UPRS Sodba I U 1980/2018-10

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-600/2018/38 (1312-11) z dne 21. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ, sedaj tožena stranka) tožnici za zastopanje A.A. v postopku za priznanje mednarodne zaščite-pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici, odmerila nagrado v višini 256,20 EUR in odločila, da se ji ta znesek po plačilu obveznih davkov in prispevkov nakaže na njen transakcijski račun.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica kot svetovalka za begunce na podlagi Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce (Pravilnik) dne 19. 7. 2018 priporočeno po pošti poslala stroškovnik za izplačilo nagrade in povračilo stroškov zastopanja v navedeni zadevi, ki ga v nadaljevanju povzema in navaja stroške, ki jih je tožnica priglasila in listine, ki jih je k stroškovniku priložila. Sklicuje se na 5., 6. in 7. člen Pravilnika. Navaja, da je tožnica stroškovnik vložila na podlagi Odvetniške tarife (OT). V skladu s prvim odstavkom 13. člena OT znaša vrednost točke 0,495 EUR. Tožnica je priglasila nagrado za sestavo tožbe v višini 375 točk, nagrado za udeležbo na naroku dne 19. 4. 2018 v višini 250 točk in stroške na podlagi tretjega odstavka 10. člena Odvetniške tarife za kilometrino za udeležbo na naroku (B. - Ljubljana - B.), nagrado za sestavo zahteve za neposredni nadzor v višini 250 točk, stroške za udeležbo na naroku v višini 250 točk, potne stroške v višini 78,07 EUR in administrativne stroške v višini 2 %. Na podlagi 1. točke tar. št. 30 OT je tožnici za sestavo tožbe priznala 250 točk in ne 375 točk, kot je to priglasila tožnica. Tožnica je višino nagrade za sestavo tožbe v višini 375 točk obrazložila z navedbami, da je bil sklep o omejitvi gibanja prosilcu vročen v četrtek (dne 12. 4. 2018) in je bilo treba tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe spisati v 3 dnevnem roku, torej tudi ob dela prostih dnevih (sobota in nedelja) in je bila storitev opravljena na zahtevo MNZ, zato ji, v skladu s 5. členom OT v povezavi z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika, pripada 50 % pribitek Tožena stranka pojasnjuje, da se je zadnji dan roka v konkretnem primeru iztekel v nedeljo, 5. 4. 2018, ko se pri organu ne dela. Zato se je, v skladu z drugim odstavkom 101. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) rok iztekel s pretekom prvega naslednjega delovnika, torej v ponedeljek, 16. 4. 2018 ob 24. uri. Glede na navedeno je tožnica imela možnost pisanja pravnega sredstva v času delavnika in ne ob dela prostih dnevih. Poleg tega se predmetni postopek tudi ni začel na zahtevo MNZ, temveč na zahtevo stranke. Posledično tožnica, skladno s 5. členom OT v povezavi z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika, ni upravičena do nagrade za sestavo tožbe, zvišane za 50 %. Tožnici tudi ni bilo mogoče priznati nagrade za vložitev zahteve za neposredni sodni nadzor v višini 250 točk. Tožnica je toženi stranki poslala le poziv na odpravo ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti z dne 23. 4. 2018; tega poziva pa na podlagi petega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, saj s pozivom ni prerekala nobenega upravnega akta. Ker torej ne gre za vložitev pravnega sredstva zoper upravni akt, temveč zgolj za poziv k odpravi omejitve gibanja, ji priglašene nagrade za poziv tožena stranka ni priznala. Priznala pa ji je potne stroške, vendar v višini in pod pogoji, ki veljajo za javne uslužbence glede na določilo 6. člena Pravilnika, pri čemer je upoštevala tudi določila Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), torej v višini 22,11 EUR in ne v zahtevani višini 78,07 EUR.

