameznikovo premoženje, ampak bo resna grožnja (ali sila) takšna, da bo posegla v svobodo oškodovančevega ravnanja, okrnila njegovo svobodno sprejemanje odločitev ter ga na ta način prisilila, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.

15V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje kot bistvene prvine kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, opisanega v 1. točki izreka sodbe, prepoznalo obsojenčevo lažnivo prikazovanje okoliščin (tj. da mu mora oškodovanec izročiti denar za tablete, saj mu bo le na tak način lahko izročil ves do tedaj izročen denar; da je prišlo do raznih zapletov v zvezi s prodajo tablet in namišljenim italijanskim kupcem; da ju nadzirata nasilni in nevarni osebi „krimič“ in „lopov“, katerima je treba plačevati za varnost), s katerimi je oškodovanca zapeljal, da mu je izročil denar, pri čemer so bile vse njegove navedbe izmišljene in so predstavljale le sredstvo goljufije, obsojenčev namen pa je bil izključno v pridobitvi protipravne premoženjske koristi (točka 17. drugostopenjske sodbe v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je zavrnilo tezo obrambe, da so v tem opisu dejanja vsebovani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, saj v njem niso določno opredeljeni konkretni dogodki in grožnje, kot se zahtevajo za kaznivo dejanje po 213. členu KZ-1. Z upoštevanjem, da so bile vse obsojenčeve navedbe izmišljene in da je z njimi oškodovanca preslepil v izročitev zahtevanih denarnih zneskov, pa je zaključilo, da je pravna kvalifikacija goljufije ustrezna.

16V povezavi z izvršitvenimi ravnanji, opisanimi pod točko 2. sodbe, je višje sodišče kot odločilno za pravno kvalifikacijo izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 štelo, da so v izreku sodbe določno opisane časovne in krajevne okoliščine posameznih dogodkov ter konkretne objektivno resne grožnje oškodovancu (da ga bo „krimič“, če ne bo plačal, ubil in zakopal; da ga bo napadlo in ugrabilo dvanajst varnostnikov, ki so v okolici njegove hiše; več groženj s fizičnim napadom nanj), katerih avtor je bil obsojenec, ki je v podkrepitev resnosti groženj angažiral tudi svoje znance za igranje vlog „krimiča“, varnostnika, taksista in policista, sam odigral prestrašenost in kazal lastne poškodbe, s čimer vse je oškodovanca prisilil v izročitev denarja in ga od njega tudi vzel (točka 25. drugostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje zaradi kompleksnosti, razsežnosti in prepletenosti dogajanja ni dalo poudarka dejstvu, da so bile določene predstavljene okoliščine (režiranje, uprizarjanje igranih prizorov ipd.) pri tem lažne.

17Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšna razmejitev obeh kaznivih dejanj v pravnomočni sodbi ustreza zgoraj predstavljenim materialnopravnim izhodiščem, zato zatrjevane kršitve zakona niso podane. Iz opisanega in v izreku sodbe zajetega obsojenčevega ravnanja je razvidno, da je obsojenec oškodovanca z lažnivimi navedbami daljše časovno obdobje (tri leta) zavajal in ga prepričeval, da mu je izročal denar (skupno 459.200,00 EUR), pri čemer je pri oškodovancu v vsem tem času s svojimi navedbami vzbudil tudi določeno raven strahu, vendar ne tolikšno, kot pri posameznih dogodkih, opisanih in določno konkretiziranih pod točko 2. izreka sodbe. Pri slednjih je šlo dejansko za posamezne (ekscesne) dogodke z resnimi grožnjami z napadom na življenje, telesno celovitost in svobodo oškodovanca, ki so določno opredeljene v 2. točki izreka sodbe in ki so bile prepričljivo podprte z (igranimi) prizori obsojenca in njegovih znancev, kar vse je oškodovanca spravilo v takšno stisko in brezizhoden položaj, da je bil ob posameznih inkriminiranih dogodkih prisiljen obsojencu izročiti denar. Obsojenčev namen je bil v vseh teh letih usmerjen v pridobitev čim večje premoženjske koristi od oškodovanca, vendar pa njegov pristop za dosego tega cilja ni bil vselej enak. Tako tudi sodišče prve stopnje v 19. točki sodbe ugotavlja, da je obsojenec od oškodovanca najprej z izmišljenimi zapleti „zlepa“, kasneje pa tudi „zgrda“ z dejanskimi grožnjami z napadom na življenje in telo ter osebno svobodo pridobil denar, kar vse utemeljuje presojo, da je pravna opredelitev izvršitvenih ravnanj kot samostojnega kaznivega dejanja goljufije pod točko 1. in kaznivega dejanja izsiljevanja pod točko 2. sodbe skladna z določbami kazenskega zakona. Vložnik po obrazloženem brez uspeha uveljavlja kršitev iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, saj sta izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe jasna in medsebojno skladna, pravna presoja nižjih sodišč pa v razlogih sodbe ustrezno utemeljena.

