VSK Sodba III Kp 69352/2019

I. Pritožbi zagovornic obtoženih A. K. in D. G. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženca oprostita dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtožena A. K. in D. G. spoznalo za kriva, sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Prvoobtoženemu K. je sodišče izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, drugoobtoženemu D. G. pa kazen enega leta in enega meseca zapora, pri čemer je obtožencema v izrečeno zaporno kazen na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo tudi čas, prebit v priporu od 23.12.2019 od 14.50 ure dalje. Vsakemu od obtožencev je sodišče izreklo tudi 600,00 EUR oz. 200 dnevnih zneskov po 3,00 EUR denarne kazni, za katero je sodišče odločilo, da sta jo obtoženca dolžna plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Sodišče je oba obtoženca na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo dolžnosti plačila kazenskega postopka, medtem, ko je glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljenih zagovornic sklenilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjuje proračun.

2Zoper to sodbo se najprej pritožuje zagovornica obtoženega A. K.. Vsebinsko je videti, da se pritožuje zoper ugotovljeno dejansko stanje in zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenega varovanca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornica obtoženega D. G. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge.

6Zagovornica obtoženega A.K. vidi pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja v razhajanjih v pričevanjih prebežnikov M. G. in A. D., v zatrjevanih neskladnostih v izpovedbah pripadnikov Slovenske vojske R. H. in R. B., medtem, ko policistu D. T. očita, da naj bi uradni zaznamek o razgovoru z obema pripadnikoma slovenske vojske priredil tako, da je najbolj ustrezal izidu kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da posamezna razhajanja v izpovedbah, na katere opozarja pritožnica sicer obstajajo, so pa tako nebistvena in za ugotavljanje dejanskega stanja nepomembna, da ugotovljenih odločilnih dejstev ne morejo prikazati kot vprašljivih oz. dvomljivo ugotovljenih. Kolikor pa se pritožbene navedbe nanašajo na očitek policistu D. T. o prirejanju uradnega zaznamka pa pritožbeno sodišče ne vidi prav nikakršnega razloga, zakaj bi policist T. kaj takega počel, saj bi lahko to v končni posledici privedlo do tega, da bi se v kazenskem postopku znašel tudi on sam. Kolikor pa zagovornica obtoženega K. prvostopenjskemu sodišču očita, da se sploh ni ukvarjalo s sostorilstvom z drugimi neidentificiranimi udeleženci pri izvršitvi kaznivega dejanja, pa je potrebno povedati, da tudi ta pritožbeni očitek ne drži. Sodišče se je s tem ukvarjalo ob analizi izpovedb M. G. in A. D. na strani 5 in 8 sodbe, pritožbeno sodišče pa tudi opozarja na pravilen sklep prvostopenjskega sodišča, da obtoženca s svojim voziloma tam gotovo nista bila po naključju prav v času, ko se je v bližnjem gozdičku pojavila skupina šestih prebežnikov.

7Domala identične pomisleke glede ugotovljenega dejanskega stanja izraža tudi zagovornica obtoženega D. G., zato se pritožbeno sodišče v odgovor na njene pritožbene navedbe sklicuje na vse že zgoraj povedano. Kolikor pa ta pritožnica še dodatno navaja, da sodišču ni uspelo ugotoviti razloga, zakaj sta obtoženca svoji vozili obrnila in se ponovno vrnila na glavno cesto, pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je razlog za tako početje na dlani. Obtoženca sta namreč zaznala patruljo Slovenske vojske in v izogib prijetju raje svoji vozili obrnila. Sicer pa ta zagovornica ta zaključek graja zgolj posplošeno in druge alternative, zakaj sta obtoženca tako ravnala, niti ne ponudi. Ta pritožnica v uvodu svoje pritožbe sicer navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ga pozneje konkretneje ne opredeli, oz. zgolj posplošeno navede, da so razlogi grajane sodbe v nasprotju sami s seboj in tudi v nasprotju z listinskimi dokazi.

8Zagovornica obtoženega D. G. izpodbija tudi njenemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo in meni, da sta izrečena zaporna kazen in stranska denarna kazen previsoko odmerjeni. Sodišče se s takim pritožničinim gledanjem strinjati ne more, saj sta izrečeni kazni povsem primerljivi s kaznimi, izrečenimi v podobnih kazenskih postopkih, pri čemer je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine za izrek tako glavne zaporne kazni kakor tudi stranske denarne pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Kolikor pa zagovornica v pritožbi navaja, da bi bilo obtožencu primerneje izreči pogojno obsodbo brez denarne kazni pa pri tem očitno spregleda, da je pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika izrek stranske denarne kazni obligatoren, s čimer pa mora vsakdo, ki se za izvršitev takega kaznivega dejanja odloči tudi računati, tako, da se izkaže poznejše sklicevanje na šibko premoženjsko stanje neutemeljeno.

9Izrečeno zaporno kazen graja tudi zagovornica obtoženega A. K. in navaja, da se glede na ustaljeno sodno prakso, pri čemer primeroma navaja odločbo Višjega sodišča v Kopru opr. štev. III Kp 3291/2020, kjer je šlo za prevoz devetih tujcev, izkaže izrečena zaporna kazen previsoka. Pritožbeno sodišče ponavlja že zgoraj povedano, da je izrečena zaporna kazen povsem primerljiva s kaznimi, izrečenimi v podobnih kazenskih postopkih, pri čemer pa število prebežnikov ni edino merilo oz. okoliščina, ki narekuje višino izrečene zaporne kazni. Sklepno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi pri tem obtožencu sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izrek glavne in stranske kazni pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da se izkažeta obe kazni primerni teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja in sta tudi sorazmerni nevarnosti, ki jih predstavljajo tovrstna kazniva dejanja, zlasti v času pandemije COVID-19, čeprav je potrebno resnici na ljubo povedati, da v času storitve sedaj obravnavanega početja pandemija še ni bila razglašena.

10Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče uradoma opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zato je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11Dasiravno zagovornici s pritožbama nista uspeli, je sodišče obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sklenilo dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo še bolj ogroženo že tako ali tako skromno premoženjsko stanje obeh obtožencev, zlasti obtoženega G., ki mora preživljati tri mladoletne otroke.