3Tožnica zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. Navaja, da je za sestavo tožbe namesto nagrade iz 1. točke tar. št. 30 OT (250 točk po OT) zahtevala za 50 % zvišano nagrado v višini 375 točk. Sklep o pridržanju prosilca za mednarodno zaščito je bil stranki vročen v četrtek, zaradi česar je moral tožnik tožbo pisati ob dela prostih dnevih (v soboto in nedeljo), da je bila lahko vložena v zakonsko določenem 3-dnevnem roku. Ne strinja se, da storitev ni bila opravljena na zahtevo MNZ in pojasnjuje, da je s strani tožene stranke v četrtek prejela telefonski klic, ali bi bila pripravljena prevzeti zastopanje pridržanega prosilca za mednarodno zaščito. To po njenem mnenju pomeni, da si svetovalke ni izbral in je kontaktiral prosilec sam, ampak je bila prosilcu svetovalka dodeljena s strani MNZ. Da bi polno izkoristila rok za vložitev tožbe in s tem kakovostno zastopala stranko, je morala tožbo pripravljati tudi v soboto in nedeljo in zato meni, da je v skladu s 5. členom OT, pripada 50 % pribitek. V zvezi z zahtevo za odpravo pridržanja prosilcu pa poudarja, da je prosilec pridobil dodatna dokazila o svoji identiteti, ki so odpravljali dvom o njegovi istovetnosti, kar je bil razlog za njegovo pridržanje. Brez strankine zahteve v danem primeru predsednica Upravnega sodišča ne bi izvedla neposrednega nadzora in ne bi odpravila pridržanja, predhodno potrjenega s pravnomočno sodbo, tako da bi bil prosilec še naprej pridržan, čeprav za to ne bi bilo več razlogov. Zato meni, da ji pripada tako nagrada za navedeni poziv kot tudi priznani potni stroški, vendar ne kot delo iz drugega pogodbenega razmerja, pač pa pod pogoji in v skladu s 6. členom Pravilnika, kot neto znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke z dne 21. 8. 2018 odpravi in samo odloči o stvari oziroma podredno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Izrecno pa oporeka navedbam tožnice v tožbi, da je bila storitev, to je vložitev tožbe, opravljena na zahtevo tožene stranke. Sklicuje se na Pravilnik, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da si prosilec za podporo in pravno pomoč izbere le enega svetovalca, se z njim dogovori in ga pooblasti za zastopanje; izbrani svetovalec pa pooblastilo pred začetkom opravljanja zastopanja posreduje ministrstvu. Svetovalca si torej izbere prosilec sam oziroma za to ustno ali pisno zaprosi za pomoč toženo stranko. V konkretnem primeru je tako tožena stranka prosilcu zgolj nudila pomoč pri iskanju svetovalca, za katero je ustno zaprosil toženo stranko, zato tožnica ni upravičena do zvišanja vrednosti storitve v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna višina tožnici odmerjene nagrade za sestavo tožbe, ki jo je uveljavljala za zastopanje prosilca v postopku mednarodne zaščite -pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici; sporno je tudi, ali tožnici pripada nagrada za poziv na odpravo ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti.

7Po določbi prvega odstavka 9. člena ZMZ-1 svetovalci za begunce dajejo podporo in zagotavljajo pravno pomoč prosilcem v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. V prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 pa je določeno, da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču ter da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo.

8Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da so svetovalci za dejanja pravne pomoči pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem upravičeni do nagrad v polovični višini zneskov, določenih za odvetniške storitve z OT, pri čemer se uporabljajo Splošni del ter tar. št. 30 (XIII. Upravni spor) in tar. št. 27 (X: Izvršilni postopek) iz Posebnega dela OT, če ta pravilnik ne določa drugače. V drugem odstavku 5. člena Pravilnika pa je določeno, da ne glede na prejšnji odstavek, svetovalec ni upravičen do zvišanja vrednosti storitve v skladu s 5. členom OT, razen če je storitev opravljena na zahtevo ministrstva. 5. člen OT pa določa, da se točkovna vrednost za storitev, ki jo odvetnik opravi na zahtevo stranke ali na zahtevo organa, ki vodi postopek, ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20. uro zvečer in 8. uro zjutraj) zviša za 50 %.