18Zagovornik trdi, da je treba vsa inkriminirana dejanja pod točkami 1., 2. in 3. izreka sodbe obravnavati kot enoten obsojenčev kriminalni podvig in s tem enotno ravnanje, zaradi česar je med njimi podan navidezni stek. Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo zatrjeval le navidezni stek zaradi odnosa konsumpcije med kaznivim dejanjem proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 183. člena KZ-1 na eni strani in kaznivima dejanjema goljufije in izsiljevanja na drugi strani, na kar je višje sodišče odgovorilo v 31. točki drugostopenjske sodbe, ki jo z zahtevo pod točko 3. obrazložitve graja vložnik. Ker je pogoj za vsebinsko obravnavanje zahteve njena materialna izčrpanost (peti odstavek 420. člena ZKP), je mogoče vložnikove navedbe v tem delu presojati le, kolikor se nanašajo na odnos med dejanjem pod točko 3. izreka sodbe na eni strani in dejanjema pod točko 1. in 2. izreka sodbe na drugi strani. Za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja se obsojenčeva obramba v pritožbah zoper sodbo ni zavzemala, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, zato se nanj v zahtevi ne more sklicevati.

19Zahteva zastopa stališče, da obsojenčeva enkratna prodaja 120 škatlic Viagre predstavlja zanemarljivo kriminalno količino glede na vrednost celotne goljufije, vendar ta izvajanja ne upoštevajo, da se obsojencu hkrati z navedeno (prvo) prodajo zdravil očita tudi izročitev oškodovancu več tisoč tablet in gelov z učinkovino sildenafil, kar težo dejanja nedvomno poveča. Višje sodišče je v 31. točki sodbe z razumnimi razlogi utemeljilo, da primerjava zakonskih opisov kaznivega dejanja po 183. členu KZ-1 na eni strani in kaznivima dejanjema goljufije in izsiljevanja na drugi strani pokaže, da so zakonski znaki teh dejanj povsem različni in da so kazniva dejanja umeščena v različna poglavja kazenskega zakonika, saj so z njimi varovane povsem druge kazenskopravne dobrine, zato odnos konsumpcije med njimi ni podan. Vrhovno sodišče kot razumno sprejema tudi drugostopenjsko presojo, da med dejanji ne gre za odnos inkluzije, saj glede na daljše časovno obdobje in izrazito veliko količino tablet ni mogoče šteti, da bi bila kriminalna količina dejanja po 183. členu KZ-1 tako zanemarljiva, da bi bila zajeta v dejanjih pod točkama 1. in 2. izreka sodbe. Brezuspešno je nazadnje tudi zagovornikovo zavzemanje za uporabo konstrukcije nekaznivega predhodnega dejanja, saj ugotovitve pravnomočne sodbe razkrivajo, da je oškodovanec prvi paket škatlic Viagra naročil na lastno željo, kar ovrže tezo, da je šlo pri začetni prodaji zdravil le za predhodno fazo kasneje izvršenih kaznivih dejanj.

20Po stališču izpodbijane sodbe je srž samostojnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1 v tem, da je obsojenec oškodovancu prodal (120 škatlic Viagre) ter z več dobavami izročil (preostalo) večjo količino zdravil, ki jih ni bil pristojen niti predpisovati niti izdajati, izročati ali jih prodajati, oškodovanec pa jih je nato nekontrolirano, torej brez nadzora zdravnika užival, saj zanje ni imel predpisanega recepta. Čeprav so bila zdravila po ugotovitvah nižjih sodišč uporabljena kot sredstvo za izvršitev kaznivih dejanj goljufije oziroma izsiljevanja, je po presoji Vrhovnega sodišča pravno pravilna presoja pravnomočne sodbe, da je obsojenec s svojimi ravnanji izpolnil tudi zakonske znake samostojnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1. S tem, ko je zdravju škodljiva zdravila spravil v promet in jih dal na razpolago oškodovancu, da jih je nekontrolirano užival, je namreč posegel tudi v (nedisponibilno) dobrino javnega zdravja, ki je v kazenskem zakonu posebej varovana, med drugim z določbo 183. člena KZ-1.

21Vložnikovi očitki, da je bil obsojenec z izpodbijano sodbo dvakrat kaznovan zaradi izročitve tablet, so po obrazloženem neutemeljeni. Sodišči prve in druge stopnje sta v razlogih sodbe dovolj določno utemeljili, zakaj predstavljajo transakcije s tabletami po eni strani sredstvo za goljufijo in izsiljevanje, obenem pa tudi kaznivo dejanje po 183. členu KZ-1, zato zatrjevane kršitve kazenskega in procesnega zakona v tej zvezi niso podane.

22Zahteva uveljavlja, da je sodba glede zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. členu KZ-1 nejasna in sama s seboj v nasprotju. Vložnik graja zlasti tisti del sodbe, ki se nanaša na očitek „izročitve“ zdravju škodljivih zdravil, saj ta po njegovem mnenju sam po sebi še ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka „prodajati ali kako drugače dajati v promet“ v smislu 183. člena KZ-1. Vložnik po eni strani zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba glede navedenega zakonskega znaka ni jasna in enoznačna. Posledica nejasnosti naj bi bila, da je bil obsojenec zaradi izročitve tablet dvakrat kaznovan, najprej zaradi goljufije in nato zaradi njihove prodaje. Posredno je bila obsojencu kršena tudi pravica do pravnega sredstva, saj se zoper tako sodbo ne more učinkovito braniti. Kolikor pa zagovornik sprejme naziranje pravnomočne sodbe, da je kaznivo dejanje podano že z izročitvijo zdravju škodljivih tablet v hrambo, uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Trdi namreč, da sama izročitev zdravil, brez jasno definiranega namena (ki bi moral biti opredeljen že v izreku sodbe), ne izpolnjuje biti inkriminacije po prvem odstavku 183. člena KZ-1. Da lahko govorimo o prodaji ali spravljanju v promet, mora biti jasno definiran namen izročitve zdravil, pri čemer mora izročitev spremljati razpolagalni namen storilca, da prenese lastninsko pravico na zdravilih. Če oseba drugemu izroči zdravju škodljiva zdravila le v hrambo, ne gre za dajanje v promet. Obsojenec oškodovancu ni prodal ali ponudil v nakup zdravju škodljivih tablet, ampak mu jih je le izročil v hrambo. To potrjuje tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki od prisojenega zneska ne odšteva vrednosti oškodovancu prodanih zdravil. Obsojenec je bil tako neutemeljeno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 183. členu KZ-1 oziroma pri tem najmanj prestrogo kaznovan, saj prodaja le prvih 120 škatel ne utemeljuje tako visoko določene kazni.

23Po presoji Vrhovnega sodišča pravnomočna sodba glede posameznih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 183. členu KZ-1 ni nejasna ali sama s seboj v nasprotju. Nižji sodišči sta ugotovili in obrazložili, da je šlo pri prvem paketu 120 škatlic Viagre za prodajo za dogovorjeno ceno 7.200,00 EUR, v nadaljevanju pa je bil oškodovanec zaveden, da je za obsojenca zalagal denar za večje količine tablet, ki mu jih je obsojenec nato z več dobavami vozil v Škofjo Loko in mu jih na ta način izročil, s tem pa mu je dal torej zdravju škodljiva zdravila na razpolago in mu omogočil, da jih nekontrolirano uživa. Glede očitka „izročitve“ zdravil oškodovancu kot izvršitvene oblike „drugačnega dajanja v promet“ je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi utemeljilo, da je oškodovanec za obsojenca zalagal denar za večje količine tablet (točke 9., 10., 17. in 37. prvostopenjske sodbe) ter mu zanje vnaprej izročal denar (točka 49. prvostopenjske sodbe), obsojenec pa mu je nato tablete v več dobavah izročil tako, da mu jih je vozil v Škofjo Loko (točka 49. v povezavi z 10. točko prvostopenjske sodbe), kjer so bile oškodovancu na razpolago, tako da jih je nekontrolirano, brez predpisanega recepta in nadzora zdravnika užival, kar je škodljivo za zdravje (točka 49. do 53. prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je obrazložilo, da je zakonski znak „drugače dajal v promet“ konkretiziran z izročitvijo tablet oškodovancu z večkratnimi dobavami. Prav tako je zavrnilo pritožbeno navajanje, da je obsojenec zdravila pri oškodovancu zgolj hranil oziroma skladiščil, saj je oškodovanec izpovedal, da je imel tablete pri sebi doma občasno, sicer pa naj bi se hranile na več mestih, obsojenec jih je k njemu domov prinašal in odnašal, ob vsakem zapletu pa je moral zanje znova plačevati (točka 28. do 30. drugostopenjske sodbe).

24Vložnikove trditve, da bi moral biti namen izročitve zdravil določno opredeljen že v izreku sodbe, so neutemeljene, saj je subjektivni odnos storilca do izvršenega dejanja predmet dokazovanja, zato sodišče nanj sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, ki jih navede v obrazložitvi.³ Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da se pri zakonskem znaku „ali kako drugače daje v promet“ zahteva namen storilca, da prenese lastninsko pravico na izročenih predmetih. Spravljanje v promet je lahko podano tudi z izročitvijo zdravju škodljivih zdravil v posest drugemu posamezniku, če je posledica izročitve ta, da so posamezniku zdravju škodljiva zdravila na razpolago in mu storilec omogoči, da jih (nekontrolirano) uživa.

25Vložnik v zadnjem delu zahteve uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega zakona iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da izpodbijana pravnomočna sodba ni dovolj določna, saj v izreku sodbe niso dovolj natančno opisana izvršitvena ravnanja, ki so zakonski znak očitanih kaznivih dejanj. Poudarja, da je bila obsojencu kršena pravica iz 25. člena Ustave RS, navedeno ustavno pravico pa da je kršilo in po vsebini izvotilo tudi višje sodišče, ker uveljavljanih kršitev zakona ni odpravilo.

26Vse te navedbe so bile po vsebini že obravnavane, saj v bistvenem temeljijo na zatrjevanih kršitvah kazenskega zakona, ki so bile zavrnjene kot neutemeljene. V posameznih delih obrazložitve te sodbe je bilo že pojasnjeno, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane pravnomočne sodbe jasna, dovolj določna in tudi medsebojno skladna. Iz vloženih pravnih sredstev je razvidno, da je obsojenčeva obramba sodbo izpodbijala z obširnimi navedbami, s katerimi je argumentirano napadala različne možnosti njene interpretacije, zato o kršitvi ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in z njo povezane pravice do obrambe ni moč govoriti. Višje sodišče je na vse ključne pritožbene navedbe odgovorilo; kolikor pa zagovornik z vsebino drugostopenjske sodbe ne soglaša, s tem ne more uspešno utemeljiti zatrjevanih kršitev zakona in Ustave RS.

C.

27Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

28Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 2.700,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tar. št. 7116, 7152 in 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

¹ Prim. A. Vodičar, Komentar k 211. členu KZ-1, v: Veliki znanstveno komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 537-538.
² Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 134/2005 z dne 31. 8. 2006 že razmejilo med kaznivim dejanjem goljufije in posebno obliko izsiljevanja po drugem odstavku 218. člena KZ (današnji drugi odstavek 213. člena KZ-1). Sprejelo je stališče, da pri goljufiji storilec uresničuje svoj namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in doseže prikrajšanje na premoženju drugega z lažjo ali zavajanjem, pri izsiljevanju pa z grožnjo o razkritju okoliščin, ki lahko prizadenejo čast ali dobro ime prisiljenega ali njegovih bližnjih; pri tem je vsebina grožnje lahko resnična ali neresnična.
³ Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in druge.