9Glede na navedeno določbo drugega odstavka 5. člena Pravilnika je torej kriterij, na podlagi katerega je svetovalec upravičen do zvišanja vrednosti storitve ta, da je storitev opravljena na zahtevo ministrstva. Ta kriterij je tožena stranka pri odmeri nagrade za sestavo tožbe tudi upoštevala in po mnenju sodišča prepričljivo obrazložila, da tožnica storitve ni opravila na zahtevo tožene stranke, ki je prosilcu zgolj zagotovila pomoč pri iskanju svetovalca, za katero jo je ustno zaprosil, kar je bila tudi dolžna storiti. Po drugi strani pa tožnica po mnenju sodišča izpolnjevanja navedenega kriterija ni verjetno izkazala, saj je zgolj zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke kontaktirana, ali bi prevzela zastopanje pridržanega prosilca za mednarodno zaščito, ne da bi za svoje tovrstne navedbe predložila kakršenkoli dokaz. Ker so torej navedbe tožnice, da je storitev opravila na zahtevo tožene stranke, argumentirane zgolj na splošno, ne dajejo zadostne podlage za presojo, da bi jih moralo sodišče upoštevati drugače.

10Po presoji sodišča je zato tožena stranka, ob upoštevanju navedenega kriterija iz drugega odstavka 5. člena Pravilnika, pravilno odločila, ko tožnici, ki je zatrjevala, da je delala tudi ob dela prostih dnevih, ni priznala nagrade za sestavo tožbe s 50 % pribitkom. Ker tožnica zahtevanega kriterija iz drugega odstavka 5. člena Pravilnika ni izkazala, se sodišče ne bo posebej opredeljevalo do tega, ali je morala tožnica dejansko delati tudi ob dela prostih dnevih.

11V zvezi z utemeljenostjo nagrade za sestavo poziva na odpravo ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti pa sodišče ugotavlja enako, kot je predhodno ugotovilo v primerljivi zadevi v pravnomočni sodbi št. I U 1979/2018 z dne 20. 11. 2019:

12Iz listin upravnega spisa izhaja in to med strankama ni sporno, da je tožnica zastopala prosilca v postopku za priznanje mednarodne zaščite – omejitev gibanja, zaradi predaje. V tem postopku je sodišče po opravljeni glavni obravnavi s sodbo I U 837/2018 z dne 19. 4. 2018 razsodilo tako, da je tožbo zavrnilo. Po izdaji navedene sodbe je tožnica toženi stranki poslala poziv na odpravo ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti, posredovala fotografijo osebne izkaznice, ki izkazuje njegovo istovetnost in državljanstvo, zaradi česar ni več podan razlog za omejitev gibanja zaradi njegove istovetnosti. Po prejemu zavrnilnega odgovora je enak predlog tožnica poslala tudi sodišču. Sodišče je na podlagi omenjenega poziva toženo stranko pozvalo, da sodišču posreduje vse upravne spise. Tožena stranka je v zvezi s tem pozivom dne 15. 6. 2018 sodišču tudi podala odgovor. Dne 19. 6. 2018 je predsednica tega sodišča izdala odredbo I U 1391/2018, da mora tožena stranka po prejemu te odredbe nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja za imenovanega prosilca. Iz obrazložitve te odredbe, med drugim, izhaja, da je bil postopek neposrednega nadzora na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 pričet na pobudo imenovanega prosilca, ki ga zastopa tožnica.

13Zato je tožena stranka po presoji sodišča nepravilno postopala, ko tožnici stroškov za poziv na odpravo ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti ni priznala, prav tako nepravilno pa je uporabila določilo 6. člena Pravilnika (v zvezi s 3. odstavkom 10. člena Odvetniške tarife), ki glede na jasno in nedvoumno besedno razlago njegove normativne vsebine predstavlja izjemo od prvega odstavka 5. člena Pravilnika in ga je tako treba tudi uporabljati, na kar pravilno opozarja tudi tožnica v tožbi.

14Ker tožena stranka tožnici ni priznala stroškov za poziv k odpravi ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti, ki ga je tožnica izkazala kot potrebnega, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo (6. člen Pravilnika). Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovljen postopek. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je prejel sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške tega postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek, saj zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca.